1

Tožeča stranka, Deutsche Bank AG, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa SRB/ES/2021/22 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 14. aprila 2021 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje za leto 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, v katerem se nanaša nanjo.

[…]

19

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

20

EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

Evropski parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

22

Svet Evropske unije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

23

Evropska komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

27

Tožeča stranka je v okviru četrtega tožbenega razloga v bistvu navedla tri dele. Prvi se nanaša na to, da se z izpodbijanim sklepom krši člen 4 Izvedbene uredbe 2015/81 v povezavi s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014, in bo zato preučen v okviru presoje zakonitosti tega sklepa. Drugi in tretji del pa se nanašata na nezakonitost člena 69(1) Uredbe št. 806/2014, ker naj bi bila ta določba v nasprotju s, prvič, „zahtevo izračuna prispevkov, ki je prilagojen tveganju“, in drugič, členom 114 PDEU.

28

Tožeča stranka je drugi in tretji del navedla v primeru, da bi bilo treba člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 razlagati tako, da izračun končne ciljne ravni, ki jo je treba doseči z vsoto predhodnih prispevkov, pobranih pred 31. decembrom 2023 (v nadaljevanju: končna ciljna raven), temelji na znesku kritih vlog ob koncu prvotnega osemletnega obdobja od 1. januarja 2016 (v nadaljevanju: prvotno obdobje). Pred preučitvijo teh delov je tako treba najprej pojasniti obseg člena 69(1) navedene uredbe.

29

Tožeča stranka trdi, da je treba člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 razlagati tako, da mora biti končna ciljna raven določena „statično“, in sicer glede na znesek kritih vlog ob začetku veljavnosti te uredbe. Tako naj v skladu s to določbo ta končna raven ne bi smela biti določena glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja.

30

Najprej, besedilo člena 69(1) Uredbe št. 806/2014 naj bi se dejansko sklicevalo le na rok, v katerem se zberejo finančna sredstva ESR. Nasprotno pa naj ne bi izražalo, da mora biti končna ciljna raven opredeljena glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja.

31

Dalje, pripravljalni dokumenti za Uredbo št. 806/2014 naj bi kazali, da je bila med vzpostavljanjem ESR predvidena „statična“ končna ciljna raven v višini približno 55 milijard EUR, kar naj bi ustrezalo 1 % predvidenih kritih vlog vseh institucij ob začetku veljavnosti te uredbe.

32

Nazadnje, ob upoštevanju teleološke in sistematične razlage člena 69(1) Uredbe št. 806/2014 naj se tveganje, ki ga krije ESR, ne bi smelo meriti glede na razvoj kritih vlog, ker povečanje teh vlog ne privede do povečanja tveganja za to, da bo uporabljen ESR.

33

EOR, Parlament, Svet in Komisija izpodbijajo te trditve.

34

Člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 določa, da „[d]o konca prvotnega obdobja […] razpoložljiva finančna sredstva [ESR] dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah“.

35

Najprej, iz besedila te določbe je razvidno, da datum konca prvotnega obdobja ni odločilen le za določitev datuma, na katerega morajo razpoložljiva finančna sredstva ESR dosegati vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem v vseh državah članicah, ki sodelujejo v EMR, to je končno ciljno raven, ampak tudi za točno določitev zneska teh vlog, ki ga je treba upoštevati pri izračunu te ciljne ravni.

36

Dalje, iz pripravljalnih dokumentov za Uredbo št. 806/2014 izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, člen 69(1) te uredbe temelji na dinamičnem pristopu h končni ciljni ravni v tem smislu, da mora biti zadnjenavedena določena glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja. Komisija je v točki 4.3.2 obrazložitvenega memoranduma svojega predloga COM(2013) 520 final z dne 10. julija 2013, ki je privedel do sprejetja navedene uredbe, namreč pojasnila, da bo ciljna raven ostala dinamična in se bo povečevala, če se bo bančni sektor razvijal.

37

Nazadnje, nujnost upoštevati razvoj zneska kritih vlog je mogoče pojasniti s ciljem pobiranja predhodnih prispevkov, ki je v skladu z logiko zavarovanja zagotoviti, da finančni sektor EMR zagotavlja zadostna finančna sredstva, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, kot je razvidno iz uvodne izjave 41 Uredbe št. 806/2014 (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113). Cilj EMR pa je, kot je navedeno v uvodni izjavi 12 te uredbe, povečati stabilnost institucij v sodelujočih državah članicah in preprečiti prelivanje učinkov morebitnih kriz v nesodelujoče države članice.

38

V zvezi s tem je iz točke 4.3.2 obrazložitvenega memoranduma predloga COM(2013) 520 final razvidno, da bolj kot velikost bančnega sektorja s časom raste, bolj bi se morala finančna sredstva, ki jih je treba dati na voljo ESR, povečati. Ocena te velikosti tako omogoča, da se določi znesek finančnih sredstev, ki bi moral biti zagotovljen ESR, da bi se v primeru krize, ki bi prizadela bančni sektor, ta sklad lahko uporabil za financiranje instrumentov za reševanje in s tem za zagotovitev njihove učinkovite uporabe, v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 806/2014 v povezavi z uvodno izjavo 101 te uredbe.

39

V okviru člena 69(1) Uredbe št. 806/2014 pa je zakonodajalec Unije izbral pristop, po katerem je namen zneska kritih vlog oceniti velikost bančnega sektorja in tako izračunati finančna sredstva, ki morajo biti dana na voljo ESR. S tega vidika morebitno povečanje zneska kritih vlog med začetkom in koncem prvotnega obdobja odraža povečanje velikosti bančnega sektorja, kar pomeni povečanje finančnih sredstev, potrebnih za ESR, ob koncu tega obdobja.

40

Iz navedenega izhaja, da je treba člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 razlagati tako, da mora biti znesek končne ciljne ravni iz tega člena določen glede na znesek kritih vlog, ki obstaja ob koncu prvotnega obdobja.

41

Tožeča stranka trdi, da če se člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 razlaga tako, da se končna ciljna raven določi glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja, se s to določbo krši „zahteva izračuna prispevkov, ki je prilagojen tveganju“, ki je izraz načela sorazmernosti ter izhaja iz členov 16, 17 in 52 Listine, člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 in člena 103(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/59.

42

Zaradi obsežne rasti zneska kritih vlog v zadnjih letih naj bi namreč člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 institucijam nalagal neupravičena in nesorazmerna bremena. Predhodni prispevki vseh institucij naj bi se tako s približno 6,9 milijarde EUR leta 2016 povečali na približno 11,3 milijarde EUR leta 2021, kar naj bi pomenilo 64‑odstotno rast.

43

Tveganje, ki ga krijeta EMR in ESR, pa se naj v tem obdobju ne bi bistveno povečalo.

44

EOR, Parlament, Svet in Komisija izpodbijajo te trditve.

45

Kot je bilo navedeno v točkah od 35 do 40 zgoraj, je končna ciljna raven v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 opredeljena glede na znesek kritih vlog vseh zadevnih institucij ob koncu prvotnega obdobja.

46

Čeprav tožeča stranka, da bi izpodbijala ta način določitve končne ciljne ravni, trdi, da se s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 krši „zahteva izračuna prispevkov, ki je prilagojen tveganju“, je iz njenih pisanj, zlasti iz njene replike in njenih stališč glede vlog Parlamenta in Sveta, razvidno, da po njenem mnenju ta „zahteva“ izhaja iz načela sorazmernosti, kot je to načelo določeno v členu 5(4) PEU.

47

V teh okoliščinah ni treba odločiti o vprašanju, ali v pravu Unije obstaja samostojna „zahteva“, imenovana „zahteva izračuna prispevkov, ki je prilagojen tveganju“. Če se sledi trditvam tožeče stranke, je dovolj presoditi, ali se s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 krši načelo sorazmernosti.

48

Z načelom sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, se zahteva, da so akti institucij in organov Unije primerni za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim zadevna ureditev sledi, ter da ne presežejo meja tistega, kar je nujno za uresničitev teh ciljev, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodbi z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 165, in z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 142).

49

Glede sodnega nadzora nad pogoji, omenjenimi v točki 48 zgoraj, je treba opozoriti, da ima zakonodajalec Unije pri določitvi metode izračuna predhodnih prispevkov široko diskrecijsko pravico, ker mora poseči na področju, ki od njega zahteva politične, gospodarske in socialne odločitve in na katerem mora opraviti kompleksne presoje (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točki 117 in 118).

50

V teh okoliščinah in v skladu s sodno prakso mora biti nadzor spoštovanja načela sorazmernosti, ki ga opravi Splošno sodišče, omejen na preučitev, ali so ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec Unije, očitno neprimerni glede na uresničevani cilj, ali ne presegajo očitno tega, kar je nujno za dosego tega cilja, in ali ne povzročajo neugodnosti, ki so očitno nesorazmerne glede na navedeni cilj (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2016, Poljska/Parlament in Svet, C‑358/14, EU:C:2016:323, točke 79, 96 in 97).

51

Prvič, glede primernosti pravila iz člena 69(1) Uredbe št. 806/2014 je iz točke 37 zgoraj razvidno, da je njegov namen zagotoviti EMR zadostna sredstva, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, ki med drugim vključujejo reševanje propadajočih institucij.

52

V zvezi s tem tožeča stranka, da bi dokazala očitno neprimernost načina določitve končne ciljne ravni za dosego cilja, navedenega v točki 51 zgoraj, v bistvu navaja dve kategoriji trditev, od katerih se prva nanaša na upoštevnost kritih vlog kot parametra za opredelitev te ciljne ravni, druga pa na upoštevanje zneska teh vlog ob koncu prvotnega obdobja.

53

Tako tožeča stranka, na prvem mestu, v bistvu trdi, da krite vloge niso primerno merilo za določitev končne cilje ravni, ker te vloge ne privedejo nujno do tveganja, da bo ESR uporabljen v okviru postopka reševanja.

54

V zvezi s tem je treba navesti, da je moral zakonodajalec Unije, da bi se dosegel cilj iz točke 51 zgoraj in kot je razvidno iz uvodnih izjav 101, 104 in 105 Uredbe št. 806/2014, zagotoviti ESR zadostna finančna sredstva, da bi ta v primeru krize bančnega in finančnega sektorja lahko ukrepal in financiral morebiten postopek reševanja institucij v okviru nalog, ki so mu dodeljene s členom 76(1) te uredbe.

55

Ta finančna sredstva, ki ustrezajo končni ciljni ravni, je treba oceniti glede na velikost bančnega sektorja, pri čemer je tveganje, ki ga krije ESR, tveganje, ki ga ta celoten sektor pomeni za stabilnost finančnega sistema (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točki 71 in 72).

56

V zvezi s tem je EOR v svojih pisanjih pojasnil, ne da bi mu tožeča stranka zares oporekala, da krite vloge omogočajo, da se približno oceni velikost bančnega sektorja in se tako izračunajo finančna sredstva, ki jih ESR potrebuje za financiranje uporabe instrumentov za reševanje v primeru krize tega sektorja.

57

Te vloge so namreč obveznosti, ki so jih prevzele institucije, pri čemer je treba pojasniti, da navedene vloge – kot Komisija trdi v intervencijski vlogi, ne da bi ji tožeča stranka oporekala – pomenijo celo večino obveznosti, vsaj za velike institucije.

58

V teh okoliščinah ni dokazano, da so kot posebna kategorija obveznosti, ki so jih prevzele institucije, krite vloge očitno neprimerne za to, da se oceni velikost bančnega sektorja in se tako izračunajo sredstva, ki jih potrebuje ESR.

59

Te ugotovitve ne omaje trditev tožeče stranke, da so krite vloge v primeru reševanja zaščitene s sistemi jamstva za vloge, tako da njihovo povečanje ne privede do povečanja tveganja, ki ga krije ESR.

60

Ne da bi bilo treba preučiti, v kolikšni meri krite vloge pomenijo tveganje za uporabo finančnih sredstev ESR, je treba namreč navesti, da trditev tožeče stranke v resnici temelji na premisi, v skladu s katero se te vloge lahko povečajo samostojno, ne da bi tako povečanje nastopalo skupaj s povečanjem drugih obveznosti institucij, ki bi lahko privedle do tveganja za ESR.

61

Vendar nič ne kaže, da je tako.

62

V zvezi s tem, kot EOR in Parlament v bistvu navajata v svojih pisanjih, ne da bi tožeča stranka zagotovila kakršen koli konkreten element za izpodbijanje teh navedb, znesek kritih vlog, ki ga imajo vse institucije, lahko odraža splošne spremembe bančnega sektorja. Natančneje, nič ne kaže, da morebitnega povečanja tega zneska ne more spremljati povečanje drugih obveznosti, ki jih prevzamejo te institucije, kot so nekrite vloge, ki niso zaščitene s sistemi za jamstvo vlog in ki pomenijo povečanje tveganja, ki ga krije ESR.

63

V tem okviru tožeča stranka ne more trditi, da so krite vloge očitno neprimeren ukrep za izračun končne ciljne ravni, ob opiranju na uvodno izjavo 105 Uredbe št. 806/2014, v kateri je navedeno:

„Ciljno raven [ESR] bi bilo treba določiti kot odstotek zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij, ki imajo dovoljenje v sodelujočih državah članicah. Ker pa bi bilo ob upoštevanju funkcij [ESR] ustreznejše referenčno merilo znesek vseh obveznosti teh institucij, bi morala Komisija oceniti, ali bi bile ustreznejša podlaga krite vloge ali skupne obveznosti ter ali bi bilo treba v prihodnje uvesti minimalni absolutni znesek za [ESR] in ohraniti enake pogoje kot v Direktivi [2014/59].“

64

Zgolj to, da bi neko drugo merilo lahko bilo prav tako primerno kot tisto, ki je bilo sprejeto v zadevni ureditvi, in da zakonodajalec Unije navede, da mora Komisija v prihodnje ponovno oceniti uporabo tega merila, ne pomeni, da je merilo, ki ga je ta zakonodajalec sprejel ob polnem poznavanju zadev, očitno neprimerno za dosego zastavljenega legitimnega cilja. V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da v okviru nadzora spoštovanja načela sorazmernosti naloga Splošnega sodišča ni ugotavljanje, ali je bil ukrep, ki ga je sprejel navedeni zakonodajalec, edini ali najboljši mogoč, pač pa, ali je bil očitno neprimeren (sodba z dne 12. julija 2001, Jippes in drugi, C‑189/01, EU:C:2001:420, točka 83).

65

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je upoštevanje zneska kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja, da bi se določila končna ciljna raven, ukrep, ki je očitno neprimeren za dosego cilja, navedenega v točki 51 zgoraj, to je zagotoviti EMR zadostna sredstva, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije.

66

V zvezi s tem iz točk 38 in 40 zgoraj izhaja, da je zakonodajalec Unije za to, da bi lahko EMR učinkovito izpolnjeval svoje funkcije, predvidel financiranje ESR ob upoštevanju sprememb bančnega sektorja, saj bi morebitna rast velikosti, ki bi jo s časom doživel ta sektor, pomenila tudi povečanje finančnih sredstev, ki morajo biti dana na voljo ESR, in posledično zvišanje končne ciljne ravni. Ob upoštevanju ugotovitve iz točke 58 zgoraj pa znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja ni očitno neustrezen za to, da bi odražal bodočo velikost navedenega sektorja in da bi se tako zagotovilo zadostno financiranje za ESR glede na predvidljiv položaj zadevnega sektorja.

67

Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 62 zgoraj, ni očitno neprimerno opreti se na razvoj kritih vlog, da bi se domnevalo o povečanju drugih obveznosti, ki so jih prevzele institucije, in se tako ocenilo morebitno povečanje tveganja, ki ga krije ESR.

68

V tem okviru se tožeča stranka zlasti ne more opirati na člena 428m in 428n Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1), da bi trdila, da v skladu s tema določbama krite vloge zmanjšujejo likvidnostno tveganje institucij, tako da njihova rast ne vključuje nobenega tveganja za uporabo ESR in torej ne sme privesti do zvišanja končne ciljne ravni.

69

V zvezi s tem iz uvodne izjave 32 Uredbe št. 575/2013 v povezavi z uvodno izjavo 12 Uredbe št. 806/2014 izhaja, da ima ureditev, ki se nanaša na bonitetne zahteve, drugačen cilj kot ureditev, povezana z reševanjem institucij. V teh okoliščinah člena 428m in 428n Uredbe št. 575/2013 ne moreta dokazovati očitne neprimernosti načina določitve končne ciljne ravni, saj ta način spada v okvir ureditve, ki se nanaša na reševanje institucij.

70

Prav tako tožeča stranka neutemeljeno trdi, da rast teh vlog ne sme privesti do zvišanja končne ciljne ravni, ob opiranju na okoliščino, da upoštevanje visoke likvidnosti na področju kritih vlog pri izračunu kazalnika tveganja „količnik likvidnostnega kritja“ na podlagi člena 6(3)(b) Delegirane uredbe 2015/63 privede do znižanja multiplikatorja za prilagoditev tveganjem, določenega za zadevno institucijo.

71

Ta okoliščina sama namreč ne more dokazovati, da je razvoj zneska kritih vlog očitno neprimeren za to, da bi odražal spremembe velikosti bančnega sektorja in bi se posledično določile finančne potrebe ESR ter da bi se zlasti ocenilo povečanje obveznosti, ki pomenijo tveganje za ESR, in bi se tako izmerilo to tveganje, ki bi ga ESR moral kriti v okviru postopkov reševanja.

72

Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je način določitve končne ciljne ravni, kot je določen v členu 69(1) Uredbe št. 806/2014, očitno neprimeren za dosego cilja, omenjenega v točki 51 zgoraj.

73

Drugič, tožeča stranka ne pojasnjuje, v čem metoda določitve končne ciljne ravni, kot ta metoda izhaja iz člena 69(1) Uredbe št. 806/2014, očitno presega to, kar je nujno za dosego cilja iz točke 51 zgoraj. Natančneje, ne navaja konkretnih elementov, da bi dokazala, da bi bilo ta cilj mogoče doseči z ukrepi, ki bi bili enako učinkoviti kot ukrepi iz te določbe, vendar za zadevne institucije manj omejujoči kot določitev te ciljne ravni glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja.

74

V zvezi s tem ob predpostavki, da po mnenju tožeče stranke določitev končne ciljne ravni glede na znesek kritih vlog ob začetku veljavnosti Uredbe št. 806/2014 pomeni tak manj omejujoč ukrep, tožeča stranka ni dokazala, kako bi ta ukrep ESR omogočil, da bi ta sklad imel na voljo zadostna finančna sredstva za zagotovitev učinkovitega delovanja EMR.

75

Tožeča stranka prav tako ne more trditi, da bi zakonodajalec Unije za določitev končne ciljne ravni moral upoštevati zmanjšanje tveganja za uporabo ESR zaradi kvalificiranih obveznosti institucij, v skladu z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (v nadaljevanju: MREL) ter zahtevo glede ravni sposobnosti pokrivanja izgub. V zvezi s tem tožeča stranka zlasti ni pojasnila, kako bi upoštevanje teh obveznosti pri določitvi podrobnih pravil za izračun končne ciljne ravni privedlo do manj bremen za zadevne institucije, hkrati pa ESR omogočilo, da ima na voljo zadostna finančna sredstva.

76

Nazadnje, ob predpostavki, da izračun končne ciljne ravni glede na vse obveznosti institucij pomeni primeren ukrep, tožeča stranka ni dokazala, da bi tak izračun za zadevne institucije povzročil manj bremen kot določitev te ciljne ravni na podlagi zneska kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja.

77

Tretjič, tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, katerega namen bi bil dokazati, da je člen 69(1) Uredbe št. 806/2014, ker je bila končna ciljna raven v njem določena glede na krite vloge, ki obstajajo ob koncu prvotnega obdobja, institucijam povzročil neugodnosti, ki so očitno nesorazmerne glede na cilje, ki jih uresničuje zakonodajalec Unije.

78

Glede na navedeno je treba ta del zavrniti.

79

Tožeča stranka trdi, da člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 ne spada na področje uporabe člena 114(1) PDEU. Natančneje, ker končno ciljno raven določa glede na dinamični razvoj zneska kritih vlog do konca prvotnega obdobja, naj ta določba ne bi prispevala k dosegi cilja harmonizacije pogojev za financiranje reševanja glede na tveganje, ki ga pomeni bančni sektor. Povečanje predhodnih prispevkov po rasti kritih vlog kljub zmanjšanju tveganja za reševanje naj bi namreč vodilo do kopičenja sredstev, ki naj ne bi bilo nujno za uresničitev tega cilja harmonizacije. Zaradi neobstoja povezave med zneskom kritih vlog in tveganjem za EOR naj bi dinamična določitev končne ciljne ravni privedla do nesorazmernosti te ravni.

80

Poleg tega naj bi se predhodni prispevek spremenil v davek, ki naj v skladu s členom 114(2) PDEU ne bi bil zajet s pristojnostjo zakonodajalca Unije za harmonizacijo.

81

EOR, Parlament, Svet in Komisija izpodbijajo te trditve.

82

Uvodoma je treba opozoriti, da mora izbira pravne podlage za akt Unije temeljiti na objektivnih elementih, ki so lahko predmet sodnega nadzora, med katerimi sta cilj in vsebina tega akta (glej mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017, EU:C:2017:592, točka 76 in navedena sodna praksa; sodba z dne 4. septembra 2018, Komisija/Svet (Sporazum s Kazahstanom), C‑244/17, EU:C:2018:662, točka 36).

83

Zakonodajni akti, sprejeti na podlagi člena 114(1) PDEU, morajo po eni strani vključevati ukrepe za približevanje določb zakonov in drugih predpisov držav članic, po drugi strani pa mora biti njihov cilj vzpostavitev in delovanje notranjega trga (sodba z dne 22. januarja 2014, Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, C‑270/12, EU:C:2014:18, točka 100).

84

Na prvem mestu, opozoriti je treba, da se lahko člen 114 PDEU uporablja kot pravna podlaga samo, kadar iz pravnega akta objektivno in dejansko izhaja, da je njegov cilj izboljšanje pogojev za vzpostavitev in delovanje notranjega trga (glej sodbo z dne 22. januarja 2014, Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, C‑270/12, EU:C:2014:18, točka 113 in navedena sodna praksa).

85

V obravnavani zadevi zlasti iz uvodnih izjav 1 in 3 Uredbe št. 806/2014 ter iz uvodne izjave 1 Direktive 2014/59 izhaja, da je bila ta uredba sprejeta v okoliščinah gospodarske in finančne krize, ki je v zvezi z Unijo razkrila pomanjkanje instrumentov za učinkovito obvladovanje tveganja, ki ga predstavljajo institucije v finančnih težavah, zaradi česar so morale države članice za podporo tem institucijam uporabiti javna finančna sredstva.

86

Iz uvodne izjave 1 Uredbe št. 806/2014 je razvidno tudi, da so se s to krizo pokazale grožnje za delovanje notranjega trga bančnih storitev in vse večje tveganje finančne razdrobljenosti. To je bil resnični razlog za zaskrbljenost na notranjem trgu, na katerem bi morale biti banke sposobne opravljati pomembne čezmejne dejavnosti, medtem ko je bilo ugotovljeno zmanjšanje teh dejavnosti, povezano s strahom pred širjenjem negativnih učinkov.

87

Poleg tega je zakonodajalec Unije v uvodnih izjavah od 2 do 4 in 12 Uredbe št. 806/2014 poudaril, da razlike med nacionalnimi ureditvami na področju reševanja in ustreznimi upravnimi praksami ter neobstoj enotnega postopka odločanja za reševanje v bančni uniji povzročajo nezaupanje nacionalnih bančnih sistemov do sistemov drugih držav članic, vključno z državami članicami, ki ne sodelujejo v EMR, in prispevajo k nestabilnosti trga, saj ne zagotavljajo predvidljivosti glede možnih posledic propada banke. Te razlike bi lahko povzročile tudi višje stroške posojil za nekatere banke in njihove stranke zgolj zaradi sedeža teh bank, ne glede na njihovo dejansko kreditno sposobnost.

88

Nazadnje, zakonodajalec Unije je v uvodnih izjavah 9 in 19 Uredbe št. 806/2014 poudaril, da dokler pravila in prakse o reševanju ter pristopi v zvezi z delitvijo bremena ostajajo nacionalni ter se finančna sredstva, potrebna za financiranje reševanja, zbirajo in porabljajo na nacionalni ravni, se povezanost med državami članicami in bančnim sektorjem ne bo povsem prekinila, notranji trg pa bo ostal razdrobljen. Ta položaj bi omejeval čezmejne dejavnosti bank, ustvarjal ovire za izvajanje temeljnih svoboščin in izkrivljal konkurenco na notranjem trgu.

89

Glede na te preudarke je namen Uredbe št. 806/2014 omejiti povezavo med ugotovljenim proračunskim položajem posameznih držav članic ter stroški financiranja bank in podjetij s sedežem v teh državah članicah in odgovornost za financiranje stabilizacije finančnega sistema naložiti celotnemu finančnemu sektorju.

90

Tako Uredba št. 806/2014, kot je navedeno v njenem členu 1, med drugim določa enotna pravila in enoten postopek za reševanje institucij, ki bi jih moral EOR uporabiti za ublažitev groženj, navedenih v točkah od 85 do 88 zgoraj.

91

Bistveni element teh pravil in tega postopka je ESR, ki – kot izhaja iz členov 67 in 76 Uredbe št. 806/2014 ter uvodne izjave 107 te uredbe – omogoča zagotovitev učinkovitega izvajanja pooblastil za reševanje in prispevanje k financiranju instrumentov za reševanje z zagotavljanjem njihove učinkovite uporabe.

92

Za zagotovitev zadostnih finančnih sredstev v ESR se ta glede na ugotovitve iz točk od 85 do 88 zgoraj financira zlasti s predhodnimi prispevki, ki jih plačajo institucije, katerih znesek je odvisen od končne ciljne ravni, določene v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014.

93

Zato plačilo teh prispevkov, kot je določeno v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014, zagotavlja učinkovito uporabo enotnih pravil in enotnega postopka reševanja institucij. Kot je razvidno iz uvodnih izjav 12 in 19 iste uredbe, pravila, ki določajo navedene prispevke, omogočajo, da se prepreči, da bi se z različnimi nacionalnimi praksami oviralo uresničevanje temeljnih svoboščin ali izkrivljala konkurenca na notranjem trgu.

94

Te ugotovitve ne omaje trditev tožeče stranke, da člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 odstopa od cilja harmonizacije, ker je znesek končne ciljne ravni iz tega člena določen glede na znesek kritih vlog, ki obstaja ob koncu prvotnega obdobja.

95

Namreč, prvič, namen izračuna predhodnih prispevkov glede na končno ciljno raven je zagotoviti ESR finančna sredstva na podlagi enotne referenčne vrednosti, in to za namene učinkovite uporabe ukrepov za reševanje v okviru enotnega postopka. Tak izračun lahko torej pretrga povezavo med institucijo in državo članico, v kateri ima ta sedež, pri čemer prispeva k vzpostavitvi in delovanju notranjega trga v smislu člena 114(1) PDEU. Drugič, ob upoštevanju razlogov, predstavljenih v točkah 66 in 67 zgoraj, se to, da je končna ciljna raven določena glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja, ne more šteti za odstopajoče od cilja harmonizacije.

96

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je cilj Uredbe št. 806/2014, zlasti njenega člena 69(1), izboljšati pogoje za vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

97

Na drugem mestu, opozoriti je treba, da so avtorji Pogodbe DEU z izrazom „ukrepi za približevanje“ iz člena 114 PDEU želeli zakonodajalcu Unije – odvisno od splošnih in posebnih okoliščin področja, ki ga je treba uskladiti – podeliti diskrecijo pri tehniki približevanja, ki je najprimernejša za dosego želenega cilja, predvsem na področjih, za katera so značilne zapletene tehnične posebnosti (glej sodbo z dne 22. januarja 2014, Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, C‑270/12, EU:C:2014:18, točka 102 in navedena sodna praksa).

98

Zato lahko zakonodajalec Unije pri izbiri tehnike približevanja in ob upoštevanju diskrecije, ki jo ima glede ukrepov iz člena 114 PDEU, na organ ali urad oziroma agencijo Unije prenese pooblastila za izvajanje nameravanega usklajevanja. Za to gre zlasti tedaj, ko morajo potrebni ukrepi temeljiti na posebnem strokovnem in tehničnem znanju ter odzivnosti takega subjekta (sodba z dne 22. januarja 2014, Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, C‑270/12, EU:C:2014:18, točka 105).

99

V tem okviru je treba poudariti, kot je razvidno iz točk od 85 do 88 zgoraj, da morajo ukrepi, ki jih je treba sprejeti na področju reševanja, temeljiti na posebnem strokovnem in tehničnem znanju. V teh okoliščinah je zakonodajalec Unije lahko EOR zaupal pristojnosti, da glede na člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 določi znesek predhodnih prispevkov ter upravlja finančna sredstva ESR v skladu s členom 67(2) in (3) te uredbe.

100

Poleg tega je, kot je razvidno iz točk 92 in 93 zgoraj, člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 bistveni element pravil in postopka reševanja institucij, ki prispeva k preprečevanju, da bi različne nacionalne prakse ovirale uresničevanje temeljnih svoboščin ali izkrivljale konkurenco na notranjem trgu.

101

V teh okoliščinah je člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 mogoče šteti za določbo v zvezi s približevanjem določb držav članic na področju reševanja institucij v bančni uniji.

102

Iz vseh zgornjih navedb izhaja, da člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 izpolnjuje pogoja, določena v členu 114(1) PDEU.

103

Na tretjem mestu, preučiti je treba trditev tožeče stranke, da gre zaradi določitve končne ciljne ravni glede na znesek kritih vlog pri predhodnem prispevku v bistvu za davek in da zato ta predhodni prispevek v skladu s členom 114(2) PDEU ni zajet s pristojnostjo zakonodajalca Unije za harmonizacijo.

104

Člen 114(2) PDEU določa, da se odstavek 1 te določbe med drugim ne uporablja za „davčne določbe“.

105

Glede razlage izraza „davčne določbe“ je treba ugotoviti, da Pogodba DEU ne vsebuje opredelitve tega izraza (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2004, Komisija/Svet, C‑338/01, EU:C:2004:253, točka 63).

106

Ob tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da dajatev, ki jo plačajo gospodarski subjekti določenega sektorja, nima davčne narave v položaju, v katerem je neposredno namenjena zgolj financiranju odhodkov v tem sektorju in so ti odhodki potrebni za delovanje tega sektorja, zlasti da bi se ta stabiliziral (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. julija 1989, Schräder HS Kraftfutter, 265/87, EU:C:1989:303, točki 9 in 10).

107

To razlogovanje pa velja tudi za predhodne prispevke, ki sledijo logiki zavarovanja in ki jih plačajo gospodarski subjekti določenega sektorja za financiranje izključno odhodkov tega sektorja.

108

Tako je bilo v zvezi z naravo predhodnih prispevkov že v točki 85 zgoraj navedeno, da je bila Uredba št. 806/2014 sprejeta v okviru gospodarske in finančne krize, ki je v zvezi z Unijo razkrila pomanjkanje instrumentov, ki bi omogočali učinkovito obvladovanje tveganja, ki ga predstavljajo institucije v finančnih težavah, zaradi česar so morale države članice za podporo takim institucijam uporabiti javna finančna sredstva. Namen EMR je preprečiti škodljive posledice propada institucij, do katerih je prišlo med takimi krizami, saj lahko propad institucij v eni sami državi članici ogrozi stabilnost finančnih trgov kot celote, kot je razvidno iz uvodnih izjav 8 in 12 te uredbe.

109

V tem okviru je zakonodajalec Unije menil, da mora celotni finančni sektor financirati stabilizacijo finančnega sistema, kot je razvidno zlasti iz uvodne izjave 100 Uredbe št. 806/2014.

110

S tega vidika je posebna narava predhodnih prispevkov, kot je potrjeno v uvodnih izjavah od 105 do 107 Direktive 2014/59 in uvodni izjavi 41 Uredbe št. 806/2014, v skladu z logiko zavarovanja v tem, da finančni sektor EMR zagotovi zadostna finančna sredstva, da ta lahko izpolni svoje naloge (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113).

111

Zato se v skladu s členom 67(2) in (4) ter uvodno izjavo 61 Uredbe št. 806/2014 predhodni prispevki zbirajo od gospodarskih subjektov finančnega sektorja za oskrbo ESR, ki se lahko uporabi le za učinkovito uporabo instrumentov za reševanje in učinkovito izvajanje pooblastil za reševanje, kadar se izkaže, da so taki ukrepi potrebni za doseganje cilja finančne stabilnosti tega sektorja.

112

V zvezi s tem je treba poudariti, da se, kot izhaja iz člena 1 Uredbe št. 806/2014, ukrepi, navedeni v točki 111 zgoraj, uporabljajo le v korist institucij, ki morajo plačati predhodne prispevke.

113

Res je, da Uredba št. 806/2014 ne vzpostavlja nobene samodejne povezave med plačilom predhodnega prispevka in reševanjem zadevne institucije. Zato predhodnih prispevkov ni mogoče šteti za zavarovalne premije, katerih mesečni obroki in vračilo bi bili mogoči (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točki 70 in 73).

114

Vendar imajo institucije dvostransko korist od ESR, ki se financira prav z njihovimi predhodnimi prispevki.

115

Na eni strani, kadar institucije propadajo ali bodo verjetno propadle, je njihov finančni položaj mogoče urediti v okviru postopka reševanja, ki se lahko začne v njihovo korist, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji iz člena 18 Uredbe št. 806/2014. Tak postopek tako omogoča uporabo finančnih sredstev ESR v korist takih institucij, pri čemer se razume, da so se ta sredstva pridobila s prispevki teh institucij.

116

Na drugi strani so vse institucije upravičene do svojih predhodnih prispevkov prek stabilnosti finančnega sistema, ki jo zagotavlja ESR.

117

ESR namreč krije tveganje, ki ga celoten finančni sektor pomeni za stabilnost finančnega sistema (sodba z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 72).

118

Iz tega sledi, da je namen ESR, z vidika zavarovanja, in ne z davčnega vidika, zagotoviti stabilnost finančnega sektorja v celoti, s ciljem zagotoviti zaščito pred lastno krizo v korist vseh institucij.

119

Ta cilj zavarovanja se poleg tega odraža tudi v izračunu predhodnih prispevkov, saj ti ne izhajajo iz uporabe stopnje, določene na podlagi davčne osnove, temveč – na podlagi členov 102 in 103 Direktive 2014/59 ter členov 69 in 70 Uredbe št. 806/2014 – iz opredelitve končne ciljne ravni in nato letne ciljne ravni, ki se nato razdeli med institucije (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113). Ta porazdelitev letne ciljne ravni temelji zlasti, kot je razvidno tudi iz uvodne izjave 109 Uredbe št. 806/2014, na tveganju, ki ga vsaka institucija pomeni za stabilnost finančnega sistema, kar institucije spodbuja k sprejetju manj tveganih načinov delovanja.

120

Iz zgoraj navedenega izhaja, da institucije predhodne prispevke plačujejo v skladu z logiko zavarovanja, pri čemer so ti prispevki neposredno namenjeni zgolj financiranju odhodkov finančnega sektorja, v katerega spadajo te institucije, in da so ti odhodki potrebni za delovanje tega sektorja, zlasti da bi se ta stabiliziral v primeru propada nekaterih institucij in da bi se omejili negativni učinki.

121

Zato določbe Uredbe št. 806/2014, ki institucijam nalagajo plačilo predhodnih prispevkov in določajo podrobna pravila za njihov izračun, zlasti njen člen 69(1), niso „davčne določbe“ v smislu člena 114(2) PDEU.

122

Te ugotovitve ne omaje trditev tožeče stranke, da člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 odstopa od cilja harmonizacije, ker je znesek končne ciljne ravni iz tega člena določen glede na znesek kritih vlog, ki obstaja ob koncu prvotnega obdobja, tako da se predhodni prispevek spremeni v davek.

123

Namreč, prvič, iz razlogov, predstavljenih v točki 95 zgoraj, se taka metoda izračuna končne ciljne ravni ne more šteti za odstopajočo od cilja harmonizacije. Drugič, podrobna pravila za izračun tega zneska ne vplivajo na to, da so prihodki od predhodnih prispevkov posebej in neposredno namenjeni zgolj financiranju odhodkov finančnega sektorja in da je te prispevke mogoče šteti za potrebne za delovanje tega sektorja, da bi se ta stabiliziral.

124

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je člen 114 PDEU primerna pravna podlaga za sprejetje člena 69(1) Uredbe št. 806/2014.

125

Glede na navedeno je treba tretji del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

126

Iz navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti v delu, v katerem temelji na ugovoru nezakonitosti člena 69(1) Uredbe št. 806/2014.

[…]

338

Po mnenju tožeče stranke izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Natančneje, EOR naj bi moral pojasniti, v kolikšnem obsegu je upošteval morebiten vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj zadevnih institucij. Poleg tega naj EOR ne bi sporočil napovedi končne ciljne ravni niti svoje razlage zgornje meje iz člena 70(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014. Kot naj bi bilo razvidno iz sklepa o določitvi predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022, naj bi EOR menil, da je upravičen prosto zvišati letno ciljno raven z uporabo koeficienta, ki ga predpis, ki se uporablja, ne predvideva, s čimer naj bi institucijam naložil nesorazmerno breme.

339

EOR na to odgovarja, da je iz točk od 35 do 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je izpolnil svojo obveznost obrazložitve v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2021.

340

Iz točk od 43 do 48 izpodbijanega sklepa naj bi zlasti izhajalo, da je EOR upošteval pandemijo covida-19 v okviru analize faze poslovnega cikla, pa tudi morebitne prociklične učinke prispevkov na finančni položaj institucij, ki plačujejo prispevke. V zvezi s tem naj bi EOR pojasnil, da leta 2021 pričakuje gospodarsko okrevanje, čeprav ga je težko predvideti.

341

Poleg tega naj bi EOR na svojem spletnem mestu objavil napovedano končno ciljno raven, tožeča stranka pa naj bi bila s to objavo seznanjena. Domnevno nerazkritje razlage EOR glede 12,5‑odstotne zgornje meje iz člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 naj ne bi vplivalo na zakonitost obrazložitve izpodbijanega sklepa.

342

Najprej je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 razpoložljiva finančna sredstva v ESR do konca prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

343

V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 je treba predhodne prispevke v prvotnem obdobju razporediti karseda enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 342 zgoraj, vendar ob ustreznem upoštevanju faze poslovnega cikla in morebitnega vpliva procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.

344

Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 določa, da vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni.

345

Člen 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 glede metode izračuna predhodnih prispevkov določa, da EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu – izračunanega četrtletno – vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

346

V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za prispevno obdobje 2021 znesek letne ciljne ravni določil na 11.287.677.212,56 EUR.

347

EOR je v točkah 36 in 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu pojasnil, da je treba letno ciljno raven določiti na podlagi analize, ki se nanaša na razvoj kritih vlog v preteklih letih, na vse upoštevne spremembe gospodarskega položaja, na analizo kazalnikov v zvezi s fazo poslovnega cikla in na učinke, ki naj bi jih prociklični prispevki imeli na finančni položaj institucij. EOR je nato menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na tej analizi in finančnih sredstvih, ki so na voljo v ESR (v nadaljevanju: koeficient). Da bi dobil letno ciljno raven, je EOR ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020.

348

EOR je v točkah od 38 do 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil pristop za določitev koeficienta.

349

EOR je v točki 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil stalno naraščanje kritih vlog za vse institucije v sodelujočih državah članicah. Natančneje, povprečni znesek teh vlog, izračunan četrtletno, je za leto 2020 znašal 6,689 bilijona EUR.

350

EOR je v točkah 40 in 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil napovedan razvoj kritih vlog za preostala tri leta prvotnega obdobja, in sicer od leta 2021 do leta 2023. Ocenil je, da bodo letne stopnje rasti kritih vlog do konca prvotnega obdobja znašale med 4 % in 7 %.

351

EOR je v točkah od 42 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij. Navedel je, da je upošteval več kazalnikov, kot so Komisijina napoved rasti bruto domačega proizvoda in napovedi ECB v zvezi s tem ter kreditni tok zasebnega sektorja kot odstotek bruto domačega proizvoda.

352

EOR je v točki 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil, da čeprav je bilo razumno pričakovati nadaljnjo rast kritih vlog v bančni uniji, je bil ritem te rasti nižji kot leta 2020. V zvezi s tem je EOR v točki 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da je sprejel „preudaren pristop“ glede stopenj rasti kritih vlog za prihodnja leta do leta 2023.

353

Glede na te preudarke je EOR v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa vrednost koeficienta določil na 1,35 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2020 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem v skladu z naslednjo matematično formulo iz točke 48 obrazložitve navedenega sklepa:

„Ciljni0 [znesek letne ciljne ravni] = Skupne krite vloge2020 * 0,0135 * ⅛ = 11.287.677.212,56 EUR“.

354

Vendar je EOR na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2021 določil, kot sledi.

355

Prvič, EOR je na podlagi v prihodnost usmerjene analize znesek kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, napovedan za konec prvotnega obdobja, določil na približno 7,5 bilijona EUR. Da bi prišel do tega zneska, je EOR upošteval povprečni znesek kritih vlog v letu 2020, in sicer 6,689 bilijona EUR, letno stopnjo rasti kritih vlog v višini 4 % in število preostalih prispevnih obdobij do konca prvotnega obdobja, in sicer tri.

356

Drugič, v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 je EOR izračunal 1 % od teh 7,5 bilijona EUR, da bi dobil ocenjeni znesek končne ciljne ravni, ki je morala biti dosežena 31. decembra 2023, to je približno 75 milijard EUR.

357

Tretjič, EOR je od zadnjenavedenega zneska odštel finančna sredstva, ki so v letu 2021 že bila na voljo v ESR, to je približno 42 milijard EUR, da bi dobil znesek, ki ga je bilo treba še prejeti v preostalih prispevnih obdobjih pred koncem prvotnega obdobja, to je od leta 2021 do leta 2023. Ta znesek je znašal približno 33 milijard EUR.

358

Četrtič, EOR je zadnjenavedeni znesek delil s tri, da bi ga enakomerno razdelil med navedena preostala tri prispevna obdobja. Letna ciljna raven za prispevno obdobje 2021 je bila tako določena na znesek, naveden v točki 346 zgoraj, torej približno 11,287 milijarde EUR.

359

EOR je na obravnavi prav tako trdil, da je objavil informacije, na katerih je temeljila metoda, opisana v točkah od 355 do 358 zgoraj, in na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko razumela metodo, s katero je bila določena letna ciljna raven. Natančneje, pojasnil je, da je maja 2021, to je po sprejetju izpodbijanega sklepa, vendar pred vložitvijo te tožbe, na svojem spletnem mestu objavil osnovne podatke, imenovane „Fact Sheet 2021“ (v nadaljevanju: osnovni podatki), v katerih je bil naveden ocenjeni znesek končne ciljne ravni. EOR je prav tako trdil, da je bil znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, na voljo tudi na njegovem spletnem mestu in preko drugih javnih virov, in to veliko pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.

360

Za preučitev, ali je EOR spoštoval svojo obveznost obrazložitve glede določitve letne ciljne ravni, je treba najprej spomniti, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, na katerega lahko in mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa). Zato lahko in mora Splošno sodišče upoštevati tudi druge pomanjkljivosti obrazložitve, kot so tiste, na katere se sklicuje tožeča stranka, še zlasti, kadar se te pojavijo med postopkom.

361

Stranke so zato med ustnim delom postopka podale izjavo o vseh morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Natančneje, EOR, ki je bil v zvezi s tem izrecno in večkrat vprašan, je po posameznih korakih opisal metodo, ki jo je dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2021, kot je navedena v točkah od 355 do 358 zgoraj.

362

Dalje, v zvezi z vsebino obveznosti obrazložitve iz sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev sklepa, ki ga sprejme institucija ali organ Unije, med drugim brez protislovij, da se zadevnim osebam omogoči, da spoznajo prave razloge za ta sklep, da bi lahko pred pristojnim sodiščem branile svoje pravice, in da se temu sodišču omogoči izvajanje nadzora (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 169 in navedena sodna praksa; z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke 20 in od 45 do 47, ter z dne 16. decembra 2015, Grčija/Komisija,T‑241/13, EU:T:2015:982, točka 56).

363

Poleg tega, kadar avtor izpodbijanega sklepa med postopkom pred sodiščem Unije poda nekatera pojasnila v zvezi z razlogi za ta sklep, morajo biti ta pojasnila koherentna s preudarki, navedenimi v tem sklepu (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke od 45 do 47, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točki 54 in 55).

364

Če namreč preudarki, navedeni v izpodbijanem sklepu, niso koherentni s takimi pojasnili, podanimi v sodnem postopku, obrazložitev zadevnega sklepa ne izpolnjuje funkcij, navedenih v točkah 299 in 300 zgoraj. Natančneje, taka nedoslednost na eni strani zadevnim osebam preprečuje, da bi se pred vložitvijo tožbe seznanile s pravimi razlogi za izpodbijani sklep in pripravile svojo obrambo, na drugi strani pa sodišču Unije preprečuje, da bi opredelilo razloge, ki so služili kot resnična pravna utemeljitev za ta sklep, in preučilo njihovo skladnost s pravili, ki se uporabljajo.

365

Nazadnje, spomniti je treba, da mora EOR, kadar sprejme sklep o določitvi predhodnih prispevkov, zadevne institucije obvestiti o metodi izračuna teh prispevkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

366

Enako mora veljati za metodo določitve zneska letne ciljne ravni, saj je ta znesek bistvenega pomena za sistematiko takega sklepa. Kot namreč izhaja iz točke 15 zgoraj, metoda izračuna predhodnih prispevkov zajema porazdelitev navedenega zneska med vse zadevne institucije, tako da zvišanje ali znižanje tega zneska povzroči ustrezno zvišanje ali znižanje predhodnega prispevka vsake od teh institucij.

367

Iz navedenega izhaja, da čeprav mora EOR institucijam z izpodbijanim sklepom zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo določitve letne ciljne ravni, morajo biti ta pojasnila koherentna s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena.

368

V obravnavani zadevi pa ni tako.

369

Najprej je namreč treba navesti, da je bila v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena matematična formula, ki je bila predstavljena kot podlaga za določitev letne ciljne ravni. Izkazalo pa se je, da ta formula ne zajema elementov metode, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bila pojasnjena na obravnavi. Kot je namreč razvidno iz točk od 355 do 358 zgoraj, je EOR znesek letne ciljne ravni v okviru te metode dobil tako, da je od končne ciljne ravni odštel finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi izračunal znesek, ki je še moral biti pobran do konca prvotnega obdobja, in ta znesek delil s tri. Vendar ta dva koraka v izračunu nista izražena v navedeni matematični formuli.

370

Iz utemeljitve tožeče stranke v okviru tega tožbenega razloga vsekakor izhaja, da je bila seznanjena z osnovnimi podatki in posledično z morebitnimi zneski končne ciljne ravni, navedenimi v razponu, ki je bil vanje vključen. Vendar ob domnevi, da je bila seznanjena tudi z zneskom finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, same te okoliščine tožeči stranki niso omogočile, da razume, da je EOR dejansko uporabil obe operaciji, navedeni v točki 369 zgoraj, pri čemer je treba pojasniti še, da v matematični formuli iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa nista niti omenjeni.

371

Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta 1,35 %, ki pa ima v matematični formuli, navedeni v točki 370 zgoraj, ključno vlogo. Ta koeficient bi bilo namreč mogoče razumeti tako, da temelji – med drugimi parametri – na napovedani rasti kritih vlog v preostalih letih prvotnega obdobja. Kot pa je EOR priznal na obravnavi, je bil ta koeficient določen tako, da je bilo z njim mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, torej po tem, ko je EOR ta znesek izračunal z uporabo štirih faz, navedenih v točkah od 355 do 358 zgoraj, in zlasti tako, da je znesek, ki je rezultat odbitka finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, od končne ciljne ravni, delil s tri. Ta pristop pa nikakor ni razviden iz izpodbijanega sklepa.

372

Poleg tega je treba spomniti, da je bil v skladu z osnovnimi podatki ocenjeni znesek končne ciljne ravni v razponu od 70 do 75 milijard EUR. Za ta razpon pa se je izkazalo, da ni koherenten z razponom stopnje rasti kritih vlog od 4 % do 7 % iz točke 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa. EOR je namreč na obravnavi navedel, da je za določitev letne ciljne ravni upošteval 4‑odstotno stopnjo rasti kritih vlog – ki je najnižja stopnja drugega razpona – in da je tako dobil ocenjeno končno ciljno raven 75 milijard EUR – ki je najvišja vrednost prvega razpona. Tako se izkaže, da med tema razponoma obstaja neskladnost. Na eni strani namreč razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja kritih vlog, zajema tudi vrednosti, ki so višje od stopnje 4 %, katere uporaba bi privedla do ocenjenega zneska končne ciljne ravni, ki bi bil višji od tistih, ki so zajeti v razponu te ciljne ravni. Na drugi strani tožeča stranka ne more razumeti, zakaj je EOR v razpon, ki se nanaša na navedeno ciljno raven, vključil zneske, ki so nižji od 75 milijard EUR. Da bi to dosegel, bi bilo namreč treba uporabiti stopnjo, nižjo od 4 %, ki pa ni zajeta v razponu stopnje rasti kritih vlog. V teh okoliščinah tožeča stranka ni mogla ugotoviti, kako je EOR uporabil razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja teh vlog, da bi prišel do izračuna ocenjene končne ciljne ravni.

373

Iz tega sledi, da metoda – kot je bila pojasnjena na obravnavi – ki jo je EOR dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da pravih razlogov, zaradi katerih je bila ta ciljna raven določena, na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogle opredeliti niti institucije niti Splošno sodišče.

374

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je določitev letne ciljne ravni v izpodbijanem sklepu pomanjkljivo obrazložena.

375

Drugi del prvega tožbenega razloga je tako treba sprejeti. Ob upoštevanju pravnih in gospodarskih izzivov te zadeve pa je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti nadaljevati s preučitvijo drugih tožbenih razlogov.

[…]

487

Tožeča stranka v okviru prvega dela, navedenega v podporo četrtemu tožbenemu razlogu, trdi, da je EOR kršil člen 4 Izvedbene uredbe 2015/81 v povezavi s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014, saj je, ko je določil končno ciljno raven, upošteval predvideni znesek kritih vlog institucij ob koncu prvotnega obdobja. Glede na člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 pa naj bi EOR moral to ciljno raven določiti „statično“, ob upoštevanju zneska kritih vlog institucij ob začetku veljavnosti zadnjenavedene uredbe.

488

EOR, Parlament, Svet in Komisija izpodbijajo te trditve.

489

V zvezi s tem iz točk od 35 do 40 zgoraj izhaja, da je treba člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 razlagati tako, da mora biti končna ciljna raven določena glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja. Zato je EOR v točkah od 38 do 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno upošteval razvoj kritih vlog do konca prvotnega obdobja, da je določil končno ciljno raven in nato iz nje izpeljal letno ciljno raven.

490

Prvi del četrtega tožbenega razloga je treba torej prav tako zavrniti.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo: