1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu, Bolgarija) vložilo na podlagi člena 267 PDEU, se nanaša na razlago Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, ( 2 ) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti, ( 3 ) členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter načel zakonitosti in učinkovitosti.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, uvedenega zoper AB zaradi posesti prepovedanih snovi. Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje o varstvu z vidika pravice do obveščenosti in do dostopa do odvetnika, ki je določena v direktivah 2012/13 in 2013/48, do katerega bi morala biti upravičena oseba, pri kateri v preiskovalni fazi kazenskega postopka opravita osebna preiskava in zaseg predmetov v njeni posesti. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o obsegu sodnega nadzora nad prisilnimi ukrepi za pridobitev dokazov, katerega vzpostavitev je zahtevana v pravu Unije. V tej zadevi se tako postavljajo občutljiva vprašanja, povezana z varstvom pravic osumljenih in obdolženih oseb v kazenskih postopkih, o katerih bo moralo Sodišče odločiti v interesu dosledne uporabe prava Unije ter učinkovitega varstva temeljnih pravic na območju svobode, varnosti in pravice.

3.

Člen 2(1) Direktive 2012/13 pod naslovom „Področje uporabe“ določa:

„Ta direktiva se uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah.“

4.

Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o pravicah“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o naslednjem:

2.   Države članice zagotovijo, da so navedene osebe o pravicah iz odstavka 1 obveščene ustno ali pisno, v preprostem in razumljivem jeziku, ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih osumljenih ali ranljivih obdolženih oseb.“

5.

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Vodenje evidence in pravica do pritožbe“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se o vseh informacijah, danih osumljenim ali obdolženim osebam v skladu s členi 3 do 6, vodi evidenca po postopku evidentiranja, določenem v predpisih zadevne države članice.

2.   Države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe ali njihov odvetnik v skladu s postopki nacionalnega prava pravico do izpodbijanja odločitev pristojnih organov zaradi opustitve ali zavrnitve pravice dostopa do informacij v skladu s to direktivo.“

6.

Člen 2(1) Direktive 2013/48 določa:

„Ta direktiva se uporablja za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku od takrat, ko jo pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali na drug način seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, ne glede na to, ali jim je odvzeta prostost. Uporablja se do zaključka postopka, torej do končne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, če je ustrezno, tudi do izreka kazni in rešitve morebitne pritožbe.“

7.

Člen 3 te direktive določa:

„1.   Države članice osumljenim in obdolženim osebam zagotovijo pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe.

2.   Osumljene ali obdolžene osebe imajo dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja. V vsakem primeru imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika od prvega od naslednjih dogodkov:

3.   Pravica do dostopa do odvetnika zajema naslednje:

[…]

6.   V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi enega ali obeh naslednjih nujnih razlogov:

[…]

8.

Člen 12 navedene direktive pod naslovom „Pravna sredstva“ določa:

„1.   Države članice osumljenim ali obdolženim osebam v kazenskem postopku in zahtevanim osebam v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje zagotovijo učinkovito pravno sredstvo na podlagi nacionalnega prava v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive.

2.   Države članice brez poseganja v nacionalne predpise in sisteme glede dopustnosti dokazov zagotovijo, da se v okviru kazenskega postopka pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, ali v primerih, v katerih je bilo odstopanje od te pravice dovoljeno v skladu s členom 3(6), spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka.“

9.

V skladu s členom 54 Nakazatelno protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku), ki velja od 29. aprila 2006 (DV št. 86 z dne 28. oktobra 2005, v nadaljevanju: NPK), je obdolženec oseba, proti kateri je uveden kazenski pregon pod pogoji in po postopku, ki so določeni v tem zakoniku.

10.

Člen 55 navedenega zakonika pod naslovom „Pravice obdolženca“ določa:

„1.   Obdolženec ima naslednje pravice: izvedeti, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in na podlagi katerih dokazov; se v zvezi z obtožbo zagovarjati ali pa zagovor zavrniti; vpogledati v spise, vključno z informacijami, pridobljenimi s posebnimi preiskovalnimi ukrepi, in pridobiti potrebne izpiske; predstaviti dokaze; sodelovati v kazenskem postopku; podati zahteve, pripombe in ugovore; imeti zadnjo besedo; vložiti pravno sredstvo zoper akte, ki posegajo v njegove pravice in legitimne interese, ter imeti zagovornika. Obdolženec ima pravico, da njegov zagovornik sodeluje pri preiskovalnih dejanjih in drugih procesnih dejanjih, pri katerih je potrebno obdolženčevo sodelovanje, razen če tega izrecno ne odkloni. […]

2.   Obdolženec ima pravico pridobiti splošne informacije, ki mu olajšajo izbiro zagovornika. Ima pravico do svobodnega komuniciranja z zagovornikom, pravico do zasebnega srečanja z zagovornikom, pravico pridobiti pravni nasvet in brezplačno pravno pomoč, tudi pred začetkom zaslišanja in med zaslišanjem in vsakim drugim procesnim dejanjem, v katerem obdolženec sodeluje.

[…]“

11.

Člen 164 istega zakonika, naslovljen „Osebna preiskava“, določa:

„(1)   V preiskovalnem postopku je osebna preiskava brez sodne odredbe pristojnega sodišča prve stopnje ali sodišča prve stopnje, na območju katerega se dejanje izvede, dopustna:

(2)   Osebno preiskavo opravi oseba istega spola ob prisotnosti prič istega spola.

(3)   Zapisnik o opravljenem preiskovalnem dejanju se nemudoma, vendar najpozneje v 24 urah, predloži v potrditev sodniku.“

12.

Člen 212 NPK pod naslovom „Preiskovalni postopek“ določa:

„1.   Preiskovalni postopek se uvede z sklepom državnega tožilstva.

2.   Pri izvedbi ogleda vključno z osebno preiskavo, hišno preiskavo, zasegom in zaslišanjem prič se šteje, da je bil preiskovalni postopek uveden s sestavo zapisnika o prvem preiskovalnem dejanju, če je takojšnja izvedba tega dejanja edina možnost za pridobitev in zavarovanje dokazov, in tedaj, ko se izvede osebna preiskava v skladu s členom 164.

3.   Preiskovalni organ, ki je izvedel dejanje iz odstavka 2, o tem državno tožilstvo obvesti nemudoma, vendar najpozneje v 24 urah.“

13.

Člen 219 tega zakonika, naslovljen „Uvedba preiskave zoper obdolženca in izdaja sklepa o uvedbi preiskave“, določa:

„(1)   Kadar obstaja dovolj dokazov, da je določena oseba kriva storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ni nobenega razloga za zaključek kazenskega postopka, preiskovalni organ sestavi poročilo državnemu tožilcu in izda sklep o uvedbi preiskave.

(2)   Preiskovalni organ lahko preiskavo zoper obdolženega uvede tudi s tem, da sestavi zapisnik o prvem preiskovalnem dejanju, opravljenem zoper to osebo, o čemer sestavi poročilo za državno tožilstvo.

(3)   V sklepu o uvedbi preiskave in zapisniku o preiskovalnem dejanju v skladu z odstavkom 2 se navedejo:

[…]

(8)   Preiskovalni organ ne sme opravljati nobenih preiskovalnih dejanj, pri katerih sodeluje obdolženec, dokler ne izpolni svojih obveznosti iz odstavkov od 1 do 7.“

14.

Spor o glavni stvari, ki poteka pred Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu), se nanaša na predlog državnega tožilca Rayonna prokuratura Lovech (okrožno državno tožilstvo v Lovetchu, Bolgarija) za naknadno odobritev osebne preiskave in zasega, ki sta bila opravljena v zvezi z AB.

15.

Trije policijski inšpektorji mesta Lukovit so 8. februarja 2022 zaradi kontrole ustavili vozilo, ki ga je vozil IJ in v katerem sta bila tudi njegova prijatelja AB in KL. Preden je voznik vozila opravil test na prisotnost prepovedanih drog, sta AB in KL pred policijskimi inšpektorji izjavila, da imata pri sebi prepovedano drogo. Ta informacija je bila posredovana dežurnemu preiskovalnemu policistu okrožne policijske uprave v Lukovitu, ki je sestavil zapisnik o prejemu ustnega obvestila o storitvi kaznivega dejanja.

16.

Ker je bil voznikov test na prisotnost prepovedanih drog pozitiven, je policijski inšpektor opravil preiskavo vozila. Poleg tega je bila pri AB opravljena osebna preiskava, na podlagi katere je bil sestavljen zapisnik „o osebni preiskavi in zasegu v izrednih razmerah z naknadno sodno odobritvijo“. V tem zapisniku je policist, ki je opravil preiskavo, navedel, da je bila osebna preiskava opravljena iz razlogov, povezanih z zadostnimi indici o posesti z zakonom prepovedanih predmetov, in v okviru preiskovalnega postopka, ki ga je uvedla Rayonno upravlenye Lukovit (okrožna policijska uprava v Lukovitu, Bolgarija).

17.

Med to osebno preiskavo je bila pri AB najdena prepovedana droga. Policist, ki je opravil preiskavo, je nato 8. februarja 2022 državnega tožilca okrožnega državnega tožilstva v Lovetchu obvestil o rezultatih te osebne preiskave in tem, da je zato uvedel preiskovalni postopek. V okviru že uvedenega preiskovalnega postopka je AB po opravljeni osebni preiskavi, ko je bil že na policijski upravi, podal pisno izjavo in potrdil, da so snovi, najdene pri njem, droge, namenjene za njegovo lastno uporabo.

18.

Državni tožilec je 9. februarja 2022 pri Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu) vložil predlog za potrditev zapisnika o osebni preiskavi in zasegu, opravljenih v zvezi z AB.

19.

Predložitveno sodišče ima pomisleke glede vprašanja, ali je sodni nadzor, ki je v nacionalnem pravu predviden za prisilne ukrepe za pridobitev dokazov v preiskovalni fazi kazenskega postopka, zadostno jamstvo za spoštovanje pravic osumljenih in obdolženih oseb, kot je določeno v direktivah 2012/13 in 2013/48.

20.

Natančneje, to sodišče najprej navaja, da nacionalno pravo ne vsebuje jasnega pravila o obsegu sodnega nadzora nad prisilnimi ukrepi za pridobitev dokazov v okviru preiskovalnega postopka in da se glede na sodno prakso nacionalnih sodišč nadzor nad hišno preiskavo, osebno preiskavo in zasegom nanaša na preverjanje njihove formalne zakonitosti. V zvezi s tem opozarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Republiko Bolgarijo večkrat obsodilo zaradi kršitve členov 3 in 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP).

21.

Dalje, navedeno sodišče trdi, da bolgarsko pravo ne pozna pojma „osumljenec“, pozna pa pojem „obdolženec“ na podlagi odločitve državnega tožilca ali preiskovalnega organa, in da v preiskovalnem postopku obstaja uveljavljena praksa policije in državnega tožilstva, da se odloži trenutek, od katerega se zadevna oseba šteje za „obdolženca“, s čimer se dejansko obidejo obveznosti spoštovanja pravice do obrambe, ki jo imajo osumljenci.

22.

Nazadnje, tako iz pravne teorije kot iz nacionalne sodne prakse naj bi izhajalo, da pristojno sodišče, tudi ko je prepričano, da pravica do obrambe zadevne osebe ni bila spoštovana, ne more preverjati uvedbe preiskave ali vložitve obtožnice zoper to osebo, saj bi s tem poseglo v ustavno pristojnost državnega tožilca za uvedbo kazenskega postopka. V takem primeru bi sodišče, ki nadzira prisilne ukrepe v preiskovalnem postopku, lahko zgolj dopustilo preiskovalno dejanje, ker je bilo to izvedeno v izrednih razmerah, tudi če to pomeni kršitev pravice do obrambe.

23.

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da tudi če nacionalno pravo ne pozna pojma „osumljenec“, bi člen 219(2) NPK načeloma lahko zagotavljal pravico do obrambe osebam, za katerih krivdo ni zadostnih dokazov, vendar jim je zaradi nujnosti izvedbe preiskovalnih dejanj dodeljen procesni status „obdolženca“ in bodo torej lahko uživale pravice iz člena 55 NPK, ki izpolnjujejo zahteve iz direktiv 2012/13 in 2013/48. Vendar naj ta postopkovna določba ne bi bila jasna in naj bi se uporabljala dvoumno in protislovno oziroma se celo sploh ne bi uporabljala.

24.

Predložitveno sodišče pa sploh ne dvomi o tem, da ima v obravnavani zadevi AB status osebe, „obdolžene kaznivega dejanja“ v smislu EKČP, kakor se razlaga v sodni praksi ESČP, neodvisno od nacionalnih pravnih rešitev. Ob tem bo po mnenju predložitvenega sodišča v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo oseba lahko upravičena do pravice do obrambe le, če je pridobila status obdolženca, kar je odvisno od volje organa, ki vodi preiskavo pod nadzorom državnega tožilca. V zvezi s tem to sodišče meni, da neobveščanje in onemogočanje dostopa do odvetnika v zgodnji fazi kazenskega postopka pomenita nepopravljivo kršitev postopka, ki lahko vpliva na poštenost in pravičnost celotnega poznejšega kazenskega postopka.

25.

V teh okoliščinah je Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26.

Predložitvena odločba z dne 18. marca 2022 je v sodno tajništvo Sodišča prispela istega dne.

27.

Madžarska in nizozemska vlada ter Evropska komisija so pisna stališča predložile v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije.

28.

Sodišče je na upravni seji 17. januarja 2023 odločilo, da se obravnava ne opravi.

29.

V skladu s členom 67 PDEU Unija vzpostavi „območje svobode, varnosti in pravice ob spoštovanju temeljnih pravic in različnih pravnih sistemov in izročil držav članic“. Ker se vzajemno priznavanje sodb in drugih odločb pravosodnih organov šteje za temeljni kamen pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah v Uniji, je očitno, da predpostavlja vzajemno zaupanje v pravosodne sisteme. Vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah lahko namreč deluje učinkovito le v duhu zaupanja, v katerem ne le pravosodni organi, temveč vsi udeleženci v kazenskem postopku priznavajo odločbe pravosodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim. Približevanje kazenskih zakonodaj, vključno s pravili o varstvu in procesnih pravicah, je zato eden od prednostnih načinov, ki se uporablja za krepitev vzajemnega priznavanja in izboljšanje sodelovanja med pristojnimi organi. ( 4 )

30.

Direktivi 2012/13 in 2013/48 spadata v sklop zakonodajnih ukrepov, katerih namen je določiti skupna minimalna pravila na področju procesnih pravic. Direktiva 2012/13 vsebuje pravila, ki se uporabljajo na področju obveščanja oseb, ki so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, medtem ko Direktiva 2013/48 uvaja pravila o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku. Te pravice, ki so izraz pravice do pravičnega in poštenega sojenja na kazenskem področju, so potrjene v členih 47 in 48 Listine ter členu 6 EKČP, kar jim podeljuje ustavni status v pravnem redu Unije.

31.

Republika Bolgarija mora tako kot druge države članice navedeni direktivi prenesti v svoj nacionalni pravni red. V tem okviru je treba omeniti, da čeprav je Komisija opozorila, da je bil pred kratkim v zvezi s tem proti Republiki Bolgariji uveden postopek za ugotavljanje kršitev, dejstvo ostaja, da bo morala biti vloga Sodišča v tem postopku predhodnega odločanja omejena na razlago upoštevnih določb Unije na podlagi pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 267 PDEU. To seveda nacionalnemu sodišču ne preprečuje, da izpelje potrebne posledice iz razlage, ki je morda v nasprotju s pravili nacionalnega prava, da zagotovi primarnost prava Unije.

32.

Prvi vprašanji za predhodno odločanje se nanašata na uporabo direktiv 2012/13 in 2013/48 za okoliščine spora o glavni stvari. Nasprotno pa se preostala tri vprašanja za predhodno odločanje v bistvu nanašajo na skladnost veljavne bolgarske ureditve s pravom Unije, saj je za to ureditev značilnih nekaj posebnosti, ki jih je opisalo predložitveno sodišče. Ker se drugo in peto vprašanje tematsko prekrivata, ju bom v okviru analize obravnaval skupaj. Nazadnje, četrto vprašanje bo obravnavano pred tretjim vprašanjem, ker zahteva razlago direktiv 2012/13 in 2013/48 z vidika členov 47 in 48 Listine.

33.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali dejanski položaji, v katerih je bilo prisilno dejanje, natančneje osebna preiskava in/ali zaseg, opravljeno med preiskavo zoper osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja, spadajo na področje uporabe direktiv 2012/13 in 2013/48. Za odgovor na to vprašanje je treba najprej določiti področje uporabe teh direktiv.

34.

Kot bo prikazano v nadaljevanju, je treba predvsem z razlago upoštevnih določb ugotoviti, v kateri fazi kazenskega postopka morajo biti zadevni osebi podeljene procesne pravice, zagotovljene s tema direktivama. Vrsta ukrepov, ki jim je zadevna oseba izpostavljena v okviru kazenskega postopka, je prav tako indic, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da se navedeni direktivi uporabljata.

35.

V zvezi s področjem uporabe Direktive 2012/13 njen člen 2(1) določa, da se ta direktiva uporablja za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku „od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah“. ( 5 )

36.

Kot je razvidno iz uvodne izjave 19 Direktive 2012/13, pravica do obveščenosti o pravicah, ki jih imajo osumljene in obdolžene osebe, zagotavlja poštenost kazenskega postopka s tem, da omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe od začetka postopka. Zato je v isti uvodni izjavi pojasnjeno, da mora biti „osumljen[a] ali obdolžen[a] oseb[a] obve[ščena] pravočasno med postopkom in vsaj še pred prvim uradnim zaslišanjem na policiji ali pred drugim pristojnim organom“. ( 6 )

37.

Tudi člen 2(1) Direktive 2013/48 določa, da se uporablja „od takrat, ko […] pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali na drug način [osumljene ali obdolžene osebe] seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, ne glede na to, ali jim je odvzeta prostost“. ( 7 ) Poleg tega je v uvodnih izjavah 12 in 19 Direktive 2013/48 pojasnjeno, da bi za zagotavljanje poštenosti postopka države članice morale osumljenim ali obdolženim osebam „brez nepotrebnega odlašanja“ zagotoviti dostop do odvetnika. ( 8 )

38.

Kot je Sodišče že razsodilo, sta področji uporabe direktiv 2012/13 in 2013/48 opredeljeni s skoraj enakimi izrazi v členu 2 vsake od teh direktiv. ( 9 ) Vseeno je treba pripomniti, da novejša od teh direktiv, in sicer Direktiva 2013/48, vsebuje dodatno pojasnilo, da se obveščanje lahko opravi „z uradnim obvestilom ali na drug način“. Za to pojasnilo, ki prispeva k učinkovitosti direktiv, se po mojem mnenju lahko šteje, da ga je mogoče prenesti tudi na Direktivo 2012/13.

39.

Iz razlage zgoraj navedenih določb in upoštevnih uvodnih izjav torej izhaja, da se direktivi 2012/13 in 2013/48 uporabljata od trenutka, ko sta izpolnjena dva pogoja: prvič, zadevna oseba je dejansko osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja in, drugič, pristojni organi so jo z uradnim obvestilom ali na drug način seznanili s tem, da je osumljena ali obdolžena. Ti merili bom podrobneje pojasnil, preden ju bom uporabil za okoliščine spora o glavni stvari.

40.

Čeprav v interesu učinkovite uporabe teh direktiv za vse morebitne okoliščine ni zaželeno, da se za obliko te seznanitve določijo pretirano visoke zahteve, se mi zdi potrebno, da ni nobenega dvoma o obstoju sumov v zvezi z zadevno osebo. Ta zahteva je pomembna ne le za zaščito zadevne osebe pred kakršnim koli dvoumnim pravnim položajem, temveč tudi ob upoštevanju dejstva, da so pristojnim organom naložene nekatere obveznosti, ki v primeru kršitve lahko pomenijo kršitve postopka, te pa lahko povzročijo nezakonitost odločitev, ki so jih sprejeli ti organi. Da bi se izognili takemu scenariju, bi morali pristojni organi zagotoviti, da se zadevna oseba zaveda vsakega suma, ki obstaja v zvezi z njo.

41.

Informacije o tem je treba sporočiti „pravočasno“ in vsekakor „pred prvim uradnim zaslišanjem“ osumljene ali obdolžene osebe na policiji v kazenskem postopku. Iz dejstva, da se direktivi 2012/13 in 2013/48 nanašata na časovno obdobje in ne na točno določen trenutek„med postopkom“, kot je navedeno v uvodni izjavi 19 Direktive 2012/13, je mogoče sklepati, da čeprav imajo organi določen manevrski prostor pri izbiri trenutka, ko zadevno osebo seznanijo s temi informacijami, pri zagotovitvi teh informacij ne sme biti pretirane zamude, ki bi zadevni osebi preprečila uveljavljanje njene pravice do obrambe. Iz tega sledi, da mora biti obvestilo o pravicah nujno opravljeno v začetni fazi postopka, da bi lahko bilo učinkovito. ( 10 )

42.

V zvezi s tem je treba pojasniti, da se Sodišče zaveda pomembnosti takega obveščanja v posebej občutljivih okoliščinah, zlasti kadar gre za prostost zadevne osebe, saj je razsodilo, da „morajo biti osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja, obveščene o svojih pravicah takoj, ko je to mogoče, od trenutka, ko sum glede teh oseb utemeljuje – v okoliščinah, ki niso izredne – da pristojni organi s prisilnimi ukrepi omejijo njihovo svobodo“. ( 11 )

43.

Poleg tega je treba v zvezi s trenutkom, do katerega mora biti zadevna oseba najpozneje obveščena, pripomniti, da iz uvodne izjave 20 Direktive 2013/48 izhaja, da „[z]a namene te direktive ‚zaslišanje‘ ne vključuje predhodnega zaslišanja, ki ga opravi policija ali drugi pristojni organ kazenskega pregona in katerega namen je […] ugotoviti, ali je treba začeti preiskavo, na primer med prometno kontrolo ali rednim naključnim preverjanjem, če osumljena ali obdolžena oseba še ni bila identificirana“. ( 12 )

44.

Če ti merili uporabimo za okoliščine spora o glavni stvari, je za odgovor na prvo vprašanje odločilno vedeti, ali je bil AB v trenutku, ko sta bila opravljena osebna preiskava in zaseg, že dejansko osumljen in ali je bil ob izvedbi prisilnih dejanj s tem seznanjen. Iz predstavitve dejanskega stanja v predložitveni odločbi je razvidno, da se je AB pred osebno preiskavo in zasegom sam obdolžil s tem, da je navedel, da poseduje prepovedane droge. Njegovo priznanje je bilo v zapisniku zabeleženo kot ustno obvestilo o kaznivem dejanju. Na tej podlagi je bil AB pozvan, naj izroči prepovedane droge, ki jih je imel v posesti.

45.

Iz teh dejstev je mogoče sklepati, da je bil AB osumljen storitve kaznivega dejanja. Uporaba teh posebnih postopkovnih ukrepov namreč nedvoumno kaže, da je bil AB obravnavan kot „osumljenec“. Zdi se mi, da se je moral AB tega zavedati, zlasti ker je bila takojšnja posledica njegovega priznanja, da sta bila pri njem opravljena osebna preiskava in zaseg. Oba pogoja za uporabo direktiv 2012/13 in 2013/48, omenjena v točki 39 teh sklepnih predlogov, se mi torej zdita izpolnjena od trenutka, ko je AB policiji izjavil, da poseduje prepovedane droge.

46.

Zaradi izčrpnosti se mi zdi potrebno na kratko predstaviti razloge, iz katerih se mi ne zdi, da ima dejstvo, da policija AB ni uradno „obvestila“ o uvedbi kazenskega postopka proti njemu in njegovem statusu v tem postopku, kakršen koli vpliv na uporabo direktiv 2012/13 in 2013/48 v obravnavani zadevi.

47.

Prvič, omeniti je treba, da iz sodne prakse Sodišča ( 13 ) izhaja, da „zadostuje, da pristojni organi države članice zadevno osebo na kakršen koli način seznanijo“, in da „[s]redstvo, s katerim [ta] oseba prejme tako informacijo, […] pri tem ni pomembno“. Ta sodna praksa v zvezi z Direktivo 2013/48, ki se lahko prenese tudi na Direktivo 2012/13, potrjuje razlago, v skladu s katero se ne smejo določiti pretirano visoke zahteve glede oblike tega obveščanja.

48.

Drugič, posebne okoliščine zadeve v glavni stvari, in sicer dejstvo, da je AB sam dal pobudo s tem, da je policiji prijavil posedovanje prepovedanih drog, ne puščajo nobenega dvoma o uvedbi takega kazenskega postopka. Kot sem omenil že zgoraj, se je AB tega moral zavedati, saj je policija zaradi tega priznanja opravila osebno preiskavo in zaseg. V takem položaju je razumno moral pričakovati, da bo od tega trenutka obravnavan kot „osumljenec“. Zato je treba tako opravljena dejanja šteti za enakovredna „seznanitvi“ v smislu člena 2(1) direktiv 2012/13 in 2013/48.

49.

Tretjič, menim, da pri uporabi teh direktiv ni upoštevno, da pravo države članice formalno ne pozna pojma „osumljenec“, kot očitno velja za bolgarsko pravo. V zvezi s tem je treba pripomniti, da gre za avtonomen pojem prava Unije, ki kot pravno merilo uvaja področje uporabe direktiv 2012/13 in 2013/48 ter ga je zato treba razlagati enotno v vseh državah članicah. V tem okviru želim opozoriti, da se mora nacionalno pravo uskladiti z notranjim pravnim okvirom Unije, in ne obratno. Ker morajo države članice navedeni direktivi in z njima povezane posebne pojme pravilno prenesti v svoje nacionalne pravne rede, se ne morejo veljavno opirati na nezadostnosti ali morebitne pomanjkljivosti svoje zakonodaje, da bi se izognile svojim obveznostim.

50.

Ob upoštevanju navedenega je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da dejanski položaji, v katerih so bila prisilna dejanja, kot sta osebna preiskava in/ali zaseg, opravljena med preiskavo zoper osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja, spadajo na področje uporabe direktiv 2012/13 in 2013/48.

51.

Predložitveno sodišče želi z drugim in petim vprašanjem v bistvu izvedeti, kakšen status ima v smislu direktiv 2012/13 in 2013/48 oseba, če nacionalno pravo ne priznava statusa „osumljenec“ in zoper osebo kot „obdolženca“ ni bila z uradnim obvestilom kot „formalnim“ dejanjem uvedena preiskava. Predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali morata biti tej osebi zagotovljeni pravica do obveščenosti in pravica do dostopa do odvetnika. Čeprav je odgovor na to vprašanje mogoče izpeljati iz zgornjih preudarkov, se mi vseeno zdi, da je zaradi jasnosti primerno temeljiteje analizirati nekatere pravne vidike.

52.

Kot je bilo pojasnjeno že pri preučitvi prvega vprašanja, je procesni status osebe v okoliščinah, opisanih v predložitveni odločbi, status „osumljenca“ v smislu direktiv 2012/13 in 2013/48. Ker gre za avtonomen pojem prava Unije, ima zadevna oseba ta procesni status zaradi uporabe teh direktiv v obravnavani zadevi, čeprav zoper to osebo kot „obdolženca“ ni bila z uradnim obvestilom uvedena preiskava, kot to določa veljavna nacionalna zakonodaja. Zadostuje, da je zadevna oseba dejansko osumljena storitve kaznivega dejanja, ne da bi bilo treba te sume formalno izraziti v posebnem aktu ali obvestilu.

53.

Nasprotna razlaga, v skladu s katero bi moralo biti uživanje pravic, zagotovljenih z direktivama 2012/13 in 2013/48, v celoti odvisno od „formalnega“ dejanja organov, bi bila samovoljno omejevalna in ne bi zagotavljala učinkovitega uveljavljanja pravic, določenih v teh direktivah. Obstajalo naj bi namreč nezanemarljivo tveganje, da zadevna oseba sama sebe obdolži zaradi neupoštevanja njenih pravic, ker je nacionalni organi ne bi seznanili z njimi. S takim rezultatom bi se zanesljivo podvomilo o načelih poštenega postopka na področju kazenskega prava. Poudariti pa želim, da ker se pristojni nacionalni organi ne morejo učinkovito opirati na nezadostnosti ali morebitne pomanjkljivosti svoje zakonodaje, da bi se izognili svojim obveznostim, ki izhajajo iz prava Unije, morajo zagotavljati polno uživanje procesnih pravic, zagotovljenih z navedenima direktivama.

54.

Kot izhaja iz preučitve prvega vprašanja, mora biti seznanitev s pravicami nujno opravljena v začetni fazi postopka, ( 14 ) saj je Sodišče pojasnilo, da mora biti ta seznanitev opravljena „takoj, ko je to mogoče, od trenutka, ko sum glede [zadevnih] oseb utemeljuje – v okoliščinah, ki niso izredne – da pristojni organi s prisilnimi ukrepi omejijo njihovo svobodo“. ( 15 ) V interesu učinkovitega varstva zadevne osebe želim dodati, da bi se to pravilo moralo uporabljati ne le takrat, kadar se zoper zadevno osebo izvedejo najstrožji prisilni ukrepi, kot sta prijetje ali začasni odvzem prostosti, temveč tudi takrat, kadar sumi v zvezi z njo utemeljujejo druga prisilna dejanja, ki bistveno posegajo v temeljne pravice.

55.

Iz teh razlogov menim, da bi bil pristop, po katerem bi bil AB o svojih pravicah obveščen takoj, ko se je policija v odgovor na njegovo priznanje odločila opraviti osebno preiskavo in zaseči prepovedane droge v njegovi posesti, v skladu z določbami Direktive 2012/13. Očitno je namreč, da so bili v zvezi z AB izvedeni vsi ukrepi, ki so jih imeli pristojni organi na voljo v okviru kazenskega pregona od trenutka, ko se je pred policijo sam obdolžil. Poleg tega je treba v tem okviru poudariti, da čeprav je AB lahko implicitno sklepal, da je postal „osumljenec“, zaradi prisilnih ukrepov, sprejetih zoper njega, ta okoliščina ne more nadomestiti polne seznanitve z njegovimi procesnimi pravicami.

56.

Posebej v zvezi s pravico do dostopa do odvetnika je treba pripomniti, da člen 3(1) in (2) Direktive 2013/48 določa, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico do dostopa do odvetnika „tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe“ ali „brez nepotrebnega odlašanja“ oziroma vsekakor „preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ“ (moj poudarek). Čeprav se, kot sem navedel v točki 43 teh sklepnih predlogov, predhodno zaslišanje, ki ga policija opravi med „prometno kontrolo“ ali „rednim naključnim preverjanjem“, ne more šteti za „zaslišanje“ v smislu člena 3(2)(a) Direktive 2013/48, je iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, mogoče sklepati, da je bil AB vsekakor predmet takega zaslišanja v poznejši fazi preiskave. Konkretneje, iz predložitvene odločbe je razvidno, da je „[v] že uvedenem postopku preiskave [pristojni kriminalistični inšpektor] po izvedbi osebne preiskave ob nedoločnem času na nedoločenem kraju (verjetno na policijski upravi) zahteval od AB pisno izjavo v skladu s postopkom po [zakonu o ministrstvu za notranje zadeve]“. Zato menim, da bi moral AB najpozneje v tej fazi postopka imeti dostop do odvetnika.

57.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov predlagam, naj se na drugo in peto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je pojem „osumljenec“ v smislu direktiv 2012/13 in 2013/48 avtonomen pojem prava Unije. Oseba, ki je dejansko osumljena storitve kaznivega dejanja, ima status „osumljenca“ v smislu teh direktiv, tudi če nacionalno pravo ne pozna tega procesnega statusa in osumljencu ne podeljuje pravic, ki mu pripadajo. Ti direktivi nasprotujeta nacionalni zakonodaji in praksi, na podlagi katerih pravica do obrambe nastane šele od trenutka, ko je zoper zadevno osebo kot „obdolženca“ formalno uveden kazenski pregon, to dejanje pa se kot predhodni pogoj za uporabo procesnih pravic in jamstev iz nacionalnega prava opravi ob polnem spoštovanju diskrecijske pravice preiskovalnega organa, ki mu dejansko osumljene osebe ni treba čim prej obvestiti o sumih, ki jo bremenijo.

58.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje, za katero se mi zdi, da mora biti obravnavano pred tretjim vprašanjem, v bistvu sprašuje, ali je treba direktivi 2012/13 in 2013/48 ter člena 47 in 48 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v skladu s katero v okviru postopka naknadne sodne odobritve prisilnih ukrepov za pridobitev dokazov za potrebe kazenske preiskave sodišče ne more preučiti, ali so bile temeljne pravice osumljenih in obdolženih oseb, zagotovljene s tema direktivama in členoma, kršene.

59.

V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da čeprav mora biti v skladu s členom 164(3) NPK osebna preiskava, opravljena na podlagi zapisnika, v okviru preiskovalne faze kazenskega postopka predmet naknadnega sodnega nadzora, se ta nadzor v skladu z upoštevno sodno prakso nanaša samo na formalne zahteve, od katerih je odvisna zakonitost tega ukrepa in posledičnega zasega, ter pristojnemu sodišču ne omogoča, da preuči spoštovanje pravic, zagotovljenih z direktivama 2012/13 in 2013/48.

60.

Za preučitev tega vprašanja je treba najprej spomniti, da ima v skladu s členom 47 Listine vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Poleg tega je v skladu s členom 48(2) Listine vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe. Uporaba teh določb je v obravnavani zadevi nesporna, ker se zadeva v glavni stvari nanaša na položaj, v katerem bolgarski organi izvajajo pravo Unije v smislu člena 51 Listine. Ker je namreč namen zadevne bolgarske zakonodaje izvajati direktivi 2012/13 in 2013/48, ki osumljeni in/ali obdolženi osebi zagotavljata pravico od obveščenosti in pravico do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku, spada na področje uporabe Listine. Kot je Sodišče večkrat navedlo, ti direktivi temeljita na pravicah, ki so določene med drugim v členih 47 in 48 Listine, in sta namenjeni krepitvi teh pravic. ( 16 )

61.

Glede razlage Direktive 2012/13 je treba poudariti, da se z njenim členom 8(2) zahteva, da „imajo osumljene ali obdolžene osebe ali njihov odvetnik v skladu s postopki nacionalnega prava pravico do izpodbijanja odločitev pristojnih organov zaradi opustitve ali zavrnitve pravice dostopa do informacij v skladu s to direktivo“ (moj poudarek). V skladu s sodno prakso Sodišča ob upoštevanju pomembnosti pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki je varovana s členom 47 Listine, ter jasnega, brezpogojnega in natančnega besedila člena 8(2) Direktive 2012/13 ta zadnja določba nasprotuje vsakršnemu nacionalnemu ukrepu, ki preprečuje uveljavljanje učinkovitih pravnih sredstev v primeru kršitve pravic, varovanih s to direktivo. ( 17 ) Sodišče je odločilo, da ista razlaga velja glede člena 12 Direktive 2013/48, v skladu s katerim se „osumljenim ali obdolženim osebam v kazenskem postopku [zagotovi] učinkovito pravno sredstvo na podlagi nacionalnega prava v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive“. ( 18 )

62.

Zato ti direktivi državam članicam nalagata obveznost, da določijo učinkovito pravno sredstvo za primer kršitve pravic, ki jih določata, da se zagotovita poštenost postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Ob tem je treba poudariti, da je v skladu s členom 8(2) Direktive 2012/13 in členom 12(1) Direktive 2013/48 pravica do izpodbijanja morebitnih kršitev teh pravic podeljena v skladu s „postopki nacionalnega prava“ oziroma na podlagi „nacionalnega prava“. Ti določbi torej ne določata niti postopkov, po katerih mora biti mogoče zatrjevati kršitve navedenih pravic, niti trenutka med kazenskim postopkom, ko se to lahko stori, kar državam članicam daje določeno polje proste presoje pri določitvi posebnih pravnih sredstev.

63.

To razlago določb direktiv 2012/13 in 2013/48 potrjujejo njune uvodne izjave. Tako je v uvodni izjavi 36 Direktive 2012/13 navedeno, da pravica izpodbijati odločitev pristojnih organov zaradi opustitve ali zavrnitve pravice dostopa do informacij ali razkritja določenega gradiva zadeve v skladu s to direktivo „za države članice ne pomeni obveznosti uvajanja posebnega pritožbenega postopka, ločenega mehanizma ali pritožbenega postopka za izpodbijanje takšnih opustitev ali zavrnitev dostopa“ (moj poudarek). Uvodna izjava 50 Direktive 2013/48 gre v isto smer, ko je v njej v bistvu navedeno, da obveznost držav članic, da zagotovijo, da se spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka, ne vpliva na nacionalne predpise ali sisteme glede dopustnosti dokazov, „državam članicam pa ne bi smel[a] preprečevati uporabe sistema, v okviru katerega se lahko sodišču ali sodniku predložijo vsi obstoječi dokazi brez ločene ali predhodne ocene njihove dopustnosti“ (moj poudarek). Iz navedenega izhaja, da se načelo procesne avtonomije držav članic uporablja brez poseganja v meje, določene s pravom Unije.

64.

Če pravo Unije nekega področja ne ureja, se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v nacionalnem pravnem redu vsake države članice po načelu njene procesne avtonomije držav članic določijo pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije. V zvezi s tem v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, zdaj že uzakonjenim s členom 4(3) PEU, postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Te zahteve po enakovrednosti in učinkovitosti izražajo splošno obveznost držav članic, da zagotovijo sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, vključno s pravico do obrambe. ( 19 )

65.

Nujnost upoštevanja načela procesne avtonomije držav članic je pojasnjena s tem, da sta bili direktivi 2012/13 in 2013/48 sprejeti na pravni podlagi člena 82(2) PDEU, ki dovoljuje samo sprejetje minimalnih pravil na področju „pravic posameznikov“ v kazenskem postopku. Zakonodajalec je s tem pristopom hotel olajšati uporabo načela vzajemnega priznavanja, na katero sem se skliceval v teh sklepnih predlogih. ( 20 ) Vendar se ne sme pozabiti, da ti direktivi prispevata k minimalni harmonizaciji kazenskih postopkov na območju svobode, varnosti in pravice Unije, zato ju ni mogoče šteti za celovita in izčrpna instrumenta. Zato je z njima državam članicam dovoljeno, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 40 Direktive 2012/13 in uvodni izjavi 54 Direktive 2013/48, da dopolnijo pravice iz teh direktiv, da bi zagotovile višjo raven zaščite v primerih, ki jih ti izrecno ne določata, vendar raven varstva nikoli ne sme biti nižja od standardov, določenih z EKČP, kot jih razlaga sodna praksa ESČP. ( 21 )

66.

Glede načela enakovrednosti nič v spisu, ki ga ima na razpolago Sodišče, ne kaže, da bi bilo to načelo kršeno v zadevni nacionalni sodni praksi, na podlagi katere se v okviru postopka naknadne sodne odobritve prisilnih ukrepov za pridobitev dokazov za potrebe kazenske preiskave sodni nadzor nanaša le na formalne zahteve, od katerih je odvisna zakonitost teh ukrepov, in pristojnemu sodišču ne omogoča, da preuči spoštovanje pravic, zagotovljenih z direktivama 2012/13 in 2013/48. Ta sodna praksa se namreč uporablja neodvisno od tega, ali je bil prisilni ukrep sprejet ob neupoštevanju individualne pravice, ki temelji na določbah nacionalnega prava ali na določbah prava Unije.

67.

Nasprotno pa predložitveno sodišče dvomi o skladnosti te nacionalne prakse z načelom učinkovitosti. Ob sklicevanju na sodno prakso ESČP opozarja, da zunajsodna priznanja osumljenca brez navzočnosti odvetnika v tej zgodnji fazi lahko povzročijo kršitev poštenosti sojenja, kar je v nasprotju s členom 6(1) in (3) EKČP. Po navedbah predložitvenega sodišča sodna praksa nacionalnih sodišč enotno zavrača, da bi se kot dokaz dopustile informacije, pridobljene od oseb, ki so dejansko osumljene, vendar so bile o svojih lastnih dejanjih pogosto zaslišane kot priče. Vendar predložitveno sodišče dvomi, da je ta postopkovna sankcija na podlagi dokazov lahko zadostno jamstvo, da bo pravica državljanov do obrambe, kot je določena v Listini in podrobneje opredeljena v direktivah 2012/13 in 2013/48, spoštovana.

68.

V zvezi z zgoraj navedenim načelom učinkovitosti je treba takoj opozoriti, da pravo Unije ne učinkuje tako, da bi državam članicam nalagalo, da uvedejo druga pravna sredstva, ki niso tista, ki jih določa nacionalno pravo, razen če ni iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega sodnega varstva, ki bi lahko, čeprav le posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, ali pa če bi pravni subjekti lahko dostopali do sodišča le, če bi morali kršiti pravo. ( 22 )

69.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali neka nacionalna procesna določba onemogoča ali pretirano otežuje izvajanje pravic, ki jih posamezniku daje pravni red Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. Zato je treba po potrebi upoštevati osnovna načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravic obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka. ( 23 )

70.

V skladu s to sodno prakso pri presoji spoštovanja načela učinkovitosti ni treba preučiti vseh pravnih sredstev, ki so na voljo v državi članici, ampak je treba opraviti kontekstualno analizo določbe, za katero se trdi, da krši to načelo, kar lahko vključuje tudi preučitev drugih postopkovnih določb, ki se uporabljajo v okviru pravnega sredstva, za katero se postavlja vprašanje, ali je učinkovito, ali preučitev pravnih sredstev, ki imajo enak predmet kot omenjeno pravno sredstvo. ( 24 ) Sodišče meni, da so izdane sodbe torej samo rezultat presoj posameznih primerov, ki so bile opravljene z upoštevanjem skupnega dejanskega in pravnega okvira vsakokratne zadeve ter ki jih ni mogoče samodejno prenesti na druga področja, kot so tista, v okviru katerih so bile sprejete. ( 25 )

71.

V zvezi s preučitvijo obravnavane zadeve se mi zdi, da tako iz besedila kot iz ciljev člena 8(2) Direktive 2012/13 in člena 12(1) Direktive 2013/48 ter pojasnil v zgoraj navedenih uvodnih izjavah izhaja, da ni v nasprotju s pravom Unije, da država članica sodni nadzor prisilnih ukrepov za pridobitev dokazov omeji na njihovo formalno zakonitost, če nato v okviru kazenskega postopka sodišče, pristojno za presojo dejanskega stanja, lahko preveri, ali so bile pravice zadevne osebe, ki izhajajo iz navedenih direktiv, razlagane z vidika temeljnih pravic, zagotovljene. Predlog za sprejetje predhodne odločbe kaže, da prav to velja v bolgarskem pravu. Kot je bilo navedeno v točki 67 teh sklepnih predlogov, bolgarska sodišča namreč zavračajo priznanje statusa dokazov informacijam, zbranim v nasprotju s procesnimi pravicami, ki so osumljencem zagotovljene v kazenskem postopku.

72.

Drugače povedano, sedanja sodna praksa bolgarskih sodišč omogoča izključitev informacij in dokazov, pridobljenih v nasprotju z določbami prava Unije, v tem primeru člena 3 Direktive 2012/13 v zvezi s pravico do obveščenosti osumljenca o njegovih pravicah in člena 3 Direktive 2013/48 v zvezi s pravico do dostopa do odvetnika. Nepravilnosti, ki se morda ugotovijo v okviru kazenskega postopka, torej ne ostajajo brez možnosti popravka. ( 26 ) Nasprotno, zdi se, da ima vsak osumljenec možnost zatrjevati, da so bile v kazenskem postopku njegove pravice kršene. Mehanizem, ki je bil, kot se zdi, sprejet v bolgarskem pravnem redu, torej kaže podobnosti z mehanizmi, razvitimi v drugih državah članicah, ne glede na to, ali so predvideni v napisanem pravu (ustavno pravo/kazenska zakonodaja) ali običajnem pravu. Poleg tega ni redko, da ti mehanizmi izvirajo prav iz sodne prakse nacionalnih sodišč. Zato je očitno, da procesna pravila v bolgarskem pravu, kot jih razlagajo pristojna sodišča, ne morejo praktično onemogočati ali pretirano oteževati uresničevanje pravice osumljenca, da v skladu s postopki nacionalnega prava izpodbija kršitev zgoraj navedenih procesnih pravic. Čeprav ima predložitveno sodišče nekaj zadržkov v zvezi s tem, zlasti glede sposobnosti mehanizmov iz bolgarskega prava, da varujejo pravice osumljenca, predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje zadostnih elementov v podporo tej tezi.

73.

Poleg tega je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče ne navaja, katere ukrepe bi bilo mogoče sprejeti ali razviti v zakonodaji ali sodni praksi, da bi se okrepilo varstvo procesnih pravic osumljenca v kazenskem postopku. Ker bolgarska vlada v tej zadevi ni intervenirala, se Sodišče lahko opre le na informacije, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče. Ob tem menim, da nikakor ni treba, da Sodišče pristojnim organom predlaga morebitne reforme, zlasti če se upošteva različnost mehanizmov in pravnih sredstev, ki so v različnih državah članicah poznani za zagotovitev prenosa direktiv 2012/13 in 2013/48. Vloga Sodišča v tej zadevi mora biti omejena bolj na preučitev vprašanja, ali je uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva praktično onemogočeno ali pretirano oteženo. Glede na razpoložljive informacije je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno.

74.

Ne zdi se mi, da bi analiza z vidika členov 47 in 48 Listine, na katera se sklicuje predložitveno sodišče, lahko spremenila to ugotovitev. Posebej v zvezi s členom 47 Listine, ki zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva, je treba opozoriti, da pravo Unije načeloma državam članicam ne nalaga, da pred svojimi nacionalnimi sodišči za zagotavljanje varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, uvedejo druga pravna sredstva, ki niso tista, ki jih določa nacionalno pravo. Drugače je le, če je iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega sodnega varstva, ki bi lahko, čeprav le posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije. ( 27 ) Kot pa priznava samo predložitveno sodišče, to ne velja za obravnavani primer.

75.

Iz razlogov, predstavljenih v prejšnjih točkah, se nagibam k ugotovitvi, da bolgarska ureditev na področju kazenskega postopka, kot jo razlagajo nacionalna sodišča, ne vzbuja dvoma o načelu učinkovitosti. To načelo ne nasprotuje sodnemu preizkusu, ki se nanaša le na formalne zahteve glede prisilnega ukrepa, kot je osebna preiskava, brez preverjanja spoštovanja pravic, ki izhajajo iz direktiv 2012/13 in 2013/48, razlaganih z vidika temeljnih pravic, če lahko tako spoštovanje v okviru kazenskega postopka preveri sodišče, pristojno za presojo dejanskega stanja, ki bo odločilo o krivdi AB. Vendar bo moralo predložitveno sodišče, ki je neposredno seznanjeno s procesnimi pravili, ki se uporabljajo, opraviti primerna preverjanja in po potrebi iz njih izpeljati vse potrebne posledice, da bo zagotovilo učinkovitost prava Unije.

76.

V tem okviru je treba opozoriti, da so posamezniki v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v vseh primerih, v katerih so določbe direktive vsebinsko brezpogojne in dovolj natančne, upravičeni, da se pred nacionalnimi sodišči sklicujejo nanje proti državi, če ta direktive ni pravočasno prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno. ( 28 ) Sodišče je v svoji sodni praksi odločilo, da so člen 8(2) Direktive 2012/13 in člen 12 Direktive 2013/48 ter člen 47 Listine jasne, brezpogojne in natančne določbe. ( 29 ) Zato imajo neposreden učinek. Iz tega sledi, da morajo osebe, ki so dejansko „osumljenci“ na podlagi bolgarskega prava, kot AB v zadevi v glavni stvari, imeti možnost, da neposredno uveljavljajo pravna sredstva iz člena 8(2) Direktive 2012/13 in člena 12 Direktive 2013/48 v povezavi s členoma 47 in 48 Listine.

77.

Ob upoštevanju navedenega predlagam, naj se na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da pravo Unije, zlasti načelo učinkovitosti, ne nasprotuje temu, da država članica sodni nadzor nad prisilnimi ukrepi za pridobitev dokazov omeji na njihovo formalno zakonitost, če nato v okviru kazenskega postopka sodišče, pristojno za presojo dejanskega stanja, lahko preveri, ali so bile pravice zadevne osebe, ki izhajajo iz direktiv 2012/13 in 2013/48, razlagane z vidika členov 47 in 48 Listine, zagotovljene.

78.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba načeli zakonitosti in prepovedi samovoljnega ravnanja ter Direktivo 2013/48 in, natančneje, njen člen 3(3)(b) razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere samo osebe, zoper katere je kot „obdolžence“ formalno uveden kazenski pregon, pridobijo pravice, ki izhajajo iz te direktive, medtem ko o trenutku uvedbe tega pregona prosto presoja preiskovalni organ.

79.

Zdi se mi, da odgovor na to vprašanje jasno izhaja iz preučitve prejšnjih vprašanj. Kot sem že navedel v teh sklepnih predlogih, ( 30 ) bi bila razlaga, v skladu s katero bi moralo biti uživanje pravic, zagotovljenih z direktivama 2012/13 in 2013/48, v celoti odvisno od „formalnega“ dejanja nacionalnih organov, samovoljno omejevalna in ne bi zagotavljala učinkovitega uveljavljanja pravic, določenih v teh direktivah. Ne zdi se namreč združljivo z zahtevo iz člena 3(2) Direktive 2013/48, in sicer, da zadevna oseba „brez nepotrebnega odlašanja“ dobi pomoč odvetnika, ( 31 ) če je učinkovito uveljavljanje te pravice odvisno samo od presoje pristojnih organov.

80.

Čeprav se tretje vprašanje zdi na prvi pogled ob upoštevanju zgornjih preudarkov odvečno, je treba opozoriti, da bo Sodišče v odgovoru moralo nujno upoštevati posebne okoliščine spora o glavni stvari, in sicer dejstvo, da se ta spor nanaša na zahtevek za naknadno sodno odobritev osebne preiskave in zasega snovi, najdenih pri AB. V nadaljevanju bom tretje vprašanje preučil ob upoštevanju teh okoliščin. S tega vidika se zdi, da je namen vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, predvsem ugotoviti, ali je treba člen 3 Direktive 2013/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki omogoča, da se osebna preiskava in zaseg nezakonitih predmetov opravita, ne da bi zadevna oseba imela pravico do dostopa do odvetnika.

81.

Če bi moralo Sodišče tretje vprašanje razlagati na način, ki ga predlagam, bi bilo treba takoj opozoriti, da člen 3(2) Direktive 2013/48 nalaga stroge zahteve, ker določa, da morajo imeti osumljene in obdolžene osebe dostop do odvetnika „brez nepotrebnega odlašanja“ in „[v] vsakem primeru“od nastopa prvega izmed štirih konkretnih dogodkov, naštetih v točkah od (a) do (d) te določbe. Ker osebna preiskava in zaseg nezakonitih predmetov kot taka nista med dogodki, naštetimi v navedeni določbi, bi bilo treba načeloma zavrniti kršitev pravice do dostopa do odvetnika, razen če okoliščine obravnavane zadeve ne izpolnjujejo meril glede enega ali več konkretnih dogodkov, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Naslednji preudarki so lahko koristni za predložitveno sodišče pri uporabi te določbe.

82.

V skladu s členom 3(2)(a) Direktive 2013/48 imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika, preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ. S to določbo je kodificirana sodna praksa ESČP, ( 32 ) na podlagi katere pravica do poštenega sojenja, potrjena v členu 6(1) EKČP, praviloma zahteva, da se dostop do odvetnika odobri od prvega policijskega zaslišanja osumljenca, razen če se glede na posebne okoliščine obravnavanega primera ne dokaže, da obstajajo nujni razlogi za omejitev te pravice. ( 33 ) Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je bil po osebni preiskavi AB zaslišan na policijski upravi, kjer je dal izjavo in pisno potrdil svoje priznanje. Vendar se zdi, da AB ni bil obveščen o pravici do dostopa do odvetnika in te pravice ni dejansko uveljavil, kar je problematično z vidika pravic, zagotovljenih z Direktivo 2013/48. Menim, da takega ravnanja organov, pristojnih za kazenske preiskave, ni mogoče šteti za skladno z zahtevami iz te direktive.

83.

Neodvisno od prejšnjih preudarkov se postavlja vprašanje, ali je AB med osebno preiskavo lahko uveljavljal pravico do dostopa do odvetnika, čeprav v členu 3(2) Direktive 2013/48 ta prisilni ukrep ni izrecno omenjen. Po mojem mnenju bi bilo tako, če je bilo mogoče položaj, v katerem je bil AB, razumeti kot „odvzem prostosti“ v skladu s predpostavko iz člena 3(2)(c) te direktive. Ker predložitvena odločba ne vsebuje jasnih informacij v zvezi s tem, bo moralo predložitveno sodišče samo preučiti, ali je okoliščine spora o glavni stvari mogoče opredeliti kot „odvzem prostosti“ v smislu te določbe.

84.

Nekateri elementi na eni strani kažejo, da je bila osebna preiskava opravljena na kraju samem, ob cesti, ko je policija ustavila vozilo in ga preiskala. V takem primeru se mi zdi, da ni mogoče razumno sklepati, da je bila AB odvzeta prostost. Takega prisilnega ukrepa, opravljenega v izrednih razmerah, takoj ko so se pojavili indici, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, se mi ne zdi mogoče enačiti z „odvzemom prostosti“. Ne sme se pozabiti, da AB ni bil niti formalno pridržan niti zaslišan med policijskim pridržanjem, temveč je bil samo prijet med prometno kontrolo. Čeprav se AB ni mogel izogniti prometni kontroli, okoliščine obravnavanega primera ne razkrivajo nobenega bistvenega omejevanja njegovega svobodnega delovanja. Za kakršno koli presojo, ki bi namigovala na nasprotno, bi se mi zdelo, da ni le v nasprotju s členom 3(2)(c) Direktive 2013/48, ampak bi lahko tudi prekomerno razširila področje njegove uporabe, zlasti ker tak pristop ni potreben za zagotovitev učinkovitega varstva temeljnih pravic v kazenskem postopku, kot bom pojasnil v nadaljevanju.

85.

Kot sem navedel v teh sklepnih predlogih, so pravice, zagotovljene z direktivama 2012/13 in 2013/48, izraz pravice do poštenega sojenja na kazenskem področju. ( 34 ) V tem okviru je treba omeniti sodno prakso Sodišča, na podlagi katere je namen Direktive 2013/48 spodbujati zlasti pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja, ki je določena v členu 47, drugi odstavek, Listine, ter pravico do obrambe, ki je zagotovljena s členom 48(2) Listine. ( 35 ) Poleg tega je treba pripomniti, da ta direktiva v skladu s svojo uvodno izjavo 12 temelji na pravicah, določenih v Listini, zlasti členih 6, 47 in 48 Listine, ter nadgrajuje člena 5 in 6 EKČP, kakor ju razlaga ESČP. Iz tega izhaja nujnost, da se določbe te direktive razlagajo z vidika člena 6(3)(c) EKČP, ki izrecno določa pravico do pomoči zagovornika.

86.

V zvezi s tem se je treba spomniti, da je ESČP štelo, da osebna preiskava med prometno kontrolo, med katero so bile podane samoobdolžitvene izjave, ne razkriva nobenega bistvenega omejevanja svobodnega delovanja zadevne osebe, ki bi lahko zadostovalo za sprožitev zahteve po pravni pomoči v tej fazi postopka. Poudariti je treba, da se je ESČP v bistvu oprlo na enake trditve, predstavljene v točki 84 teh sklepnih predlogov, in sicer na neobstoj formalnega priprtja ali zaslišanja med policijskim pridržanjem zadevne osebe, to je ukrepov odvzema prostosti, ki bi lahko utemeljevali posredovanje odvetnika. Glede na zgoraj navedene preudarke menim, da biti predmet osebne preiskave ob cesti med prometno kontrolo, brez prejema pravne pomoči, samo po sebi ne pomeni kršitve člena 3(2)(c) Direktive 2013/48.

87.

Nasprotno pa drugačne presoje ne bi bilo mogoče izključiti, če bi bila osebna preiskava opravljena, medtem ko je bila AB odvzeta prostost, na primer, če bi bila ta osebna preiskava opravljena na policijski upravi. V takem primeru bi bilo mogoče trditi, da bi morala biti AB odobrena pravica do dostopa do odvetnika „brez nepotrebnega odlašanja“, ker bi njegov položaj spadal v okvir člena 3(2)(c) Direktive 2013/48. Predložitveno sodišče bo moralo po potrebi upoštevati več meril, ki jih bom predstavil v naslednjih točkah, da bi ugotovilo, ali v obravnavani zadevi obstaja „odvzem prostosti“ v smislu te določbe.

88.

Sodna praksa ESČP v zvezi z razlago člena 5(1) EKČP se mi zdi posebej upoštevna, ker so v tej določbi izčrpno našteti razlogi, iz katerih se lahko osebi odvzame prostost. S tem, da razglaša „pravico do prostosti“, ne napotuje na preproste omejitve svobode gibanja, ki spadajo v člen 2 Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja določene pravice in svoboščine, ki niso vključene v konvenciji in protokolu št. 1, podpisanega v Strasbourgu 16. septembra 1963, temveč se nanaša na fizično prostost osebe; namen te določbe je zagotoviti, da ni nikomur ta prostost samovoljno odvzeta. ( 36 ) V skladu s točko (c) tega odstavka 1 to velja, če je osebi „odvzeta prostost“, da bi bila privedena pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje. Zdi se mi, da je položaj AB zajet v takem primeru, neodvisno od dejstva, da se zadevni postopek nanaša le na preiskovalno fazo kazenskega postopka, in sicer naknadno sodno odobritev prisilnih ukrepov, izvedenih zoper njega. Cilj teh ukrepov je prav pridobitev potrebnih dokazov, da se omogoči odločitev, ali je treba zoper zadevno osebo uvesti kazenski pregon. Zato je treba ugotoviti, da se zadevni sodni postopek umešča v kazenski postopek v celoti, tako da se člen 5(1) EKČP uporablja za obravnavani primer.

89.

Glede zgoraj navedenega „odvzema prostosti“ je treba pripomniti, da ta vključuje hkrati objektivni vidik, in sicer pridržanje osebe v nekem omejenem prostoru za nezanemarljivo dolgo, in subjektivni vidik, to je dejstvo, da ta oseba ni veljavno privolila v svoje pridržanje. ( 37 ) Med objektivnimi elementi, ki se upoštevajo, so možnost zapustiti kraj pridržanja, intenzivnost spremljanja in nadzora nad gibanjem pridržane osebe, stopnja njene osamitve in priložnosti za socialne stike, ki so ji ponujeni. ( 38 ) ESČP je razsodilo, da se je treba opreti na konkretni položaj posameznika in upoštevati vsa merila, kot so vrsta, trajanje, učinki in načini izvajanja zadevnega ukrepa. ( 39 ) Po mnenju ESČP je treba med „odvzemom“ in „omejevanjem“ prostosti razlikovati glede na stopnjo ali intenzivnost, in ne glede na naravo ali bistvo. Razvrstitev v eno ali drugo od teh kategorij bi bila včasih težka, saj naj bi v nekaterih mejnih primerih šlo izključno za stvar presoje. Vendar naj bi bila izbira nujna, ker je od tega odvisno, ali se člen 5 EKČP uporablja ali ne. ( 40 ) Obstoj prisilnega elementa pri izvajanju policijskih pooblastil za ustavitev osebe zaradi ugotavljanja njene identitete in osebno preiskavo kaže na „odvzem prostosti“ kljub kratkotrajnosti teh ukrepov. ( 41 ) Dejstvo, da oseba ni vklenjena, zaprta ali kako drugače fizično nadvladana, naj ne bi bil odločilen element, kadar je treba odločiti o obstoju „odvzema prostosti“. ( 42 )

90.

Zato je ESČP štelo, da obstaja „odvzem prostosti“ v smislu člena 5(1)(c) EKČP, kadar je bila zadevni osebi v celoti odvzeta svoboda gibanja, tudi če sta ustavitev zaradi ugotavljanja njene identitete in osebna preiskava zoper to osebo trajali le kratek čas. Zadostuje, da je zadevna oseba morala ostati tam, kjer je bila, in dovoliti osebno preiskavo ( 43 ) ter da bi bila zaradi zavrnitve izpostavljena prijetju, policijskemu pridržanju in/ali kazenskemu pregonu. ( 44 ) Policijska uporaba sile je odločilen element za opredelitev v tem smislu, zlasti pri prevozu zadevne osebe na policijsko upravo ali njenem pridržanju na navedenem kraju. ( 45 ) ESČP je menilo, da je prepoved zapustitve policijske uprave brez dovoljenja značilen element prisile, ki lahko izpolnjuje merila, določena v členu 5(1)(c) EKČP. ( 46 )

91.

Ker v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni natančnejših informacij o položaju, v katerem je bil AB na policijski upravi, se zdi nujno od predložitvenega sodišča zahtevati, da opravi potrebna preverjanja. Menim, da če bi to ugotovilo, da je bila osebna preiskava opravljena med prometno kontrolo v položaju, kot je opisan v točki 84 teh sklepnih predlogov, bi moralo imeti možnost zavrniti kršitev pravice do dostopa do odvetnika, določene v členu 3(2)(c) Direktive 2013/48. Ker AB namreč ni bila bistveno omejena svoboda delovanja, se mi zdi, da takega položaja ni mogoče opredeliti kot „odvzem prostosti“.

92.

Nasprotno pa bi predložitveno sodišče načeloma moralo imeti možnost ugotoviti, da je bila navedena pravica kršena, če bi bila osebna preiskava opravljena na policijski upravi v okoliščinah, ki pomenijo „odvzem prostosti“ v skladu z merili, omenjenimi v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov. Ob tem je treba pojasniti, da se v sodni praksi ESČP že dolgo priznava, da se v izjemnih okoliščinah pravna pomoč lahko odloži ali začasno omeji. Vendar iz te sodne prakse izhaja, da tudi če nujni razlogi lahko izjemoma utemeljujejo zavrnitev dostopa do odvetnika, taka omejitev – ne glede na njeno utemeljitev – ne sme neupravičeno posegati v pravice, ki izhajajo iz člena 6 EKČP. ( 47 )

93.

ESČP je poudarilo, da se v pravico do obrambe načeloma nepopravljivo posega, kadar se obremenilne izjave, podane med policijskim zaslišanjem, opravljenim brez možne pomoči odvetnika, uporabijo za utemeljitev obsodbe. ( 48 ) Zato bo predložitveno sodišče moralo ugotoviti, ali je bila omejitev pravice do dostopa do odvetnika izjemoma utemeljena z nujnimi razlogi, pri tem pa upoštevati posledice take omejitve za splošno poštenost postopka. Pri tej analizi je treba pripomniti, da dejanski okvir, kot je razviden iz spisa, ne razkriva nobenega nujnega razloga, ki bi lahko utemeljeval zavrnitev pravne pomoči.

94.

Nazadnje je treba zaradi izčrpnosti pripomniti, da je upravna ali sodna praksa na splošno odsev veljavne nacionalne ureditve, razen če ne gre za posamezno kršitev nacionalnega prava, zato bi morali predložitvenemu sodišču sklepi, ki jih bo izpeljalo iz svoje presoje dejanskega stanja, omogočiti tudi, da ugotovi, ali člen 3(2)(c) Direktive 2013/48 nasprotuje zadevni nacionalni ureditvi.

95.

Iz zgoraj navedenih razlogov je treba na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 3(2) Direktive 2013/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki omogoča, da se osebna preiskava in zaseg nezakonitih predmetov opravita, ne da bi zadevna oseba imela pravico do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja v okviru policijskega „zaslišanja“ (dogodek iz točke (a) tega odstavka) ali po „odvzemu prostosti“ (dogodek iz točke (c)). Predložitveno sodišče mora presoditi, ali okoliščine spora o glavni stvari spadajo v enega od teh primerov.

96.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu, Bolgarija), odgovori: