–

sklepa z dne 5. julija 2022, s katerim je bil ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, pridržan za končno odločbo,

–

sklepa z dne 10. avgusta 2023, sprejetega na podlagi člena 69(d) Poslovnika Splošnega sodišča in po zaslišanju strank, o prekinitvi postopka do izdaje končne odločbe v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488),

–

stališč strank, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. in 29. julija 2024, o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), za to zadevo,

1

Tožeča stranka, družba Air Canada, s tožbo primarno predlaga – na podlagi člena 268 in člena 340, drugi odstavek, PDEU – povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela, ker ji je Evropska komisija zavrnila plačilo obresti, dolgovanih na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU, za izvršitev sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), ali, podredno – na podlagi člena 263 PDEU – razglasitev ničnosti sklepa Komisije z dne 25. marca 2021 o zavrnitvi plačila obresti po zakonski obrestni meri.

2

Tožeča stranka je letalska prevoznica, ki je dejavna na trgu letalskega prevoza tovora.

3

Komisija je 9. novembra 2010 sprejela Sklep C(2010) 7694 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (zadeva COMP/39258 – Letalski tovorni prevoz) (v nadaljevanju: sklep z dne 9. novembra 2010).

4

Sklep z dne 9. novembra 2010 je bil naslovljen na 21 naslovnikov, med katerimi je bila tudi tožeča stranka. V obrazložitvi tega sklepa je bila opisana enotna in trajajoča kršitev člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu. V skladu s to obrazložitvijo so naslovniki navedenega sklepa usklajevali svoje ravnanje na področju določanja cen za opravljanje storitev tovornega prevoza v EGP in Švici.

5

Členi od 1 do 4 sklepa z dne 9. novembra 2010 naslovnikom navedenega sklepa pripisujejo odgovornost za ravnanja, ki so značilna za to enotno in trajajočo kršitev.

6

Člen 5 sklepa z dne 9. novembra 2010 se nanaša na globe. Ta člen v delu, v katerem se nanaša na ta spor, določa:

„Za kršitve iz členov od 1 do 4 [sklepa z dne 9. novembra 2010] se naložijo te globe:

[…]

Naložene globe se plačajo v eurih v treh mesecih od datuma uradnega obvestila o tem sklepu […].

Po izteku tega roka bodo samodejno začele teči obresti po obrestni meri, ki jo je Evropska centralna banka pri svojih operacijah glavnega refinanciranja uporabljala na prvi dan meseca, v katerem se sprejme [sklep z dne 9. novembra 2010,] povečani za 3,5 odstotne točke.

Če podjetje iz člena 1 [sklepa z dne 9. novembra 2010] vloži pritožbo, mora to podjetje znesek globe kriti najpozneje do datuma zapadlosti, in sicer z zagotovitvijo sprejemljive bančne garancije ali z začasnim plačilom globe v skladu s členom 85a(1) Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002.“

7

Tožeča stranka je 6. januarja 2011 vložila ničnostno tožbo zoper sklep z dne 9. novembra 2010.

8

Tožeča stranka je 10. februarja 2011 začasno plačala celoten znesek globe, ki ji je bila naložena s členom 5 sklepa z dne 9. novembra 2010.

9

Splošno sodišče je s sodbo z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), sklep z dne 9. novembra 2010 razglasilo za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

10

Komisija je 5. februarja 2016 tožečo stranko obvestila o svoji odločitvi, da ji vrne znesek, ki ustreza globi, ki jo je začasno plačala (21.037.500 EUR), povečani za zajamčeni donos (468.540,80 EUR) (v nadaljevanju: sklep z dne 5. februarja 2016). Navedla je, da bo ta znesek v višini 21.506.040,80 EUR „danes nakazan“.

11

Tožeča stranka je ta znesek prejela 8. februarja 2016.

12

Tožeča stranka je 4. februarja 2021 Komisiji poslala dopis, v katerem je zahtevala plačilo naslednjih zneskov:

13

Komisija je 25. marca 2021 tožečo stranko uradno obvestila o svoji odločitvi, da ne bo ugodila njeni prošnji, opisani v točki 12 zgoraj (v nadaljevanju: dopis z dne 25. marca 2021), ker je ta zahteva zastarala na podlagi člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije.

14

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

15

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

Ker je tožeča stranka svoje odškodninske zahtevke predložila primarno, jih je treba preučiti najprej.

17

Komisija je v stališču glede posledic, ki jih je treba za to zadevo izpeljati iz sodbe z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), navedla, da vztraja pri dveh ugovorih nedopustnosti, navedenih v ugovoru nedopustnosti, ki se nanašata, prvič, na zastaranje odškodninske tožbe na podlagi člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije in, drugič, na neustreznost odškodninske tožbe za izpodbijanje izvršitve sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994).

18

Najprej je treba obravnavati drugi ugovor nedopustnosti.

19

Komisija v bistvu trdi, da je tožeča stranka uporabila neprimerno pravno sredstvo za izpodbijanje izvršitve sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994). Vložiti bi morala ničnostno tožbo zoper sklep, s katerim je Komisija določila znesek, ki ji ga je treba vrniti, in sicer glavnico neupravičeno plačane globe, povečan za donos, namesto da je vložila odškodninsko tožbo.

20

Komisija dodaja, da odškodninski zahtevek pomeni obid roka iz člena 263 PDEU za izpodbijanje sklepa o vračilu. Ta sklep je bil namreč sprejet februarja 2016, medtem ko je bila ta odškodninska tožba vložena šele junija 2021.

21

Tožeča stranka trditve Komisije izpodbija.

22

Opozoriti je treba, da kadar tožeča stranka, kot v obravnavani zadevi, zahteva plačilo obresti, dolgovanih na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU po ničnostni sodbi, zatrjevana škoda izhaja iz tega, da Komisija napačno ni sprejela ukrepa, potrebnega za izvršitev ničnostne sodbe, s čimer je kršila obveznosti, ki jih ima na podlagi te določbe (sklep z dne 4. maja 2005, Holcim (Francija)/Komisija, T‑86/03, EU:T:2005:157, točka 51).

23

Iz člena 266, prvi odstavek, PDEU namreč izhaja, da mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen z učinkom ex tunc. To povzroči med drugim vračilo neupravičeno pobranih zneskov na podlagi navedenega akta in plačilo obresti (glej sodbo z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 51 in navedena sodna praksa).

24

Člen 266 PDEU namreč ne določa posebnega pravnega sredstva za zagotovitev izvršitve sodb sodišč Unije. Če posameznik meni, da akt, sprejet namesto akta, ki je bil razglašen za ničnega, ni skladen z obrazložitvijo in izrekom sodbe, lahko vloži novo ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU. Tožba zaradi nedelovanja na podlagi člena 265 PDEU pa je primerno sredstvo za ugotovitev, da institucija nezakonito ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 71 in navedena sodna praksa). Namen odškodninske tožbe iz člena 268 in člena 340, drugi odstavek, PDEU pa je doseči povrnitev škode, povzročene z nezakonitostjo, storjeno pri izvršitvi odločbe sodišča Unije.

25

Poleg tega je treba opozoriti, da je bila v skladu z ustaljeno sodno prakso odškodninska tožba uvedena kot samostojna tožba, ki ima posebno funkcijo v okviru sistema pravnih sredstev in za katero veljajo pogoji za vložitev, ki so opredeljeni glede na njen poseben namen (glej v tem smislu sklep z dne 21. junija 1993, Van Parijs in drugi/Svet in Komisija, C‑257/93, EU:C:1993:249, točka 14 in navedena sodna praksa; sodba z dne 23. marca 2004, Evropski varuh človekovih pravic/Lamberts, C‑234/02 P, EU:C:2004:174, točka 59, in sklep z dne 3. februarja 2025, Kerkosand/Komisija, T‑216/24, neobjavljen, EU:T:2025:142, točka 32 in navedena sodna praksa).

26

Čeprav lahko stranka vloži odškodninsko tožbo, ne da bi morala zahtevati razglasitev ničnosti nezakonitega akta, s katerim ji je bila povzročena škoda, ne more obiti nedopustnosti zahtevka, ki se nanaša na to isto nezakonitost in sledi istemu finančnemu cilju (glej sodbo z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 50 in navedena sodna praksa).

27

Odškodninsko tožbo je treba tako razglasiti za nedopustno, če je njen resnični namen odprava posamične odločbe, ki je postala pravnomočna, in če bi bil njen učinek, če bi ji bilo ugodeno, da bi se izničili pravni učinki te odločbe. Tako je, če tožeča stranka želi z odškodninsko tožbo doseči enak rezultat, kot bi ga dosegla, če bi bila uspešna z ničnostno tožbo, ki je ni vložila (glej sodbo z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 51 in navedena sodna praksa).

28

Zato je treba ugotoviti, ali bi, kot trdi Komisija, priznanje dopustnosti odškodninske tožbe v obravnavani zadevi pomenilo, da bi se zaobšla – kar prepoveduje sodna praksa, navedena v točkah od 24 do 27 zgoraj – opustitev tožeče stranke, da z ničnostno tožbo, vloženo v roku za vložitev tožbe iz člena 263 PDEU, izpodbija sklep z dne 5. februarja 2016.

29

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da zgolj molka institucije načeloma ni mogoče enačiti z zavrnitvijo zaradi molka organa, razen če je ta posledica izrecno določena v določbi prava Unije. Sodišče je, ne da bi izključilo možnost, da se v nekaterih posebnih okoliščinah to načelo ne uporabi, tako da je mogoče molk ali nedelovanje institucije izjemoma šteti za odločbo o zavrnitvi zaradi molka organa, iz tega sklepalo, da akt, s katerim Komisija podjetju povrne le glavnico neupravičeno plačane globe, ne da bi se izrecno opredelila do plačila obresti, ne pomeni implicitne odločitve o zavrnitvi plačila navedenih obresti, zoper katero je mogoče vložiti ničnostno tožbo (glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2004, Komisija/Greencore, C‑123/03 P, EU:C:2004:783, točka 45).

30

Vendar po eni strani nobena določba prava Unije ne določa, da molk Komisije povzroči zavrnitev zaradi molka v okviru izvršitve sodbe na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU. Po drugi strani se ne zdi, da bi bil molk Komisije primerljiv z zavrnilno odločbo zaradi molka organa v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi. Komisija je namreč v sklepu z dne 5. februarja 2016, naslovljenem na tožečo stranko, navedla le znesek, ki ga je nameravala plačati. Sicer je pojasnila, da ne bo le vrnila začasno plačano globo, ampak da bo ta znesek tudi povečan za zajamčeni donos. Iz navedenega sklepa z dne 5. februarja 2016 in izmenjave elektronskih sporočil med tožečo stranko in Komisijo med 23. decembrom 2015 in 17. februarjem 2016 v zvezi z vračilom izhaja, da se Komisija ni nikoli izrecno izrekla o plačilu obresti, kot jih je zahtevala tožeča stranka v tej zadevi. V okviru tega postopka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, ki bi upravičevale, da se ta odločba izjemoma šteje za implicitno odločbo o zavrnitvi plačila obresti, in noben element v spisu ne omogoča, da bi se takšna okoliščina ugotovila.

31

V takih okoliščinah je akt, ki – tako kot dopis z dne 25. marca 2021 v obravnavani zadevi – izrecno zavrača zahtevek za plačilo obresti, akt, ki je lahko predmet ničnostne tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2004, Komisija/Greencore, C‑123/03 P, EU:C:2004:783, točka 47, in sklep z dne 4. maja 2005, Holcim (Francija)/Komisija, T‑86/03, EU:T:2005:157, točka 43).

32

Zato je treba ugotoviti, da v odločbi z dne 5. februarja 2016 ni bilo odločeno o plačilu obresti in je zato ni mogoče šteti za zavrnitev njihovega plačila, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo. Komisija torej neupravičeno trdi, da vložitev tožbe za odškodnino pomeni izogibanje opustitvi tožeče stranke, da bi zoper navedeno odločbo vložila tožbo za razglasitev ničnosti.

33

Zato je treba drugi ugovor nedopustnosti zavrniti.

34

Komisija trdi, da je odškodninska tožba na podlagi člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije zastarala.

35

Meni, da se je ob predpostavki, da je zastaralni rok začel teči najpozneje 8. februarja 2016, to je na datum vračila, petletni zastaralni rok iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije iztekel najpozneje 8. februarja 2021. Poleg tega naj bi se tudi ob predpostavki, da se zastaralni rok še ni iztekel in da je bil z dopisom z dne 25. marca 2021 ta rok pretrgan, ta rok v skladu s členom 46 Statuta Sodišča Evropske unije podaljšal le do 25. maja 2021. Zadnjenavedena določba naj bi se namreč nanašala le na dvomesečni rok iz člena 263 PDEU, ne pa tudi na enkratni desetdnevni rok iz člena 60 Poslovnika Splošnega sodišča. Navedeni člen 60 naj bi se namreč uporabljal le za procesne roke. Člen 46, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pa naj bi določal zastaralni rok, in ne procesnega roka. Komisija se v utemeljitev svojih trditev sklicuje na sodbo z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija (C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točke 52, 54 in 56).

36

Tožeča stranka izpodbija trditve Komisije in meni, da je treba dvomesečni rok iz člena 263 PDEU, na katerega napotuje člen 46 Statuta Sodišča Evropske unije za vložitev tožbe zoper odgovor na predhodno zahtevo, zaradi oddaljenosti podaljšati za enkratno obdobje desetih dni iz člena 60 Poslovnika. Tako naj bi bila njena odškodninska tožba vložena v predpisanih rokih.

37

Člen 46, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, določa:

„Tožbe proti Uniji v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve. Zastaralni rok se prekine, če se pri Sodišču vloži tožba ali če je oškodovanec predhodno naslovil svojo zahtevo na pristojno institucijo Unije. V tem primeru je treba postopek sprožiti v dvomesečnem roku, predvidenem v členu 263 [PDEU]; kjer je to primerno, se uporabljajo določbe drugega odstavka člena 265 [PDEU].“

38

V skladu z ustaljeno sodno prakso začne zastaralni rok teči, ko so izpolnjeni pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila škode, in zlasti če je škoda, ki jo je treba povrniti, nastala (glej sodbo z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 34 in navedena sodna praksa).

39

V položaju, kakršen je ta v obravnavani zadevi, katerega predmet je odškodnina za škodo, ki ustreza znesku obresti, dolgovanih na glavnico neupravičeno plačane globe, je zatrjevana opustitev Komisije, da zadevni osebi plača obresti na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU, vzrok za zatrjevano škodo. Iz tega sledi, da je prav ta opustitev „kršitev“ v smislu člena 46, prvi odstavek, prvi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki sproži petletni zastaralni rok (glej v tem smislu sklep z dne 27. oktobra 2023, British Airways/Komisija, C‑138/23 P, neobjavljen, EU:C:2023:821, točka 57, in z dne 4. maja 2005, Holcim (Francija)/Komisija, T‑86/03, EU:T:2005:157, točki 40 in 51).

40

V obravnavani zadevi se je zatrjevana opustitev Komisije, da sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), uresničila 8. februarja 2016 z dejanskim vračilom glavnice neupravičeno plačane globe, ki je bila povečana za zajamčeni donos, ne da bi se ji prištele obresti, navedene v točki 23 zgoraj.

41

Ugotoviti je torej treba, da je zastaralni rok začel teči 8. februarja 2016, o čemer se stranki sicer strinjata.

42

V skladu s členom 46 Statuta Sodišča Evropske unije se zastaranje v zadevah nepogodbene odgovornosti prekine bodisi s tožbo, vloženo pri Sodišču Evropske unije, bodisi s predhodno zahtevo, ki jo lahko oškodovanec naslovi na pristojno institucijo Unije.

43

Kar zadeva drugi primer, v katerem zadevna oseba pri pristojni instituciji Unije vloži zahtevo za povrnitev zatrjevane škode, sta mogoča dva primera. Prvi je tisti, v katerem zadevna oseba vloži tožbo pri sodišču Unije, ne da bi čakala, da pristojna institucija odloči o njeni zahtevi, in pred iztekom roka iz člena 265, drugi odstavek, PDEU. Drugi je tisti, v katerem pristojna institucija zavrne predhodno zahtevo ali nanjo ne odgovori v roku, določenem v členu 265, drugi odstavek, PDEU, pri čemer se v tem primeru rok prekine le, če tej zahtevi sledi tožba, vložena v rokih, določenih v členih 263 in 265 PDEU, odvisno od primera (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1967, Kampffmeyer in drugi/Komisija, 5/66, 7/66, od 13/66 do 16/66 in od 18/66 do 24/66, neobjavljena, EU:C:1967:31, str. 337, in sklep z dne 4. avgusta 1999, Fratelli Murri/Komisija, T‑106/98, EU:T:1999:163, točka 29). V teh dveh primerih se šteje, da je bil zastaralni rok prekinjen na dan, ko je prejela predhodno zahtevo (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2007, Pelle in Konrad/Svet in Komisija, T‑8/95 in T‑9/95, EU:T:2007:298, točka 80 in navedena sodna praksa).

44

V členu 46, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je tako navedenih več rokov. Po eni strani določa petletni zastaralni rok. Po drugi strani se v primeru predhodne zahteve pristojni instituciji sklicuje na rok iz člena 263 PDEU, pri čemer je pojasnjeno, da se po potrebi uporabljajo določbe člena 265, drugi odstavek, PDEU.

45

Kot je navedeno v točki 41 zgoraj, je zastaralni rok začel teči 8. februarja 2016. Tožeča stranka je predhodno zahtevo vložila 4. februarja 2021, to je pred 8. februarjem 2021, ko se je iztekel zastaralni rok. Komisija je njeno zahtevo 25. marca 2021 zavrnila.

46

Tožeča stranka je to tožbo vložila 2. junija 2021, torej dva meseca in osem dni po tem, ko je Komisija 25. marca 2021 zavrnila njeno predhodno zahtevo.

47

Stranki se ne strinjata glede tega ali je mogoče dvomesečni rok iz člena 46, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, s sklicevanjem na člen 263 PDEU zaradi oddaljenosti podaljšati za deset dni, kot je določeno v členu 60 Poslovnika.

48

Člen 60 Poslovnika določa, da se procesni roki zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni. Ta rok je bil uveden, da bi se upoštevale težave, s katerimi se srečujejo stranke zaradi večje ali manjše oddaljenosti od sedeža Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 48).

49

Najprej je treba poudariti, da petletni zastaralni rok iz člena 46, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ni procesni rok. Ta rok je po naravi drugačen od takega roka (sodba z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 49). Iz tega izhaja, da se enkratni desetdnevni rok zaradi oddaljenosti ne uporablja za navedeni zastaralni rok (sodba z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 59).

50

Dvomesečni rok iz člena 46, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se sklicuje na člen 263 PDEU, ni zastaralni rok, ampak drugačen rok. Nanaša se na procesni akt, ki ga mora zadevna oseba opraviti, da bi bila njena odškodninska tožba dopustna po prekinitvi zastaralnega roka.

51

Iz sodne prakse pa izhaja, da se zaradi sklicevanja v členu 46, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije na dvomesečni rok iz člena 263 PDEU na področju prekinitve zastaranja uporabljajo pravila za izračun rokov, ki se uporabljajo v okviru zadnjenavedenega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2002, Schulte/Svet in Komisija, T‑261/94, EU:T:2002:27, točka 63 in navedena sodna praksa), kar vključuje rok zaradi oddaljenosti iz člena 60 Poslovnika (glej v tem smislu sklep z dne 19. septembra 2001, Jestädt/Svet in Komisija, T‑332/99, EU:T:2001:218, točka 53).

52

Ker je torej rok, določen s členom 263 PDEU, procesni rok, iz člena 60 Poslovnika izhaja, da je ob vsakokratni uporabi tega roka zaradi oddaljenosti tega mogoče podaljšati za enkratno obdobje desetih dni. Ker člen 46 Statuta Sodišča Evropske unije izrecno napotuje na rok iz člena 263 PDEU in ker navedeni člen 46 ne vsebuje nobene določbe, ki bi preprečevala uporabo člena 60 Poslovnika, zgolj neobstoj sklicevanja na navedeni člen 60 v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ne more preprečiti uporabe navedenega člena 60 v obravnavani zadevi.

53

Skratka, ugotoviti je treba, da je bil zastaralni rok prekinjen s predhodno zahtevo tožeče stranke 4. februarja 2021 pred iztekom petletnega obdobja. Nato je 25. marca 2021, v roku dveh mesecev in desetih dni po odgovoru Komisije na njeno zahtevo, vložila tožbo. Odškodninski zahtevek, vložen v okviru te tožbe, torej ni zastaral.

54

Zato je treba prvi ugovor nedopustnosti zavrniti.

55

Posledično je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, v celoti zavrniti in preučiti utemeljenost odškodninskih zahtevkov.

56

Tožeča stranka v bistvu predlaga, prvič, odškodnino za škodo, ki izhaja iz nepopolne izvršitve sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), s strani Komisije, ker ta 8. februarja 2016 ni plačala vseh obresti, dolgovanih v okviru vračila neupravičeno pobranega zneska globe, in drugič, plačilo zamudnih obresti, izračunanih na znesek te odškodnine, za obdobje po tem datumu do izvršitve te sodbe.

57

Člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

58

V skladu z ustaljeno sodno prakso je nepogodbena odgovornost Unije odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora obstajati dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom, škoda mora biti dejanska, med kršitvijo obveznosti, ki je naložena avtorju akta, in škodo, ki je nastala oškodovancu, pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 32 in navedena sodna praksa).

59

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 266, prvi odstavek, PDEU s tem, da ji je zavrnila plačilo obresti za pavšalno odškodnino za nemožnost razpolaganja z začasno plačanim zneskom zaradi naložene globe (v nadaljevanju: pavšalne obresti). Iz sodbe z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos (C‑301/19 P, EU:C:2021:39), naj bi izhajalo, da taka zavrnitev plačila pomeni dovolj resno kršitev navedenega člena. Pravica do popolnega vračila naj bi bila izpolnjena s plačilom takih obresti po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke, in sicer v obravnavanem primeru 4,5 %. Ta stopnja naj bi izhajala iz uporabe člena 86 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145). Tako predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo razlike med obrestmi, ki jih je prejela, in obrestmi, ki bi jih morala prejeti kot pavšalne obresti. Tožeča stranka v stališčih glede sodbe z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), trdi, da ta sodba potrjuje njeno stališče.

60

Komisija v odgovoru na tožbo in dupliki trdi, da ni kršila člena 266 PDEU in da, še manj, ni storila dovolj resne kršitve te določbe. V zvezi s tem opozarja, da je tožeči stranki vrnila znesek začasno plačane globe, povečan za nabrane obresti, v skladu s členom 85a(2) Uredbe št. 2342/2002, da bi odpravila vsakršno neupravičeno obogatitev.

61

Komisija v stališču glede sodbe z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), priznava, da je s to sodbo v korist tožeče stranke rešeno splošno vprašanje njene upravičenosti do pavšalnih obresti in da bi bilo mogoče obrestno mero teh obresti med drugim določiti s sklicevanjem na člen 83(2)(b) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL 2012, L 362, str. 1) za obdobje med začasnim plačilom globe in sklepom o povračilu.

62

Vendar Komisija trdi, da čeprav sodbi z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos (C‑301/19 P, EU:C:2021:39), in z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81), vsebujeta pravilno pravno razlago, dejstvo, da februarja 2016 nista bili spoštovani, ne pomeni dovolj resne kršitve pravila prava Unije. Objektivne zahteve prava Unije naj ob sprejetju sklepa z dne 5. februarja 2016 ne bi bile jasno opredeljene, kar naj bi dokazovalo obstoj težav pri uporabi ali razlagi. Po njenem mnenju je s sodbo z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81), nastala popolnoma nova pravica do vračila. V sodbi z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), pa naj se to vprašanje ne bi postavilo, saj je bila sodba z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81), izdana, preden je Komisija 19. februarja 2019 izvršila vračilo v korist družbe Deutsche Telekom.

63

V obravnavani zadevi je dovolj resna kršitev, ki se očita Komisiji, kršitev člena 266 PDEU, ker ni v celoti izvršila sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994).

64

Kar zadeva pogoj v zvezi z nezakonitim ravnanjem, ki se očita zadevni instituciji ali organu Unije, je v točki 58 zgoraj navedeno, da je treba dokazati dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.

65

Člen 266, prvi odstavek, PDEU pomeni pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice. Ta določba namreč določa absolutno in brezpogojno obveznost institucije, katere akt je bil razglašen za ničen, da v korist uspele tožeče stranke sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev ničnostne sodbe, tožeča stranka pa ima pravico do popolnega izpolnjevanja te obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija, T‑201/17, EU:T:2019:81, točka 55). To povzroči med drugim vračilo neupravičeno pobranih zneskov na podlagi navedenega akta in plačilo obresti (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 57).

66

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je plačilo zamudnih obresti ukrep izvršitve sodbe o razglasitvi ničnosti v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, ker je njegov namen pavšalno odškodovati za nemožnost razpolaganja s terjatvijo in poleg tega dolžnika spodbuditi, da po izreku te sodbe o razglasitvi ničnosti to sodbo čim prej izvrši (glej sodbo z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 52 in navedena sodna praksa).

67

Iz člena 266, prvi odstavek, PDEU tako izhaja, da če sodišče Unije globo, naloženo s sklepom Komisije zaradi kršitve pravil o konkurenci, odpravi ali jo zniža z učinkom ex tunc, mora ta institucija vrniti celoten znesek začasno plačane globe ali njen del, skupaj z obrestmi za obdobje od datuma začasnega plačila te globe do datuma njenega vračila (sodba z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 53).

68

V obravnavani zadevi je bila torej Komisija zavezana ne le k vračilu začasno plačane globe, ampak tudi k plačilu obresti, česar ne izpodbija. Dejansko je plačala obresti, in sicer nabrane obresti.

69

Ker pa so obresti, ki jih je treba plačati, pavšalne, mora Komisija na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU zadevni osebi plačati morebitno razliko med zneskom nabranih obresti in pavšalnimi obrestmi (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 64 in navedena sodna praksa).

70

Tožeča stranka pa trdi, da so nabrane obresti, ki jih je prejela, nižje od pavšalnih obresti, ki so ji dolgovane.

71

Komisija kljub temu trdi, da s tem, da je tožeči stranki plačala le nabrane obresti, ni storila resne nezakonitosti.

72

Komisija namreč ugotavlja, da je ob plačilu obresti v obravnavani zadevi leta 2016 zgolj uporabila takrat veljavno sodno prakso. Obveznost plačila pavšalnih obresti naj bi izhajala le iz sodbe z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81), razglašene 12. februarja 2019.

73

Komisija trdi, da je treba zakonitost njenega ravnanja presojati glede na pravne in dejanske okoliščine, ki so obstajale v času tega ravnanja. Tako naj v primeru bistvene spremembe sodne prakse po sprejetju akta, ki naj bi povzročil škodo, ta akt ne bi pomenil dovolj resne kršitve prava Unije, zaradi katere bi lahko nastala nepogodbena odgovornost v smislu členov 268 in 340 PDEU. Njenega ravnanja naj ne bi bilo mogoče presojati s sklicevanjem na poznejši razvoj prava, ki izhaja iz sodb z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81), z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos (C‑301/19 P, EU:C:2021:39), in z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488).

74

V zvezi s tem je treba po eni strani poudariti, da je dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom, dokazana, če ta kršitev pomeni, da zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje diskrecijske pravice (glej sodbo z dne 11. januarja 2024, Dyson in drugi/Komisija, C‑122/22 P, EU:C:2024:11, točka 48 in navedena sodna praksa).

75

Na drugi strani, kadar ima institucija Unije le precej omejeno polje proste presoje ali ga sploh nima, lahko že kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve tega prava in nastanek nepogodbene odgovornosti (glej sodbo z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točka 103 in navedena sodna praksa).

76

Poleg tega lahko le ugotovitev nepravilnosti, ki je običajno skrbna in vestna uprava v podobnih okoliščinah ne bi storila, omogoči vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 43 in navedena sodna praksa).

77

Opozoriti je treba, da nezakonitost akta ali ravnanja, na podlagi katerega lahko nastane nepogodbena odgovornost Unije, presojati glede na pravne in dejanske elemente, ki so obstajali ob sprejetju navedenega akta ali v času navedenega ravnanja (sodba z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 39).

78

Pojem „dovolj resna kršitev“ je namreč statični pojem, ki se določi glede na sprejetje zadevnega nezakonitega akta ali ravnanja (sodba z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 55). Tako stopnje resnosti kršitve pravila prava Unije, ki jo je storila zadevna institucija in ki se zahteva s sodno prakso, ker je neločljivo povezana s to kršitvijo, ni mogoče presojati glede na drug trenutek, kot je trenutek storitve navedene kršitve (sodba z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 45).

79

Sodišče pa je v sodbi z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točke od 52 do 57), poudarilo – pri čemer se je oprlo na ustaljeno sodno prakso (sodba z dne 12. februarja 2015, Komisija/IPK International, C‑336/13 P, EU:C:2015:83, točka 30; glej tudi sodbo z dne 10. oktobra 2001, Corus UK/Komisija, T‑171/99, EU:T:2001:249, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa) – da je plačilo obresti ukrep za izvršitev ničnostne sodbe v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, ker je njegov namen pavšalno odškodovati nemožnost razpolaganja s terjatvijo in dolžnika spodbuditi, da čim prej izvrši ničnostno sodbo.

80

V skladu z navedeno sodno prakso je namreč dodelitev obresti na neupravičeno pobrani znesek očitno nujno potreben del obveznosti vrnitve v prvotno stanje, ki jo ima Komisija zaradi sodbe o razglasitvi ničnosti ali neomejene pristojnosti. Namen teh obresti je zadevno osebo ponovno postaviti v položaj, v katerem bi morala biti po zakonu, če akt, ki je bil razglašen za ničen, ne bi bil sprejet ob upoštevanju dejstva, da je do te ponovne vzpostavitve prišlo šele po daljšem ali krajšem obdobju, v katerem ji je bilo onemogočeno razpolaganje z neupravičeno plačanim zneskom (glej v tem smislu sodbo z dne 10. oktobra 2001, Corus UK/Komisija, T‑171/99, EU:T:2001:249, točka 54).

81

Poleg tega je treba v skladu z isto sodno prakso obresti izračunati na podlagi pavšalne stopnje, izračunane glede na zakonsko obrestno mero brez kapitalizacije, za obdobje med datumom začasnega plačila naložene globe in datumom, ko je Komisija neupravičeno izplačani znesek vrnila (glej v tem smislu sodbo z dne 10. oktobra 2001, Corus UK/Komisija, T‑171/99, EU:T:2001:249, točki 60 in 61).

82

Iz tega sledi, da Komisija pri vračilu globe tožeči stranki, to je februarja 2016, ni mogla prezreti posledic, ki jih je treba izpeljati iz uporabe člena 266, prvi odstavek, PDEU. Ker namreč iz sodne prakse pred izvršitvijo sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), izhaja, da je namen plačila obresti pavšalno nadomestilo za nemožnost razpolaganja z neupravičeno plačanim zneskom, bi morala Komisija vedeti, da zgolj plačilo obresti, obračunanih skupaj z vračilom zneska, ki je bil neupravičeno izplačan iz naslova globe, ne pomeni nujno popolne izvršitve navedene sodbe.

83

Vendar Komisija še trdi, da bi bilo treba njeno morebitno napako vsekakor šteti za opravičljivo zaradi težav pri uporabi ali razlagi njene obveznosti, ki izhaja iz izvršitve sodbe, s katero je bila začasno plačana globa razveljavljena ali spremenjena v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU. Ta trditev pa pomeni zanikanje dovolj izrazite nezakonitosti iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 60 do 62 zgoraj.

84

Zato je treba ob upoštevanju zavrnitve plačila pavšalnih obresti iz naslova nemožnosti razpolaganja z zneskom, ki ga je tožeča stranka neupravičeno plačala kot globo, zgolj na podlagi dejstva, da je Komisija povrnila nabrane obresti, ne da bi se prepričala, da je ta znesek vsaj enak znesku dolgovanih pavšalnih obresti, ugotoviti, da je prišlo do dovolj resne kršitve člena 266, prvi odstavek, PDEU, ki lahko povzroči nepogodbeno odgovornost Unije v smislu člena 268 PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU.

85

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti škoda, katere povrnitev se zahteva v okviru tožbe za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Evropske unije, resnična in gotova, kar mora dokazati tožeča stranka (glej sodbo z dne 9. novembra 2006, Agraz in drugi/Komisija, C‑243/05 P,EU:C:2006:708, točka 27 in navedena sodna praksa). Ta mora predložiti prepričljive dokaze o obstoju in obsegu škode, ki jo uveljavlja (glej sodbo z dne 16. septembra 1997, Blackspur DIY in drugi/Svet in Komisija, C‑362/95 P, EU:C:1997:401, točka 31 in navedena sodna praksa).

86

Ker pa so zadevne obresti pavšalne, tožeči stranki ni treba dokazati obstoja škode, ki presega zgolj neplačilo navedenih obresti v celoti (glej v tem smislu sodbi z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 62, in z dne 10. oktobra 2001, Corus UK/Komisija, T‑171/99, EU:T:2001:249, točka 56).

87

Ker je Komisija tožeči stranki poleg neupravičeno prejetega zneska globe plačala nabrane obresti, sta obstoj škode in po potrebi njen obseg odvisna od razlike med pavšalnimi obrestmi, ki bi jih Komisija morala plačati, in temi nabranimi obrestmi.

88

Tožeča stranka meni, da je treba obrestno mero določiti na podlagi obrestne mere iz člena 86(2)(b) Uredbe št. 2342/2002, in sicer obrestne mere ECB za refinanciranje, povečane za 3,5 odstotne točke. Po njenem mnenju sodba z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), potrjuje njeno stališče glede obrestne mere, ki jo je treba uporabiti.

89

Tožeča stranka zahteva odškodnino v višini 4.264.896,70 EUR, ki ustreza pavšalnim obrestim, izračunanim na znesek glavnice, ki je bil neupravičeno plačan iz naslova globe (21.037.500 EUR), po 4,5‑odstotni obrestni meri za obdobje od 10. februarja 2011 do 8. februarja 2016, od česar se odšteje znesek 468.540,80 EUR, ki ustreza obrestim, ki jih je Komisija že plačala.

90

Komisija v stališčih glede sodbe z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), navaja, da je Sodišče ugotovilo, da Splošno sodišče s tem, da je „po analogiji“ uporabilo obrestno mero, enako obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke, ni napačno uporabilo prava.

91

Vendar Komisija trdi, da obstajajo razlogi, ki v sodbi z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), niso bili obravnavani, zaradi katerih stopnja, ki je nižja od tiste, ki jo zahteva tožeča stranka, zadostuje za nadomestilo za nemožnost razpolaganja z začasno plačanimi sredstvi. Dodaja, da čeprav je bila obrestna mera, ki jo zahteva tožeča stranka, priznana v točki 84 navedene sodbe, ker „očitno ni nerazumna ali nesorazmerna“, besedilo, v katerem je to izraženo v tej sodbi, kaže na to, da obrestna mera ni edina obrestna mera, ki jo je mogoče sprejeti. Komisija je na obravnavi trdila, da se v obravnavanem primeru uporablja Uredba št. 2342/2002.

92

Kot je bilo navedeno v točki 87 zgoraj, je treba določiti obrestno mero, ki jo je treba uporabiti za ugotovitev obstoja škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, in njenega obsega.

93

Najprej je treba poudariti, da je Sodišče v sodbi z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 90), sicer v okviru ugotovitve de lege ferenda opozorilo na cilje pavšalnih obresti. Po mnenju Sodišča obrestna mera, ki se uporablja za te obresti, ne more biti omejena zgolj na izravnavo znižanja denarne vrednosti, do katerega je prišlo v obdobju, za katero je treba plačati obresti, ne da bi zajemala pavšalno odškodnino, do katere je upravičeno podjetje, ki je plačalo to globo, ker je bilo nekaj časa prikrajšano za razpolaganje s sredstvi, ki ustrezajo znesku, ki ga je neupravičeno prejela Komisija.

94

Iz sodne prakse izhaja, da mora institucija za določitev zneska pavšalnih obresti, ki jih je treba plačati podjetju, ki je plačalo globo, ki jo je naložila Komisija, po odpravi ali znižanju te globe uporabiti obrestno mero, ki je za to določena s finančnimi predpisi Unije, ki so veljali v obdobju, ko ni bilo mogoče razpolagati z zadevnim zneskom, in, natančneje, z določbami te ureditve, ki se nanašajo na obrestno mero za terjatve, ki niso bile poplačane v roku (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 78 in navedena sodna praksa).

95

Sodišče je v sodbi z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 83), sicer res ugotovilo, da niti člen 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012 niti druge določbe te uredbe ne določajo obrestne mere, ki bi ustrezala pavšalni odškodnini, kakršna je zadevna. V teh okoliščinah Sodišče v točki 84 navedene sodbe ni štelo za napačno, da je Splošno sodišče po analogiji uporabilo obrestno mero iz člena 83(2)(b) navedene uredbe, in sicer obrestno mero ECB za refinanciranje, povečano za 3,5 odstotne točke, čeprav se ta določba nanaša na primer zamude pri plačilu, in sicer na primer, ko terjatev ni plačana do določenega roka. V zvezi s tem je Sodišče še menilo, da ta obrestna mera očitno ni bila nerazumna ali nesorazmerna glede na cilj zadevnih obresti (sodba z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 84).

96

Za odločitev o obrestni meri, ki se uporablja v obravnavani zadevi, je treba najprej opozoriti, da je tožeča stranka globo začasno plačala 10. februarja 2011, torej na podlagi Uredbe št. 2342/2002. Po tem plačilu sta bili Uredba št. 1605/2002 in Uredba št. 2342/2002 nadomeščeni z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1) oziroma z Delegirano uredbo št. 1268/2012. Ta akta sta začela veljati 27. oktobra 2012 in 1. januarja 2013. Sodba z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), ter do vračila glavnice globe in obresti, obračunanih tožeči stranki 8. februarja 2016, je prišlo po začetku veljavnosti te nove ureditve.

97

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je razlogovanje Splošnega sodišča v sodbi z dne 19. januarja 2022, Deutsche Telekom/Komisija (T‑610/19, EU:T:2022:15), mogoče prenesti na obravnavano zadevo. Tako člen 83(2) Delegirane uredbe št. 1268/2012 kot člen 86(2) Uredbe št. 2342/2002 se namreč nanašata na obrestne mere za terjatve, ki niso poplačane do roka. Točka (a) teh dveh odstavkov se nanaša na primer, ko je terjatev nastala na podlagi javnega naročila, medtem ko se točka (b) teh odstavkov nanaša na vse druge primere in določa obrestno mero po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke.

98

Ker torej v finančnih predpisih ni posebne določbe, s katero bi bila določena obrestna mera, ki ustreza pavšalni odškodnini za nemožnost razpolaganja z zneskom, ki se nanaša na znesek globe, ki ga je Komisija neupravičeno prejela, za obdobje med datumom začasnega plačila tega zneska in datumom, ko ga je institucija povrnila, uporaba člena 86(2)(b) Uredbe št. 2342/2002 in člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 po analogiji omogoča spoštovanje namena zadevnih obresti v tej zadevi.

99

Komisija kljub temu meni, da obstajajo razlogi, zaradi katerih obrestna mera, ki je nižja od tiste, ki jo zahteva tožeča stranka, zadostuje za nadomestilo navedene nemožnosti razpolaganja. Po njenem mnenju bi morala biti ta obrestna mera tista, ki se uporabi, kadar dolžnik namesto plačila globe zagotovi finančno jamstvo, in sicer tisto iz člena 86(5) Uredbe št. 2342/2002, ki je v bistvu enak členu 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012.

100

Poudariti pa je treba, da je Sodišče v točkah od 85 do 87 sodbe z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), tako trditev zavrnilo.

101

Vendar Komisija trdi, da razlogi, ki jih je navedlo Sodišče, ne odgovarjajo na njeno trditev, da če Splošno sodišče potrdi globo, zavarovano z bančno garancijo, kar vodi do ugotovitve, da bi morala biti sredstva dana na razpolago Komisiji od datuma zapadlosti plačila na podlagi odločbe o naložitvi globe, Komisija med trajanjem spora ne bo mogla uporabiti tega zneska. Po mnenju Komisije lahko v tem primeru zahteva le nižjo obrestno mero, določeno v členu 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ali členu 86(5) Uredbe št. 2342/2002.

102

Opozoriti je treba, da se člen 86(5) Uredbe št. 2342/2002 in člen 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012 uporabljata za globe, kadar dolžnik predloži finančno jamstvo, ki ga računovodja sprejme namesto začasnega plačila. Tako je treba ugotoviti, da je zakonodajalec za ta primer določil posebne obresti (sodba z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom, C‑221/22 P, EU:C:2024:488, točka 85).

103

V zvezi s tem je treba še opozoriti, da je člen 5 sklepa z dne 9. novembra 2010 določal, da če sankcionirano podjetje vloži tožbo, lahko to v skladu s členom 85a(1) Uredbe št. 2342/2002 globo poravna ob zapadlosti s predložitvijo bančne garancije ali z začasnim plačilom globe. Uporaba finančnega jamstva je tako ostala alternativa gotovinskemu plačilu.

104

Ugotoviti je treba, da Komisija v primeru uporabe bančne garancije ni v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem tožeče stranke, ki je izvršila začasno plačilo globe. Res je, da Komisija v okviru bančne garancije ne more razpolagati z zneskom, ki ustreza naloženi globi. Vendar izbira bančne garancije ne povzroči nobenega prikrajšanja Komisije, ker ji odvzame le takojšnjo korist iz dodatnih sredstev. Poleg tega ustanovitev in ohranitev bančne garancije povzročita dodatne stroške, ki jih v celoti nosi stranka, ki je dolžna plačati globo.

105

Nasprotno pa začasno plačilo globe pomeni izgubo sredstev, ki jih je tožeča stranka imela in jih je lahko prosto uporabljala. Posledica tega je takojšnja izguba sredstev v višini naložene globe. Poleg tega, čeprav Komisija takoj prejme znesek, ki ustreza naloženi globi, z njim ne more prosto razpolagati, dokler niso izčrpana vsa pravna sredstva, kot to izhaja iz člena 85a(2) Uredbe št. 2342/2002 in člena 90(3) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Poleg tega je ta neuporaba sredstev, ki ustrezajo naloženi globi, posledica izvrševanja pravice tožeče stranke do pravnega sredstva za nadzor zakonitosti odločbe o naložitvi globe.

106

Iz tega izhaja, da v primeru zavrnitve tožbe zoper odločbo o naložitvi globe obresti iz člena 86(5) Uredbe št. 2342/2002 in člena 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, ki jih mora podjetje plačati Komisiji, niso primerljive s pavšalnimi obrestmi, ki jih mora Komisija plačati na podlagi odločbe sodišča Unije, s katero je bila ugotovljena nezakonitost njene odločbe.

107

Iz tega prav tako izhaja, da Komisija ni v enakem položaju glede na to, ali dolžnik globe do izdaje sodne odločbe uveljavlja finančno jamstvo ali pa začasno plača globo. Tako ta razlika v položaju Komisije glede na izbiro dolžnika globe v obravnavanem primeru ne more upravičiti uporabe obrestne mere, na katero se sklicuje Komisija.

108

Zato je treba trditev Komisije, ki se nanaša na obstoj ustrezne obrestne mere, ki je nižja od tiste, navedene v točki 101 zgoraj, zavrniti.

109

Posledično je treba obrestno mero, ki se uporablja v obravnavani zadevi, določiti z uporabo, po analogiji, obrestne mere iz člena 86(2)(b) Uredbe št. 2342/2002 in člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012, to je obrestne mere, ki jo je ECB uporabljala v svojih operacijah glavnega refinanciranja februarja 2011, to je 1 %, povečane za 3,5 odstotne točke, to je 4,5 %.

110

Iz navedenega izhaja, da znesek pavšalnih obresti – z uporabo 4,5‑odstotne obrestne mere na znesek 21.037.500 EUR za obdobje od 10. februarja 2011 do 8. februarja 2016 – znaša 4.733.437,50 EUR. Škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, torej ustreza razliki med tem zneskom in nabranimi obrestmi (468.540,80 EUR), in sicer 4.264.896,70 EUR.

111

Tožeča stranka trdi, da škoda, ki jo je utrpela, izhaja neposredno iz neizpolnitve obveznosti Komisije na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU. Po eni strani trdi, da je imela pravico izbirati med ustanovitvijo bančne garancije, za katero Komisija ni dokazala, da bi bila cenejša, in začasnim plačilom globe. Po drugi strani trdi, da ima pravico vložiti zahtevek za plačilo pavšalnih obresti kadar koli, če je ta zahtevek nastopil pred zastaranjem odškodninske tožbe.

112

Komisija trdi, da je treba znesek pavšalnih obresti zavrniti ali znižati, ker tožeča stranka v nasprotju s temeljnim načelom v tem smislu ni omejila svojih izgub. Tožeča stranka naj ne bi dokazala, da so pavšalne obresti, ki jih zahteva, nižje od izgube, ki bi jo utrpela, če bi namesto začasnega plačila ustanovila bančno garancijo. Ker je namreč imela na voljo izbiro med tema dvema rešitvama za plačilo globe, bi se morala ob začasnem plačilu globe odločiti za rešitev, ki bi v primeru razglasitve ničnosti globe čim bolj omejila znesek njene škode.

113

Opozoriti je treba, da se pogoj v zvezi z vzročno zvezo iz člena 340, drugi odstavek, PDEU nanaša na obstoj dovolj neposredne vzročne zveze med ravnanjem institucij Unije in škodo, pri čemer mora tako zvezo dokazati tožeča stranka, očitano ravnanje pa mora biti odločilni razlog za nastanek škode (sodba z dne z dne 13. decembra 2018, Evropska unija/Kendrion, C‑150/17 P, EU:C:2018:1014, točka 52 in navedena sodna praksa).

114

Drugače povedano, tudi ob morebitnem prispevku institucij k škodi, za katero se zahteva odškodnina, je ta prispevek lahko preveč oddaljen zaradi odgovornosti drugih oseb, med drugim tožeče stranke (glej sodbo z dne 10. januarja 2017, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija, T‑577/14, EU:T:2017:1, točka 117 in navedena sodna praksa).

115

V zvezi s tem je bilo tudi razsojeno, da je treba pri preučitvi vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita instituciji Unije, in škodo, ki jo zatrjuje oškodovanec, preveriti, ali je ta oseba – ob tveganju, da bo morala škodo nositi sama – kot ozaveščena stranka v postopku pokazala razumno skrbnost, da bi škodo preprečila ali omejila njen obseg. Ta vzročna zveza je namreč lahko prekinjena zaradi malomarnega ravnanja oškodovane osebe, če to ravnanje lahko pomeni odločilen vzrok za škodo (glej sklep z dne 4. junija 2012, Azienda Agricola Bracesco/Komisija, T‑440/09, neobjavljen, EU:T:2012:269, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa).

116

Kot izhaja iz točk od 65 do 84 zgoraj, je morala Komisija po sodbi z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), tožeči stranki vrniti znesek začasno plačane globe skupaj s pavšalnimi obrestmi.

117

V obravnavani zadevi je Komisija plačala le znesek nabranih obresti in tako kršila svojo obveznost plačila pavšalnih obresti na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU. Zato je ta neizpolnitev obveznosti dovolj neposredno vzročno povezana s škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka (glej točke od 92 do 110 zgoraj).

118

V zvezi s tem Komisija tožeči stranki ne more očitati, da se je svobodno odločila za začasno plačilo globe, namesto da bi ustanovila bančno garancijo. Odločitev tožeče stranke, da začasno plača globo, je namreč v skladu s sklepom z dne 9. novembra 2010, zlasti z njegovim členom 5(4), in ne more prekiniti vzročne zveze med ugotovljeno nezakonitostjo in nastalo škodo.

119

Zato obstaja dovolj neposredna vzročna zveza med dovolj resno kršitvijo prava Unije in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka.

120

Na eni strani tožeča stranka iz naslova zamudnih obresti v okviru svojih odškodninskih zahtevkov zahteva zamudne obresti brez kapitalizacije na znesek 4.264.896,70 EUR, ki ustreza pavšalnim obrestim, zahtevanim za obdobje od 9. februarja 2016 do 4. februarja 2021, po isti obrestni meri, kot je navedena v točki 88 zgoraj, in sicer v znesku 958.550,14 EUR.

121

Na drugi strani tožeča stranka zahteva plačilo obrestnih obresti po obrestni meri, navedeni v točki 88 zgoraj, na znesek, dolgovan 4. februarja 2021, in sicer znesek 5.223.446,84 EUR (4.264.896,70 EUR + 958.550,14 EUR), dokler Komisija ne plača celotnega zneska.

122

Kar zadeva obresti, navedene v točki 120 zgoraj, Komisija trdi, da je tožeča stranka preveč zamujala s predložitvijo predhodne zahteve na podlagi člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije, tako da se njena glavna terjatev v višini 4.264.896,70 EUR, ki pomeni obresti, zahtevane za obdobje od začasnega plačila globe do odločbe o vračilu, poveča za 958.550 EUR, kar je za več kot 20 %. Tega zvišanja naj ne bi bilo mogoče pripisati kakršni koli napaki Komisije, ki bi jo bilo mogoče upoštevati na podlagi člena 340 PDEU, ampak naj bi bilo v celoti posledica nedejavnosti tožeče stranke. Po njenem mnenju tožeča stranka ni izkazala razumne skrbnosti, da bi omejila obseg svoje škode, ker je bila njena predhodna zahteva na podlagi člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije vložena prepozno. Zastaralni rok, določen v tem členu, naj namreč ne bi mogel upravičiti njene krivdne opustitve za obdobje po tem, ko je Komisija vrnila globo. Komisija v stališčih glede sodbe z dne 11. junija 2024, Komisija/Deutsche Telekom (C‑221/22 P, EU:C:2024:488), navaja, da se to vprašanje v navedeni sodbi ni postavilo.

123

Opozoriti je treba, da v zvezi s predlogom, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Unije iz člena 340, drugi odstavek, PDEU, iz sodne prakse izhaja, da ob neobstoju posebnih okoliščin obveznost plačila zamudnih obresti nastane od sodbe, s katero se ugotovi obveznost povrnitve škode (glej sodbi z dne 10. januarja 2017, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija, T‑577/14, EU:T:2017:1, točka 178 in navedena sodna praksa, in z dne 19. januarja 2022, Deutsche Telekom/Komisija, T‑610/19, EU:T:2022:15, točka 141 in navedena sodna praksa).

124

Tako je, kot je razvidno tudi iz sodbe z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos (C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točke od 122 do 124 in 129), v posebnih okoliščinah mogoče priznati zamudne obresti za obdobje pred razglasitvijo sodbe.

125

V obravnavani zadevi pa, prvič, obveznost Komisije, da k vračilu globe, ki jo je začasno plačala tožeča stranka, prišteje pavšalne obresti, izhaja neposredno iz člena 266 PDEU, nemožnost uporabe zneska, ki ustreza navedenim obrestim, pa je nastopila ob navedenem vračilu (glej v tem smislu sodbi z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točke od 122 do 124 in 129, in z dne 8. marca 2023, Campine in Campine Recycling/Komisija, T‑94/20, neobjavljena, EU:T:2023:110, točke od 105 do 108).

126

Na drugi strani je tožeča stranka v dopisu, ki ga je 4. februarja 2021 naslovila na Komisijo, to jasno opozorila na njene obveznosti, ki izhajajo iz člena 266 PDEU in sodne prakse, ter zahtevala kapitalizacijo obresti do popolnega plačila s strani Komisije (glej točko 12 zgoraj).

127

Ker so torej posebne okoliščine, opisane v točkah 125 in 126 zgoraj, podane na dan predhodne zahteve tožeče stranke, predstavljene v dopisu z dne 4. februarja 2021, naslovljenem na Komisijo, je treba priznati zamudne obresti na znesek 4.264.896,70 EUR od 5. februarja 2021 do celotnega plačila Komisije. Nasprotno pa ne obstaja nobena posebna okoliščina, ki bi upravičevala odobritev zamudnih obresti za obdobje med datumom vračila globe, to je 8. februarjem 2016, in datumom predhodne zahteve, to je 4. februarjem 2021, saj je zamudo pri vložitvi navedene predhodne zahteve mogoče pripisati zgolj ravnanju tožeče stranke.

128

Glede obrestne mere, ki se uporabi, je treba uporabiti člen 99(2)(b) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1), ki se je uporabljala ob vložitvi predhodne zahteve v smislu člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije v tej zadevi. Na podlagi te določbe je treba zamudne obresti, odobrene tožeči stranki, izračunati na podlagi obrestne mere, ki jo je ECB uporabila za svoje glavne operacije refinanciranja 4. februarja 2021, to je 0 %, povečane za 3,5 odstotne točke, to je v obravnavanem primeru 3,5 %.

129

Zato je treba tožeči stranki priznati zamudne obresti na znesek 4.264.896,70 EUR po obrestni meri 3,5 % od 5. februarja 2021 do celotnega plačila Komisije.

130

Glede na zgoraj navedeno je treba Komisiji naložiti, naj tožeči stranki plača odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi dovolj resne kršitve člena 266, prvi odstavek, PDEU, ki je v tem, da niso bile obračunane pavšalne obresti po 4,5‑odstotni obrestni meri na znesek neupravičeno plačane globe za obdobje med začasnim plačilom globe 10. februarja 2011 in vračilom neupravičeno plačanega zneska globe 8. februarja 2016, od katerega se odšteje znesek obresti, ki jih je Komisija že plačala ob vračilu globe. Znesek te odškodnine znaša 4.264.896,70 EUR. Tožeči stranki je treba priznati tudi zamudne obresti na ta znesek 4.264.896,70 EUR po obrestni meri 3,5 % od 5. februarja 2021 do celotnega plačila Komisije.

131

Zahtevek za odškodnino se v preostalem zavrne, tako da je treba preučiti tudi podredne predloge za razglasitev ničnosti.

132

Tožeča stranka podredno predlaga razglasitev ničnosti dopisa z dne 25. marca 2021, s katerim je Komisija zavrnila njen predlog za plačilo zneskov, ki ustrezajo pavšalnim obrestim in zamudnim obrestim. Edini tožbeni razlog tožeče stranke se nanaša na napako Komisije, ker je ta menila, da je zahtevek za plačilo obresti zastaral.

133

Komisija se sklicuje na nedopustnost predloga tožeče stranke za razglasitev ničnosti zaradi neobstoja pravnega interesa in, podredno, na potrditveno naravo dopisa z dne 25. marca 2021.

134

Komisija trdi, da tožeča stranka nima nobenega interesa predlagati razglasitev ničnosti dopisa z dne 25. marca 2021. Po njenem mnenju tožeča stranka ne more pojasniti, kako bi ji ničnostna tožba prinesla korist. Trdi, da je predlog za razglasitev ničnosti brezpredmeten, čeprav tožeča stranka upravičeno trdi, da je zastaralni rok začel teči na dan, ko ji Komisija domnevno nezakonito ni plačala pavšalnih obresti. Poleg tega razglasitev ničnosti dopisa z dne 25. marca 2021 na podlagi člena 263 PDEU ne more ustvariti nikakršne obveznosti Komisije, da tožeči stranki plača obresti, ki jih ta zahteva.

135

Tožeča stranka trdi, da ohranja interes za razglasitev ničnosti dopisa z dne 25. marca 2021. Ugotovitev nezakonitosti v zvezi z njim bi lahko bila podlaga za morebitno odškodninsko tožbo za povrnitev škode, povzročene s tem dopisom. Poleg tega naj bi imela interes za njegovo izpodbijanje, da bi preprečila ponovitev zatrjevane nezakonitosti v prihodnosti. Poleg tega naj bi iz razglasitve ničnosti navedenega dopisa izhajalo, da bi morala Komisija ponovno preučiti svoj odgovor o izvršitvi ničnostne sodbe na podlagi člena 266 PDEU in tako zagotoviti skladno uporabo prava Unije, tako da ji izplača dolgovane obresti.

136

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Ta interes mora biti obstoječ in dejanski ter se presoja na dan vložitve tožbe. Obstajati mora tudi do izdaje sodne odločbe (glej sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42 in navedena sodna praksa).

137

Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice ali, povedano drugače, da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (glej sklep z dne 25. novembra 2014, Global Steel Wire/Komisija, T‑429/10 in T‑578/10, neobjavljen, EU:T:2014:1008, točka 18 in navedena sodna praksa).

138

Predloge za razglasitev ničnosti zavrnitve institucije, organa, urada ali agencije Unije, da prizna pravico do odškodnine, ki jo tožeča stranka sicer uveljavlja na podlagi členov 268 in 340 PDEU, pa je treba zavreči kot nedopustne, če tožeča stranka načeloma ne izkaže nobenega interesa za predložitev takih predlogov poleg odškodninskega zahtevka (glej v tem smislu sodbi z dne 13. junija 1972, Compagnie d’approvisionnement, de transport et de crédit in Grands Moulins de Paris/Komisija, 9/71 in 11/71, EU:C:1972:52, točke od 9 do 11, in z dne 17. julija 2024, Montanari/EUCAP Sahel Niger, T‑371/22, EU:T:2024:494, točka 63 in navedena sodna praksa).

139

Navesti je treba, da se je Komisija v dopisu z dne 25. marca 2021 izrekla o začetku teka zastaralnega roka za odškodninsko tožbo iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije, in sicer o datumu začasnega plačila globe s strani tožeče stranke. Komisija je zato menila, da je ta tožba zastarala, in je zato zahtevo tožeče stranke zavrnila.

140

Ugotoviti je treba, da želi tožeča stranka s predlogom za razglasitev ničnosti dejansko doseči enak finančni rezultat kot s svojimi odškodninskimi zahtevki. Zato tožeča stranka poleg izpolnitve odškodninskega zahtevka ne izkazuje interesa za razglasitev ničnosti dopisa z dne 25. marca 2021, kot je razvidno tudi iz podrednosti tega predloga za razglasitev ničnosti.

141

Zato je treba predloge za razglasitev ničnosti zavreči kot nedopustne, ne da bi bilo treba odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki je bil naveden podredno.

142

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Člen 134(3) Poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške.

143

Ker je v tej zadevi vsaka od strank uspela samo deloma, jima je treba naložiti, da nosita vsaka svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

razsodilo: