1.

Med sektorji, ki jih je najresneje in takoj prizadela pandemija covida‑19, je bil sektor potovanj in turizma. ( 2 ) Zaradi negotovosti, ki jo je povzročila pandemija, in njenega hitrega širjenja med različnimi celinami so številni potniki odstopili od pogodbe o paketnem potovanju, preden so vlade sprejele izredne ukrepe in preden so se zaprle meje. Ta negotovost je povzročila dvome o natančnem obsegu pravic in obveznosti strank pogodbe o paketnem potovanju in, natančneje, potnikom otežila uresničevanje njihove pravice do odstopa od pogodbe brez plačila odstopnine v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302. ( 3 )

2.

V takih okoliščinah se s tem predlogom za sprejetje prehodne odločbe izpostavlja problematika, ki se nanaša zgolj na procesno pravo. Nanaša se na pristojnosti sodišč, da po uradni dolžnosti priznajo pravice, ki jih imajo potrošniki na podlagi Direktive 2015/2302, natančneje, na pravico potnika, da v skladu s pogoji iz člena 12(2) te direktive v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila odstopnine. Poleg tega se z njim postavlja vprašanje, ali bi moralo sodišče biti pristojno, da potniku po uradni dolžnosti dosodi več od tega, kar je zahteval, da bi zagotovilo učinkovito izvajanje pravic, ki jih ima kot potnik na podlagi te direktive.

3.

O pristojnostih nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti ugotovijo, ali je pogodbeno določilo nepošteno, obstaja ustaljena in obsežna sodna praksa. Ta sodna praksa, ki temelji na preudarkih o varstvu šibkejše stranke, obsega nekatere od temeljnih sodb potrošniškega prava Unije, ( 4 ) kot so Océano Grupo, ( 5 ) Cofidis ( 6 ) ali Aziz. ( 7 ) Sodba v zadevi Océano Grupo se šteje za „učinkovito orodje za odpravo nepoštenosti in ponovno vzpostavitev socialne pravičnosti v pogodbenem pravu“ ( 8 ), medtem ko je sodba v zadevi Cofidis navdihnila celo umetnost. ( 9 ) Po več kot dveh desetletjih razvoja in uveljavljanja te sodne prakse se najnovejše sodbe osredotočajo na pojasnjevanje vidikov doktrine ex officio, pri čemer iščejo včasih občutljivo ravnotežje med učinkovitim varstvom potrošnikov in temeljnimi načeli procesnega prava. ( 10 ) S tega vidika se zdi, da je doktrina ex officio v svojem razvoju dosegla stopnjo praga „odraslosti“ ali, kot je zelo umestno navedel eden od teoretikov, „starost razuma“. ( 11 ) Obravnavana zadeva je del te stopnje.

4.

Poglavje II Direktive 2015/2302 je naslovljeno „Obveznosti glede zagotavljanja informacij in vsebina pogodbe o paketnem potovanju“. V tem poglavju člen 5, naslovljen „Predpogodbene informacije“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da – preden se potnik zaveže s pogodbo o paketnem potovanju ali kakršno koli ustrezno ponudbo – organizator in, kadar se turistični paket prodaja prek turističnega agenta, tudi turistični agent potniku zagotovita standardne informacije preko ustreznega obrazca iz dela A ali dela B Priloge I, in, kadar to velja za turistični paket, naslednje informacije:

[…]

[…]

3.   Informacije iz odstavkov 1 in 2 se zagotovijo na jasen, razumljiv in viden način. Kadar so take informacije podane pisno, so navedene čitljivo.“

5.

Člen 12(1) in (2) Direktive 2015/2302 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko potnik kadar koli pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju. Kadar potnik odstopi od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom, se lahko od njega zahteva, da organizatorju plača ustrezno in upravičeno odstopnino. […]

2.   Ne glede na odstavek 1 ima potnik v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin, ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja, pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršne koli odstopnine. V primeru odstopa od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom je potnik upravičen do celotnega povračila vseh plačil za turistični paket, ni pa upravičen do dodatnega nadomestila.“

6.

Člen 23 Direktive 2015/2302, naslovljen „Obvezna narava te direktive“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Potniki se ne morejo odpovedati pravicam, ki so jim dodeljene z nacionalnimi predpisi za prenos te direktive.

3.   Nobena pogodbena ureditev ali izjava potnika, s katero se neposredno ali posredno bodisi odpove pravicam, ki so mu dodeljene na podlagi te direktive, ali jih omejuje ali se skuša izogniti uporabi te direktive, za potnika ni zavezujoča.“

7.

Člen 24 te direktive, naslovljen „Izvrševanje“, določa:

„Države članice zagotovijo, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za zagotavljanje skladnosti s to direktivo.“

8.

Del A Priloge I k Direktivi 2014/2302, naslovljen „Obrazec standardnih informacij za pogodbe o paketnem potovanju, kadar je možna uporaba hiperpovezav“, v besedilnem okviru določa vsebino tega obrazca in navaja, da potnik prek hiperpovezave prejme naslednje informacije:

„Ključne pravice na podlagi Direktive (EU) 2015/2302.

[…]

[…]“

9.

Del B Priloge I k Direktivi 2014/2302, naslovljen „Obrazec standardnih informacij za pogodbe o paketnem potovanju v primerih, ki niso zajeti v delu A“, v besedilnem okviru določa vsebino tega obrazca, čemur sledijo iste ključne pravice na podlagi te direktive, kot so določene v delu A Priloge I k tej direktivi.

10.

Člena 5 in 12 Direktive 2015/2302 sta v špansko pravo prenesena s členoma 153 oziroma 160 Real Decreto Legislativo 1/2007, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley General para la Defensa de los Consumidores y Usuarios y otras leyes complementarias (kraljeva zakonska uredba št. 1/2007, s katero je bilo potrjeno spremenjeno besedilo splošnega zakona o varstvu potrošnikov in uporabnikov in drugih dopolnilnih zakonov z dne 16. novembra 2007, v nadaljevanju: splošni zakon o varstvu potrošnikov in uporabnikov) (BOE št. 287 z dne 30. novembra 2007, str. 49181).

11.

Člen 216 Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575, v nadaljevanju: LEC) določa:

„Civilna sodišča odločajo o sporih, ki so jim predloženi, na podlagi navedenih dejstev, dokazov in zahtevkov strank, razen če zakon v posameznem primeru določa drugače.“

12.

Člen 218(1) LEC določa:

„Sodba mora biti jasna in natančna ter ustrezati tožbi in drugim zahtevkom strank, ki so bili pravočasno uveljavljani v postopku. Vsebovati mora vse potrebne ugotovitve in odločitev o ugoditvi zahtevkom ali o njihovi zavrnitvi ter razrešitev vseh spornih vprašanj, o katerih se je razpravljalo.

Sodišče odloči v skladu s predpisi, ki se uporabljajo za obravnavano zadevo, čeprav stranki teh nista pravilno navajali ali se nanje sklicevali, pri čemer se ne sme oddaljiti od predmeta tožbe z upoštevanjem pravnih in dejanskih okoliščin, ki se razlikujejo od tistih, ki so jih želele uveljavljati stranke.“

13.

Člen 412(1) LEC določa:

„Po opredelitvi predmeta postopka v tožbi, odgovoru na tožbo in morebitni nasprotni tožbi stranke tega ne morejo več spreminjati.“

14.

Tožeča stranka je 10. oktobra 2019 s toženo stranko, družbo Tuk Tuk Trave SL, sklenila pogodbo o paketnem potovanju za dve osebi v Vietnam in Kambodžo z odhodom iz Madrida (Španija) 8. marca 2020 in vrnitvijo 24. marca 2020.

15.

Tožeča stranka je ob podpisu pogodbe plačala 2402 EUR, skupni znesek za potovanje pa je znašal 5208 EUR. V splošnih pogojih pogodbe so bile vsebovane informacije o možnosti „odpovedi potovanja pred njegovim začetkom proti plačilu odstopnine“. Pogodbene ali predpogodbene informacije o možnosti odpovedi potovanja v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki bi znatno vplivale na izvedbo turističnega paketa, niso bile vključene.

16.

Tožeča stranka je 12. februarja 2020 toženo stranko obvestila, da se je odločila, da zaradi širjenja covida‑19 v Aziji ne bo odpotovala, in zahtevala vračilo zneskov, ki ji pripadajo zaradi te odločitve.

17.

Tožena stranka je 14. februarja 2020 odgovorila tožeči stranki in jo obvestila, da ji bo po odtegnitvi stroškov odpovedi povrnila 81 EUR. Tožeča stranka je ugovarjala izračunu stroškov odpovedi. Nazadnje je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da ji bo povrnila 302 EUR.

18.

Tožeča stranka se je odločila, da bo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču in da se bo v zadevi zastopala sama, brez odvetnika, kar ji je glede na nacionalno procesno pravo dovoljeno. Trdila je, da je do njene odločitve za odpoved potovanja prišlo zaradi višje sile, in sicer zaradi skrb zbujajočega razvoja zdravstvenih razmer zaradi covida‑19. Zahtevala je dodatno povračilo 1500 EUR in agenciji dovolila, da si zadrži 601 EUR za administrativne stroške.

19.

Tožena stranka je navedla, da na dan odstopa od pogodbe odločitev tožeče stranke, da bo potovanje odpovedala, ni bila upravičena. Februarja 2020 naj bi potovanja v namembni državi potekala kot običajno. Zato se po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni upravičeno sklicevala na višjo silo, da bi lahko odstopila od pogodbe. Poleg tega je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka sprejela splošne pogodbene pogoje v zvezi z administrativni stroški v primeru predčasne odpovedi paketa (ki znašajo 15 % celotnega zneska potovanja) in da je odškodnina zaradi odpovedi odškodnina, ki so jo zaračunali njeni ponudniki. Poleg tega naj bi tožeča stranka, ker ni sklenila zavarovanja, prevzela tveganja, povezana z odpovedjo.

20.

Ker stranki nista zahtevali ustne obravnave, se je 22. junija 2021 začelo posvetovanje o zadevi. Vendar je predložitveno sodišče 15. septembra 2021 izdalo sklep (v nadaljevanju: sklep z dne 15. septembra 2021) in stranki pozvalo, naj v 10 dneh predložita stališče o teh vprašanjih: prvič, o vprašanju, ali bi bilo mogoče zdravstvene razmere, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, šteti za izredno in neizogibno tveganje v smislu člena 160(2) splošnega zakona o varstvu potrošnikov in uporabnikov; drugič, o pravnih posledicah opustitve organizatorja potovanja, da bi obvestil potrošnika o njegovi pravici do odstopa od pogodbe brez plačila odstopnine in, natančneje, o vprašanju, ali je neobstoj (po mnenju predložitvenega sodišča) obveznosti za zagotovitev takih informacij na podlagi Direktive 2015/2302 v nasprotju s členom 169(1) in (2)(a) PDEU; tretjič, o vprašanju, ali lahko sodišče po uradni dolžnosti obvesti potrošnika o obsegu njegovih pravic, če je iz tožbe očitno, da se jih ne zaveda; in, četrtič, o vprašanju, ali je z varstvom potrošnikov zahtevano, da sodišče, če potrošnik ni bil obveščen o obsegu svojih pravic, toženi stranki kljub načelu, da predmet tožbe določijo stranke, in kljub načelu ne ultra petita naloži, da potrošniku izplača celotno povračilo. Nazadnje, predložitveno sodišče je strankama naložilo, naj predstavita argumente glede tega, ali je treba vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe.

21.

Tožeča stranka stališča ni predložila. Tožena stranka je ponovila svoje stališče, da niso obstajale neizogibne in izredne okoliščine, ki bi upravičevale odstop od pogodbe. Glede preostalega je menila, da ni potrebe po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker tožeča stranka ni predložila stališč o vprašanjih, ki jih je v sklepu z dne 15. septembra 2021 izpostavilo predložitveno sodišče.

22.

Predložitveno sodišče dvomi, prvič, o veljavnosti člena 5 Direktive 2015/2302. Zlasti trdi, da niti ta direktiva niti španska zakonodaja, s katero je prenesena ta direktiva, med obvezne informacije, ki jih morajo organizatorji zagotoviti potniku, ne vključujeta pravice do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila odstopnine v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin. Ker taka zahteva ne obstaja, tožeča stranka ni bila seznanjena s pravico do pridobitve celotnega povračila izvršenih plačil. Na podlagi teh ugotovitev se predložitveno sodišče sprašuje, ali so minimalne informacije, ki so bile tožeči stranki zagotovljene na podlagi Direktive 2015/2302, glede na člen 169 PDEU v povezavi s členom 114 PDEU nezadostne.

23.

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je na podlagi prava Unije mogoče v sodbi po uradni dolžnosti dosoditi povračilo vseh plačil, ki jih je vplačal potrošnik, ki presegajo znesek njegovega zahtevka. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da bi bila taka naložitev po uradni dolžnosti v nasprotju s temeljnim načelom španskega procesnega prava, in sicer s tem, da mora odločitev v izreku sodbe ustrezati tožbenim zahtevkom (člen 218(1) LEC).

24.

V teh okoliščinah je Juzgado de Primera Instancia no 5 de Cartagena (sodišče prve stopnje št. 5 v Cartageni, Španija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

25.

Pisna stališča so predložili češka, španska in finska vlada, Svet Evropske unije, Evropski Parlament ter Evropska komisija. Na obravnavi 12. januarja 2022 so bili zastopani španska in finska vlada, Parlament ter Komisija.

26.

Češka vlada uvodoma navaja, da predlog za sprejetje predhodne odločbe implicitno temelji na domnevi, da je bila v okoliščinah konkretne zadeve tožeča stranka v skladu s členom 12(2) Direktive 2015/2302 upravičena odstopiti od pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja. Vendar je ta domneva po navedbah češke vlade napačna. Po njenem mnenju je treba obstoj neizogibnih in izrednih okoliščin presojati v času odpovedi turističnega paketa. Zgolj tveganje, da bi se take okoliščine lahko pojavile v prihodnosti, naj potniku ne bi omogočalo pravice do odpovedi turističnega paketa.

27.

Vendar se vprašanji predložitvenega sodišča ne nanašata na to, ali je imela tožeča stranka v okoliščinah konkretne zadeve pravico do odstopa od pogodbe brez plačila odstopnine v skladu s členom 12(2) Direktive 2015/2302. Zato v okviru obravnavane zadeve ta problematika ne bo preučena. Sodišče mora razsoditi ob upoštevanju dejanskih in pravnih preudarkov, predstavljenih v predložitveni odločbi. ( 12 )

28.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje o veljavnosti člena 5 Direktive 2015/2302 ob upoštevanju člena 169(1) in (2)(a) PDEU v povezavi s členom 114(3) PDEU. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da dvomi predložitvenega sodišča o veljavnosti te določbe izhajajo iz premise, da v navedeni določbi med obveznimi predpogodbenimi informacijami, ki jih je treba zagotoviti potnikom, ni vključena pravica iz člena 12(2) te direktive.

29.

V zvezi s tem je treba omeniti, kot so v pisnih stališčih navedli češka in finska vlada ter Svet, Parlament in Komisija, da je premisa, na kateri temeljijo dvomi predložitvenega sodišča o veljavnosti člena 5 Direktive 2015/2302, napačna.

30.

Člen 5 Direktive 2015/2302, s katerim je urejena obveznost zagotovitve predpogodbenih informacij, je treba razumeti v okviru vsebine obrazca standardnih informacij iz dela A in dela B Priloge I. Natančneje, glede na člen 5(1), prvi stavek, Direktive 2015/2302 bi moral organizator potniku zagotoviti standardne informacije prek ustreznega obrazca iz dela A ali dela B Priloge I, in, kadar se to nanaša na turistični paket, informacije, ki so navedene v tej določbi.

31.

V obrazcu standardnih informacij, določenem v delu A in delu B Priloge I k Direktivi 2015/2302, so navedene ključne pravice, o katerih je treba obvestiti potnike. Med temi pravicami je glede na sedmo alineo dela A in dela B te priloge pravica potnikov, da „v primeru izrednih okoliščin odstopijo od pogodbe pred začetkom turističnega paketa brez plačila kakršne koli odstopnine, na primer, če so v kraju potovanja resne varnostne težave, ki bi verjetno vplivale na turistični paket“. Čeprav v besedilu obrazca standardnih informacij ni izrecno navedena točna določba Direktive 2015/2302, s katero je zagotovljena ta pravica, in sicer člen 12(2), je jasno, da je v tem obrazcu treba navesti vsebino te pravice.

32.

Poleg tega je Komisija poudarila, da sta bila člen 5(1) Direktive 2015/2302 in Priloga I k njej pravilno prenesena v špansko pravo, in sicer natančneje v splošni zakon o varstvu potrošnikov in uporabnikov.

33.

Iz zgornjih ugotovitev je razvidno, da so s členom 5 Direktive 2015/2302 med obvezne predpogodbene informacije, ki jih je treba zagotoviti potnikom, vključene pravice, ki so potnikom priznane s členom 12(2) te direktive, da v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin, ki znatno vplivajo na izvedbo potovanja, pred začetkom potovanja odstopijo od pogodbe in prejmejo celotno povračilo plačanega zneska. Zato je nasprotna premisa, na kateri temeljijo dvomi predložitvenega sodišča v zvezi z veljavnostjo člena 5 Direktive 2015/2302, dejansko napačna.

34.

Ker je tako, pri preučitvi prvega vprašanja ni bilo razkrito ničesar, kar bi lahko vplivalo na veljavnost člena 5 Direktive 2015/2302.

35.

Najprej, upoštevati je treba, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU predložitvenemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča, in mora morda zato preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Sodišče lahko, da bi lahko dalo tak koristen odgovor, upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju ni sklicevalo. ( 13 )

36.

Na podlagi te sodne prakse je treba ugotoviti, tako kot so v bistvu v pisnih stališčih poudarile španska in finska vlada ter Komisija, da je iz konteksta drugega vprašanja razvidno, da predložitveno sodišče prosi za razlago člena 12(2) Direktive 2015/2302 in da je mogoče sklicevanje na člen 15 te direktive v tem vprašanju pripisati tipkarski napaki.

37.

Glede na te ugotovitve je treba drugo vprašanje za predhodno odločanje preoblikovati tako, da predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 v povezavi s členom 114 in 169 PDEU razlagati tako, da nasprotuje uporabi načel nacionalnega sodnega postopka, v skladu s katerimi nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, potrošniku ne sme po uradni dolžnosti dosoditi celotnega zneska povračil, do katerih je upravičen, v okoliščinah, v katerih je potrošnik zahteval manj.

38.

Za odgovor na to vprašanje je treba podati nekaj ugotovitev glede njegovega obsega. Kot je bilo že omenjeno, ( 14 ) je predložitveno sodišče s sklepom z dne 15. septembra 2021 stranki pozvalo, naj predložita pripombe o določeni problematiki. Ta problematika obsega vprašanje, ali je sodišče pristojno po eni strani, da potrošnika po uradni dolžnosti obvesti o obsegu njegovih pravic, in po drugi strani, da mu dosodi znesek, ki presega petitum. Potrošnik o teh vprašanjih ni predložil stališča. Španska vlada je na obravnavi navedla, da je – glede na to, kako sama razume ta sklep – predložitveno sodišče potrošnika obvestilo o njegovih pravicah. Vendar je potrošnik ostal pasiven. Menim, da iz sklepa z dne 15. septembra 2021, kot ga je predstavilo predložitveno sodišče, in spisa pred Sodiščem ni mogoče sklepati, da je nacionalno sodišče potrošnika v resnici obvestilo o njegovih pravicah.

39.

Ob upoštevanju teh ugotovitev je struktura moje analize taka. Prvič, uvodoma bom predstavila najpomembnejše elemente obveznosti nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti uporabijo določbe zakonodaje Unije o varstvu potrošnikov. Drugič, analizirala bom vprašanje, ali je nacionalno sodišče dolžno po uradni dolžnosti uporabiti člen 12(2) Direktive 2015/2302. Nazadnje, analizirala bom vprašanje, ali bi moralo biti nacionalno sodišče pristojno, da dosodi znesek, ki presega tistega, ki ga potrošnik zahteva v tožbi.

40.

Sodišče je že večkrat določilo, kako morajo nacionalna sodišča zagotavljati varstvo pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi zakonodaje Unije o varstvu potrošnikov, in opredelilo vpliv te zakonodaje na pristojnosti sodišč, da po uradni dolžnosti uporabijo določbe potrošniškega prava Unije.

41.

Najpomembnejša usmeritev te sodne prakse se nanaša na Direktivo 93/13. ( 15 ) Nacionalno sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj, ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente. ( 16 )

42.

Načelo nadzora nad nepoštenimi pogodbenimi pogoji po uradni dolžnosti temelji na kombinaciji elementov, ki v glavnem izhajajo iz sistema varstva, vzpostavljenega z Direktivo 93/13, iz zavezujoče narave zadevnih določb, iz narave in pomena javnega interesa, ki ga pomeni varstvo potrošnikov, in iz preudarkov glede učinkovitosti.

43.

Natančneje, Sodišče je poudarilo naravo in pomen javnega interesa, ki je varstvo potrošnikov, ki so v primerjavi s prodajalci ali ponudniki v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. ( 17 ) Prav tako je poudarilo, da je člen 6(1) Direktive 93/13 zavezujoča določba, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost. ( 18 ) Šteje se, da je ta določba enakovredna nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda. ( 19 )

44.

Poleg tega Direktiva 93/13, kot je razvidno iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo, državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik. ( 20 )

45.

Preudarki, ki upravičujejo aktivno posredovanje nacionalnega sodišča za izravnavo neravnotežja med potrošnikom in trgovcem niso omejeni na Direktivo 93/13. Sodišče je na podlagi načela učinkovitosti in ne glede na nasprotna pravila nacionalnega prava zahtevalo, da nacionalna sodišča po uradni dolžnosti uporabijo nekatere določbe iz direktiv Unije na področju varstva potrošnikov. Ta zahteva je utemeljena s preudarkom, da sistem varstva, ki je bil uveden s temi direktivami, temelji na ideji, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti ter da obstaja nezanemarljivo tveganje, da potrošnik predvsem zaradi nevednosti ne bo uveljavljal pravnega pravila, namenjenega njegovemu varstvu. ( 21 )

46.

Natančneje, Sodišče je imelo priložnost, da razsodi o tem, da sodišča po uradni dolžnosti uporabijo nekatere določbe Direktive 1999/44/ES ( 22 ) (sodbi v zadevah Duarte Hueros ( 23 ) in Faber ( 24 )) in Direktive 87/102/EGS ( 25 ) (sodba v zadevi Rampion in Godard ( 26 )). Poleg tega je Sodišče večkrat opozorilo na obveznost nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti preizkusijo kršitev nekaterih določb zakonodaje Unije o varstvu potrošnikov, zlasti v zvezi z Direktivo 85/577/EGS ( 27 ) (sodba v zadevi Martín Martín ( 28 )) in Direktivo 2008/48/ES ( 29 ) (sodbi v zadevah Radlinger in Radlingerová ( 30 ) ter OPR-Finance ( 31 )).

47.

Izvajanje te dolžnosti aktivnega posredovanja s strani sodišč je odvisno od tega, ali so za to na voljo vsi potrebni pravni in dejanski elementi. ( 32 )

48.

Poleg tega mora nacionalno sodišče, ki je po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev nekaterih obveznosti, določenih v zakonodaji Unije o varstvu potrošnikov, sprejeti vse ukrepe, ki v primeru take kršitve izhajajo iz nacionalnega prava, ne da bi čakalo, da potrošnik vloži predlog za to, pri čemer pa mora spoštovati načelo kontradiktornosti in zagotoviti, da so sankcije, ki jih določa nacionalno pravo, učinkovite, sorazmerne in odvračilne. ( 33 )

49.

Uporaba potrošniškega prava Unije s strani nacionalnih sodišč po uradni dolžnosti lahko vpliva na nacionalno procesno pravo. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije spadajo postopkovna pravila za zagotavljanje varstva pravic, ki jih pravnim subjektom daje pravo Unije, ob neobstoju ureditve prava Unije v nacionalni pravni sistem držav članic, če sta spoštovani načelo enakovrednosti in načelo učinkovitosti. ( 34 ) Vendar je glede načela učinkovitosti Sodišče presodilo, da se s spoštovanjem tega načela kljub temu ne more v celoti nadomestiti popolna pasivnost zadevnega potrošnika. ( 35 )

50.

Poleg tega obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije o varstvu potrošnikov, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, določeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se med drugim uporablja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah. ( 36 )

51.

Iz zgornjih preudarkov je razvidno, da se je zahteva po aktivnem posredovanju nacionalnih sodišč v potrošniških sporih razvila v – kot je umestno navedeno v teoriji – „pravi evropski sistem uporabe po uradni dolžnosti“ ( 37 ), ki v pravo Unije o varstvu potrošnikov uvaja „celovito splošno procesno sredstvo“. ( 38 )

52.

Zaradi celovitosti doktrine ex officio menim, da razlogi, na katerih temelji obveznost nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti uporabljajo pravo Unije o varstvu potrošnikov, veljajo enako glede Direktive 2015/2302. Drugačna razlaga bi, kot je na obravnavi pojasnila Komisija, pripeljala do neskladja v varstvu potrošnikov.

53.

Vse zainteresirane stranke, ki so se udeležile obravnave, so priznale, da so nacionalna sodišča dolžna po uradni dolžnosti uporabiti člen 12(2) Direktive 2015/2302 in priznati pravico potrošnika, da odstopi od pogodbe brez plačila odstopnine, če so jim na voljo potrebni pravni in dejanski elementi. V zvezi s tem mora načeloma nacionalno sodišče, da bi ugotovilo, katera pravila se uporabijo v sporu, v katerem odloča, pravno opredeliti dejstva in akte, na katere se sklicujejo stranke v podporo svojim predlogom. ( 39 ) V postopku v glavni stvari bo tako nacionalno sodišče moralo preučiti, ali je mogoče okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka v podporo svojemu zahtevku, opredeliti kot „neizogibne in izredne okoliščine“, zaradi katerih nastane pravica iz člena 12(2) Direktive 2015/2302.

54.

Poleg tega je v delih A in B Priloge I k tej direktivi pravica potnika, da kadar koli pred začetkom paketa brez plačila odstopnine odstopi od pogodbe, opredeljena kot „ključna pravica“. Ta pravica je glede na svoj pomen del predpogodbenih informacij, ki jih mora organizator potniku zagotoviti v skladu s členom 5(1) Direktive 2015/2302. ( 40 ) Iz uvodne izjave 26 Direktive 2015/2302 je razvidno, da so take predpogodbene informacije „ključne informacije“, ki bi morale biti „zavezujoče“. Zato je pravica do odstopa od pogodbe brez plačila odstopnine v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v sistematiki Direktive 2015/2302 pomembna. Prispeva tudi k doseganju cilja te direktive, ki je, kot je mogoče razbrati iz člena 1 te direktive v povezavi z uvodnima izjavama 3 ( 41 ) in 5, doseganje visoke in čim bolj enotne ravni varstva potrošnikov glede pogodb med potniki in trgovci v zvezi s paketnimi potovanji.

55.

Tega cilja ne bi bilo mogoče učinkovito doseči, če bi moral potrošnik sam uveljavljati pravice, ki jih ima do organizatorja, zlasti iz razloga nezanemarljivega tveganja, da ne pozna svojih pravic ali da ima težave pri njihovem uresničevanju. ( 42 ) Iz sodne prakse Sodišča tako izhaja, da v postopkih v okviru potrošniškega prava obstaja nezanemarljivo tveganje, da se potrošnik zaradi nepoznavanja ne sklicuje na pravno pravilo, ki je namenjeno njegovemu varstvu. ( 43 ) To tveganje je večje v primerih samostojnega zastopanja, kot je to v postopku v glavni stvari.

56.

Dalje, iz člena 23 Direktive 2015/2302 v povezavi z uvodno izjavo 46 te direktive je razvidno, da so pravice potnikov, določene v njej, obvezne. V zvezi s tem je pomembno spomniti, da je Sodišče v sodni praksi iz zavezujoče narave določb direktiv Unije s področja varstva potrošnikov izpeljalo zahtevo, da jih sodišča uporabijo po uradni dolžnosti. Ta ugotovitev se je nanašala na člen 6(1) Direktive 93/13, ( 44 ) pa tudi na druge določbe prava Unije o varstvu potrošnikov. V sodbi Faber ( 45 ) je Sodišče poudarilo, da je pravilo o razdelitvi dokaznega bremena iz člena 5(3) Direktive 1999/44 v skladu s členom 7 te direktive zavezujoče tako za stranke, ki se mu ne morejo izogniti s sporazumom, kot tudi za države članice, ki morajo poskrbeti, da se ta razdelitev spoštuje. Sodišče je presodilo, da morajo sodišča tako pravilo uporabiti po uradni dolžnosti, čeprav se potrošnik, ki bi od njega lahko imel korist, nanj ne sklicuje.

57.

Zato bi bilo treba po analogiji sprejeti, da je z zavezujočo naravo potnikove pravice iz člena 12(2) Direktive 2015/2302 v povezavi s členom 23 te direktive zahtevano, da nacionalna sodišča po uradni dolžnosti priznajo to pravico in ustrezno obvestijo potrošnika, čeprav se zadnjenavedeni, ki bi od nje lahko imel korist, nanjo ni izrecno skliceval.

58.

Poleg tega je v postopku v glavni stvari organizator kršil svojo obveznost obvestitve potrošnika o njegovi pravici do odstopa od pogodbe. To, da bi nacionalno sodišče po uradni dolžnosti priznalo pravico, ki je dana potrošniku, bi tako pomenilo ustrezno in učinkovito sredstvo za zagotavljanje skladnosti z Direktivo 2015/2302, kot je zahtevano s členom 24 te direktive.

59.

Strinjam se s finsko vlado, ki je na obravnavi poudarila, da bi moralo nacionalno sodišče obvestiti potrošnika o njegovih pravicah, takoj ko bi se mu vzbudili dvomi, da ta zaradi nevednosti svojih pravic ne uveljavlja v celoti. Že „najmanjši znak“ ( 46 ) v tem smislu bi moral zadostovati. Šteti bi bilo treba, da je tak znak očiten v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, v katerih je organizator kršil svojo predpogodbeno obveznost obvestitve, ali kadar se zagotovljene informacije ne zagotovijo na „jasen, razumljiv in viden način“, kot je zahtevano s členom 5(3) Direktive 2015/2302.

60.

Finska vlada je na obravnavi tudi pravilno poudarila, da je to, da nacionalno sodišče obvesti potrošnika o njegovih pravicah, ukrep procesnega vodstva. Gre za ločen procesni korak, naslovljen na obe stranki in izpeljan v skladu s formalnimi zahtevami, ki so glede tega določene z nacionalnimi postopkovnimi pravili. ( 47 ) Kot je že bilo poudarjeno, ( 48 ) mora nacionalno sodišče, kadar po uradni dolžnosti preizkusi tožbeni razlog, ravnati v skladu z načelom audi alteram partem in obe stranki pozvati, naj predložita stališče o presoji sodišča.

61.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da bi bilo mogoče učinkovito varstvo potrošnikov doseči le, če bi se od nacionalnega sodišča zahtevalo – ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente – da po uradni dolžnosti uporabi člen 12(2) Direktive 2015/2302 in ustrezno obvesti potrošnika o njegovi pravici iz te določbe, da odstopi od pogodbe brez plačila odstopnine, pod pogojem, da je bilo spoštovano načelo audi alteram partem.

62.

Naslednje vprašanje je, ali obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti uporabi člen 12(2) Direktive 2015/2302 in ustrezno obvesti potrošnika o njegovi pravicah, ki jih ima na njegovi podlagi, pomeni tudi obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti dosodi celotno povračilo, ki presega znesek, ki ga zahteva potrošnik. Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali bi bila v takih okoliščinah uporaba načela, da predmet tožbe določijo stranke, in načela ne ultra petita v nasprotju z učinkovitim varstvom potrošnikov.

63.

V zvezi s tem je treba pojasniti, da sodišče uporablja pravo po uradni dolžnosti v okviru svojih pristojnosti in v mejah predmeta spora, o katerem odloča. Zato je pomembno razlikovati med dvema vidikoma sodnih pristojnosti. Eno je priznati pristojnost sodišča, da po uradni dolžnosti uporabi določbe, namenjene varstvu potrošnikov, in ustrezno obvesti potrošnika o pravicah, ki jih ima na njihovi podlagi. Nekaj povsem drugega pa je priznati pristojnost sodišča, potem ko je bil potrošnik ustrezno obveščen, da prekorači okvir predmeta spora in po uradni dolžnosti dosodi več od tega, kar je potrošnik zahteval.

64.

Vse zainteresirane stranke so poudarile pomen temeljnega načela, da predmet tožbe določijo stranke. ( 49 ) Poudariti je treba, da doktrina uporabe potrošniškega prava po uradni dolžnosti zajema zgolj nujne prilagoditve tega načela, zato da bi se popravilo neravnotežje med potrošnikom in poslovnim subjektom. Ni namenjena temu, da se ne bi upoštevala temeljna načela civilnopravnih sporov ali da bi se vzpostavilo „paternalistično“ sodišče. ( 50 ) Kot je navedlo Sodišče v sodbi Lintner, ( 51 ) učinkovitost varstva, ki naj bi ga nacionalno sodišče zagotovilo potrošniku s posredovanjem po uradni dolžnosti, „ne more pomeniti, da navedeno sodišče prezre ali prekorači meje predmeta spora, kot so ga stranke opredelile s tožbenimi zahtevki, ob upoštevanju tožbenih razlogov, ki so jih navedle, tako da navedeno sodišče […] ni zavezano razširiti tega spora prek predlogov in tožbenih razlogov, predstavljenih pred tem sodiščem“. Nasprotno bi pomenilo kršitev načela ne ultra petita, saj bi sodišču omogočilo, da prezre ali prekorači meje predmeta spora, ki so določene v predlogih in tožbenih razlogih strank. ( 52 )

65.

Prav tako je treba poudariti, da je Sodišče poseben pomen pripisalo željam, ki jih v postopku izrazi potnik. Sodišče je v zvezi z obveznostjo nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti razveljavi nepoštene pogoje v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13, pojasnilo, da nacionalnemu sodišču ni treba odpraviti zadevnega pogoja, če potrošnik, potem ko ga je navedeno sodišče opozorilo, ne namerava uveljavljati, da je pogoj nepošten in nezavezujoč, s čimer svobodno in zavestno soglaša z zadevnim pogojem. ( 53 )

66.

Tako sistem varstva, vzpostavljen s potrošniškim pravom Unije in uveden v korist potrošnikov, potrošnikom ne sme biti vsiljen. Če potrošnik ne želi uveljavljati tega sistema varstva, se ta torej ne uporabi. ( 54 ) Potrošnik sme nasprotovati ex officio uporabi prava v lastni zadevi. ( 55 )

67.

Iste ugotovitve bi morale veljati v okviru sistema varstva na podlagi Direktive 2015/2302. Zato če se potrošnik, potem ko ga je sodišče ustrezno obvestilo o njegovih pravicah in postopkovnih sredstvih za njihovo uveljavljanje, na to varstvo ne želi sklicevati, načela učinkovitosti ni mogoče razlagati tako široko, da bi nacionalno sodišče zavezovalo k razširitvi zahtevka in kršitvi načela ne ultra petita.

68.

Na obravnavi so bila postavljena vprašanja in podane ugotovitve senata glede razlogov, s katerimi je mogoče pojasniti potrošnikovo odločitev, da zahteva manj kot to, do česar je upravičen. Odvisno od pravnega sistema je mogoče to odločitev pripisati preudarkom, ki se nanašajo na postopek, ki se uporabi. ( 56 ) Prav tako ni mogoče izključiti, da gre za osebne preudarke. ( 57 ) V takih okoliščinah je – če je potrošnik, potem ko ga je nacionalno sodišče obvestilo o njegovih pravicah in sredstev za njihovo uveljavljanje, še naprej pasiven – smiselno sklepati, da gre za svobodno in ozaveščeno izbiro, da vztraja pri prvotnem zahtevku.

69.

Vendar v zadevi v postopku v glavni stvari ni mogoče, kot je na obravnavi poudarila Komisija, šteti, da je šlo pri potrošniku, ki ni predložil stališča o vprašanjih, ki jih je postavilo nacionalno sodišče, za izražanje svobodne in ozaveščene izbire o vztrajanju pri prvotnem zahtevku. Kot je bilo navedeno zgoraj, ( 58 ) iz spisa ni jasno razvidno, ali je predložitveno sodišče potrošniku pojasnilo njegove pravice in procesna sredstva, ki so mu na voljo za uveljavljanje teh pravic.

70.

Prav tako je pomembno poudariti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da nacionalna sodišča nimajo splošne obveznosti, da razširijo obseg spora in dosodijo več ali nekaj drugega od tega, kar je bilo zahtevano. To se nanaša, natančneje, na potrošnikovo pravico, da prejme povračilo zneskov, ki so bili nepravilno plačani na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja. Obstajati morajo posebne in izredne okoliščine, ki kažejo, da so potrošniku odvzeta postopkovna pravna sredstva, ki bi mu omogočila uveljavljanje pravic na podlagi potrošniškega prava Unije. ( 59 )

71.

Poleg tega je Sodišče podobno presodilo, da nacionalna sodišča načeloma niso dolžna po uradni dolžnosti opraviti pobota med plačili, ki so bila neupravičeno izvedena na podlagi nepoštenega pogoja, in preostalim dolgovanim zneskom na podlagi pogodbe, pri čemer se ne posega v spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti. ( 60 )

72.

Zato je iz sodne prakse razvidno, da načeli učinkovitosti in učinkovitega sodnega varstva nacionalnih sodišč ne zavezujeta, da bi morala prezreti ali prekoračiti okvir predmeta spora, ki je določen v predlogih strank. Vendar je s tema načeloma zahtevano, da so na voljo učinkovita pravna sredstva, ki potrošniku omogočajo uveljavljanje njegovih pravic in to, da zahteva tisto, do česar je upravičen.

73.

To nas pripelje do vprašanja, ali so bila v postopku v glavni stvari na voljo taka učinkovita pravna sredstva. Predložitvena odločba vsebuje le določbo nacionalnega prava, s katero je vzpostavljeno načelo nespremenljivosti spora (člen 412(1) LEC). Vendar nacionalno sodišče ni podalo pojasnil glede konkretne uporabe tega načela v španskem pravnem redu. ( 61 ) Prav tako ni pojasnilo, ali bi zaradi morebitne razširitve zahtevka bilo treba zadevo odstopiti pristojnemu sodišču ali uporabiti drug postopek. Zato mora nacionalno procesno pravo določiti postopkovna sredstva, prek katerih lahko potrošnik uveljavlja pravico, da zahteva celoten znesek opravljenih plačil, pri čemer morata biti upoštevani načeli enakovrednosti in učinkovitosti. To bi lahko na primer pomenilo, da se vloži nova tožba ali razširi predmet spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, na poziv navedenega sodišča. ( 62 ) V zvezi s tem je treba spomniti, da dejstvo, da konkretni postopek vključuje nekatere postopkovne zahteve, ki jih mora potrošnik spoštovati za uveljavitev svojih pravic, ne pomeni, da zaradi tega ni deležen učinkovitega sodnega varstva. ( 63 ) Vendar, kot sem že poudarila, bi morala postopkovna sredstva, ki so na voljo za uveljavljanje teh pravic, omogočati učinkovito sodno varstvo.

74.

Glede na navedeno ugotavljam, da je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 v povezavi s členoma 114 in 169 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje uporabi načel nacionalnega sodnega postopka, v skladu s katerimi nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, potrošniku ne sme po uradni dolžnosti v celoti dosoditi zneskov, do katerih je upravičen, v okoliščinah, v katerih je potrošnik zahteval nižji znesek. Vendar je nacionalno sodišče dolžno po uradni dolžnosti uporabiti člen 12(2) Direktive 2015/2302, če ima na voljo potrebne dejanske in pravne elemente ter če je spoštovano načelo audi alteram partem. Natančneje, nacionalno sodišče je dolžno ustrezno obvestiti potrošnika o pravicah, ki jih ima na podlagi te določbe, in o postopkovnih sredstvih za uveljavljanje teh pravic, če taka sredstva zagotavljajo učinkovito sodno varstvo.

75.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Juzgado de Primera Instancia no 5 de Cartagena (sodišče prve stopnje št. 5 v Cartageni, Španija), odgovori: