1

S pritožbama Evropska komisija (C‑341/21 P) in Svet Evropske unije (C‑357/21 P) zahtevata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. marca 2021, KM/Komisija (T‑374/20, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:162), s katero je Splošno sodišče razglasilo za ničen sklep Komisije z dne 7. oktobra 2019, s katerim je bila zavrnjena zahteva KM za dodelitev družinske pokojnine (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Člen 1d Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:

„1.   Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti nacionalni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

V teh kadrovskih predpisih se izvenzakonska skupnost šteje kot zakonska skupnost, če so izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v členu 1(2)(c) Priloge VII.

2.   Da se v praksi zagotovi popolna enakost med moškimi in ženskami v poklicnem življenju, ki je bistven element, ki ga je treba upoštevati pri izvajanju vseh vidikov teh Kadrovskih predpisov načelo enakega obravnavanja ne preprečuje institucijam Evropske unije, da ohranjajo ali sprejemajo ukrepe, ki omogočajo posebne ugodnosti, da se tako manj zastopanemu spolu olajša opravljanje poklicne dejavnosti ali da se preprečijo ali nadomestijo pomanjkljivosti na poklicnih poteh.

[…]

5.   Kadar oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, ki meni, da je bila oškodovana, ker se zanjo ni uporabilo zgoraj določeno načelo enakega obravnavanja, ugotovi dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da gre za neposredno ali posredno diskriminacijo, nosi dokazno breme, da ni šlo za kršitev načela enakega obravnavanja, institucija. Ta določba se ne uporablja za disciplinski postopek.

6.   Treba je spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in v okviru kadrovske politike. S temi cilji je mogoče utemeljiti predvsem določitev obvezne upokojitvene starosti in najnižje starosti za prejemanje starostne pokojnine.“

3

Člen 35 Kadrovskih predpisov določa:

„Uradnikom se dodeli eden od naslednjih upravnih statusov:

4

Člen 47 Kadrovskih predpisov določa:

„Delovno razmerje preneha z:

5

Člen 52, prvi in drugi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Brez poseganja v določbe člena 50 se uradnik upokoji:

Uradnik lahko na lastno zahtevo in kadar organ za imenovanja meni, da je to v interesu službe, nadaljuje delo do 67. leta ali v izjemnih primerih do 70. leta starosti in se nato samodejno upokoji zadnji dan v mesecu, v katerem dopolni navedeno starost.“

6

Člen 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa:

„Gospodinjski dodatek dobi:

[…]

[…]“

7

Priloga VIII h Kadrovskim predpisom v zvezi s „[p]okojninskim sistemom“ med drugim vključuje poglavje 4, naslovljeno „Družinska pokojnina“, ki zajema člene od 17 do 29 te priloge. Člen 17 določa:

„Če umre uradnik, ki ima enega od upravnih statusov, določenih v členu 35 Kadrovskih predpisov, ima preživeli zakonec, če je bil par v času smrti poročen vsaj eno leto in z upoštevanjem določb členov 1(1) in 22, pravico do družinske pokojnine v višini 60 % starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen uradnik, če bi ob smrti izpolnjeval pogoje zanjo, ne glede na delovno dobo.

Trajanje zakonske zveze se ne upošteva, če je imel uradnik v zakonski zvezi ali v prejšnji zakonski zvezi enega ali več otrok, ki jih vzdržuje ali jih je vzdrževal preživeli zakonec, ali če je uradnik umrl zaradi telesne okvare ali bolezni, ki je posledica opravljanja dela ali nesreče.“

8

Člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Če je nekdanji uradnik prejemal starostno pokojnino, ima preživeli zakonec pravico do družinske pokojnine v višini 60 % starostne pokojnine, ki jo je uradnik prejemal ob smrti, če sta bila, preden je uradnik prenehal delati v instituciji, poročen[a] vsaj eno leto in z upoštevanjem določb člena 22. Najnižja družinska pokojnina znaša 35 % zadnje osnovne plače; vendar pa znesek družinske pokojnine nikakor ne sme presegati zneska starostne pokojnine, ki jo je zakonec prejemal ob smrti.

Trajanje zakonske zveze se ne upošteva, če je imel uradnik pred prenehanjem dela v zakonu enega ali več otrok in če zanje skrbi ali je skrbel preživeli zakonec.“

9

Člen 19 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Če je nekdanji uradnik prejemal invalidnino, ima preživeli zakonec ob upoštevanju določb člena 22 te priloge in pod pogojem, da sta bila takrat, ko je postal upravičen do invalidnine, poročena, pravico do družinske pokojnine v višini 60 % invalidnine, ki jo je zakonec prejemal ob smrti.

Najnižja družinska pokojnina znaša 35 % zadnje osnovne plače; vendar pa znesek družinske pokojnine nikakor ne sme presegati zneska invalidnine, ki jo je zakonec prejemal ob smrti.“

10

Člen 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„V členih 17a, 18, 18a in 19 se pogoj, ki se nanaša na trajanje zakonske zveze, ne upošteva, če je zakonska zveza, čeprav sklenjena po prenehanju delovnega razmerja, trajala vsaj pet let.“

11

Člen 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Razvezani zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika je upravičen do družinske pokojnine, opredeljene v tem poglavju, če ob smrti bivšega zakonca lahko dokaže upravičenost do preživnine, dodeljene po odločbi sodišča ali z uradno registriranim dogovorom med njim/njo in bivšim zakoncem.

Vendar pa družinska pokojnina ne sme presegati zneska preživnine, izplačane ob smrti bivšega zakonca, pri čemer se znesek posodobi v skladu s postopkom iz člena 82 Kadrovskih predpisov.

Upravičenost razvezanega zakonca preneha, če se ponovno poroči preden bivši zakonec umre. Če se ponovno poroči po smrti bivšega zakonca, veljajo določbe člena 26.“

12

Tožeča stranka KM je leta 2004 z uradnikom institucije Unije sklenila partnersko pogodbo, ki je bila notarsko overjena v Nemčiji in nato registrirana v Bruslju (Belgija) kot izjava o zakoniti zakonski skupnosti. Ta uradnik se je leta 2016 upokojil.

13

Navedeni uradnik in KM sta leta 2017 sklenila zakonsko zvezo. Ta uradnik je umrl manj kot pet let po sklenitvi zakonske zveze.

14

KM je kot preživeli zakonec nekdanjega uradnika Unije vložila zahtevo za dodelitev družinske pokojnine na podlagi poglavja 4 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

15

Urad za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) pri Komisiji je s spornim sklepom zahtevo KM zavrnil, ker ni izpolnjevala pogojev iz člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za upravičenost do družinske pokojnine, saj je bila njena zakonska zveza s pokojnim uradnikom sklenjena po prenehanju zaposlitve tega uradnika in je trajala manj kot pet let.

16

Pritožba, ki jo je KM vložila zoper ta sklep, je bila zavrnjena.

17

KM je 15. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa v zvezi z njo.

18

Evropskemu parlamentu in Svetu je bila dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.

19

KM v podporo tožbi med drugim navaja tožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na nezakonitost člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom med drugim v zvezi z načelom enakega obravnavanja in načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti.

20

Splošno sodišče je glede tega tožbenega razloga ugotovilo, da je za namene dodelitve družinske pokojnine položaj iz člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, to je položaj preživelega zakonca nekdanjega uradnika Unije, ki je zakonsko zvezo sklenil pred prenehanjem delovnega razmerja tega nekdanjega uradnika, primerljiv s položajem iz člena 20 te priloge, to je s položajem preživelega zakonca nekdanjega uradnika, ki je zakonsko zvezo sklenil po tem prenehanju. Splošno sodišče je nato ugotovilo, da gre za različno obravnavanje primerljivih položajev glede na čas sklenitve zakonske zveze, ker se družinska pokojnina preživelemu zakoncu v okviru člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom dodeli pod pogojem, da je zakonska zveza trajala vsaj eno leto, v okviru člena 20 te priloge pa vsaj pet let. Splošno sodišče je dodalo, da tako različno obravnavanje preživelega zakonca nekdanjega uradnika, ki je sklenil zakonsko zvezo po prenehanju delovnega razmerja tega nekdanjega uradnika, postavlja v slabši položaj v primerjavi s preživelim zakoncem nekdanjega uradnika, ki je zakonsko zvezo sklenil pred tem prenehanjem. Splošno sodišče je prav tako ugotovilo različno obravnavanje primerljivih položajev, ki posredno temelji na starosti nekdanjega uradnika na dan sklenitve zakonske zveze.

21

Potem ko je Splošno sodišče ugotovilo, da je bilo različno obravnavanje, določeno v členu 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, določeno z zakonom v smislu člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), je preverilo, ali je ugotovljeno različno obravnavanje lahko upravičeno s ciljem v splošnem interesu in ali je sorazmerno z zastavljenim ciljem, zlasti z vidika sodne prakse, navedene v točki 42 izpodbijane sodbe.

22

V zvezi s tem je Splošno sodišče glede cilja v splošnem interesu, ki je preprečiti goljufije, ob tem, da je priznalo, da pogoj, v skladu s katerim mora zakonska zveza za to, da bi se pridobila pravica do družinske pokojnine, izpolnjevati pogoj minimalnega trajanja, omogoča, da se zagotovi, da ta zakonska zveza ne temelji izključno na razlogih, ki niso povezani s skupnim življenjem, kot so izključno finančni razlogi ali razlogi, povezani s pridobitvijo pravice do prebivanja, ugotovilo, da ni razumno šteti, da je pogoj najmanj petletnega trajanja zakonske zveze iz člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki je petkrat višji od pogoja iz člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in ki ne dopušča nobene izjeme, v okviru katere bi se lahko dokazal neobstoj goljufije, ne glede na to, kakšni objektivni dokazi bi bili predloženi, lahko nujen za uresničevanje cilja boja proti goljufijam.

23

Splošno sodišče je ugotovilo, da člen 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom krši načelo enakega obravnavanja in načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti. V teh okoliščinah je ugodilo ugovoru nezakonitosti KM in sporni sklep razglasilo za ničen.

24

Komisija s pritožbo v zadevi C‑341/21 P Sodišču predlaga, naj:

25

Svet s pritožbo v zadevi C‑357/21 P Sodišču predlaga, naj:

26

S sklepom predsednika Sodišča z dne 14. septembra 2021 je bil postopek v teh zadevah prekinjen do izreka sodbe v združenih zadevah od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P. Po izreku sodbe z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi (od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557), se je postopek nadaljeval s sklepom predsednika Sodišča z dne 19. julija 2022.

27

Predsednik Sodišča je v skladu s členom 54(2) Poslovnika Sodišča 1. septembra 2022 odločil, da zadevi C‑341/21 P in C‑357/21 P združi za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

28

V skladu s členom 182 Poslovnika lahko Sodišče, če je že odločalo o enem ali več pravnih vprašanjih, ki so enaka tem, ki se zastavljajo z razlogi iz glavne ali nasprotne pritožbe, in če meni, da je pritožba očitno utemeljena, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi strank in generalnega pravobranilca z obrazloženim sklepom, v katerem je navedena upoštevna sodna praksa, pritožbo razglasi za očitno utemeljeno.

29

Komisija in KM navajata, da ne nasprotujeta uporabi tega člena. Svet se ni odzval na poziv Sodišča, naj predloži pripombe v zvezi s tem.

30

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se s pritožbenimi razlogi, navedenimi v okviru teh zadev, postavljajo pravna vprašanja, ki so enaka tistim, o katerih je Sodišče odločilo v sodbi z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi (od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557). Zato je treba v obravnavanih zadevah uporabiti člen 182 Poslovnika.

31

Komisija v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑341/21 P navaja tri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z merili za presojo zakonitosti odločitev zakonodajalca Unije in na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi na napačno uporabo prava pri razlagi načela prepovedi diskriminacije, tretji pa na napačno uporabo prava pri razlagi člena 52(1) Listine in več kršitev obveznosti obrazložitve.

32

Svet v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑357/21 P navaja tri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z obstojem različnega obravnavanja, drugi na napačno uporabo prava v zvezi z obsegom sodnega nadzora Splošnega sodišča nad odločitvami zakonodajalca Unije, tretji pa na napačno uporabo prava v zvezi z upravičenostjo različnega obravnavanja.

33

Komisija in Svet s temi pritožbenimi razlogi in s tem delom pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo pri razlagi načela enakega obravnavanja in načela prepovedi diskriminacije, ker je napačno ugotovilo, da sta položaja, na katera se nanašajo določbe členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, primerljiva in da gre zato za različno obravnavanje zaradi uporabe različnih ureditev za ta primerljiva položaja.

34

Ti instituciji menita, da je Splošno sodišče v točkah 49 in 50 izpodbijane sodbe s tem, da je štelo, da je čas sklenitve zakonske zveze edini element, ki je odločilen za uporabo člena 18 ali člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, in da sta zato položaja iz teh določb primerljiva, napačno uporabilo pravo. Če pa bi Splošno sodišče upoštevalo vse elemente, ki opredeljujejo te položaje, bi moralo ugotoviti, da obstaja bistvena in objektivna razlika med zaposlenimi uradniki in uradniki, ki jim je delovno razmerje v institucijah Unije prenehalo, ki izhaja iz pravnega položaja teh uradnikov, zlasti glede poklicnih pravic in obveznosti, ki jih imajo prvi, za razliko od drugih, na podlagi določb Kadrovskih predpisov ves čas svoje zaposlitve.

35

Tako Komisija kot Svet izpostavljata dejstvo, da mora zaposleni uradnik v nasprotju z nekdanjimi uradniki, ki jim ni več treba opravljati dela, plačevati prispevke v pokojninski sistem, da prejema osnovno plačo, ki je višja od starostne pokojnine, ki mu bo dodeljena, ko bo v pokoju, da mora stalno prebivati v kraju zaposlitve ter da ima pravico do izselitvenega dodatka, nadomestila za prebivanje v tujini in potnih stroškov. Komisija poleg tega poudarja, da v nasprotju s členom 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom člen 18 te priloge določa, da se pogoj trajanja zakonske zveze ne upošteva, če je imel uradnik pred prenehanjem dela v zakonu otroka, kar dokazuje, da sta položaja, ki sta predmet teh dveh določb, popolnoma različna. Vsi ti preudarki naj bi kazali na to, da iz položaja nekdanjega uradnika, ki je sklenil zakonsko zvezo po prenehanju delovnega razmerja, ne izhaja enaka potreba, da se preživelemu zakoncu z dodelitvijo družinske pokojnine ponudi nadomestni dohodek, kot izhaja iz položaja uradnika, ki sklene zakonsko zvezo, ko je še zaposlen.

36

Komisija poleg tega meni, da se položaj zaposlenih uradnikov in položaj uradnikov, ki niso več zaposleni v institucijah Unije, razlikujeta z osebnega vidika. Po eni strani so uradniki iz člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom mlajši od uradnikov iz člena 20 te priloge, tako da naj bi nižja pričakovana življenjska doba zadnjenavedenih povečala tveganje goljufije v zvezi z njimi in naj bi tako obstajala precejšnja razlika med položaji, ki jih zajemata ti določbi. Po drugi strani Komisija trdi, da je oseba, ki sklene zakonsko zvezo z uradnikom pred prenehanjem njegovega delovnega razmerja, zakonca podpirala ves čas trajanja zakonske zveze, zaradi česar ni verjetno, da bi obstajalo tveganje zlorabe ali goljufije, v nasprotju s položajem osebe, ki zakonsko zvezo z uradnikom sklene po prenehanju njegovega delovnega razmerja.

37

Komisija poleg tega navaja, da Splošno sodišče v točki 48 izpodbijane sodbe v svoji analizi napačno ni upoštevalo namena minimalnega trajanja zakonske zveze, določenega v členih 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki je, kot to izhaja iz točk 87 in 88 sodbe z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija (C‑460/18 P, EU:C:2019:1119), da se preprečijo dedne pogodbe in torej sklepanje zakonskih zvez z edinim ciljem pridobitve družinske pokojnine, ne da bi taka zakonska zveza ustrezala kakršni koli resničnosti in stabilnosti razmerij med zadevnima osebama. Splošno sodišče naj tako ne bi upoštevalo merila, v skladu s katerim je treba pri presoji primerljivosti položajev upoštevati vse njihove značilnosti in vsa pravna pravila, ki urejajo elemente vsakega od položajev, ki jih je treba primerjati. Zlasti naj bi Splošno sodišče s tem, da je v tej isti točki izpodbijane sodbe menilo, da zakonska zveza, ki je bila sklenjena po prenehanju delovnega razmerja, ne spreminja bistveno položaja preživelega zakonca glede njegovih premoženjskih pravic v primerjavi s položajem iz člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – poleg popolnega neobstoja obrazložitve te ugotovitve – prezrlo tveganje, da bo taka zakonska zveza zgolj izgovor za sklenitev dedne pogodbe. Ni namreč mogoče zanikati, da je glede na položaj uradnika, ki je zakonsko zvezo sklenil po prenehanju delovnega razmerja, tveganje goljufije in zlorabe večje kot v primeru uradnika, ki je zakonsko zvezo sklenil pred tem prenehanjem.

38

Uvodoma je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso Sodišča, iz katere izhaja, da je enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine, splošno načelo prava Unije, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 95 in navedena sodna praksa).

39

Zahtevo, da morajo biti položaji primerljivi, je treba v okviru ugotavljanja obstoja kršitve načela enakega obravnavanja presojati glede na vse značilnosti teh položajev ter zlasti z vidika predmeta in namena akta, s katerim se vzpostavlja zadevno razlikovanje, pri čemer je treba za to upoštevati načela in cilje področja, na katero ta akt spada. Če položaja nista primerljiva, z različnim obravnavanjem zadevnih položajev ni kršena enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 96 in navedena sodna praksa).

40

Ob upoštevanju te sodne prakse je treba preučiti trditve Komisije in Sveta, in sicer da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da sta položaja, na katera se nanašajo določbe členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, primerljiva in da gre za različno obravnavanje teh primerljivih položajev glede na čas sklenitve zakonske zveze.

41

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točkah 44, 45 in 48 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je namen členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ob upoštevanju pogoja minimalnega trajanja zakonske zveze, dodelitev družinske pokojnine preživelemu zakoncu zgolj na podlagi pravne narave vezi tega zakonca z umrlim zakoncem. Splošno sodišče je navedlo tudi, da je cilj teh določb, da se preživelemu zakoncu prizna nadomestni dohodek, namenjen delni nadomestitvi izgube dohodkov umrlega zakonca, ki je bil pred smrtjo nekdanji uradnik, ki ni več v delovnem razmerju.

42

Zato je Splošno sodišče v bistvu menilo, da imata ti določbi Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v bistvenem enak predmet in cilj glede na sodno prakso, navedeno v točki 39 tega sklepa, na katero se je Splošno sodišče samo sklicevalo v točki 38 izpodbijane sodbe. Po mnenju Splošnega sodišča je glavni element, ki je značilen za zadevne družinske pokojnine, pravna narava vezi med preživelim zakoncem kot osebo, ki ji je z navedenimi določbami podeljena pravica, in nekdanjim uradnikom. Po mnenju Splošnega sodišča je edina razlika pri uporabi členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom pogoj minimalnega trajanja zakonske zveze, pri čemer je ta pogoj dodatno pogojen še z datumom sklenitve zakonske zveze glede na status uradnika na ta datum, kot je nedvoumno razvidno iz točke 46 izpodbijane sodbe.

43

V teh okoliščinah je lahko Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, po eni strani v točki 49 izpodbijane sodbe, da sta položaja, na katera se nanašajo določbe členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, primerljiva, in po drugi strani v točkah 46 in 50 izpodbijane sodbe, da se položaja, za katera se uporabljajo te določbe, razlikujeta samo, kar zadeva status uradnika.

44

Vendar Komisija in Svet na prvem mestu trdita, da se položaja iz členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom bistveno in objektivno razlikujeta glede tega, da je bil uradnik v okviru prve določbe na dan sklenitve zakonske zveze še zaposlen v instituciji Unije, v okviru druge določbe pa v instituciji Unije ni bil več zaposlen. Splošno sodišče naj tako pri presoji primerljivosti položajev ne bi dovolj upoštevalo tega značilnega elementa.

45

Vendar, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 47 izpodbijane sodbe, se pravna narava vezi med preživelim zakoncem in umrlim uradnikom ne razlikuje glede na to, ali je uradnik na dan sklenitve zakonske zveze opravljal poklicno dejavnost ali ne. Prav tako, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 48 izpodbijane sodbe, okoliščina, da je pokojni uradnik sklenil zakonsko zvezo pred prenehanjem delovnega razmerja ali po njem, ne more bistveno spremeniti položaja preživelega zakonca glede njegovih premoženjskih pravic, med katerimi je kot nadomestni dohodek tudi pravica do družinske pokojnine.

46

Čas sklenitve zakonske zveze je namreč odvisen le od volje bodočih zakoncev. Ta odločitev izhaja iz proste izbire uradnika na podlagi več premislekov, ki niso niti nujno niti izključno povezani z upoštevanjem okoliščin, povezanih z opravljanjem ali neopravljanjem poklicne dejavnosti. V nasprotju s trditvami Komisije in Sveta dejstvo, da je bil uradnik na neki datum zaposlen ali ne, zato ne more odločilno vplivati na presojo primerljivosti zadevnih položajev z vidika meril, navedenih v točki 39 tega sklepa, ter zlasti ne na presojo predmeta in cilja členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, kot sta navedena v točki 41 tega sklepa. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da razlogovanje Splošnega sodišča, navedeno v prejšnji točki tega sklepa, v bistvu temelji na tem predmetu in tem cilju ter na elementu, ki je značilen za pravico do družinske pokojnine iz točke 42 tega sklepa.

47

Res je, kot izhaja iz iste točke 42 tega sklepa, da status uradnika na dan sklenitve zakonske zveze vpliva na pogoj minimalnega trajanja te zakonske zveze. Medtem ko je zahtevano trajanje le eno leto, če uradnik sklene zakonsko zvezo, medtem ko je še vedno zaposlen, pa se to obdobje podaljša na pet let, če uradnik zakonsko zvezo sklene po prenehanju zaposlitve v institucijah Unije.

48

Vendar, kot izhaja iz točk 45 in 46 tega sklepa, niti vprašanje statusa uradnika niti čas sklenitve zakonske zveze nista elementa, ki bi bila upoštevna v fazi presoje primerljivosti položajev, ker nimata neposredne zveze s predmetom, ciljem in glavnim značilnim elementom pravice do družinske pokojnine iz členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

49

Zato je treba na podlagi analogije šteti, kot je Sodišče v zvezi z družinsko pokojnino iz člena 17 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom navedlo v točki 70 sodbe z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija (C‑460/18 P, EU:C:2019:1119), da je dodelitev družinske pokojnine zaradi svoje narave odvisna „le“ od pravne narave vezi, ki zadevno osebo povezujejo z umrlim uradnikom, in to kljub temu, da je Sodišče v točki 89 te sodbe priznalo, da je tudi minimalno trajanje zakonske zveze pogoj za to, da preživeli zakonec pridobi pravico do družinske pokojnine.

50

Sistem družinskih pokojnin javnih uslužbencev Unije namreč temelji na pravni naravi vezi med zakoncema, saj je ta pogoj za dodelitev skupen vsem družinskim pokojninam iz členov od 17 do 20 in člena 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Pogoj minimalnega trajanja zakonske zveze pa je postranski glede na pogoj v zvezi s pravno naravo vezi med zakoncema, saj se nanaša le na določitev obdobja, v katerem mora trajati pravna vez, da bi se lahko dodelila družinska pokojnina. Ta postranski pogoj se poleg tega ne zahteva pri nekaterih družinskih pokojninah, kot so te iz členov 19 in 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

51

Splošno sodišče je torej v točkah 45 in 47 izpodbijane sodbe v obrazložitvi pravilno vztrajalo pri pomenu pravne vezi med zakoncema kot glavnega elementa, ki je značilen za sistem družinskih pokojnin Unije, in ugotovilo, da status uradnika na to vez ne vpliva.

52

Komisija in Svet na drugem mestu trdita, da iz položaja nekdanjega uradnika, ki sklene zakonsko zvezo po prenehanju zaposlitve, ne izhaja enaka potreba, da se preživelemu zakoncu ponudi nadomestni dohodek, kot izhaja iz položaja uradnika, ki sklene zakonsko zvezo, medtem ko je še zaposlen. V zvezi s tem zadostuje opozoriti, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 48 izpodbijane sodbe, pri čemer se je sklicevalo na točko 69 sodbe z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija (C‑460/18 P, EU:C:2019:1119), da za pravico do družinske pokojnine iz členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ne veljajo pogoji glede sredstev ali premoženja, iz katerih bi bilo razvidno, da se preživeli zakonec ne more preživljati in da je bil torej v preteklosti finančno odvisen od pokojnika.

53

Komisija na tretjem mestu trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo cilja minimalnega trajanja zakonske zveze, določenega v členih 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki naj bi bil, kot naj bi izhajalo iz točke 89 sodbe z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija (C‑460/18 P,EU:C:2019:1119), preprečevanje goljufij in zlorab s sklepanjem dednih pogodb, pri čemer tako tveganje goljufij in zlorab na osebni ravni razlikuje položaja, zajeta v teh dveh členih. V zvezi s tem zadostuje poudariti, da ta vidik ni upošteven v fazi presoje primerljivosti položajev. Ta trditev se namreč nanaša na utemeljitev bolj ali manj dolgega trajanja zakonske zveze, ki se zahteva, tako da se lahko uveljavlja šele v fazi presoje sorazmernosti različnega obravnavanja, če se ugotovi, da gre za tako obravnavanje.

54

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo Komisije, da neprimerljivost položajev potrjuje tudi dejstvo, da se v nasprotju s tem, kar je določeno v členu 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, pogoj minimalnega trajanja zakonske zveze na podlagi člena 18 te priloge ne upošteva, kadar preživeli zakonec skrbi ali je skrbel za otroke nekdanjega uslužbenca, ugotoviti, da ta element ne vpliva na presojo primerljivosti položajev iz teh dveh členov. Pogoj, ki se nanaša na skrb za otroke, ki je določen le v členu 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je namreč po analogiji s tem, kar je bilo navedeno v točkah 47 in 49 tega sklepa, enako postranski kot pogoj v zvezi z minimalnim trajanjem zakonske zveze, ki ga prvonavedeni pogoj nadomešča. Tako ni neposredno povezan s predmetom, ciljem in glavnim značilnim elementom pravice do družinske pokojnine iz členov 18 in 20 te priloge.

55

Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdita Komisija in Svet, Splošno sodišče pri ugotovitvah, ki jih je navedlo v točkah 49 in 50 izpodbijane sodbe, ni napačno uporabilo prava.

56

Iz tega izhaja, da je treba tretji del prvega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑341/21 P ter prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑357/21 P zavrniti kot neutemeljene.

57

Komisija in Svet s tema pritožbenima razlogoma Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da je v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo v zvezi z obsegom sodnega nadzora.

58

Ti instituciji menita, da je Splošno sodišče v drugem stavku točke 42 izpodbijane sodbe uporabilo sodno prakso Unije, ki se je razvila v okoliščinah, ki so bistveno drugačne od odločitev, ki se v okviru kadrovske politike sprejemajo v položajih, v katerih ima zakonodajalec na voljo več možnosti. Tako naj bi Splošno sodišče med drugim v točki 78 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je odločitev zakonodajalca Unije glede minimalnega trajanja zakonske zveze iz člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom preprosto „nerazumna“. S tem naj bi opravilo nadzor, ki presega „očitno neprimernost ali neustreznost“ zadevne določbe glede na cilj, ki ga želijo doseči pristojne institucije, to je v obravnavanem primeru preprečevanje zlorabe prava in goljufij. Splošno sodišče naj bi tako s svojo presojo nadomestilo presojo zakonodajalca Unije in naj bi torej prekoračilo meje nadzora zakonitosti.

59

Komisija poleg tega trdi, da je Splošno sodišče, čeprav naj bi trdilo, da je svojo presojo zakonitosti člena 20 Priloge VIII oprlo na člena 20 in 21 Listine, odstopilo od sodne prakse Sodišča, v skladu s katero presoja zakonitosti akta Unije z vidika temeljnih pravic nikakor ne more temeljiti na trditvah, ki se opirajo na posledice tega akta v posameznem primeru. Splošno sodišče naj bi namreč točki 72 izpodbijane sodbe svojo ugotovitev, da je člen 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom nezakonit, oprlo na dejanske okoliščine obravnavanega primera.

60

Navesti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 40 do 42 izpodbijane sodbe opozorilo na zahteve iz člena 52(1) Listine in na sodno prakso, ki se uporablja pri nadzoru sorazmernosti različnega obravnavanja. Nato je v točki 43 izpodbijane sodbe presodilo, da mora, če sta položaja iz členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom primerljiva, preveriti, ali stališče zakonodajalca, da je lahko vzpostavljeno razlikovanje primerno in nujno za uresničitev cilja v splošnem interesu, ki se želi doseči s pogojem minimalnega trajanja zakonske zveze iz člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ni nerazumno. Ker je ugotovilo, da sta položaja primerljiva, je to analizo opravilo v točki 58 in naslednjih izpodbijane sodbe.

61

Kot pa trdita Komisija in Svet, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je, če gre za pravila iz Kadrovskih predpisov, kot je to v obravnavani zadevi, in ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki ga ima zakonodajalec Unije v zvezi s tem, načelo enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 20 Listine, kršeno le, če je zakonodajalec Unije uvedel samovoljno ali očitno neustrezno razlikovanje glede na cilj, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 127 ter navedena sodna praksa).

62

Ta sodna praksa se uporablja v okviru preizkusa zahteve po sorazmernosti, določene v členu 52(1) Listine (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 128).

63

V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v točki 43 izpodbijane sodbe menilo, da mora preveriti, ali stališče zakonodajalca, da je vzpostavljeno razlikovanje lahko primerno in nujno za uresničitev cilja v splošnem interesu, ki se želi doseči s pogojem minimalnega trajanja zakonske zveze iz člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ni nerazumno.

64

Toda v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 61 in 62 tega sklepa, bi se moralo omejiti le na preverjanje, ali razlikovanje iz te določbe v povezavi s členom 18 te priloge ni samovoljno ali očitno neustrezno glede na cilj v splošnem interesu, ki se želi doseči. Splošno sodišče je s tem, da je nepravilno preizkusilo zahtevo po sorazmernosti, kršilo obseg svojega sodnega nadzora, s čimer je napačno uporabilo pravo. Brez te napake bi se namreč Splošno sodišče morda odločilo za drugačno razlogovanje in bi morda prišlo do drugačnih ugotovitev od teh, ki so navedene v točkah 78, 79 in 81 izpodbijane sodbe.

65

Ta kršitev obsega sodnega nadzora je ponovljena tudi v točki 63 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče si je namreč v tej točki zadalo nalogo, da preveri, ali je pogoj najmanj petletnega trajanja zakonske zveze iz člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, obravnavan ločeno in neodvisno od enoletnega trajanja iz člena 18 te priloge, glede na člen 52(1) Listine sorazmeren v smislu, da ne presega očitno tega, kar je potrebno za uresničitev cilja, ki ga želi doseči zakonodajalec Unije. Kot pa izhaja iz točke 62 tega sklepa, bi se moralo Splošno sodišče tudi v okviru te določbe Listine omejiti le na preučitev vprašanja, ali je treba razlikovanje, ki je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi – to je dejstvo, da je pogoj minimalnega trajanja zakonske zveze v položajih, za katere velja člen 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, petkrat višji od pogoja, ki je določen za položaje iz člena 18 te priloge, čeprav so vsi ti položaji primerljivi – šteti za samovoljno ali očitno neustrezno glede na cilj, ki je skupen tema določbama in ga želi doseči zakonodajalec Unije.

66

V teh okoliščinah in ne da bi bilo treba preučiti druge trditve Komisije in Sveta, je treba ugoditi drugemu delu prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑341/21 P ter drugemu pritožbenemu razlogu v zadevi C‑357/21 P.

67

Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti prvi del prvega pritožbenega razloga in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑341/21 P ter tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑357/21 P, pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

68

V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

69

V obravnavani zadevi je treba zlasti ob upoštevanju okoliščine, da ničnostna tožba v zadevi T‑374/20 temelji na tožbenih razlogih, ki so bili predmet kontradiktorne razprave pred Splošnim sodiščem in katerih preučitev ne zahteva izvedbe nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa, ugotoviti, da stanje postopka dovoljuje odločanje o tej tožbi in da je treba o njej dokončno odločiti.

70

KM je v utemeljitev tožbe pred Splošnim sodiščem navedla dva tožbena razloga, od katerih se je prvi nanašal na nezakonitost člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, drugi pa na nezakonitost člena 20 te priloge.

71

KM s tem prvim tožbenim razlogom v bistvu zatrjuje kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, kar naj bi bila, če bi bila s pokojnim zakoncem istospolni par, ki ne more skleniti zakonske zveze, glede na to, da je bila njuna notarsko overjena partnerska pogodba, ki je bila nato registrirana kot izjava o zakoniti zunajzakonski skupnosti, sklenjena pred prenehanjem delovnega razmerja njenega zakonca in več kot eno leto pred njegovo smrtjo, upravičena do družinske pokojnine na podlagi povezanih določb člena 1 Priloge VII h Kadrovskim predpisom in člena 18 Priloge VIII k tem kadrovskim predpisom. Zato naj bi bilo diskriminatorno, da se od raznospolnih parov zahteva sklenitev zakonske zveze, medtem ko naj bi za istospolne pare za pridobitev pravice do družinske pokojnine zadoščala prijavljena oblika dolgotrajne zunajzakonske skupnosti.

72

Komisija ob podpori Parlamenta in Sveta te trditve izpodbija.

73

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je načelo enakega obravnavanja splošno načelo prava Unije, urejeno v členu 20 Listine, katerega poseben izraz je načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 21(1) Listine. Ti načeli sta navedeni tudi v členu 1d Kadrovskih predpisov (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 140 ter navedena sodna praksa).

74

Kot je bilo že navedeno v točki 38 tega sklepa, splošno načelo enakega obravnavanja od zakonodajalca Unije v skladu z zahtevami iz člena 52(1) Listine zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. Različno obravnavanje je utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano z zakonito dopustnim ciljem, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo, in če je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 142 in navedena sodna praksa).

75

Kot je bilo navedeno v točki 39 tega sklepa, je treba zahtevo, da morajo biti za to, da bi se lahko štelo, da gre za kršitev načela enakega obravnavanja, položaji primerljivi, presojati glede na vse značilnosti teh položajev ter zlasti z vidika predmeta in namena akta, s katerim se zadevno razlikovanje vzpostavlja, pri čemer je treba upoštevati načela in cilje področja, na katero ta akt spada. Če položaja nista primerljiva, z različnim obravnavanjem zadevnih položajev ni kršena enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine.

76

Za ugotovitev, ali je, kot trdi KM, člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 1d(1), drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov in členom 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom diskriminatoren in zato nezakonit, ker njegovo področje uporabe zajema le nekatere pare v zunajzakonski skupnosti, je treba najprej preučiti, ali so zadevne kategorije parov v primerljivem položaju.

77

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v skladu z njegovim besedilom načeloma zajema le pare, ki so sklenili zakonsko zvezo, pri čemer je pojasnjeno, da lahko na področje uporabe te določbe spadajo zakonci različnih spolov in zakonci istega spola, odvisno od pravne ureditve držav članic.

78

Vendar je s skupnim učinkom člena 1d(1), drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov in člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom zakonodajalec Unije uporabo določb Kadrovskih predpisov v zvezi s poročenimi osebami pod določenimi pogoji izrecno razširil na osebe, ki jih povezuje registrirana zunajzakonska skupnost (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija,C‑460/18 P, EU:C:2019:1119, točka 74).

79

Tako se v skladu s členom 1d(1), drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov registrirane zunajzakonske skupnosti v smislu te uredbe štejejo za zakonsko skupnost, če so izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v členu 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, med katerimi sta med drugim tudi pogoja, da zadevni par predloži uradni dokument, ki ga kot takega priznava država članica ali kateri koli pristojni organ države članice in potrjuje njun status zunajzakonskih partnerjev, ter da par nima možnosti sklenitve civilne zakonske zveze v državi članici.

80

Iz tega izhaja, da člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v povezavi z določbami, navedenimi v prejšnji točki, ne zajema le poročenih parov, ampak tudi pare v registrirani zunajzakonski skupnosti, če jim je odvzeta možnost sklenitve zakonske zveze. Nasprotno pa člen 18 ne zajema parov v takšni partnerski zvezi, če jim, kot v primeru KM in njenega zakonca, preden sta sklenila zakonsko zvezo, ni odvzeta možnost sklenitve zakonske zveze v državi članici, v kateri živijo.

81

Zato je treba ugotoviti, da so pari v registrirani zunajzakonski skupnosti v skladu s členom 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom obravnavani različno glede na to, ali lahko v svoji državi članici sklenejo zakonsko zvezo ali ne. Ta možnost sklenitve zakonske zveze je merilo, ki ga zakonodajalec Unije uporablja za razlikovanje med tema položajema. Kot v bistvu navaja KM, to merilo posredno temelji na spolni usmerjenosti v smislu člena 21(1) Listine in člena 1d(1) Kadrovskih predpisov, saj raznospolnim parom v nobeni državi članici Unije ni odvzeta možnost sklenitve zakonske zveze v nasprotju z istospolnimi pari, ki v nekaterih od teh držav članic še vedno ne morejo skleniti zakonske zveze.

82

Vendar teh primerov ni mogoče šteti za primerljive.

83

Namen člena 1d(1), drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov in člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom je namreč izenačiti registrirane zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo, da bi se za osebe, ki v državi članici, v kateri živijo, ne morejo skleniti zakonske zveze, uporabljale določbe Kadrovskih predpisov v zvezi s poročenimi osebami (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija, C‑460/18 P, EU:C:2019:1119, točke od 74 do 76). To izenačevanje je v skladu s temeljnim ciljem Kadrovskih predpisov, na katerega opozarja temeljna določba člena 1d, ki zagotavlja načelo enakega obravnavanja in med drugim preprečuje vsakršno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti osebe. Zakonodajalec Unije je zato menil, da je treba v okviru uresničevanja tega cilja omogočiti osebam, ki so se odločile za skupnost, ki je čim bolj podobna zakonski zvezi, čeprav v državi članici ne morejo skleniti zakonske zveze, da bi se zanje uporabljale določbe Kadrovskih predpisov v zvezi s poročenimi osebami.

84

Tako izenačevanje in zaščita pa, nasprotno, nista potrebna v primerih, da paru v registrirani zunajzakonski skupnosti ni odvzeta možnost sklenitve zakonske zveze in, posledično, uporabe določb zakona v zvezi s poročenimi osebami. Kot je Komisija navedla v odgovoru na tožbo pred Splošnim sodiščem, je namreč v takem primeru odločitev za sklenitev registrirane zunajzakonske skupnosti namesto zakonske zveze posledica zavestne odločitve obeh partnerjev glede pravnih posledic, povezanih s to odločitvijo, tako da če se par ne odloči za sklenitev zakonske zveze, čeprav mu je ta možnost na voljo po nacionalnem pravu, ni mogoče šteti, da je v primerljivem položaju s pari, ki so se odločili za sklenitev zakonske zveze ali ki jim je bila pravno odvzeta možnost sklenitve zakonske zveze.

85

Na podlagi sodne prakse, ki je navedena v točki 75 tega sklepa, je treba torej ugotoviti, da ob upoštevanju glavnega značilnega elementa, ki se nanaša na možnost sklenitve zakonske zveze ali ne, predmeta in namena zadevnega razlikovanja, ki sta navedena v točki 83 tega sklepa, ter temeljnega cilja Kadrovskih predpisov, ki zagotavlja načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, par, ki živi v registrirani zunajzakonski skupnosti, ki mu tako kot KM in njenemu zakoncu pred sklenitvijo zakonske zveze ni odvzeta možnost sklenitve zakonske zveze v državi članici, v kateri živi, ni v položaju, ki je primerljiv s položajem para v registrirani zunajzakonski skupnosti, ki pa nima take možnosti.

86

V teh okoliščinah je treba zavrniti prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

87

KM z drugim tožbenim razlogom trdi, da člen 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom krši načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ker ji s tem, da določa pogoj najmanj petletnega trajanja zakonske zveze, medtem ko člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa le enoletno trajanje, neupravičeno odvzema pravico do družinske pokojnine.

88

Komisija ob podpori Parlamenta in Sveta te trditve izpodbija.

89

Najprej je treba spomniti, da člen 52(1) Listine določa, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom ter spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

90

Poleg tega, kot je navedeno v točkah od 73 do 75 tega sklepa, je načelo enakega obravnavanja splošno načelo prava Unije, urejeno v členu 20 Listine, katerega poseben izraz je načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 21(1) Listine, pri čemer je na ti načeli opozorjeno tudi v členu 1d Kadrovskih predpisov.

91

Nazadnje je v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 61 tega sklepa, če gre za pravila iz Kadrovskih predpisov, kot je to v obravnavani zadevi, in ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki ga ima zakonodajalec Unije v zvezi s tem, načelo enakega obravnavanja kršeno le, če je zakonodajalec Unije uvedel samovoljno ali očitno neustrezno razlikovanje glede na cilj, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo.

92

Ugovor nezakonitosti člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, na katerega se sklicuje KM glede na načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ki sta določeni v členu 20 oziroma členu 21(1) Listine in navedeni v členu 1d Kadrovskih predpisov, je treba preučiti z vidika te sodne prakse in zahtev iz člena 52(1) Listine.

93

Na prvem mestu je treba glede primerljivosti položajev iz členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom iz razlogov, navedenih v točkah od 41 do 56 tega sklepa, ugotoviti, da sta ta položaja primerljiva.

94

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da je zakonodajalec Unije s tem, da je v teh določbah Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določil različno trajanje zakonske zveze, primerljiva položaja obravnaval različno.

95

Poleg tega je treba navesti, da to različno obravnavanje posredno temelji tudi na starosti.

96

Po eni strani se namreč položaja, ki ju urejajo določbe člena 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, razlikujeta z vidika časa sklenitve zakonske zveze, glede na to, ali je delovno razmerje uradnika v smislu člena 47 Kadrovskih predpisov prenehalo ali ne, po drugi strani pa do takega prenehanja delovnega razmerja v glavnem pride z upokojitvijo v smislu člena 52 Kadrovskih predpisov. Glede na dejstvo, da ta člen 52, če se upošteva najširši obseg njegove uporabe, določa, da se lahko uradniki, ki prejemajo starostno pokojnino v smislu člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, upokojijo med 58 in 70 leti, je treba ugotoviti, da nekdanji uradniki, na katere se nanaša ta člen 20, na splošno sklepajo zakonske zveze pri višji starosti kot nekdanji uradniki, na katere se nanaša člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 174).

97

Iz tega sledi, da člen 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 18 te priloge določa tudi različno obravnavanje, ki posredno temelji na starosti uradnika, pri čemer je treba pojasniti, da dejstvo, da se lahko starost uradnikov, ko se upokojijo in pridobijo pravico do starostne pokojnine, na podlagi člena 52 Kadrovskih predpisov v najbolj skrajnem primeru razlikuje za 12 let, ne preprečuje ugotovitve, da to različno obravnavanje temelji na starosti (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 175 in navedena sodna praksa).

98

Na tretjem mestu je treba preučiti, ali je to različno obravnavanje, navedeno v točkah od 94 do 97 tega sklepa, skladno s členom 20 in členom 21(1) Listine, ker izpolnjuje merila iz člena 52(1) Listine, na katera je bilo opozorjeno v točki 89 tega sklepa.

99

Prvič, ni sporno, da je to različno obravnavanje predpisano z zakonom v smislu člena 52(1) Listine, ker izhaja iz člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 18 te priloge. Ti določbi prava Unije natančno določata pogoje minimalnega trajanja zakonske zveze, ki opredeljujejo obseg omejevanja uresničevanja pravice do enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na podlagi starosti (v zvezi z obsegom zahteve, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja temeljnih pravic predpisano z zakonom, glej sodbo z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑401/19, EU:C:2022:297, točka 64 in navedena sodna praksa).

100

Drugič, omejitev, ki je bila v sistem družinskih pokojnin vnesena z zadevnim različnim obravnavanjem, spoštuje bistveno vsebino načela enakega obravnavanja in načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, kot se zahteva s členom 52(1) Listine. Ta omejitev namreč ne posega v ti načeli kot taki, ker se nanaša le na ozko vprašanje minimalnega trajanja zakonske zveze, ki ga morajo preživeli zakonci umrlih uradnikov ali nekdanjih uradnikov izpolniti, da bi lahko prejemali družinsko pokojnino, ne da bi bila tem zakoncem odvzeta možnost prejemanja take pokojnine v katerem koli od primerov, določenih v členih 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

101

Tretjič, navedena omejitev ustreza cilju v splošnem interesu v smislu člena 52(1) Listine, in sicer cilju preprečevanja zlorab prava in goljufij, pri čemer je prepoved takih dejanj splošno načelo prava Unije, ki ga morajo posamezniki spoštovati (glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi, C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 49). Sodišče je namreč že presodilo, da je namen pogoja, da mora zakonska zveza trajati nekaj časa, preden je preživeli zakonec upravičen prejemati družinsko pokojnino, zagotoviti resničnost in trajnost odnosov med zadevnimi osebami (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija, C‑460/18 P, EU:C:2019:1119, točka 89). Gre za enotno merilo, ki se brez razlikovanja uporablja za vse preživele zakonce, za katere veljajo določbe členov 18 in 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, in katerega namen ni vzpostaviti domnevo, da je preživeli zakonec storil zlorabo ali goljufijo, temveč take zlorabe ali goljufije preprečevati.

102

Četrtič, v zvezi s preizkusom sorazmernosti je treba v okviru nadzora zakonitosti določbe prava Unije z vidika načela enakega obravnavanja in ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki ga ima zakonodajalec Unije na področju pravil iz Kadrovskih predpisov, preveriti, kot je bilo opozorjeno v točkah 61 in 91 tega sklepa, ali s tem, da mora preživeli zakonec, ki je sklenil zakonsko zvezo z uradnikom po prenehanju zaposlitve tega uradnika, izpolniti minimalno trajanje zakonske zveze petih let, medtem ko je tako minimalno trajanje na podlagi člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom le eno leto, če gre za zakonsko zvezo, ki je sklenjena z uradnikom, ki je še vedno zaposlen, člen 20 te priloge določa samovoljno ali očitno neustrezno razlikovanje glede na cilj v splošnem interesu, ki je naveden v prejšnji točki tega sklepa.

103

Sodišče je že razsodilo, da pogoj najmanj enoletnega trajanja iz člena 17 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ni niti samovoljen niti očitno neustrezen glede na ta cilj, pri čemer ta ugotovitev smiselno velja za pogoj enoletnega trajanja iz člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija, C‑460/18 P, EU:C:2019:1119, točka 90).

104

Kot je Komisija ob podpori Sveta in Parlamenta v bistvu navedla v svojih pisnih vlogah, je treba ugotoviti, da to, da člen 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom zahteva daljše minimalno trajanje zakonske zveze od tega, ki je določeno v členu 18 te priloge, ni niti samovoljno niti očitno neustrezno. V primeru, na katerega se nanaša ta člen 20 in za katerega je značilno, da je zakonska zveza sklenjena po prenehanju zaposlitve uradnika, je namreč spodbuda za zlorabo ali goljufijo lahko večja zaradi večje predvidljivosti in večje bližine smrti uradnika, ker – kot v obravnavanem primeru – do tega prenehanja pride zaradi upokojitve v smislu člena 52 Kadrovskih predpisov.

105

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da zakonodajalec Unije s tem, da je v okviru svojega širokega polja proste presoje v členu 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom zaradi preprečevanja zlorab in goljufij določil najmanj petletno trajanje zakonske zveze, čeprav je to trajanje v položajih, na katere se nanaša člen 18 te priloge, le eno leto, ni vzpostavil samovoljnega ali očitno neustreznega razlikovanja.

106

Iz navedenega izhaja, da je različno obravnavanje, uvedeno s členom 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, skladno s členom 20 in členom 21(1) Listine.

107

Zato je treba drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom glede na načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ter posledično tožbo KM zavrniti.

108

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in samo dokončno odloči v sporu.

109

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

110

Ker KM zaradi ugoditve pritožbam ni uspela ter ker sta Komisija in Svet predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, se KM naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške teh institucij na prvi stopnji ter v okviru obravnavanih pritožb.

111

Čeprav Parlament ni sodeloval v pritožbenem postopku, je bil intervenient na prvi stopnji pred Splošnim sodiščem. Po razveljavitvi izpodbijane sodbe in odločanju o zadevi T‑374/20 v tem sklepu je treba ponovno odločiti o stroških te institucije na prvi stopnji v skladu s povezanimi določbami člena 137 in člena 184(2) Poslovnika.

112

V zvezi s tem na podlagi člena 140(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. V teh okoliščinah Parlament nosi svoje stroške na prvi stopnji.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) sklenilo: