1.

Sodišče je že odločalo o tožbi, ki jo je vložil Liam Jenkinson, s katero je predlagal, naj se veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ( 2 ) v okviru katerih je skoraj 20 let opravljal delo v okviru treh mednarodnih misij, ki jih je ustanovila ali podaljšala Evropska unija ( 3 ) v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), med katerimi je bila nazadnje misija Eulex Kosovo, ( 4 ) preoblikuje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ( 5 ), ter zahteval povračilo pogodbene in nepogodbene škode.

2.

Sodišče je namreč s sodbo z dne 5. julija 2018, Jenkinson/Svet in drugi, ( 6 ) razveljavilo sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. novembra 2016, Jenkinson/Svet in drugi, ( 7 ) ki je na podlagi člena 272 PDEU menilo, da njegove pristojnosti, omejene na zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče razširiti na vse druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene v okviru treh misij, ki so določale pristojnost belgijskih sodišč.

3.

S to pritožbo, ki jo je L. Jenkinson vložil zoper sodbo z dne 10. novembra 2021, Jenkinson/Svet in drugi, ( 8 ) s katero je bila njegova tožba zavrnjena, se Sodišču ponuja priložnost, da pojasni obseg svoje odločitve o pristojnosti Splošnega sodišča, določene z arbitražno klavzulo, glede na predmet spora in pravno ureditev, ki velja za pogodbeno delovno razmerje, če stranki nista izbrali prava, ki se uporablja zanj.

4.

V tem delovnopravnem sporu, ki ni osamljen, kot dokazujejo zadeve, ki potekajo pred Splošnim sodiščem, ( 9 ) ali tiste, ki so lahko predložene belgijskim sodiščem zaradi njihove določitve v večini zadevnih pogodb, ( 10 ) bo treba določiti tudi, pod katerimi pogoji je treba upoštevati posebne okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, in sicer okoliščine misij, ki spadajo na področje SZVP, in zlasti okoliščine misije Eulex Kosovo, ki ji je bila z 12. junijem 2014 podeljena pravna sposobnost.

5.

Moja analiza pritožbe se bo torej nanašala predvsem na vprašanja v zvezi s pristojnostjo Splošnega sodišča, njegovo presojo pravne ureditve, ki se uporablja za pogodbe, sklenjene med drugim s to misijo, in obsegom nadzora, ki ga bo moralo Sodišče opraviti nad uporabo nacionalnega prava s strani Splošnega sodišča v okviru tega spora na podlagi člena 272 PDEU.

6.

Člen 1 Skupnega ukrepa Sveta 2008/124/SZVP z dne 4. februarja 2008 o misiji Evropske unije za krepitev pravne države na Kosovem (EULEX Kosovo), ( 11 ) kakor je bil spremenjen do Sklepa Sveta 2014/349/SZVP z dne 12. junija 2014, ( 12 ) naslovljen „Misija“ v odstavku 1 določa:

„EU ustanavlja misijo Evropske unije za krepitev pravne države na Kosovem, ‚EULEX KOSOVO‘.“

7.

Člen 2 tega skupnega ukrepa, naslovljen „Cilji“, določa:

„EULEX KOSOVO pomaga institucijam, pravosodnim organom in organom pregona na Kosovu pri doseganju trajnosti in odgovornosti ter pri nadaljnjem razvoju in krepitvi neodvisnega večnarodnega pravosodnega sistema ter večnarodne policije in carine ter zagotavlja, da so te institucije neodvisne od političnih vplivov in upoštevajo mednarodno priznane standarde in evropske najboljše prakse.

EULEX KOSOVO izvaja svoj mandat s spremljanjem, usmerjanjem in svetovanjem, pri tem v celoti sodeluje s programi pomoči Evropske komisije in hkrati ohranja določene izvršilne pristojnosti.“

8.

Člen 9 navedenega skupnega ukrepa, naslovljen „Osebje“, določa:

„1.   Število in pristojnost osebja EULEX KOSOVO bosta v skladu s cilji iz člena 2, nalogami iz člena 3 in strukturo EULEX KOSOVO iz člena 6.

2.   EULEX KOSOVO sestoji predvsem iz osebja, ki ga dodelijo države članice ali institucije [Unije]. Vsaka država članica ali institucija [Unije] krije stroške osebja, ki ga je začasno dodelila, tudi stroške povratnega potovanja do kraja razmestitve, plače, zdravstveno zavarovanje ter nadomestila, razen dnevnih nadomestil, nadomestil za težke razmere in tveganje.

3.   EULEX KOSOVO lahko po potrebi pogodbeno zaposluje tudi mednarodno civilno osebje in lokalno osebje, če potrebnih nalog ne more opraviti osebje, ki so ga dodelile države članice. Izjemoma se lahko v ustrezno utemeljenih primerih, kadar ni na voljo primernih vlog iz držav članic, po potrebi pogodbeno zaposlijo državljani sodelujočih tretjih držav.[ ( 13 )]

[…]“.

9.

Člen 10 istega skupnega ukrepa, naslovljen „Status EULEX KOSOVO in osebja“, v odstavku 3 določa:

„Pogoji zaposlitve ter pravice in obveznosti mednarodnega in lokalnega osebja se določijo v pogodbah med EULEX KOSOVO in zadevnimi člani osebja.[ ( 14 )]“.

10.

Člen 3(5) Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), ( 15 ) določa:

„Obstoj in veljavnost dogovora pogodbenih strank o izbiri prava se presoja v skladu z določbami členov 10, 11 in 13.“

11.

Člen 8 te uredbe določa:

„1.   Za individualne pogodbe o zaposlitvi se uporablja pravo, ki ga v skladu s členom 3 izbereta pogodbeni stranki. Vendar pa taka izbira prava delavca ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavki 2, 3 in 4 tega člena, če pogodbeni stranki ne bi bili izbrali drugega prava.

2.   Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, ki naj se uporablja za individualno pogodbo o zaposlitvi, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri oziroma iz katere delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo. Če delavec začasno opravlja delo v drugi državi, se ne šteje, da se je država, v kateri običajno opravlja delo, spremenila.

3.   Če prava, ki naj se uporablja, ni mogoče določiti v skladu z odstavkom 2, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri se nahaja poslovna enota, ki je delavca zaposlila.

4.   Kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 2 ali 3, se uporablja pravo te druge države.“

12.

Dejansko stanje spora je povzeto v točkah od 1 do 5 izpodbijane sodbe.

„1. Tožeča stranka, [L.] Jenkinson, irski državljan, je bila najprej zaposlena od 20. avgusta 1994 do 5. junija 2002 na podlagi različnih zaporednih pogodb za določen čas pri Nadzorni misiji v Jugoslaviji, ki je bila ustanovljena z Memorandumom o soglasju, podpisanim 13. julija 1991 v Beogradu, in se je takrat imenovala ‚Nadzorna misija Evropske skupnosti (ECMM)‘, nato pa je bila preimenovana v ‚Nadzorno misijo Evropske unije (EUMM)‘ s Skupnim ukrepom Sveta z dne 22. decembra 2000 o Nadzorni misiji Evropske unije (2000/811/SZVP) (UL 2000, L 328, str. 53). Mandat ECMM in nato EUMM je bil večkrat podaljšan, nazadnje s Skupnim ukrepom Sveta 2006/867/SZVP z dne 30. novembra 2006 o podaljšanju in spremembi mandata Nadzorne misije Evropske unije (EUMM) (UL 2006, L 335, str. 48) do 31. decembra 2007.

2. Tožeča stranka je bila nato od 17. junija 2002 do 31. decembra 2009 na podlagi različnih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaposlena pri Policijski misiji Evropske unije v Bosni in Hercegovini (EUPM), ki je bila ustanovljena s Skupnim ukrepom Sveta z dne 11. marca 2002 o Policijski misiji Evropske unije (2002/210/SZVP) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 278). Mandat EUPM je bil večkrat podaljšan, nazadnje s Sklepom Sveta 2011/781/SZVP z dne 1. decembra 2011 o policijski misiji Evropske unije (EUPM) v Bosni in Hercegovini (BiH) (UL 2011, L 319, str. 51) do 30. junija 2012.

3. Nazadnje je bila tožeča stranka zaposlena pri misiji Eulex Kosovo od 5. aprila 2010 do 14. novembra 2014 na podlagi enajstih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, od katerih je bilo prvih devet sklenjenih z vodjo misije Eulex Kosovo, zadnji dve pa s samo misijo (v nadaljevanju: enajst pogodb o zaposlitvi za določen čas).[ ( 16 )] Misija Eulex Kosovo je bila ustanovljena s Skupnim ukrepom 2008/124 […] Večkrat je bila podaljšana, med drugim do 14. junija 2016 s sklepom 2014/349 […]

4. Med trajanjem desete pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena z misijo Eulex Kosovo in je zajemala obdobje od 15. junija do 14. oktobra 2014, je bila tožeča stranka z dopisom vodje misije Eulex Kosovo z dne 26. junija 2014 […] obveščena, da bo zaradi odločitve o prestrukturiranju misije Eulex Kosovo, ki so jo države članice sprejele 24. junija 2014, delovno mesto, na katerem je bila od zaposlitve v misiji, po 14. novembru 2014 ukinjeno in da zato njena pogodba po tem datumu ne bo podaljšana. Enajsta in zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila med tožečo stranko in misijo Eulex Kosovo sklenjena za obdobje od 15. oktobra do 14. novembra 2014 (v nadaljevanju: zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas).

5. Z izjemo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas so vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožeča stranka sklenila v zvezi s svojimi dejavnostmi v misiji Eulex Kosovo, vsebovale […] klavzulo [o dodelitvi pristojnosti ( 17 )], ki je določala pristojnost belgijskih sodišč. Zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas je v členu 21 vsebovala arbitražno klavzulo, ki je določala, da je na podlagi člena 272 PDEU za vse spore v zvezi s pogodbo pristojno sodišče Evropske unije.[ ( 18 )]“ ( 19 )

13.

L. Jenkinson je s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. oktobra 2015, na podlagi člena 272 PDEU predlagal, prvič, naj se vsa njegova pogodbena razmerja preoblikujejo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in se mu povrne škoda, ki naj bi jo utrpel zaradi zlorabe zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in nezakonite odpustitve, in drugič, naj se ugotovi, da so ga Svet Evropske unije, Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) obravnavali diskriminatorno, in se jim posledično naloži plačilo odškodnine, ter podredno uveljavljal nepogodbeno odgovornost evropskih institucij. ( 20 )

14.

Splošno sodišče se je s sklepom z dne 9. novembra 2016, Jenkinson/Svet in drugi, ( 21 ) izreklo za očitno nepristojno za odločanje o obeh primarnih predlogih, podredni predlog pa je zaradi očitne nedopustnosti zavrglo. Zato je tožbo v celoti zavrnilo in L. Jenkinsonu naložilo plačilo stroškov.

15.

Sodišče je s sodbo Jenkinson I ugodilo pritožbi L. Jenkinsona, zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču in pridržalo odločitev o stroških.

16.

Sodišče je razsodilo, da je Splošno sodišče s tem, da se je na podlagi člena 272 PDEU izreklo za očitno nepristojno za odločanje o primarnih predlogih, napačno uporabilo pravo. Menilo je, da se pristojnost Splošnega sodišča lahko razširi na prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki so določale pristojnost sodišč v Bruslju, pod pogojem, da tožba, ki jo je vložil L. Jenkinson, vsebuje zahteve, ki izhajajo iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali so neposredno povezane z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe. V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da zahteve L. Jenkinsona predpostavljajo upoštevanje učinkov prejšnjih pogodb o zaposlitvi.

17.

Potem ko je Splošno sodišče v točki 31 izpodbijane sodbe navedlo zahteve L. Jenkinsona, je v točki 38 povzelo te zahteve iz sodbe Jenkinson I, ( 22 ) v kateri je pojasnjeno, da je „[p]ritožnik […] 23. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo proti Svetu, Komisiji, ESZD in misiji Eulex Kosovo, s katero je Splošnemu sodišču predlagal, naj:

18.

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.

19.

Splošno sodišče je v točki 45 izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da tožba ni bila vložena na podlagi člena 263 PDEU. ( 27 ) Splošno sodišče je v točki 62 te sodbe menilo, da je bila ta tožba, kar zadeva prvi primarni tožbeni predlog, vložena na podlagi arbitražne klavzule o določitvi pristojnosti sodišča Unije, ki jo vsebuje zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, ter da je navedena tožba, kar zadeva drugi tožbeni predlog, prav tako podan primarno, in tretji tožbeni predlog, podan podredno, tožba za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti, vložena na podlagi členov 268 in 340 PDEU. ( 28 )

20.

Splošno sodišče se je v točki 70 izpodbijane sodbe izreklo za pristojno za preučitev treh tožbenih predlogov.

21.

Splošno sodišče je v zvezi z drugim ugovorom nedopustnosti zahtev, ( 29 )ki so ga navedle tožene stranke, opozorilo, da te trdijo, da dejanskega stanja, odločb in morebitnih pomanjkljivosti, na katere se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče pripisati njim, ( 30 ) ker Svet, ESZD ali Komisija niso sklenili nobene pogodbene vezi s tožečo stranko oziroma ker misija Eulex Kosovo ni sklenila nobene vezi z njo pred 5. aprilom 2010. Splošno sodišče je v točkah 75, 76 in 78 izpodbijane sodbe menilo, da ta ugovor nedopustnosti v bistvu ni usmerjen zoper tožbo v celoti, ampak le zoper prvi tožbeni predlog, in da bo šele po vsebinski preučitvi tega tožbenega predloga mogoče, glede na pravo, ki se uporablja za spor, eventualno ugotoviti, koliko so zahteve, ki jih je tožeča stranka navedla v navedenem predlogu, utemeljene za vsako od toženih strank.

22.

Splošno sodišče je v zvezi s prvim tožbenim predlogom, ki se nanaša na preoblikovanje pogodbenega razmerja v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, najprej navedlo, da se tožeča stranka sklicuje na vse zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila v okviru svojih dejavnosti v treh misijah. ( 31 )

23.

Dalje, Splošno sodišče je menilo, da je treba „najprej“ preučiti predlog tožeče stranke v zvezi z enajstimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih za njegovo dejavnost v misiji Eulex Kosovo, ker je od morebitne zavrnitve tega predloga odvisna preučitev sklopov pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih v okviru prvih dveh misij. ( 32 ) Nazadnje je menilo, da mora, če zakonodajalec Unije ni določil posebnih pravil ( 33 ) ali aktov, sprejetih po ustanovitvi misije Eulex Kosovo, ( 34 ) o sporu odločiti na podlagi nacionalnega materialnega prava, ki se uporablja, in med drugim z razlago v skladu s pravom Unije zagotoviti spoštovanje splošnega načela prepovedi zlorabe prava, ki izhaja iz veriženja pogodb ali delovnih razmerij za določen čas. ( 35 )

24.

Splošno sodišče se je za določitev prava, ki se uporablja v sporu, odločilo, da „uporabi“ Uredbo Rim I in zlasti njen člen 8 o individualnih pogodbah o zaposlitvi. ( 36 ) Splošno sodišče je v zvezi s prvimi devetimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas v točki 119 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta pogodbeni stranki s sklicevanjem na Obvestilo C(2009) 9502 ( 37 ) v smislu člena 8(1) Uredbe Rim I kot nacionalno delovno pravo, ki se uporablja, izbrali irsko pravo.

25.

V zvezi z deseto in enajsto pogodbo o zaposlitvi za določen čas je Splošno sodišče v točki 130 te sodbe presodilo, da sta v smislu člena 8(4) te uredbe v tesnejši zvezi z irskim pravom.

26.

Splošno sodišče je po analizi uporabe določb irskega prava ( 38 ) v točkah od 152 do 186 izpodbijane sodbe ob upoštevanju sodne prakse Sodišča za okoliščine obravnavane zadeve v točkah 184, 187 in 188 izpodbijane sodbe presodilo, da obstajajo objektivni razlogi, povezani med drugim z začasno naravo in stalnim razvojem mandata misije Eulex Kosovo, zaradi katerih je bilo L. Jenkinsonu utemeljeno predlagati sklenitev prvih pogodb o zaposlitvi za določen čas in zadnje enomesečne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne da bi šlo za zlorabo.

27.

Splošno sodišče je zato v točki 188 navedene sodbe zavrnilo vse predloge za preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vključno s tistimi, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene med L. Jenkinsonom in prvima dvema misijama. ( 39 )

28.

Splošno sodišče je v točki 209, tretji stavek, izpodbijane sodbe presodilo, da predlogu za preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki temelji na nespoštovanju zahtev po informacijah zaposlenega iz člena 8(2) zakona iz leta 2003, ( 40 ) ni mogoče ugoditi. Čeprav L. Jenkinson v obravnavani zadevi upravičeno navaja to kršitev, ( 41 ) irsko pravo namreč ne določa takega preoblikovanja iz naslova poštenih in pravičnih posledic. ( 42 )

29.

Splošno sodišče je v točki 215 izpodbijane sodbe zahtevek za povračilo vse pogodbene škode zavrnilo kot neutemeljen. Tako je po eni strani navedlo, da se zahtevek za povračilo te škode, vložen v okviru prvega tožbenega predloga, opira na preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki naj bi bile sklenjene z zlorabo, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in kršitev formalnih pogodbenih pravil, določenih v belgijskem ali irskem pravu. ( 43 ) Po drugi strani je opozorilo, da so bile te trditve tožeče stranke zavrnjene. ( 44 )

30.

Splošno sodišče je v točki 216 te sodbe menilo, da zaradi zavrnitve prvega tožbenega predloga ni treba preučiti ugovora nedopustnosti, ki se nanaša na to, da dejanskega stanja, odločb in morebitnih pomanjkljivosti, na katere se sklicuje tožeča stranka, v celoti ali delno ni mogoče pripisati toženim strankam. ( 45 )

31.

V zvezi z drugim tožbenim predlogom, ki se nanaša na zahtevek za povračilo nepogodbene škode, ki je prav tako vložen primarno, je Splošno sodišče opozorilo, da temelji na določbah členov 268 in 340 PDEU ter da je njegov namen doseči, da Svet, Komisija in ESZD povrnejo nepogodbeno škodo, ki naj bi jo L. Jenkinson utrpel zaradi njihove politike zaposlovanja mednarodnega civilnega osebja v misijah. ( 46 ) Splošno sodišče je v točki 237 izpodbijane sodbe, ne da bi odločilo o nedopustnosti, ki sta jo navajali Komisija in ESZD, ( 47 ) ugotovilo, da L. Jenkinson ni predložil dokaza o dovolj resni kršitvi pravila prava Unije, katerega cilj je zagotoviti mu pravice. Natančneje, v točki 228 te sodbe je presodilo, da je bila z normativnimi določbami o misiji Eulex Kosovo na podlagi določb primarnega prava, ki se nanašajo na SZVP, izrecno določena pravna podlaga, ki je vodji misije in nato misiji omogočala pogodbeno zaposlovanje mednarodnega civilnega osebja. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 230 navedene sodbe izključilo obstoj diskriminacije med člani pogodbenega osebja zaradi uporabe različnega nacionalnega prava. V točkah 231 in 233 iste sodbe je zavrnilo tudi trditve v zvezi z neenakim obravnavanjem v primerjavi z uslužbenci, za katere veljajo Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, ( 48 ) pri čemer je menilo, da L. Jenkinson ni dokazal, da ima v skladu s pravom Unije pravico do zaposlitve v skladu s pravili iz PZDU ali enakovrednimi kadrovskimi predpisi. ( 49 )

32.

Tretji tožbeni predlog, ki se nanaša na zahtevek za povračilo nepogodbene škode, vložen podredno, je Splošno sodišče zavrglo kot očitno nedopustnega zaradi nejasnosti, ( 50 ) s čimer je ugodilo prvemu ugovoru nedopustnosti, ki so ga vložile tožene stranke. ( 51 )

33.

L. Jenkinson s pritožbo Sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo obravnava ter, podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Predlaga tudi, naj toženim strankam naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

34.

L. Jenkinson v utemeljitev pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na napačno razlago predlogov in tožbenih razlogov, ker je Splošno sodišče med drugim iz svojega nadzora izključilo vsakršen del predloga, ki je temeljil na ugovoru nezakonitosti; drugič, na napačno uporabo prava, ker je Splošno sodišče analiziralo izključno zadnjo zaposlitev L. Jenkinsona v okviru misije Eulex Kosovo; tretjič, na večkratno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča pri preučitvi utemeljenosti njegovih zahtev v okviru prvega tožbenega predloga; četrtič, na napačno uporabo načela enakega obravnavanja uslužbencev Unije in kršitev člena 336 PDEU s tem, da je Splošno sodišče izključilo vsakršno nepogodbeno odgovornost toženih strank; petič, na napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, ker je tretji tožbeni predlog zavrnilo kot nedopusten, in šestič, na napačno obrazložitev v zvezi s stroški.

35.

Svet, Komisija, ESZD in misija Eulex Kosovo Sodišču predlagajo, naj pritožbo zavrne in L. Jenkinsonu naloži plačilo stroškov. ( 52 ) Prve tri tožene stranke primarno predlagajo, naj se tožba na prvi stopnji razglasi za nedopustno. Misija Eulex Kosovo trdi, da je pritožba delno pravno neutemeljena in delno nedopustna.

36.

Na zahtevo Sodišča se bodo ti sklepni predlogi nanašali le na drugi pritožbeni razlog ter na prvi, tretji in četrti del tretjega pritožbenega razloga.

37.

Ob upoštevanju trditev, navedenih v utemeljitev te pritožbe, se mi zdi primerno opozoriti na meje, v katere je treba umestiti njihovo analizo.

38.

Prvič, v skladu s členom 256(1), drugi pododstavek, PDEU je pritožba, vložena pri Sodišču zoper odločbe Splošnega sodišča, „omejena na pravna vprašanja“. Vendar lahko Sodišče opravi nadzor nad nekaterimi dejanskimi razlogi, kadar se zatrjuje izkrivljanje dejstev ali vsebinska nepravilnost in pomanjkljiva obrazložitev. ( 53 )

39.

Drugič, odločitev Splošnega sodišča, da bo o ugovorih nedopustnosti, ki so jih podale tožene stranke, ( 54 ) odločilo s končno odločbo, ne more biti predmet preizkusa, ne da bi bila vložena nasprotna pritožba. ( 55 ) V teh okoliščinah bi bilo treba dopustnost pritožbe zoper tožene stranke preučiti le v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe. Kljub temu je treba na eni strani v zvezi s prvim tožbenim predlogom v delu, v katerem se nanaša na misijo Eulex Kosovo, upoštevati sodbo Eulex Kosovo. ( 56 ) Po drugi strani je treba upoštevati razliko v predmetu med tem tožbenim predlogom in drugima dvema predlogoma, ker temeljita na členih 268 in 340 PDEU, ki se nanašata na nepogodbeno odgovornost med drugim institucij Unije ( 57 ).

40.

Tretjič, zaradi zahtev iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča ( 58 ) je treba navesti elemente, ki niso sporni. To velja za opredelitev dela tožbe L. Jenkinsona. Ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 41, 44 in 45 izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni vložila ničnostne tožbe zoper kateri koli akt, ki temelji na členu 263 PDEU, ( 59 ) namreč ni predmet nobenega očitka. Enako velja za ugotovitev, da ne izpodbija utemeljenosti nepodaljšanja njene pogodbe in da ne zahteva vrnitve na delo. ( 60 ) V teh okoliščinah je vsak očitek, ki se nanaša na nezakonitost akta, za katerega se poleg tega predpostavlja, da je bil naveden in podprt s pravnimi in dejanskimi trditvami, brezpredmeten. ( 61 ) Poleg tega je mogoče ugotoviti neobstoj očitkov v zvezi s točkami od 140 do 146 in od 198 do 200 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na irsko materialno pravo, ki se uporablja v obravnavani zadevi.

41.

Četrtič, ker Splošno sodišče ni grajalo predlogov L. Jenkinsona v okviru prvega tožbenega predloga v točkah 31, 38 ( 62 ) in 54, v točki 77, prvi stavek, v točki 85, točki 197, drugi stavek, ter v točki 209, drugi stavek, izpodbijane sodbe, v skladu s katero odškodninski zahtevki tožeče stranke temeljijo na preoblikovanju pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali po njem, je mogoče sklepati, da bo le razglasitev ničnosti odločbe s področja delovnega prava povzročila preučitev povračila zatrjevane pogodbene škode. ( 63 )

42.

Analizo pritožbenih razlogov v zvezi s pristojnostjo Splošnega sodišča in v zvezi z uradno dolžnostjo sodišča v okviru člena 272 PDEU, v skladu s katerim je bil vložen prvi tožbeni predlog, bom torej razvil na podlagi vseh teh elementov.

43.

Z drugim pritožbenim razlogom L. Jenkinson trdi, da je Splošno sodišče v točki 82 izpodbijane sodbe napačno menilo, da je bila zadnja pogodba le del enajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas, podpisanih z misijo Eulex Kosovo, in ne daljšega pogodbenega razmerja. L. Jenkinson meni, da je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da je treba preveriti zakonitost enajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas pred zakonitostjo prvih dveh sklopov pogodb o zaposlitvi za določen čas, v katerih ni bilo določeno kot pristojno sodišče, napačno uporabilo pravo.

44.

Trdi, da je pristojnost Splošnega sodišča razširjena na vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas za odločanje o predlogu glede na nacionalno pravo in da je to zahtevalo, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas preučijo v kronološkem zaporedju. L. Jenkinson meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z izključitvijo prvih 30 pogodb za določen čas nezadostna, ker ne temelji niti na irskem pravu niti na pravu Unije. Poleg tega bi neobstoj analize pojma „neprekinjena zaposlitev pri enem ali več delodajalcih“ ali „povezani delodajalci“ v smislu irskega prava, tudi če bi se uporabljalo, izničil obseg točke 77 izpodbijane sodbe ter medsebojno povezanost vprašanja opredelitve delodajalca, to je Unije, za vse pogodbe, in obstoja neprekinjenega delovnega razmerja v Uniji z analizo preoblikovanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V zvezi s tem tožeča stranka v repliki poudarja, da misija Eulex Kosovo nima enake sposobnosti delovanja v smislu Pogodb kot Unija ( 64 ) in da je za prvi dve misiji Unija odgovorna zaradi njunega prenehanja, tako kot bi bil lahko likvidacijski upravitelj v primeru prenehanja družbe.

45.

Svet meni, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava glede na točko 50 sodbe Jenkinson I in sodno prakso, navedeno v točkah od 38 do 40 in 44 te sodbe, s tem, da je z ozko razlago svoje pristojnosti ugotovilo, da je le enajst pogodb o zaposlitvi za določen čas, podpisanih z misijo Eulex Kosovo, neposredno povezanih z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v kateri je določeno sodišče Unije. Dodaja, da določb irskega prava ni mogoče uveljavljati proti Splošnemu sodišču pri opredelitvi njegove pristojnosti na podlagi člena 272 PDEU.

46.

Komisija najprej meni, da bi moralo Splošno sodišče ob neobstoju arbitražne klavzule, s katero bi bila Sodišču podeljena pristojnost za odločanje o pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih v okviru dejavnosti L. Jenkinsona v prvih dveh misijah, v skladu s točko 47 sodbe Jenkinson I najprej analizirati pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene z misijo Eulex Kosovo, da bi presodilo, ali je obstajalo enotno in neprekinjeno razmerje, preden bi odločilo, ali se to lahko razširi na prva dva sklopa pogodb o zaposlitvi za določen čas. Dalje, Komisija meni, da trditve L. Jenkinsona v zvezi s točkama 77 in 232 izpodbijane sodbe temeljijo na napačnem razumevanju teh točk. Nazadnje, ta institucija ugotavlja, da je trditev tožeče stranke, ki temelji na pojmu „povezani delodajalci“, v nasprotju s trditvijo, ki jo je navedla v prejšnji pritožbi, in sicer da prvi dve misiji kot taki ne obstajata več. Poleg tega Komisija poudarja, da trditve v zvezi s sposobnostjo delovanja Unije, ki so deloma nove, od sodbe Eulex Kosovo niso utemeljene v zvezi z misijo Eulex Kosovo in s tem tudi v zvezi z drugimi misijami.

47.

ESZD meni, da se ta spor nanaša le na pogodbo med L. Jenkinsonom in misijo Eulex Kosovo. To naj bi izhajalo iz točk 47 in 48 sodbe Jenkinson I. Dejstvo, da je bil L. Jenkinson zaposlen v dveh drugih misijah, naj ne bi bilo pomembno. Očitno naj bi bilo, da zaradi različnih misij zaposlitev ni neprekinjena.

48.

Misija Eulex Kosovo meni, da poskus enotne in trajne zgraditve delovnega razmerja ne vzdrži preučitve treh ločenih obdobij zaposlitve L. Jenkinsona ter da je ta v pritožbenem postopku prvič podal trditve v zvezi s pojmom „povezani delodajalci“ v povezavi z Unijo. Ta misija poleg tega poudarja, da kakršna koli trditev, ki je v nasprotju s Sklepom 2014/349, ( 65 ) s katerim ji je priznana pravna sposobnost sklepanja pogodb in biti stranka v sodnem postopku, ter s sodbo Eulex Kosovo v zvezi z njeno odgovornostjo za vsa dejstva, ki so se zgodila pred 12. junijem 2014, ni utemeljena.

49.

Očitek iz drugega pritožbenega razloga se nanaša na točko 82 izpodbijane sodbe, ki se glasi tako: „Zato je treba, ker je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas del enajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki se nanašajo na dejavnosti tožeče stranke v misiji Eulex Kosovo, najprej preučiti predlog tožeče stranke za preoblikovanje enajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas v enotno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Če bi bilo treba ta predlog zavrniti, Splošno sodišče namreč ne bi bilo pristojno za preučitev predloga za preoblikovanje prvih dveh sklopov pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožeča stranka sklenila v okviru svojih dejavnosti na prvih dveh misijah iz točk 1 in 2 zgoraj,[ ( 66 )] v eno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker te pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso vsebovale arbitražne klavzule o določitvi pristojnosti sodišča Unije.“

50.

L. Jenkinson v bistvu izpodbija omejitev pristojnosti Splošnega sodišča na zadnji sklop pogodb o zaposlitvi za določen čas v zvezi z njegovimi dejavnostmi v misiji Eulex Kosovo, čeprav bi moralo Splošno sodišče na podlagi uporabe nacionalnega prava pri odločanju o prvem tožbenem predlogu upoštevati vse sklenjene pogodbe, ne glede na misijo, v katero je bil dodeljen.

51.

Na prvem mestu ugotavljam, da je grajani razlog v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na vsebinsko preučitev „predloga za preoblikovanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas“, ( 67 ) potem ko je Splošno sodišče v točkah od 64 do 66 te sodbe odločilo o svoji pristojnosti, na kar je opozorilo v točki 81 navedene sodbe. Splošno sodišče je namreč v teh točkah od 64 do 66 ( 68 ) povzelo besedilo odločitve Sodišča v sodbi Jenkinson I in ugotovilo, da njegova pristojnost zajema vse zahteve, ki izhajajo iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali so neposredno povezane z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe.

52.

Na drugem mestu v zvezi z obsegom te odločitve ugotavljam, da:

53.

Zato po eni strani menim, da zlasti iz zadnjenavedenega razloga izhaja, da je Sodišče posebno pozornost namenilo predmetu predloga, in sicer preoblikovanju različnih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker taka trditev nalaga določitev enega sodišča za preučitev teh pogodb v celoti. Po drugi strani ob neobstoju pridržka Sodišča iz sklicevanja na sodbo z dne 1. julija 1982, Porta/Komisija, ( 74 ) v točki 44 sodbe Jenkinson I ni mogoče sklepati, da je Sodišče svojo odločitev želelo omejiti na zadnji sklop pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih v okviru misije Eulex Kosovo, in da bi bila odločilna nekatera merila, kot so pogodbeno razmerje z enim delodajalcem, neobstoj prekinitve tega razmerja ali neobstoj volje, da se spor predloži določenemu sodišču. ( 75 )

54.

Zato menim, da je Splošno sodišče pravilno odločilo, da je pristojno za preučitev zahtev iz prvega tožbenega predloga ob upoštevanju vseh pogodb o zaposlitvi. ( 76 )

55.

Na tretjem mestu je treba poudariti, da sodišče pri preučitvi utemeljenosti zahtev opravlja funkcijo, ki je drugačna od tiste, ki jo opravlja, kadar odloča o svoji pristojnosti, pri čemer funkciji temeljita na različnih podlagah. ( 77 ) Sodba Jenkinson I, ki se nanaša na pristojnost Splošnega sodišča, torej v zvezi s tem nima nobenega pomena.

56.

Za presojo utemeljenosti predloga za preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene v okviru treh različnih misij v treh prekinjenih obdobjih, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas se je lahko Splošno sodišče po mojem mnenju, ne da bi napačno uporabilo pravo, odločilo, da svojo presojo začne s sklopom enajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas, med katerimi je tudi pogodba, ki je vsebovala arbitražno klavzulo, v kateri je bilo določeno to sodišče, potem ko je ugotovilo, da ni sporno le pogodbeno razmerje med misijo Eulex Kosovo in tožečo stranko, ( 78 ) in ugotovilo, da je presoja vključenosti vsake od toženih strank v tožbi v zvezi z delovnim pravom, ki mu je bila predložena, odvisna od prava, ki se uporablja. ( 79 )

57.

Prav tako menim, da je lahko Splošno sodišče, ko je odločalo o predlogih za preoblikovanje različnih pogodb o zaposlitvi za določen čas in za povračilo pogodbene škode, vloženih proti več toženim strankam, brez razlikovanja med njimi glede na njihovo vlogo pri sklepanju različnih pogodb, ( 80 ) legitimno opravilo analizo v dveh fazah. ( 81 ) Splošno sodišče je namreč glede na to, da mu je L. Jenkinson predložil zadevo na podlagi člena 272 PDEU, in dokaze, ki mu jih je predložil v presojo, upravičeno na podlagi pogodbenega razmerja z misijo Eulex Kosovo predhodno raziskalo merila za določitev prava, ki ureja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene v okviru te misije, da bi lahko odločilo o predlogu ob uporabi pogojev, določenih v tem pravu. ( 82 )

58.

Nasprotno pa je Splošno sodišče po mojem mnenju v obsegu preučitve, ki ga je tako opredelilo v točki 82 izpodbijane sodbe, zaradi predmeta predloga, ki mu je bil predložen v presojo, napačno menilo, da se lahko izogne upoštevanju vseh pogodb v primeru zavrnitve predloga zgolj na podlagi pogodb, sklenjenih med L. Jenkinsonom in misijo Eulex Kosovo.

59.

Prvič, merila, določena za določitev prava, ki ureja zadnji sklop pogodb o zaposlitvi za določen čas, je bilo treba uporabiti za pogodbe iz prvih dveh misij. Drugič, šele na koncu druge faze njegove analize, namenjene določitvi pogojev, ki jih določa to pravo in na podlagi katerih je mogoče ugoditi predlogu za preoblikovanje, je bilo mogoče utemeljiti vpliv te presoje v zvezi s pogodbami za določen čas, sklenjenimi v okviru ene misije, na pogodbe, sklenjene v okviru vsake od drugih dveh misij, ob upoštevanju omejitev trditev tožeče stranke v zvezi s tem. Tretjič, iz pristojnosti Splošnega sodišča ni mogoče izpeljati nobenega razloga, ne da bi bil ta razlog v nasprotju s tistimi iz sodbe Jenkinson I, ki jo je to sodišče upoštevalo. ( 83 ) Natančneje, dejstvo, da njegova pristojnost temelji na zahtevah, ki izhajajo iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, Splošnemu sodišču ne preprečuje, da vsebinsko preuči, ali ni povezave med različnimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas, ki bi omogočala njihovo preoblikovanje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

60.

Vendar se mi zdi, da je treba razlog iz točke 82 izpodbijane sodbe razlagati ob upoštevanju tistih, ki se nanašajo na uporabo prava, ki ureja pogodbe o zaposlitvi, ( 84 ) in da ta prezgodnja ugotovitev Splošnega sodišča ni taka, da bi bilo treba sodbo razveljaviti.

61.

Zato Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je Splošno sodišče, čeprav se je napačno oprlo na svojo pristojnost, pravilno presodilo, da se razlogi za zavrnitev predloga za preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih v okviru misije Eulex Kosovo in določenih s pravom, ki se uporablja in ki ga je moralo raziskati, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, lahko razširijo na pogodbe o zaposlitvi za določen čas drugih dveh misij, kar bi povzročilo zavrnitev predloga, ki se nanaša na vsa pogodbena razmerja. ( 85 ) Zato drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

62.

L. Jenkinson s prvim delom tretjega pritožbenega razloga graja neobstoj posledic, ki jih je Splošno sodišče izpeljalo iz ugotovitve iz točke 92 izpodbijane sodbe, da „evropske institucije“ niso spoštovale člena 336 PDEU.

63.

Splošnemu sodišču očita tudi, da po potrebi po uradni dolžnosti ni preučilo vprašanja neuporabe Obvestila C(2009) 9502, čeprav je trdilo, da pogoji zaposlitve, ki jih vključuje, niso bili določeni v skladu s tem členom 336 PDEU. Enako naj bi veljalo za vprašanje kršitve finančne uredbe.

64.

Poleg tega L. Jenkinson ugotavlja, da ni pravil o določitvi materialnega prava, ki se uporablja za pogodbo, sklenjeno v imenu Unije, medtem ko je po eni strani ta pogodba določena za vse uslužbence Unije, jo je mogoče opredeliti na podlagi določbe PZDU in je enaka za vsako kategorijo zaposlenih. Vendar je Splošno sodišče v točki 95 izpodbijane sodbe tožečo stranko izrecno opredelilo kot del „drugih uslužbencev Unije“, pri čemer je izključilo uporabo Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev Evropskega varuha človekovih pravic. Po drugi strani za mednarodno pogodbeno osebje organa, ki ga je ustanovila misija Eulex Kosovo, „Registry-Kosovo Specialist Chambers“, velja enoten sklop pravil materialnega prava.

65.

Poleg tega trdi, da zakonodajalec Unije ni predvidel, da se Uredba Rim I uporablja za javnopravni spor, kakršen je ta v obravnavani zadevi. Ta uredba se namreč uporablja za spore v zvezi z zasebnopravnimi pogodbami, medtem ko naj bi ta zakonodajalec s kombinacijo členov 270 in 336 PDEU določil, da je Sodišče Evropske unije pristojno za preverjanje spoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz zaposlitve uslužbenca Unije.

66.

Komisija, ESZD in misija Eulex Kosovo poudarjajo, da trditve v zvezi z morebitno kršitvijo člena 336 PDEU in neuporabo Obvestila C(2009) 9502 niso bile predstavljene na prvi stopnji. Svet in Komisija menita, da je Splošno sodišče v točki 92 izpodbijane sodbe ugotovilo le, da zakonodajalec Unije ni sprejel pravil, ki urejajo pogoje zaposlitve pogodbenega osebja misij.

67.

Svet in ESZD menita, da institucijam Unije ni bilo treba sprejeti takih pravil. Določbe primarnega prava, ki se nanašajo posebej na SZVP in na katerih temeljijo normativne določbe o misiji Eulex Kosovo, so pravna podlaga, ki je vodji te misije in nato misiji omogočala pogodbeno zaposlovanje mednarodnega civilnega osebja, prilagojeno njenim potrebam. V zvezi s tem Komisija opozarja, da je Sodišče v sodbi Eulex Kosovo odločilo, da je odgovornost misije Eulex Kosovo izključna.

68.

Eulex Kosovo poudarja, da je sklicevanje na „Kosovo Specialist Chambers“ brezpredmetno, ker ta pravosodni organ ni primerljiv z diplomatsko misijo, kot je misija Eulex Kosovo.

69.

Svet v zvezi s finančno uredbo trdi, da je Splošno sodišče lahko upravičeno opustilo njeno analizo, ker ni nikakor povezana z vprašanjem, ali je treba Kadrovske predpise za uradnike Evropske unije ali PZDU uporabiti za pogodbeno razmerje med L. Jenkinsonom in misijo Eulex Kosovo. Komisija ugotavlja, da je sklicevanje na to uredbo nenatančno in da Splošnemu sodišču ni treba po uradni dolžnosti preizkusiti nezakonitosti, kot jo navaja tožeča stranka. ( 86 )

70.

Komisija v zvezi z očitkom, ki se nanaša na neuporabo Uredbe Rim I, meni, da je očitno neutemeljen, ker L. Jenkinson po eni strani ne izpodbija točk 103 in 104 izpodbijane sodbe, in ker naj bi bil ta očitek po drugi strani v nasprotju z drugimi deli njegove tožbe in pritožbe. Misija Eulex Kosovo meni, da je ta trditev nedopustna, ker je prepozna in v nasprotju z njegovo prvotno zahtevo, s katero je zahteval uporabo belgijskega prava.

71.

L. Jenkinson na koncu predstavitve trditev v podporo temu prvemu delu tretjega pritožbenega razloga ugotavlja, da „[j]e treba zato šteti, da [Splošno sodišče] ni moglo zakonito izključiti vsakršne odgovornosti institucij in šteti, da je delovno razmerje v okviru misije Eulex Kosovo in vseh drugih pravnih oseb zakonito, ne da bi kadar koli analiziralo posledice, ki jih je treba izpeljati iz ugotovitve, ki jo je to sodišče podalo v točki 92 izpodbijane sodbe“.

72.

Ta očitek ni utemeljen. Prvič, opozoriti je treba, da se ta nanaša na točki 92 in 95 izpodbijane sodbe, ki sta del uvodnih ugotovitev Splošnega sodišča, potem ko je v točkah od 84 do 89 povzelo trditve strank v zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja za enajst pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih v okviru misije Eulex Kosovo.

73.

L. Jenkinson zadnjenavedenih točk v pritožbi ni grajal. Torej ni sporno, da so trditve L. Jenkinsona temeljile izključno na predpisih nacionalnega prava, zlasti na belgijskem pravu, ki se po njegovem mnenju uporablja na podlagi Uredbe Rim I, ( 87 ) in da se zato ni uveljavljala nobena določba primarnega prava, Pogodbe DEU ali PZDU. ( 88 )

74.

Drugič, dejstvo, da se prvi tožbeni predlog, ki ga je Splošno sodišče preučilo v tem delu izpodbijane sodbe, nanaša na preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas in temelji na členu 272 PDEU, pomeni, da je treba zavrniti vsakršno trditev v zvezi z nezakonitostjo katerega koli akta ali pogodbenega razmerja, ki bi se lahko uveljavljal le v podporo drugemu tožbenemu predlogu. ( 89 ) Tako je utemeljeno, da je obrazložitev te sodbe namenjena iskanju podlage za pravila, ki se uporabljajo v sporu.

75.

Tretjič, očitek L. Jenkinsona glede točke 92 izpodbijane sodbe temelji na napačnem razumevanju te sodbe. V tej točki in v točki 93 je Splošno sodišče odgovorilo na trditve ESZD in misije Eulex Kosovo, da se za pogodbe, sklenjene s pogodbenimi uslužbenci, uporablja avtonomno pravo. ( 90 ) V točki 94 te sodbe je zavrnilo to trditev, ki je izhajala iz ugotovitve, da ne obstaja posebna določba, ki bi jo sprejel bodisi zakonodajalec Unije na podlagi primarnega prava, zlasti člena 336 PDEU, bodisi v aktih, sprejetih po ustanovitvi misije Eulex Kosovo.

76.

Četrtič, L. Jenkinson na podlagi napačnega razumevanja točke 95 izpodbijane sodbe napačno trdi, da ga je Splošno sodišče „[…] opredelilo kot ‚del drugih uslužbencev Unije‘“.

77.

Kar zadeva očitek v zvezi z uporabo Uredbe Rim I, ker se pritožba ne nanaša na točki 103 in 104 izpodbijane sodbe, namenjeni temu vprašanju, se mi zdi, da jo je treba v bistvu razumeti tako, da je njen predmet zgolj uporaba pravil zasebnega prava za pogodbe mednarodnega osebja brez zadostne utemeljitve, saj je L. Jenkinson zatrjeval, da se zanje uporabljajo pravila PZDU ali enakovredni kadrovski predpisi. ( 91 )

78.

V delovnopravnem sporu je treba namreč opredelitev delodajalca in določitev pravil, ki urejajo zadevni pravni položaj, opraviti pred določitvijo prava, ki se uporablja. ( 92 )

79.

O vprašanju opredelitve delodajalca je Sodišče odločilo v sodbi Eulex Kosovo. Pri Sodišču je bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, ( 93 ) ki ga je vložilo tribunal du travail francophone de Bruxelles (delovno sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija), ( 94 ) v okviru delovnopravnega spora med 45 člani ali nekdanjimi člani mednarodnega civilnega osebja misije Eulex Kosovo ter vodjo misije med drugim glede spremembe njihovih delovnih pogojev in za nekatere zaradi nepodaljšanja njihovih pogodb o zaposlitvi. ( 95 ) To osebje je bilo zaposleno na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, enakih tistim, ki so bile sklenjene z L. Jenkinsonom, zlasti glede izbire pristojnih sodišč. ( 96 ) Vprašanje za predhodno odločanje se je nanašalo na opredelitev subjekta, ki je bil odgovoren za opravljanje misije Eulex Kosovo pred 12. junijem 2014 in ki ima torej status tožene stranke v postopku v glavni stvari. ( 97 )

80.

Sodišče je po eni strani ugotovilo, da iz te pravne sposobnosti, ki je bila Eulex Kosovo podeljena s členom 15a Skupnega ukrepa 2008/124, ( 98 ) izhaja, da je bil ta subjekt že pred 15. junijem 2014 odgovoren za opravljanje misije, ki mu je bila zaupana, ( 99 ) ter da je treba po drugi strani člen 16(5) tega skupnega ukrepa razlagati tako, da je misija Eulex Kosovo vstopila v pravice in obveznosti osebe ali oseb, ki so bile prej odgovorne za opravljanje misije. ( 100 )

81.

Sodišče je razsodilo, da „je treba člen 16(5) Skupnega ukrepa 2008/124 […] razlagati tako, da EULEX KOSOVO od 15. junija 2014 določa kot odgovorno in torej kot toženo stranko za vse tožbe, ki so posledica opravljanja misije, ki ji je bila podeljena, in to ne glede na okoliščino, da so dejstva, ki so podlaga za tako tožbo, nastala pred 12. junijem 2014, ki je datum začetka veljavnosti Sklepa 2014/349“. ( 101 )

82.

Glede vprašanja opredelitve pravil, ki urejajo zadevni pravni položaj, v katerem je mednarodno osebje povezano z misijo Eulex Kosovo, da bi se določilo pravo, ki se uporablja, je treba najprej opozoriti, da so pravice in obveznosti mednarodnega osebja misije Eulex Kosovo v skladu s členom 10(3) Skupnega ukrepa 2008/124 opredeljene s pogodbo. ( 102 ) Ugotovitev Splošnega sodišča v točki 116 izpodbijane sodbe ( 103 ) ne vpliva na okvir, v katerega je v obravnavani zadevi umeščeno sporno pravno razmerje. To ni zakonsko urejeno. ( 104 ) Dalje, Sodišče je razsodilo, da Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije in PZDU „ne pomenijo izčrpne ureditve, s katero bi bilo prepovedano zaposlovanje oseb zunaj tako določenega regulativnega okvira“. ( 105 ) Nazadnje, L. Jenkinson je opravljal tehnične naloge. ( 106 )

83.

Ker je bila zadeva Splošnemu sodišču predložena na podlagi arbitražne klavzule, ki je v skladu s členom 272 PDEU vsebovana v pogodbi, ki ne vsebuje nobenega pojasnila o materialnem pravu ( 107 ) ali obvezni ureditvi, ( 108 ) ki se uporablja, je Splošno sodišče ob upoštevanju okoliščin spora in njegovega predmeta pravilno odločilo, da je treba o njem odločiti na podlagi nacionalnega materialnega prava, ki se uporablja ( 109 ) in ga je treba določiti v skladu s pravili delovnega prava, ( 110 ) ki urejajo pogodbe zasebnega prava.

84.

V teh okoliščinah se je Splošno sodišče v točki 103 izpodbijane sodbe pravilno sklicevalo na pravila mednarodnega zasebnega prava ( 111 ) in zlasti na Uredbo Rim I, ki se uporablja v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji. ( 112 )

85.

Uredba Rim I namreč za pogodbe, sklenjene od 17. decembra 2009 dalje, določa pravila za določitev nacionalnega prava, ki se uporablja za civilne in gospodarske pogodbene obveznosti ( 113 ) v mednarodnem položaju. ( 114 ) Člen 8 te uredbe določa posebna pravila za individualne pogodbe o zaposlitvi, ki se razlikujejo glede na to, ali sta stranki izbrali pravo, ki se uporablja za njuno pogodbo, ali ne.

86.

Zato Sodišču predlagam, naj razsodi, da je na podlagi obrazložitve iz točk 92, 99, 102, 103 in 108 izpodbijane sodbe mogoče razumeti razloge, iz katerih je Splošno sodišče, potem ko je ugotovilo, da se za spor, o katerem odloča na področju delovnega prava v zvezi s pogodbami o zaposlitvi za določen čas, ki jih je L. Jenkinson sklenil z misijo Eulex Kosovo, ne uporablja nobeno avtonomno pravo, ( 115 ) menilo, da za ta spor veljajo pravila zasebnega prava. Zato se je pravilno sklicevalo na člen 8 Uredbe Rim I in zlasti v primeru neobstoja pogodbene določbe na odstavke od 2 do 4 tega člena. ( 116 )

87.

Torej menim, da prvi del tretjega pritožbenega razloga ni utemeljen.

88.

L. Jenkinson s tretjim delom tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno določilo pravo, ki se uporablja za pogodbeno razmerje.

89.

Najprej po eni strani opozarja, da je uporaba Uredbe Rim I „ponazoritev popolnega neobstoja predvidljivosti in pravne varnosti okvira zaposlovanja […] mednarodnih pogodbenih uslužbencev, ki delajo v misijah, ki jih je ustanovila Unija“.

90.

Po drugi strani trdi, da Splošno sodišče pri odločitvi o izključitvi uporabe člena 8(2) in (3) Uredbe Rim I ni upoštevalo dejstva, da je imela misija Eulex Kosovo tudi poslovno enoto v Bruslju (Belgija).

91.

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 111 izpodbijane sodbe brez posebne obrazložitve in napačno odločilo, da začne analizo s prvimi devetimi pogodbami, sklenjenimi z vodjo misije Eulex Kosovo. ( 117 )

92.

V zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja za zadnji dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, L. Jenkinson Splošnemu sodišču očita, da v točki 126 izpodbijane sodbe ni upoštevalo dejstva, da v teh pogodbah niso bili navedeni pogoji zaposlitve ter pravice in obveznosti mednarodnega osebja. V tej točki naj bi se Splošno sodišče očitno napačno izreklo o volji strank ter o ozaveščenosti in popolnosti njunega soglasja. Ti naj ne bi nikoli predvideli, da bi za njuno pogodbeno razmerje veljalo irsko pravo, in to še toliko bolj, ker se je misija Eulex Kosovo sklicevala na uporabo „pravice sui generis“. L. Jenkinson tudi trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo volje strank, da se v zadnjih pogodbah črta sklicevanje na Obvestilo C(2009) 9502 zaradi spremembe prava, ki se uporablja. Odločitev Splošnega sodišča v točki 130 izpodbijane sodbe, ki temelji na obstoju tesnejše zveze z irskim pravom, naj bi bila napačna, ker naj bi Splošno sodišče svojo presojo omejilo na misijo Eulex Kosovo, ne da bi prej analiziralo morebitni status sodelodajalca institucij Unije. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi analiziralo niti celotnega pravnega okvira zaposlovanja pogodbenega osebja misij niti funkcionalnih povezav misije Eulex Kosovo z Brusljem in institucijami, ki določajo njeno dejavnost. L. Jenkinson tako Splošnemu sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj se je odločilo zavrniti uporabo belgijskega prava, in da svoje odločitve ni obrazložilo glede na evropsko sodno prakso.

93.

V zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja za prvih devet pogodb o zaposlitvi za določen čas, L. Jenkinson graja odločitev Splošnega sodišča v točki 113 izpodbijane sodbe, da se zanj uporablja Obvestilo C(2009) 9502. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo sodne prakse v zvezi z uporabo pogodbenih navedb za šibkejše stranke pogodbe in prava Unije v zvezi z veljavnostjo splošnih pogojev, ki jih je enostransko določilo podjetje, „ki se štejejo za ‚tipsko pogodbo‘“. ( 118 )

94.

Poleg tega naj bi bila konkretna analiza tega obvestila v točkah od 116 do 119 izpodbijane sodbe opravljena brez upoštevanja pojma neveljavnega soglasja, ki ga je treba v skladu s členi 10, 11 in 12 Uredbe Rim I presojati v skladu s pravom, ki se uporablja za pogodbo. L. Jenkinson Splošnemu sodišču očita, da je v točki 112 izpodbijane sodbe napačno ekstrapoliralo njegovo namero v okviru določitve kraja izvora.

95.

Nazadnje L. Jenkinson s sklicevanjem na opustitev odločanja trdi, da Splošno sodišče ni uporabilo merila iz člena 8(1) Uredbe Rim I, da bi preverilo, ali se stranki nista odpovedali spoštovanju ugodnejših določb ali določb javnega reda, določenih v belgijskem pravu, ker ni okvira, podobnega PZDU. Prav tako bi moralo Splošno sodišče uporabiti določbe prava države sodišča, ki vključujejo načela, opredeljena kot „prevladujoče obvezne določbe“ v smislu člena 9 te uredbe. Splošno sodišče naj bi s tem, da je izključilo uporabo „načel evropskega prava“, kršilo obseg navedene uredbe.

96.

Svet najprej meni, da je uporaba Uredbe Rim I s strani Splošnega sodišča posledica njegove pristojnosti na podlagi arbitražne klavzule, ki mu nalaga, da odloči o sporu na podlagi prava, ki se uporablja za pogodbo. Meni, da vrstni red preučitve pogodb o zaposlitvi za določen čas nikakor ne vpliva na rezultat analize Splošnega sodišča. Dalje trdi, da je bil namen preučitve, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točkah od 126 do 128 izpodbijane sodbe, ugotoviti, ali sta stranki določili delovno pravo, ki se uporablja, in ne kršitev pravil, ki urejajo pogodbe. Poleg tega meni, da se je Sodišče prve stopnje v okviru analize prvega tožbenega predloga lahko oprlo le na pogodbe, ki sta jih stranki dejansko sklenili med seboj, in ne s hipotetičnimi drugimi delodajalci. Poleg tega pojasnjuje, da razlogi, ki se nanašajo na uporabo irskega prava, vključno z razlogom v zvezi z uporabo Obvestila C(2009) 9502, ob neobstoju ozaveščenega in veljavnega soglasja o njegovih posledicah spadajo v okvir presoje dejanskega stanja, ki ni predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. Nazadnje, Svet poudarja, da „načela evropskega prava“ ne spadajo v kategorije določb iz člena 8(1), drugi stavek, in člena 9 Uredbe Rim I.

97.

Komisija trdi, da so tri trditve nedopustne: trditev, ki se nanaša na neupoštevanje sodne prakse Sodišča, ker ni podprta, ter trditvi, ki se nanašata na obstoj poslovne enote misije Eulex Kosovo v Bruslju in na uporabo belgijskega prava kot prevladujočih obveznih določb, ker naj ne bi bili navedeni na prvi stopnji.

98.

Po mnenju Komisije obstoj neprekinjenega delovnega razmerja z misijo Eulex Kosovo upravičuje upoštevanje volje strank, izražene med celotnim trajanjem tega razmerja. Dvostopenjske preučitve pogodb o zaposlitvi za določen čas naj torej ne bi bilo mogoče grajati, vsak preudarek v zvezi z analizo pristojnosti Splošnega sodišča pa naj ne bi bil upošteven.

99.

Ker je Splošno sodišče v zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja za zadnji dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ugotovilo obstoj tesnejše zveze med tema pogodbama in irskim pravom, naj bi bila trditev v zvezi z neupoštevanjem opustitve sklicevanja na Obvestilo C(2009) 9502 v teh pogodbah brezpredmetna.

100.

Komisija poudarja, da je vsekakor v pogodbenem sporu delodajalec lahko le tisti, na katerega se nanaša pogodba, in sicer misija Eulex Kosovo.

101.

Meni, da Splošnemu sodišču ni bilo treba posebej obrazložiti svoje odločitve o neuporabi belgijskega prava, saj ta očitno izhaja iz njegove odločitve o uporabi irskega prava.

102.

Komisija v zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja za prvih devet pogodb o zaposlitvi za določen čas, navaja, da se je Splošno sodišče v točkah 194 in 195 izpodbijane sodbe izreklo o očitku v zvezi z zatrjevanim neveljavnim soglasjem L. Jenkinsona v zvezi z Obvestilom C(2009) 9502. V zvezi s tem naj L. Jenkinson zaradi ponovnega sklicevanja na to v devetih pogodbah o zaposlitvi za določen čas in neprekinjenosti njegovega delovnega razmerja do zadnjih dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas ne bi mogel šteti, da se za to ne uporablja irsko pravo.

103.

Očitek, ki se nanaša na uporabo obveznih pravil, od katerih ni mogoče odstopati, naj bi bil očitno neutemeljen, saj se sklicuje na „okvir, podoben PZDU“, ki bi moral biti po mnenju tožeče stranke sprejet na podlagi člena 336 PDEU.

104.

Komisija poleg tega meni, da ker sta stranki izrazili izbiro, Splošnemu sodišču ni bilo treba določiti niti prava, ki bi se uporabilo za pogodbo, če se stranki domnevno ne bi odločili za uporabo irskega prava, niti določb javnega reda, ki bi se uporabljale, če ne bi izbrali prava, ki se uporablja. Kar zadeva uporabo prava Unije, naj bi šlo za očitno neutemeljeno trditev, saj naj bi bilo treba o sporu odločiti na podlagi nacionalnega materialnega prava, ki se uporablja in katerega izvajanje vključuje načela prava Unije.

105.

Misija Eulex Kosovo trdi, da nikoli ni nameravala uporabiti belgijskega prava in da ima sedež v Prištini (Kosovo). L. Jenkinson ne pojasnjuje, zakaj naj bi se zanj uporabljalo to pravo, čeprav ima, kot je ugotovilo Splošno sodišče, irsko državljanstvo, prebiva na Irskem in je bil obveščen o uporabi irskega prava s sklicevanjem na Obvestilo C(2009) 9502, ki je izraz skupne volje strank, v njegovih pogodbah. L. Jenkinson je to tudi izkoristil in zaprosil za povračilo potnih stroškov za pot domov na Irsko. Misija Eulex Kosovo navaja, da je Splošno sodišče v točkah od 191 do 195 izpodbijane sodbe menilo, da je bil L. Jenkinson popolnoma seznanjen s svojimi pogoji zaposlitve in da glede na informacije, ki so mu bile posredovane pred vsako zaposlitvijo, ni mogel utemeljeno trditi, da njegovo pogodbeno razmerje ni bilo predvidljivo in pravno varno.

106.

V zvezi z zadnjima pogodbama o zaposlitvi za določen čas misija Eulex Kosovo poudarja, da se je Splošno sodišče pravilno oprlo na neprekinjeno delovno razmerje in da L. Jenkinson še naprej zanika neobstoj tesnejše zveze z Belgijo kljub njegovemu državljanstvu, kraju opravljanja dela in kraju zaposlitve.

107.

V zvezi z morebitnimi omejitvami uporabe nacionalnega materialnega prava, ki dopolnjuje pravo Unije, misija Eulex Kosovo trdi, da sodba z dne 13. julija 2022, JC/EUCAP Somalia, ( 119 ) potrjuje pristop Splošnega sodišča, v skladu s katerim je uporaba nacionalnega prava med drugim utemeljena, kadar s pogodbo ni mogoče rešiti vseh vidikov spora.

108.

L. Jenkinson izpodbija elemente, ki jih je Splošno sodišče navedlo za odločitev, da se za njegovo pogodbeno razmerje z misijo Eulex Kosovo uporablja irsko pravo.

109.

Za ta očitek veljajo tri omejitve. Na prvem mestu ugotavljam, da izpodbijana obrazložitev pomeni nadaljevanje odločitve Splošnega sodišča, da preučitev pogodbenega razmerja omeji na enajst pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih v okviru misije Eulex Kosovo, ( 120 ) njegove ugotovitve, da v pogodbi ni določbe v zvezi s preoblikovanjem pogodb, ki bi omogočala odločitev o sporu, ( 121 ) njegove odločitve, da se sklicuje na nacionalno materialno pravo, ki se uporablja za pogodbo in vključuje pravila o varstvu iz prava Unije, ( 122 ) ter opozorila, da bo treba, če to pravo ni natančneje določeno, uporabiti določbe Uredbe Rim I, ( 123 ) da bo lahko odločilo o predlogu za preoblikovanje, ki mu je predložen. Iz razlogov, ki sem jih navedel v točkah od 71 do 86 teh sklepnih predlogov v zvezi z analizo prvega dela tretjega pritožbenega razloga, menim, da noben očitek, ki temelji na domnevnem evropskem okviru zaposlovanja, ki ga je treba uporabiti, ni utemeljen.

110.

Na drugem mestu je treba poudariti, da iskanje določitve prava, ki se uporablja, v pogodbah temelji na dejanskih preudarkih, ki niso predmet nadzora Sodišča, razen če se sklicuje na kakršno koli izkrivljanje, kar pa v obravnavani zadevi ne drži. Zato menim, da je treba očitke, ki se nanašajo na napotitev v prvih devetih pogodbah o zaposlitvi za določen čas na Obvestilo C(2009) 9502 (točka 112 izpodbijane sodbe) in na njegovo uporabo (točka 113 te sodbe) ter na ugotovitev skupne volje strank (točka 115 navedene sodbe), zavrniti kot brezpredmetne. Iz teh ugotovitev torej izhaja, da je bil L. Jenkinson popolnoma seznanjen s svojimi pogoji zaposlitve. Zato ni utemeljeno trditi, da njegovo pogodbeno razmerje ni predvidljivo in pravno varno. Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 120 do 124 izpodbijane sodbe, ki se v pritožbi ne grajajo, navedlo dejstva v zvezi s položajem tožeče stranke, iz katerih je na podlagi določb točke 4a Obvestila C(2009) 9502 sklepalo, da se uporablja irsko pravo.

111.

Prav tako se glede zadnjih dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ju je sklenil L. Jenkinson, ne zatrjuje nobeno izkrivljanje v zvezi z ugotovitvami Splošnega sodišča, da stranki v teh pogodbah nista izbrali prava, ki se uporablja. ( 124 ) V teh okoliščinah je Splošno sodišče pravilno preučilo, na podlagi katerih meril, opredeljenih v členu 8, od (2) do (4), Uredbe Rim I, se lahko določi pravo, ki se uporablja. ( 125 ) Splošno sodišče je pravilno prednostno preučilo navezno okoliščino iz odstavka 2 tega člena, in sicer kraj izvrševanja pogodbe o zaposlitvi, ( 126 ) ker to merilo izpolnjuje splošno zahtevo po predvidljivosti prava in torej pravni varnosti v pogodbenih razmerjih. ( 127 ) To poleg tega vodi do zavrnitve očitka L. Jenkinsona v zvezi z Uredbo Rim I glede teh zahtev.

112.

Na tretjem mestu L. Jenkinson ne more grajati uporabe kosovskega prava, ki jo je Splošno sodišče zavrnilo, ker je v skladu z njegovo analizo. ( 128 ) Enako velja za uporabo merila iz člena 8(4) Uredbe Rim I, in sicer merila tesnejše zveze z drugo državo članico. Ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z neprekinjenostjo dela v enajstih pogodbah o zaposlitvi za določen čas namreč temeljijo zlasti na pojasnilih, ki jih je L. Jenkinson podal o svojih nalogah, ( 129 ) ter na upoštevanju njegove delovne dobe, pridobljene med trajanjem enajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ter njegove vključenosti v sistem socialne varnosti, pokojninski in davčni sistem, ki so povezani z izvrševanjem njegovih pogodb. ( 130 )

113.

V teh okoliščinah menim, da L. Jenkinson Sodišču v bistvu predlaga, naj opravi nadzor nad pogoji uporabe člena 8(4) Uredbe Rim I in nad merili, s katerimi bi bil lahko opredeljen obstoj tesne zveze v smislu te določbe.

114.

Prvič, v zvezi s pogoji za izvajanje tega člena 8(4), s katerimi se predpostavlja obstoj okoliščin, na podlagi katerih je mogoče, da se pravo, določeno v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena, ne uporabi, se mi zdi, da jih je mogoče v skladu s ciljem te določbe o varstvu delavca razlagati tako, ( 131 ) da zajemajo tudi primer, v katerem v sporu ni mogoče uporabiti nobene zakonske določbe, določene s pravom, ki ureja pogodbo o zaposlitvi. Splošno sodišče torej s tem, da je raziskalo, s katero državo so pogodbe o zaposlitvi za določen čas tesneje povezane, ni napačno uporabilo prava.

115.

Drugič, to navezno okoliščino, ki jo je izbral zakonodajalec Unije, je treba razlagati tako, da izraža željo, da se da prednost merilu bližine, ne pa da se poišče pravo, ki je za delavca najugodnejše. ( 132 ) Trditve L. Jenkinsona, ki temeljijo na obveznosti uporabe prava, ki bi bilo zanj ugodnejše, torej niso utemeljene.

116.

Natančneje, v zvezi z metodo presoje obstoja tesnejše zveze z državo je Sodišče razsodilo, da mora sodišče opraviti celovito presojo vseh objektivnih okoliščin pogodbenega razmerja in obravnavati tisto ali tiste, za katere meni, da so najpomembnejše. Njihovo število ni pomembno. ( 133 )

117.

Sodišče je pojasnilo, da je treba „[m]ed pomembnimi naveznimi elementi […] upoštevati državo, v kateri delavec plačuje davke in prispevke v zvezi z dohodki iz svoje dejavnosti in v kateri je vključen v socialno varnost in različne pokojninske sisteme ter sisteme zdravstvenega in invalidskega zavarovanja. Predložitveno sodišče mora upoštevati tudi vse okoliščine zadeve, kot so med drugim parametri, upoštevani pri določanju plače in delovnih pogojev.“ ( 134 )

118.

Tako iz sodne prakse Sodišča izhaja, da Splošno sodišče ni storilo očitne napake pri izbiri naveznih okoliščin, ki jih je preučilo v točkah od 131 do 135 izpodbijane sodbe, in s tem, da je v točkah od 136 do 139 te sodbe upoštevalo celotno delovno razmerje. ( 135 )

119.

Poleg tega se za trditve tožeče stranke, ki temeljijo na vsakem od členov 9, 10, 11 in 12 Uredbe Rim I, za to, da bi jih bilo mogoče preučiti, predpostavlja, da so pravno in dejansko podprte v utemeljitev očitkov glede točk, na katere se nanaša tretji del tretjega pritožbenega razloga, ( 136 ) kar očitno ne drži.

120.

Zato Sodišču predlagam, naj razsodi, da je Splošno sodišče z obrazloženo odločitvijo na podlagi svojih ugotovitev v točki 139 izpodbijane sodbe lahko odločilo, da se uporablja irsko pravo, in torej ne da bi moralo podrobno odgovoriti na trditve tožeče stranke o uporabi belgijskega prava, na katere se je prvotno sklicevala. ( 137 )

121.

Zato menim, da tretji del tretjega pritožbenega razloga ni utemeljen.

122.

L. Jenkinson s četrtim delom tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo irsko pravo ter da je storilo očitno napako pri razlagi in uporabi člena 9 zakona iz leta 2003 za utemeljitev uporabe zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas.

123.

Na prvem mestu se L. Jenkinson sklicuje na napako, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo pri preučitvi v točki 153 izpodbijane sodbe, ker Splošno sodišče pri analizi predlogov, vloženih v okviru prvega tožbenega predloga, ni upoštevalo vseh pogodb o zaposlitvi za določen čas v okviru treh misij na podlagi pojma „povezani delodajalci“. Ta pa naj bi bila v irskem pravu bistvena.

124.

Na drugem mestu naj bi Splošno sodišče v zvezi z izbiro vrste pogodbe v točki 151 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker naj bi bil le Svet pristojen za določitev pogojev zaposlitve in ker naj bi Obvestilo C(2009) 9502 določalo vrsto pogodbe glede na vrsto zadevnih nalog.

125.

Na tretjem mestu L. Jenkinson v zvezi z analizo legitimnega cilja misije Eulex Kosovo, ki upravičuje veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, meni, da Splošno sodišče v točkah 152, 154 in 155 izpodbijane sodbe ne bi smelo uporabiti evropske sodne prakse, temveč irsko sodno prakso. V zvezi s tem L. Jenkinson meni, da sodna praksa, ki jo navaja misija Eulex Kosovo, ( 138 ) ni upoštevna, ker se nanaša na osebo, ki je „zaposlena pri isti organizaciji na več različnih delovnih mestih“, medtem ko je bil on vedno zaposlen na istem delovnem mestu v okviru 21 pogodb o zaposlitvi za določen čas. Splošno sodišče naj bi tako omejilo varstvo, ki ga ima delavec na podlagi irskega prava.

126.

V zvezi s tem, prvič, L. Jenkinson meni, da je Splošno sodišče v točki 156 izpodbijane sodbe analizo objektivnih razlogov, ki upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, napačno in brez obrazložitve omejilo na analizo „začasne razsežnosti misije“. Ta analiza naj bi bila očitno v nasprotju z irsko sodno prakso, na katero se je skliceval. L. Jenkinson po tem, ko je opozoril, da je treba v irskem pravu objektivne razloge, ki upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, razlagati ozko, zaporedoma graja vsako od meril, ki jih je Splošno sodišče uporabilo v točkah od 157 do 175 izpodbijane sodbe.

127.

Kar zadeva trajanje mandatov, ( 139 ) naj bi moralo Splošno sodišče upoštevati naravo dela, ki ga je opravljal L. Jenkinson in ki je ustrezalo fiksnim in stalnim potrebam delodajalca, namesto da bi se v točkah od 177 do 180 izpodbijane sodbe sklicevalo na dejavnost misije Eulex Kosovo ali na prednostno zaposlitev napotenega osebja. Kar zadeva proračunska obdobja, naj bi bila presoja iz točk 161 in 162 te sodbe, v skladu s katero časovna omejitev proračuna, odobrenega za misijo Eulex Kosovo, upravičuje veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, v nasprotju z irsko sodno prakso. Kar zadeva spremembo pristojnosti in področja delovanja misije Eulex Kosovo, navedeno v točkah od 163 do 169 navedene sodbe, zakonitost okvira prilagajanja glede na Pogodbi po mnenju L. Jenkinsona ne more upravičiti omejitve varstva, do katerega je v skladu z irskim pravom upravičen vsak delavec. Kar zadeva trajanje mandatov vodij misije Eulex Kosovo, L. Jenkinson meni, da je Splošno sodišče to merilo napačno uporabilo v točkah od 170 do 175 iste sodbe, ker naj bi delodajalcu dalo sredstvo, da se izogne vsakršni obveznosti. Kar zadeva zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, naj Splošno sodišče v točkah 185 in 187 izpodbijane sodbe ne bi moglo ugotoviti, da so bili razlogi za njeno sklenitev enaki kot razlogi v zvezi z drugimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas, medtem ko je misija Eulex Kosovo pojasnila, da je bil namen zadnjenavedene pogodbe uskladiti cilje pogodb o zaposlitvi za določen čas različnih oseb.

128.

Drugič, Splošno sodišče naj ne bi analiziralo ustreznosti uporabe pogodb o zaposlitvi za določen čas glede na irsko pravo in naj bi v točkah 181 in 184 izpodbijane sodbe napačno zavrnilo predlog L. Jenkinsona za alternativni ukrep. S tem naj bi obrnilo dokazno breme. Splošno sodišče naj bi v točki 187 menilo, da je uporaba zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas potrebna in primerna, s čimer je izkrivilo irsko pravo.

129.

Na četrtem mestu L. Jenkinson meni, da Splošno sodišče s tem, da ni upoštevalo neobstoja pravne osebnosti misije Eulex Kosovo ter preudarkov v zvezi s prenosom pooblastil in proračunom, ni odločilo o zadevi.

130.

Podredno L. Jenkinson zatrjuje kršitev načela enakega obravnavanja in enotnosti prava. Sklicuje se na nujnost analize pojma „stalen in trajen“ z vidika irskega prava in njegove razlage enako kot zakonodajalec Unije, ko je sprejel PZDU na podlagi člena 336 PDEU. Zaporedoma se sklicuje na sodbe z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi, ( 140 ) z dne 11. julija 1985, Maag/Komisija, ( 141 ) ter z dne 15. aprila 2008, Impact. ( 142 ) Graja odločitev Splošnega sodišča v delu, v katerem je „oblikovala bistveno širšo razlago pojma stalne in trajne zaposlitve“ v smislu okvirnega sporazuma, kot so jo evropske institucije določile v okviru PZDU s tem, da so število podaljšanj pogodb o zaposlitvi za določen čas omejile na dve.

131.

Svet v zvezi z očitkom, navedenim na prvem mestu, meni, da je ta očitek v nasprotju s prvim tožbenim predlogom tožeče stranke, kot je naveden v točki 38, prva alinea, izpodbijane sodbe, ki ga je mogoče razlagati le tako, da se nanaša na pogodbeno razmerje z misijo Eulex Kosovo. Misija Eulex Kosovo in Komisija menita, da je navedeni očitek nova in napačna trditev, ker je misija Eulex Kosovo edini delodajalec L. Jenkinsona. Poleg tega naj bi temeljila na napačni razlagi člena 9 zakona iz leta 2003.

132.

V zvezi z očitkom, navedenim na drugem mestu, Svet meni, da se ta očitek prekriva z očitkom, navedenim v prvem delu tretjega pritožbenega razloga. ( 143 ) Komisija poudarja obseg člena 10(3) Skupnega ukrepa 2008/124 in opozarja, da so v Obvestilu C(2009) 9502 le povzete kategorije osebja, navedene v členu 9 tega skupnega ukrepa.

133.

V zvezi z očitkom, navedenim na drugem mestu, Svet meni, da temelji na napačnih predpostavkah. Splošno sodišče naj bi namreč upravičeno zelo podrobno preučilo pojem „objektivni razlogi“ ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, ker je bila z zakonom iz leta 2003 prenesena Direktiva 1999/70 in ker se irska sodna praksa nanaša na zaposlitvene položaje v nacionalnem okviru, ki se razlikuje od okvira misije. Vsekakor naj bi se ta sodna praksa dopolnjevala. Komisija v zvezi s tem navaja podobne trditve, ki se prav tako nanašajo na okvirni sporazum, in poudarja posebno naravo misije za krizno upravljanje. Misija Eulex Kosovo meni, da bi bilo treba upoštevati le sodbe High Court (višje sodišče, Irska), s katerimi je bilo odločeno v pritožbenem postopku glede pravnih vprašanj, ki so se pojavila v odločbah Labour Court (delovno sodišče, Irska). ( 144 ) Misija Eulex Kosovo trdi tudi, da je analiza dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točkah od 157 do 184 izpodbijane sodbe, upoštevna ter odraža dejansko izvajanje njenega mandata in posebnost regionalnega položaja „IT officer“, ki ga ima tožeča stranka in ki ni bil trajen, kar je upravičilo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Misija Eulex Kosovo prav tako trdi, da tožeča stranka napačno in brez dokazov graja razlogovanje Splošnega sodišča v zvezi z zakonitostjo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v posebnih okoliščinah izvrševanja njenega mandata.

134.

Komisija v podrobnem odgovoru na različne trditve L. Jenkinsona, s katerimi je grajal uporabo objektivnih razlogov za njegov pravni položaj, navaja, da so delno nedopustne, ker niso bile podane na prvi stopnji, in vsekakor neutemeljene glede na upoštevnost obrazložitve sodbe. Zlasti poudarja, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevati potrebe delodajalca, in ne „samo“ dela tožeče stranke. V zvezi s tem je Splošno sodišče pravilno navedlo „začasni proračunski okvir“, od katerega je odvisna sklenitev pogodb, zaradi česar primerjava tožeče stranke s kadrovskim načrtom institucije, za katerega ne veljajo enake finančne in operativne omejitve, ni veljavna. Splošno sodišče bi moralo upoštevati tudi povezavo med trajanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas in trajanjem mandata vodje misije, ki je odvisen od tveganja mednarodnega kriznega upravljanja, ( 145 ) pri čemer pa tožeča stranka iz tega ne bi mogla izpeljati „enostranske ‚določitve‘ s strani delodajalca iz objektivnih razlogov za utemeljitev ponovitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas“.

135.

Komisija glede očitka, navedenega na četrtem mestu, navaja ugovor obscuri libelli. Ob predpostavki, da se L. Jenkinson sklicuje na odgovornost za izvrševanje proračuna, ki jo je Komisija prenesla na vodjo misije na podlagi člena 8(5) Skupnega ukrepa 2008/124, naj bi bila ta določba razveljavljena s členom 1 Sklepa 2014/349. Poleg tega naj bi bil tak očitek brezpredmeten glede na odločitev Sodišča o odgovornosti misije. ( 146 ) Svet meni, da pogoji za opustitev odločanja, določeni v členu 165 Poslovnika Splošnega sodišča, niso izpolnjeni.

136.

Komisija v zvezi s podredno trditvijo navaja, da L. Jenkinson ne pojasnjuje, na kateri določbi okvirnega sporazuma ali irskega prava temelji njegov očitek, in da se v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati na navedeno sodno prakso s področja evropskih javnih uslužbencev.

137.

L. Jenkinson s četrtim delom tretjega pritožbenega razloga graja točke od 151 do 188 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na uporabo irskega prava za predlog za preoblikovanje enajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

138.

Ta del izpodbijane sodbe je sledi povzetku določb prava Unije, ki se uporablja, in sicer Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma, ki je priložen k tej direktivi, ter določb zakona iz leta 2003, s katerim je bila ta direktiva prenesena, v točkah od 140 do 146 te sodbe, ki se v pritožbi ne grajajo. Te so torej materialno pravo, ki ureja sporne pogodbe v različici, ki se uporablja za spor, na podlagi katerega mora odločiti Splošno sodišče, ki odloča v okviru arbitražne klavzule na podlagi člena 272 PDEU. ( 147 ) Splošno sodišče je v točki 150 izpodbijane sodbe, ki se ne izpodbija, ugotovilo skladnost zakona iz leta 2003 z okvirnim sporazumom ( 148 ) in splošnim načelom prepovedi zlorabe pravice, katere uresničevanje zagotavlja ta sporazum. ( 149 )

139.

Prav tako ni sporna analiza Splošnega sodišča v točki 146 izpodbijane sodbe v zvezi s členom 9(4) zakona iz leta 2003, v skladu s katero mora objektivni razlog, na katerega se delodajalec lahko sklicuje za odstopanje od obveznosti, ki izhajajo iz odstavkov od 1 do 3 tega člena, ( 150 )„temeljiti na preudarkih, ki niso povezani z delavcem, in namen manj ugodnega obravnavanja, ki ga pogodba o zaposlitvi za določen čas pomeni za tega delavca, mora biti, da se doseže legitimni cilj delodajalca, in to na primeren in potreben način“.

140.

Trditve L. Jenkinsona, navedene v točkah 147 in 148 izpodbijane sodbe, ki se v pritožbi ne grajajo, so bile:

141.

Zato ob pridržku, da je treba točko 151 izpodbijane sodbe razlagati tako, kot jo razlaga L. Jenkinson, ( 151 ) ugotavljam, da vprašanje določitve organa, pristojnega za izbiro načina zaposlovanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni bilo vključeno v razpravo o uporabi irskega prava. Poleg tega je brezpredmetno. Ker je predmet spora preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, mora biti presoja Splošnega sodišča omejena na utemeljitev veriženja zaposlitev za določen čas. Drugi očitek ( 152 ) je tako treba zavrniti.

142.

Tudi druge očitke je treba zavrniti iz že predstavljenih razlogov. Prvi očitek, ( 153 ) ki se nanaša na pojem „povezani delodajalci“, namreč ustreza očitku, ki je bil naveden v okviru drugega pritožbenega razloga. Poleg tega je četrti očitek ( 154 ) glede pravne sposobnosti misije Eulex Kosovo neutemeljen. ( 155 )

143.

L. Jenkinson s tretjim očitkom ( 156 ) Splošnemu sodišču očita, da je pojem „objektivni razlogi“ preučilo le z vidika sodne prakse Sodišča. Meni tudi, da je Splošno sodišče glede na irsko pravo iz nezadostnih razlogov ugotovilo, da je veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas utemeljeno z začasno razsežnostjo misije Eulex Kosovo, z izkrivljanjem vsebine zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa, da je bila ta sklenjena v okoliščinah, ki so se nanašale na ukinitev njegovega delovnega mesta.

144.

Prvi del očitka se v bistvu nanaša na preizkus po uradni dolžnosti. Po mojem mnenju ga je treba preučiti ne glede na to, da se L. Jenkinson ne opira na irske odločbe, o katerih se je razpravljalo, ki bi bile ugodnejše od sodbe z dne 26. januarja 2012, Kücük, ( 157 ) na katero se je sklicevalo Splošno sodišče.

145.

V zvezi z izvajanjem nacionalnega prava, ki se uporablja za pogodbo na podlagi člena 272 PDEU, glede na omejitve, določene s členom 58 Statuta Sodišča Evropske unije, ( 158 ) menim, da je treba uporabiti tudi sodno prakso Sodišča, v skladu s katero Sodišče glede analize presoje Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom v okviru preučitve pritožbe pristojno le za to, da preveri, ali je prišlo do izkrivljanja tega prava. To izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejanskega stanja in dokazov. ( 159 ) Zato so nedopustne nove trditve in dokazi, ki se nanašajo na veljavno pravo, navedene v utemeljitev pritožbe.

146.

V zvezi s tem ugotavljam, da se je Splošno sodišče izreklo o nacionalnem pravu, ki se uporablja, potem ko je od tožeče stranke zahtevalo stališča glede irske zakonodaje, na katero se ni sklicevala. ( 160 ) Tako je ugotovilo skladnost tega prava s pravom Unije, in sicer z Direktivo 1999/70 in okvirnim sporazumom, ( 161 ) ter uporabilo pravila iz tega prava, ki določajo metodo preučitve objektivnih razlogov, ki jo uporabi vsako nacionalno sodišče, ( 162 ) pri čemer je prav tako menilo, da elementi v zvezi z nacionalnim pravom, ki ga je imelo na voljo, ne zadostujejo za odločitev o sporu. ( 163 )

147.

V teh okoliščinah mora Splošno sodišče tudi kot sodišče Unije ( 164 ) to nacionalno pravo izvajati v skladu s pravom Unije. V nekaterih primerih mora celo izključiti uporabo nacionalnih določb. To velja, kadar predmet spora ureja uredba ( 165 ) ali če ima določba prava Unije neposredni učinek. ( 166 ) V obravnavani zadevi je moralo Splošno sodišče upoštevati poseben okvir delovnega razmerja, in sicer okvir misije, ki spada na področje SZVP in ki je v nacionalnem pravu nujno neznan.

148.

Zato lahko Splošno sodišče v primeru določbe ali enakovredne sodne prakse nacionalnega prava ( 167 ) upravičeno da prednost temu, da svojo odločitev opre na merila, ki se uporabljajo v vseh državah članicah ( 168 ) in ki izhajajo iz ustaljene razlage Sodišča, ki mu je zadeva predložena na podlagi člena 267 PDEU, zlasti na področju varstva delavcev.

149.

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče prav v točki 154 izpodbijane sodbe citiralo točko 27 ( 169 ) sodbe z dne 26. januarja 2012, Kücük, ( 170 ) katere besedilo izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča. Sodišče je namreč v številnih sodbah opozorilo na svojo razlago pojma „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma. Ta sodna praksa usmerja sodišča držav članic pri konkretni preučitvi položajev, ki so predmet njihove presoje, kar lahko pokaže, da je namen zaporednega podaljševanja delovnih razmerij za določen čas v resnici zadovoljiti stalne in trajne kadrovske potrebe delodajalca.

150.

L. Jenkinson glede na to sodno prakso ni podrobno utemeljil izkrivljanja irskega veljavnega prava, ki naj bi ga predložil v presojo Splošnemu sodišču, in zlasti tega, da je to opravilo analizo, ki je očitno v nasprotju z vsebino tega prava, ob upoštevanju okvira, v katerem je bilo sklenjenih enajst pogodb o zaposlitvi za določen čas. Njegov očitek je torej treba zavreči kot delno nedopusten ( 171 ) ter v preostalem zavrniti kot nezadostno utemeljen in upošteven.

151.

Zato v zvezi z drugim delom očitka ( 172 ) v okviru nadzora obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ga je zahteval L. Jenkinson, poudarjam, da je Splošno sodišče upravičeno raziskalo natančne in konkretne okoliščine dejavnosti, za katero so bile z L. Jenkinsonom sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ter cilj, ki se uresničuje v okviru misije Eulex Kosovo.

152.

Očitek iz pritožbe se ne nanaša na objektivne elemente, ki jih je upoštevalo Splošno sodišče, temveč na njihovo presojo, na podlagi katere je svojo odločitev oprlo na začasnost pravnega okvira in splošnih poklicnih okoliščin, v katerih je L. Jenkinson opravljal naloge, ki so mu bile zaupane v okviru misije Eulex Kosovo.

153.

Po eni strani menim, da se je Splošno sodišče v točkah od 156 do 188 izpodbijane sodbe v odgovor na trditve L. Jenkinsona izreklo z obrazloženo odločitvijo, ki je temeljila na vseh ukrepih, sprejetih v zvezi z misijo Eulex Kosovo od njene ustanovitve do njenega razvoja, ter ukrepih, s katerimi je bilo njeno delovanje in financiranje ( 173 ) organizirano glede na mandate, ki so ji bili podeljeni, ( 174 ) zlasti glede na želje, ki so jih izrazili kosovski organi. ( 175 ) Po drugi strani je Splošno sodišče natančno odločilo, da je bila uporaba zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za zapolnitev delovnih mest, podredno, z mednarodnim civilnim osebjem, zlasti ( 176 ) za omejena ( 177 ) in spremenljiva ( 178 ) obdobja, s proračunom, ki je zelo redno določen za približno sedem let za obdobja, ki trajajo od manj kot šest mesecev do šestnajst mesecev, ( 179 ) upravičena z okoliščinami, značilnimi za dejavnost misije za upravljanje mednarodne krize v okviru SZVP. ( 180 ) V zvezi s tem je Splošno sodišče iz svojih ugotovitev v zvezi z geopolitičnimi in diplomatskimi tveganji, od katerih je ta vrsta misije sama po sebi odvisna, kot je misija Eulex Kosovo, ( 181 ) pravilno sklepalo, da je za to misijo značilna njena začasna razsežnost. ( 182 )

154.

Poleg tega ugotavljam, da te ugotovitve utemeljujejo tudi presojo Splošnega sodišča, ( 183 ) da so pogoji zaposlitve nujno povezani s samo naravo misije in podrobnimi pravili njenega financiranja, saj ni bila zasnovana kot trajna in zanjo veljajo mandati, ki so ji podeljeni. Tako je lahko odločilo, da je stalna praksa neuporabe pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas upravičena s potrebo po fleksibilnosti, da bi se lahko čim prej odzvalo na nestabilne položaje. Zato je poudarilo, da v takem posebnem primeru niti cilj niti učinek podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne more biti zapolnitev stalne in trajne zaposlitve, ki se stalno financira. ( 184 )

155.

Zato in kot nadaljevanje preučitve utemeljenosti drugega pritožbenega razloga ( 185 ) Sodišču predlagam, naj ugotovi, da iz analize značilnosti misije Eulex Kosovo in podlage sklepov Sveta v okviru SZVP izhaja, da je Splošno sodišče razvilo splošna merila, ki opredeljujejo delovno razmerje in se zaradi njune narave po analogiji uporabljajo za prvi dve misiji, v katerih je bil L. Jenkinson zaposlen, in da je tako na podlagi, ki mu je bila predložena v presojo, zakonito utemeljil svojo odločitev o zavrnitvi predloga za preoblikovanje vseh pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. ( 186 )

156.

Očitek v zvezi s četrtim delom tretjega pritožbenega razloga je torej treba po mojem mnenju zavrniti.

157.

Ob koncu analize Sodišču predlagam, naj odloči, da drugi pritožbeni razlog in tretji pritožbeni razlog v prvem, tretjem in četrtem delu nista utemeljena.

158.

Glede na vse zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj drugi pritožbeni razlog ter tretji pritožbeni razlog v prvem, tretjem in četrtem delu zavrne kot neutemeljena.