94

Opozoriti je treba, da je cilj razvrščanja proizvodov in storitev na podlagi Nicejskega aranžmaja predvsem to, da se odrazijo potrebe trga, ne pa to, da bi se vsilila umetna segmentacija proizvodov. Tako naslovi razredov vsebujejo „splošne navedbe“ v zvezi s sektorjem, v katerega „načeloma“ spadajo proizvodi ali storitve. Prav tako je treba opozoriti, da se razvrščanje proizvodov in storitev na podlagi Nicejskega aranžmaja izvaja izključno za upravne namene. Namen tega razvrščanja je zgolj olajšati pripravo in obdelavo prijav za znamke, in sicer s tem, da se predlagajo nekateri razredi in kategorije proizvodov in storitev. Poleg tega Nicejska klasifikacija sama po sebi ne more določiti narave in značilnosti zadevnih proizvodov (glej sodbo z dne 28. maja 2020, Korporaciya Masternet/EUIPO – Stayer Ibérica (STAYER), T‑681/18, neobjavljena, EU:T:2020:222, točka 40 in navedena sodna praksa).

95

Poleg tega razvrstitev proizvoda na podlagi drugih pravil prava Unije načeloma ni odločilna za njegovo razvrstitev za namene registracije znamke Evropske unije. Po eni strani iz člena 33(1) Uredbe 2017/1001 v bistvu izhaja, da se pri registraciji znamke Evropske unije proizvodi in storitve razvrščajo v skladu z Nicejsko klasifikacijo. Po drugi strani, čeprav je zakonodaja Unije, ki jo navaja tožeča stranka, primarnega pomena za zadevni sektor, saj varuje postopek proizvodnje, označevanja in distribucije zdravil, pa ne vpliva nujno na način razvrstitve proizvodov in storitev v Nicejski klasifikaciji. V zvezi s tem je pomembno, da se bistvena funkcija znamke ne zamenjuje z drugimi funkcijami, ki jih lahko znamka po potrebi tudi opravlja, kot je zagotavljanje kakovosti zadevnega proizvoda. Zato razvrstitev proizvoda po drugih pravilih prava Unije, kot je Direktiva 2001/83, načeloma ni odločilna za razvrstitev tega proizvoda pri registraciji znamke Evropske unije (glej sodbo z dne 6. oktobra 2021, Dermavita Company/EUIPO – Allergan Holdings France (JUVEDERM), T‑372/20, neobjavljena, EU:T:2021:652, točka 38 in navedena sodna praksa).

96

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da iz izraza „načeloma“, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, izhaja, da to sodišče ni na splošno izključilo in da je potrdilo, da je določbe prava Unije mogoče upoštevati pri presoji resne in dejanske uporabe znamke v smislu člena 18 Uredbe 2017/1001 in da so te določbe lahko glede na konkretne okoliščine preučevanega primera odločilne za razvrstitev zadevnih proizvodov (glej v tem smislu sklepa z dne 3. decembra 2020, Dermavita/EUIPO, C‑400/20 P, neobjavljen, EU:C:2020:997, točka 17, in z dne 4. maja 2021, Dermavita/EUIPO, C‑26/21 P, neobjavljen, EU:C:2021:355, točka 17).

97

Vendar zgolj trditev, da so zadevni proizvodi „zdravila“, ki spadajo v razred 5, ne zadostuje (glej po analogiji sodbo z dne 14. februarja 2017, Pandalis/EUIPO – LR Health & Beauty Systems (Cystus), T‑15/16, neobjavljena, EU:T:2017:75, točka 57).

98

V tem primeru je za presojo resne in dejanske uporabe v smislu prava znamk pomembno vprašanje, ali so proizvodi, za katere se znamka uporablja, in sicer zadevni proizvodi, enaki proizvodom, za katere je bila znamka registrirana v razredu 5 (glej po analogiji sodbo z dne 18. novembra 2020, Dermavita/EUIPO – Allergan Holdings France (JUVEDERM ULTRA), T‑643/19, neobjavljena, EU:T:2020:549, točka 29).

99

V zvezi s kategorijo proizvodov v okviru prava znamk pa je vizualna podoba zadevnih proizvodov, na primer prek embalaže ali označevanja, pomembna. Prav ta vizualna podoba je namreč tista, ki določa, s katero kategorijo proizvodov potrošnik povezuje proizvod (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Pandalis/EUIPO, C‑194/17 P, EU:C:2018:725, točka 33).

100

Iz tega torej sledi, da je za presojo resne in dejanske uporabe znamke odločilno, kako upoštevna javnost zaznava proizvode, za katere je bila izpodbijana znamka registrirana.

101

Poleg tega je Sodišče prav v zvezi s tem, kako upoštevna javnost zaznava zdravila, na katera se nanaša Direktiva 2001/83, že odločilo, da je treba upoštevati odnos povprečno obveščenega potrošnika, ki bi mu oblika, ki jo ima proizvod, lahko vzbudila posebno zaupanje, kakršno običajno vzbujajo zdravila glede na jamstva v zvezi z njihovo proizvodnjo in trženjem. Zunanja oblika tega proizvoda je sicer lahko pomemben indic za njegovo opredelitev kot zdravilo po opisu, vendar je treba to obliko razumeti ne le kot obliko samega proizvoda, temveč tudi pakiranja, ki se lahko zaradi politike trženja nagiba k temu, da proizvod predstavi tako, da je podoben zdravilu (glej sodbo z dne 15. novembra 2007, Komisija/Nemčija, C‑319/05, EU:C:2007:678, točka 47 in navedena sodna praksa).

102

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so se stranke v svojih pisnih stališčih in na obravnavi strinjale, da mora ocena resne in dejanske uporabe glede proizvodov, za katere je bila izpodbijana znamka registrirana, temeljiti na zaznavanju upoštevne javnosti, ki jo v tem primeru sestavljajo tako končni potrošniki kot strokovnjaki.

103

Glede na te preudarke je treba ugotoviti, ali bo upoštevna javnost v obravnavanem primeru zadevne proizvode zaznavala kot „zdravila“ iz razreda 5, za katere se je izpodbijana znamka uporabljala.

104

Splošno sodišče je sicer že razsodilo, da prodaja proizvodov v lekarnah, čeprav izključna, ne pomeni nujno, da gre za zdravila (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2017, Endoceutics/EUIPO – Merck (FEMIBION), T‑802/16, neobjavljena, EU:T:2017:818, točka 38). Vendar je dejstvo, ki ga tožeča stranka ne izpodbija, da se proizvod v lekarnah izdaja le ob predložitvi zdravniškega recepta, pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri opredelitvi proizvodov kot zdravil.

105

Poleg tega se je odbor za pritožbe pri ugotovitvi, da se izpodbijana znamka uporablja za zdravila iz razreda 5, oprl na sodne in upravne odločbe iz prilog AG 11, AG 13, AG 14, AG 23 in AG 24, ki v bistvu navajajo, da so zadevni proizvodi „neškodljiva“ zdravila in da se šteje, da se sporna znamka uporablja za zdravila v smislu tega razreda. V zvezi s tem je zlasti iz sodb Oberlandsgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) z dne 24. februarja 2011 in 16. maja 2013 (prilogi AG 11 in AG 14) razvidno, da je bilo treba sporne proizvode razvrstiti kot zdravila po opisu v smislu člena 1, točka 2, Direktive 2001/83, ker je, po eni strani, embalaža vsebovala besede „ajurvedsko zdravilo“ in navedbo vnetnih bolezni, za katerih zdravljenje so bili proizvodi namenjeni, in ker je, po drugi strani, potrošnik zaradi zahteve po zdravniškem receptu dobil vtis, da gre za sredstva, namenjena zdravljenju človeških bolezni, in torej za zdravila.

106

Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe ob upoštevanju pomena videza pri dojemanju zadevnih proizvodov od upoštevne javnosti, kot je navedeno v točki 99 zgoraj, na podlagi sodb Oberlandsgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) iz točke 105 zgoraj in ob upoštevanju celotnega vidika okoliščine, da so se ti proizvodi prodajali v lekarnah le ob predložitvi zdravniškega recepta in da je embalaža vsebovala informacije in navedbe, ki so upoštevni javnosti omogočale, da je proizvode zlahka razumela kot zdravila, lahko upravičeno menil, da je treba te proizvode razvrstiti kot zdravila v smislu razreda 5 Nicejske klasifikacije.

107

Trditve tožeče stranke te ugotovitve ne morejo ovreči.

108

Zavrniti je treba trditev tožeče stranke, da je kot zdravila v smislu razreda 5 mogoče šteti le zdravila glede na funkcijo s farmakološkim delovanjem. Kot je bilo opozorjeno v točki 101 zgoraj, je glede zdravil, na katere se nanaša Direktiva 2001/83, pomembno to, kako jih zaznava upoštevna javnost. Iz tega sledi, da je proizvod, ki ga potrošnik zaradi njegovega izgleda lahko dojema kot zdravilo, prav tako lahko uvrščen med zdravila v smislu razreda 5.

109

Zato je treba zavrniti tudi druge trditve tožeče stranke, da zadevni proizvodi niso imeli dovoljenja za promet niti v državi članici uvoza (Nemčija) niti v državi porekla (Indija). Neobstoj dovoljenja za promet z zdravilom, kar je okoliščina, s katero potrošnik ni nujno seznanjen, namreč ne more biti razlog za dvom v ugotovitev, da bo glede na dejavnike, navedene v točki 106 zgoraj, upoštevna javnost te proizvode zlahka dojemala kot zdravila.

110

Glede na navedeno tožeča stranka ni dokazala, da je odbor za pritožbe storil napako pri presoji s tem, da je upošteval dokaze, ki jih je predložila intervenientka in ki so bili obravnavani v celoti, ko je v točki 76 izpodbijane odločbe ugotovil, da se je izpodbijana znamka v skladu z dojemanjem upoštevne javnosti uporabljala za „zdravila“ iz razreda 5 in, v točki 78 iste odločbe, da kršitev pravice vsekakor ni bila pomembna za preizkus resne in dejanske uporabe navedene znamke. Zato je treba tretji očitek zavrniti kot neutemeljen.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo: