–

za „Konservinvest“ OOD Y. Ivanova in P. Angelov, advokati,

–

za „Bulkons Parvomay“ OOD M. Georgieva-Tabakova, advokat,

–

za Evropsko komisijo sprva M. Konstantinidis in I. Naglis ter G. Koleva, nato M. Konstantinidis in G. Koleva, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (UL 2012, L 343, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama „Konservinvest“ OOD in „Bulkons Parvomay“ OOD (v nadaljevanju: Bulkons), ker je družba Konservinvest uporabljala blagovne znamke, ki naj bi kršile pravice družbe Bulkons do geografske označbe „Lyutenitsa Parvomay“.

3

Uredba Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL 2006, L 93, str. 12), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006 (UL 2006, L 363, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 510/2006), je v členu 5(8), drugi pododstavek, določala, da Bolgarija in Romunija sprejmeta navedene zakone ali druge predpise, potrebne za upoštevanje odstavkov od 4 do 7 tega člena, najpozneje eno leto od dne pristopa.

4

Poleg tega je člen 5(11) Uredbe št. 510/2006 določal:

„Za Bolgarijo in Romunijo lahko nacionalna zaščita geografskih označb in označb geografskega porekla, ki obstajajo na dan pristopa, poteka še dvanajst mesecev od dne pristopa.

Če je vloga za registracijo po tej uredbi Komisiji poslana do konca zgoraj navedenega obdobja, lahko taka zaščita neha veljati na dan sprejetja odločitve o registraciji.

Za posledice take nacionalne zaščite, kjer ime ni registrirano v skladu s to uredbo, je odgovorna izključno zadevna država članica.“

5

Ta uredba je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 1151/2012 z učinkom od 3. januarja 2013.

6

V uvodnih izjavah 13 do 15, 17, 18, 20 in 24 Uredbe št. 1151/2012 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

7

Člen 1 Uredbe št. 1151/2012 z naslovom „Cilji“ v odstavku 1 določa:

„Namen te uredbe je pomagati proizvajalcem kmetijskih proizvodov in živil pri obveščanju kupcev in potrošnikov o značilnostih proizvoda in lastnostih kmetovanja v zvezi s temi proizvodi in živili, s čimer se zagotovijo:

[…]

Namen ukrepov iz te uredbe je podpreti kmetijske in predelovalne dejavnosti ter sisteme kmetovanja, povezane z visokokakovostnimi proizvodi, in tako prispevati k uresničevanju ciljev politike razvoja podeželja.“

8

Člen 2 te uredbe, ki določa področje uporabe uredbe, v prvem pododstavku odstavka 1 določa:

„Ta uredba zajema kmetijske proizvode, namenjene za prehrano ljudi, iz Priloge I k Pogodbi [DEU] ter druge kmetijske proizvode in živila iz Priloge I k tej uredbi.“

9

Naslov II navedene uredbe z naslovom „Zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe“ vsebuje člene od 4 do 16. Člen 4 iste uredbe, naslovljen „Cilj“, določa:

„Vzpostavi se shema za zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe, katere namen je pomagati proizvajalcem proizvodov, povezanih z geografskim območjem, tako da:

10

Člen 5 Uredbe 1151/2012 z naslovom „Zahteve za označbe porekla in geografske označbe“ v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Za namen te uredbe je ‚označba porekla‘ ime, ki opredeljuje proizvod:

2.   Za namen te uredbe je ‚označba porekla‘ ime, ki opredeljuje proizvod:

11

Člen 9 te uredbe z naslovom „Prehodna nacionalna zaščita“ določa:

„Država članica lahko le prehodno odobri zaščito imena v skladu s to uredbo na nacionalni ravni, z učinkom od dneva vložitve zahtevka pri Komisiji.

Takšna nacionalna zaščita preneha veljati na dan, ko je sprejeta odločitev glede registracije v skladu s to uredbo ali ko je zahtevek umaknjen.

Kadar ime ni registrirano v skladu s to uredbo, je za posledice takšne nacionalne zaščite odgovorna le zadevna država članica.

Ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v skladu s prvim odstavkom, imajo učinek le na nacionalni ravni in ne vplivajo na trgovino znotraj Unije ali mednarodno trgovino.“

12

Člen 12 te uredbe z naslovom „Imena, simboli in označbe“ določa:

„1.   Zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe lahko uporablja vsak gospodarski subjekt, ki trži proizvod, ki je v skladu z ustrezno specifikacijo.

[…]

3.   […] Na označevanju se lahko pojavita označbi ‚zaščitena označba porekla‘ ali ‚zaščitena geografska označba‘ ali ustrezni kratici ‚ZOP‘ ali ‚ZGO‘.

4.   Na označevanju se lahko navede tudi naslednje: prikaz geografskega območja porekla, kot je določeno v členu 5, ter besedilo, grafike ali simboli, ki se nanašajo na državo članico in/ali regijo, v kateri se nahaja geografsko območje porekla.

[…]“.

13

Poglavje IV Uredbe, ki je pod naslovom V „Skupne določbe“, določa postopke vložitve zahtevkov in registracije predvsem označb porekla in geografskih označb.

14

Zakon za markite i geografskite oznachenia (zakon o blagovnih znamkah in geografskih imenih) (DV št. 81 z dne 14. septembra 1999) v različici, ki se uporablja za spor v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: ZMGO), je v členu 51, od (1) do (3), določal:

„1.   Geografsko ime pomeni označbo porekla in geografsko označbo.

2.   Označba porekla je ime države, regije ali določenega kraja v tej državi, ki označuje izdelek s poreklom iz te države, regije ali določenega kraja in katerega kakovost ali značilnosti so predvsem ali izključno posledica geografskega okolja z njemu lastnimi naravnimi in človeškimi dejavniki.

3.   Geografska označba je ime države, regije ali določenega kraja v tej državi, ki označuje izdelek s poreklom iz te države, regije ali določenega kraja in katerega kakovost, sloves ali druge značilnosti je mogoče pripisati temu geografskemu poreklu.“

15

Odstavka 1 in 2 člena 53 ZMGO sta določala:

„1.   Pravno varstvo geografskega imena se zagotovi z njegovo registracijo pri patentnem uradu.

2.   Pravno varstvo zajema tudi prepoved:

(1) vsake komercialne rabe geografskega imena za proizvode, ki so primerljivi s proizvodom, ki je registriran, če se z rabo imena izkorišča sloves zaščitenega imena;

(2) vsake zlorabe ali posnemanja geografskega imena, tudi če je resnično poreklo proizvoda navedeno ali če je to ime prevedeno ali če mu je dodan izraz, kot so ‚zvrst‘, ‚vrsta‘, ‚tip‘, ‚imitacija‘ ali kakšen podoben izraz;

(3) vsako uporabo druge napačne ali zavajajoče označbe izvora, porekla, vrste ali bistvenih lastnosti proizvoda na notranji ali zunanji embalaži, reklamnem materialu ali dokumentih, ki se nanašajo na zadevni proizvod, označbe, ki lahko daje lažen vtis o poreklu;

(4) vseh drugih praks, ki lahko potrošnika zavajajo glede resničnega porekla proizvoda.“

16

V členu 76 ZMGO je bilo določeno:

„1.   Tožbe zaradi kršitve pravic iz tega zakona so lahko tožbe:

(1) za ugotovitev kršitve;

(2) za prenehanje kršitve;

(3) za povrnitev škode;

(4) s katerimi se doseže zaseg in odstranitev blaga, ki je predmet kršitve, iz gospodarskih tokov ter uničenje sredstev, uporabljenih za storitev te kršitve.

2.   Skupaj s tožbo iz odstavka 1 lahko tožeča stranka pred sodiščem zahteva:

[…]

(3) da se na stroške tožene stranke izrek sodbe objavi v dveh dnevnih časopisih in v času oddajanja nacionalne radiotelevizije, ki jih določi sodišče.

17

ZMGO je bil razveljavljen 22. decembra 2019 (DV št. 98 z dne 13. decembra 2019).

18

Prehodne in končne določbe zakona o spremembah in dopolnitvah ZMGO (DV št. 61 z dne 24. julija 2018) v členu 8 določajo:

„1.   Imetniki pravic do registriranih geografskih imen za kmetijske proizvode ali živila, ki spadajo na področje uporabe Uredbe [št. 1151/2012], ne morejo vložiti tožb za kršitve, storjene pred začetkom veljavnosti tega zakona.

2.   Za kršitve pravic do registriranih geografskih imen za kmetijske proizvode ali živila, ki spadajo na področje uporabe Uredbe [št. 1151/2012], storjene pred začetkom veljavnosti tega zakona, ni mogoče sprožiti upravnih postopkov kazenske narave.“

19

Družba Konservinvest, ki ima sedež uprave in registrirani sedež v Bolgariji, je 12. februarja 1999 pri patentnem uradu Republike Bolgarije (v nadaljevanju: „Urad“) registrirala sestavljeno blagovno znamko „K Konservinvest Parvomayska lyutenitsa“ za označevanje izdelka „lyutenitsa“. Dne 3. maja 2005 je registrirala sestavljeno blagovno znamko „Parvomayska lyutenitsa Rachenitsa“, ki je bila prijavljena 15. maja 2003, za označevanje istega izdelka. V primeru obeh znamk elementa „parvomayska lyutenitsa“ nista zaščitena.

20

Z odločbo predsednika urada z dne 3. julija 2013 je bila družba Bulkons, ki ima tudi registrirani sedež in sedež uprave v Bolgariji, na podlagi takrat veljavnega ZMGO registrirana kot uporabnik geografske označbe „Lyutenitsa Parvomay“ (v nadaljevanju: sporna geografska označba), ki označuje proizvod „lyutenitsa“, pri čemer je Parvomay bolgarska občina. Družba Bulkons je zahtevek za registracijo te geografske označbe vložila 14. marca 2013.

21

Družba Konservinvest je pri upravnih sodiščih vložila tožbo za razglasitev ničnosti te odločbe, ker naj predsednik Urada ne bi bil pristojen za registracijo geografske označbe za kmetijski proizvod, saj naj bi tako registracijo urejala Uredba št. 1151/2012 in naj bi bila mogoča le na ravni Unije v skladu s postopkom, določenim v tej uredbi. Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija) je s sodbo z dne 12. julija 2017 to tožbo zavrnilo, ker je menilo, da se ta uredba v sporu ne uporablja, saj izpodbijana registracija ni bila namenjena pridobitvi zaščite, ki jo ta uredba zagotavlja.

22

Poleg tega je družba Bulkons pri Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija) proti družbi Konservinvest vložila tudi združeni tožbi na podlagi člena 76(1), točke od 1 do 3, v povezavi zlasti s členom 76(1), točka 4, in (2), točka 3, ZMGO. V teh tožbah je med drugim predlagala, naj se ugotovi, da so bile njene pravice do sporne geografske označbe kršene, ker je družba Konservinvest za označevanje proizvoda „lyutenitsa“ uporabljala več znamk, vključno z znamkami, navedenimi v točki 19 tega sklepa; da naj se družbi Konservinvest naloži prenehanje kršitve in povrnitev škode v višini 636.284,16 BGN (približno 325.000 EUR) ter naj se odredi zaseg in uničenje („odstranitev iz gospodarskih tokov“) proizvodov, ki so predmet kršitve.

23

S sodbo z dne 30. novembra 2017 je Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) ti tožbi zavrnilo, ker sta se nanašali na proizvod, za katerega se neposredno uporablja Uredba št. 1151/2012, in ker ta zahteva, da se geografska imena za kmetijske proizvode in živila registrirajo pri Evropski komisiji.

24

Sofiyski Apelativen sad (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je s sodbo z dne 28. februarja 2019 ugodilo pritožbi družbe Bulkons zoper to sodbo, tako da je v celoti ugodilo zahtevkom družbe Bulkons. Sodišče je ugotovilo, da sta tožbi dopustni, ker se člen 8(1) prehodnih in končnih določb zakona o spremembah in dopolnitvah ZMGO ne uporablja za spor, ki ga je obravnavalo, in utemeljeni, saj ZMGO in Uredba št. 1151/2012 urejata različna razmerja in zagotavljata vzporedno varstvo različnih pravic.

25

Družba Konservinvest je zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče. To sodišče navaja, da mora presojati dopustnost tožb, ki ju je vložila družba Bulkons, in da mora v ta namen ugotoviti, ali sporna geografska označba uživa zaščito v skladu z bolgarskim pravom.

26

V zvezi s tem navaja, da v skladu s to zakonodajo registracija geografske označbe pri Uradu, tudi za kmetijske proizvode in živila, pomeni nacionalno zaščito tega proizvoda, na podlagi katere je mogoče kršitev uporabe te označbe s strani pravnega subjekta, ki nima dovoljenja, sankcionirati po sodni poti. Taka geografska označba naj bi potrošnikom zagotavljala visoko kakovost proizvoda, ki ga označuje, in opisovala njegove posebne lastnosti. Prav tako naj bi preprečevala poslabšanje kakovosti, ki bi bilo posledica proizvodnje istega proizvoda s strani neregistriranih proizvajalcev.

27

Predložitveno sodišče glede na razvoj mednarodnih predpisov in predpisov Unije o zaščiti geografskih imen za kmetijske proizvode in živila, katerih kakovost in edinstvenost sta povezani z nekaterimi regijami Unije, ter ob upoštevanju člena 9 ter uvodnih izjav 15 in 24 Uredbe št. 1151/2012 meni, da je mogoče registracijo in pravno varstvo teh proizvodov na nacionalni ravni izključiti. Vendar meni, da v primeru spora med lokalnimi proizvajalci istega kmetijskega proizvoda glede geografske označbe, ki je bila registrirana le na nacionalni ravni, pri katerem gre za kršitve, storjene na ozemlju iste države članice, možnost, da se kmetijski proizvodi in živila, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1151/2012, registrirajo le na nacionalni ravni in so upravičeni do konkretne zaščite le na ozemlju te države članice, ni izrecno izključena s pravom Unije.

28

V teh okoliščinah je Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je v skladu s členom 9 Uredbe [št. 1151/2012] razen v primerih prehodne zaščite, ki jih ureja ta določba, dopusten nacionalni sistem za registracijo in zaščito geografskih označb kmetijskih proizvodov in živil, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, in ali ta določba državam članicam dopušča, da za ureditev sporov med lokalnimi trgovci, ki na ozemlju zadevne države članice, v kateri je bila registrirana geografska označba, proizvajajo in tržijo kmetijske proizvode in živila, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1151/2012, ki se nanašajo na kršitve pravice na taki geografski označbi, uporabljajo druge, vzporedno veljavne nacionalne predpise (ki so podobni vzporednemu sistemu za znamke)?“

29

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

30

To določbo je treba uporabiti v okviru te zadeve.

31

Uvodoma je treba ugotoviti, da čeprav se besedilo postavljenega vprašanja nanaša le na člen 9 Uredbe št. 1151/2012, je iz predložitvene odločbe razvidno, da predložitveno sodišče sprašuje o področju uporabe celotnega sistema zaščite označb porekla in geografskih označb, kot ga določa ta uredba.

32

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 1151/2012 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki določa nacionalno ureditev registracije in zaščite geografskih imen za kmetijske proizvode in živila, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, ki naj bi se uporabljala le za spore v zvezi s kršitvami pravic, ki izhajajo iz teh imen, med trgovci v tej državi članici, ki na njenem ozemlju proizvajajo proizvode, za katere so bila ta imena registrirana v skladu s to zakonodajo.

33

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da Uredba št. 1151/2012, kot je razvidno iz uvodnih izjav 13 in 14, v enoten pravni okvir med drugim združuje nove ali posodobljene določbe Uredbe št. 510/2006 in določbe, ki se ohranjajo, ter jo nadomešča. Sodna praksa Sodišča v zvezi z določbami Uredbe št. 510/2006, ki so bile v bistvu vključene v Uredbo št. 1151/2012, zato ostaja pomembna za razlago enakovrednih določb iz te zadnje uredbe. Ker je tudi Uredba št. 510/2006 razveljavila in nadomestila Uredbo Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 13, str. 4), ostaja tudi sodna praksa Sodišča v zvezi z določbami te zadnje, ki so bile v bistvu vključene v Uredbo št. 510/2006, nato pa v Uredbo št. 1151/2012, pomembna za to razlago.

34

V zvezi z zastavljenim vprašanjem je treba najprej poudariti, da je, kot izhaja iz prvega stavka uvodne izjave 20, uvodne izjave 24 in člena 4 Uredbe št. 1151/2012, eden od ciljev te uredbe zagotoviti enotno varstvo označb porekla in geografskih označb, ki jih zajema, v Uniji in da je v ta namen uvedla obveznost njihove registracije na ravni Unije, da bi lahko uživale varstvo v kateri koli državi članici (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točki 107 in 108).

35

Tako je Uredba št. 1151/2012, sprejeta predvsem na podlagi člena 43(2) PDEU, instrument skupne kmetijske politike, katerega namen je v bistvu potrošnikom zagotavljati, da imajo kmetijski proizvodi, označeni z označbo porekla ali geografsko označbo, registrirano na podlagi te uredbe, zaradi svojega izvora z določenega geografskega območja nekatere posebne značilnosti in zato zaradi svojega geografskega izvora jamčijo kakovost – s ciljem, da bi kmetijska gospodarstva, ki so vložila resničen trud v izboljšanje kakovosti, za to ustvarila višji dohodek – in preprečevati, da bi tretje osebe zlorabljale sloves, ki je posledica kakovosti teh proizvodov (glej po analogiji sodbo Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točke od 109 do 111 in navedena sodna praksa), kar se odraža zlasti v uvodni izjavi 18 ter členih 1 in 4 te uredbe.

36

Vendar če bi države članice lahko svojim proizvajalcem dovolile, da na nacionalnem ozemlju uporabljajo eno od označb ali enega od znakov, ki se na podlagi člena 12 Uredbe št. 1151/2012 uporabljajo le za označbe porekla in geografske označbe, registrirane na podlagi te uredbe, na podlagi nacionalne pravice, ki lahko temelji na manj strogih zahtevah od tistih, ki jih za zadevne proizvode določa navedena uredba, bi obstajala nevarnost, da to jamstvo kakovosti, ki je bistvena funkcija označb porekla in geografskih označb, podeljenih na podlagi iste uredbe, ne bi bilo zagotovljeno, kar bi na notranjem trgu lahko tudi škodilo cilju lojalne konkurence med proizvajalci proizvodov s temi označbami ali znaki in bi zlasti lahko ogrožalo pravice, ki morajo biti pridržane za proizvajalce, ki se resnično trudijo, da bi lahko uporabljali označbo porekla ali geografsko označbo, registrirano na podlagi Uredbe št. 1151/2012 (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točka 112).

37

Ta nevarnost, da bi bil ogrožen osrednji cilj zagotavljanja kakovosti zadevnih kmetijskih proizvodov, je toliko pomembnejša, ker v nasprotju z znamkami ni bil vzporedno sprejet noben ukrep Unije za uskladitev morebitnih nacionalnih sistemov zaščite označb porekla in geografskih označb (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točka 113).

38

Ugotoviti je treba, da cilj Uredbe št. 1151/2012 ni, da se poleg nacionalnih pravil, ki lahko ostanejo v veljavi, uvede dopolnilni sistem zaščite kvalificiranih označb porekla in geografskih označb, torej označb porekla in geografskih označb, ki izpolnjujejo merila, določena v členu 5 te uredbe, temveč je njen cilj določiti enoten in izčrpen sistem zaščite za take označbe (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točka 114).

39

Izčrpnost sistema zaščite označb porekla in geografskih označb, predviden z Uredbo št. 1151/2012, dokazuje dejstvo, da postopek registracije iz Uredbe št. 1151/2012 temelji na delitvi pristojnosti med zadevno državo članico in Komisijo. V skladu s postopkom vložitve zahtevka in registracije, določenim v poglavju IV naslova V Uredbe št. 1151/2012, lahko namreč Komisija odločitev o registraciji označbe porekla ali geografske označbe sprejme le, če ji je zadevna država članica za to predložila zahtevek, in da je tak zahtevek mogoče predložiti le, če je ta država članica preverila, da je utemeljen. Nacionalni postopki registracije so torej vključeni v postopek Unije za sprejemanje odločitev in so njegov bistveni del. Ne morejo obstajati zunaj sistema zaščite Unije (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točki 116 in 117 ter navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem je treba po eni strani poudariti, da člen 9 Uredbe št. 1151/2012 v bistvu določa, da lahko države članice na lastno odgovornost odobrijo prehodno nacionalno zaščito, dokler ni sprejeta odločitev o vlogi za registracijo iz naslova te uredbe ali dokler se ta vloga ne umakne. Taka določba ne bi imela nobenega smisla, če bi države članice lahko v vsakem primeru ohranile lastne sisteme zaščite oznak porekla in geografskih označb v smislu Uredbe št. 1151/2012 in jih pustile v veljavi poleg te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točki 118 in 120).

41

Po drugi strani pa je v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi družba Bulkons pred Sodiščem, dejstvo, da Uredba št. 1151/2012 ne prevzema prehodne ureditve, ki je bila v členu 5(11) Uredbe št. 510/2006 določena v korist Republike Bolgarije in Romunije po njunem pristopu k Evropski uniji, za nacionalne geografske označbe in označbe porekla, ki so obstajale na dan tega pristopa, ne pomeni, da Uredba št. 1151/2012 razveljavlja izčrpnost sistema zaščite označb porekla in geografskih označb, ki ga je prej določala Uredba št. 510/2006.

42

Prehodna ureditev, predvidena v tej določbi, je bila v bistvu enaka prehodni ureditvi, ki je bila prej predvidena za nacionalne označbe porekla in geografske označbe v desetih državah, ki so k Uniji pristopile 1. maja 2004. Vendar se ta zadnja ni obravnavala kot element, ki določa izčrpnost sistema zaščite iz Uredbe št. 510/2006, temveč le kot element, ki potrjuje to izčrpnost (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točke od 124 do 128).

43

Narava sistema zaščite, vzpostavljenega z Uredbo št. 510/2006 in že pred tem z Uredbo št. 2081/92, je namreč posledica njenega cilja, da se v Skupnosti zagotovi enotna zaščita geografskih imen, ki jih je določala, in da se tako zagotovi enaka konkurenca med proizvajalci proizvodov, ki nosijo ta imena, v korist tako teh proizvajalcev kot tudi potrošnikov, zaradi česar je Sodišče ugotovilo, da Uredba št. 510/2006 določa enoten in izčrpen sistem zaščite za ta imena, pri čemer izključuje vzporedni obstoj nacionalnih sistemov zaščite označb porekla in geografskih označb v smislu te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točke od 107 do 114). Kot je navedeno v točkah od 34 do 38 tega sklepa, Uredba št. 1151/2012 uresničuje isti cilj glede zaščite označb porekla in geografskih označb za kmetijske proizvode in živila, ki jih določa.

44

Poleg tega je treba opozoriti, da prehodna določba iz člena 5(11) Uredbe št. 510/2006 ni bila vključena v Uredbo št. 1151/2012 samo zato, ker se je obdobje iz te določbe izteklo in ker je zato ta določba izgubila vsakršno uporabnost, saj so morale države članice iz te določbe po izteku tega obdobja v celoti upoštevati določbe Uredbe št. 510/2006, ki so zdaj vključene v Uredbo št. 1151/2012.

45

V zvezi s tem in glede na dvome, ki jih je izrazilo predložitveno sodišče, ter glede na stališče družbe Bulkons, predloženo Sodišču, je treba opozoriti, da so v skladu s členom 288, drugi odstavek, PDEU uredbe, kot je Uredba št. 1151/2012, v celoti zavezujoče in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah. Poleg tega načelo primarnosti prava Unije, v skladu s katerim to pravo prevlada nad pravom držav članic, nalaga vsem organom držav članic, da različnim predpisom prava Unije zagotovijo polni učinek, ne da bi pravo držav članic moglo vplivati na učinek, ki je tem različnim predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (glej po analogiji sodbo z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines, C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2020:260, točka 74 in navedena sodna praksa).

46

Za zagotavljanje učinka vseh določb prava Unije načelo primarnosti, ki velja v tem pravu, nacionalnim sodiščem tako nalaga, da nacionalno pravo razlagajo, kolikor je mogoče, v skladu s pravom Unije (sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 57, in z dne 21. oktobra 2021, ZX (Popravek obtožnega akta), C‑282/20, EU:C:2021:874, točka 39).

47

Samo če nacionalno sodišče, ki mora uporabiti določbe prava Unije, ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila skladna z zahtevami tega prava, ima dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer lahko po potrebi po uradni dolžnosti odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje, tudi poznejše, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 58 in navedena sodna praksa, in z dne 21. oktobra 2021, ZX (Popravek obtožnega akta), C‑282/20, EU:C:2021:874, točka 40).

48

Tako ima vsako nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, če ne more podati razlage, skladne s pravom Unije, kot organ države članice dolžnost, da v sporu, ki mu je predložen, ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z določbo prava Unije z neposrednim učinkom (glej v tem smislu sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 61 in navedena sodna praksa, in z dne 21. oktobra 2021, ZX (Popravek obtožnega akta), C‑282/20, EU:C:2021:874, točka 41).

49

Drugič, glede ureditve, ki se uporablja na trgu države članice, je treba poudariti, da čeprav je cilj Uredbe št. 1151/2012 določitev enotne in izčrpne ureditve zaščite označb porekla in geografskih označb za kmetijske proizvode in živila, ki spadajo na njeno področje uporabe, ta izključnost ne nasprotuje temu, da se uporabi sistem zaščite geografskih imen, ki je zunaj področja njene uporabe (glej po analogiji sodbo z dne 8. maja 2014, Assica in Kraft Foods Italia, C‑35/13, EU:C:2014:306, točka 28 in navedena sodna praksa).

50

V zvezi s tem je iz uvodne izjave 17 ter člena 5(1) in (2) Uredbe št. 1151/2012 razvidno, da je sistem zaščite, ki ga ta uredba določa za označbe porekla in geografske označbe, omejen na označbe porekla, ki se nanašajo na proizvode, pri katerih obstaja neposredna povezava med kakovostjo ali značilnostmi proizvodov na eni strani in njihovim geografskim krajem porekla na drugi strani, ter na geografske označbe za proizvode, pri katerih obstaja neposredna povezava med določeno kakovostjo, slovesom ali drugo značilnostjo na eni strani in njihovim geografskim poreklom na drugi strani (glej po analogiji sodbi z dne 7. novembra 2000, Warsteiner Brauerei, C‑312/98, EU:C:2000:599, točka 43 in navedena sodna praksa, ter z dne 8. maja 2014, Assica in Kraft Foods Italia, C‑35/13, EU:C:2014:306, točka 29).

51

Dalje, označbe geografskega porekla, ki služijo edino navedbi geografskega porekla proizvoda, neodvisno od njegovih posebnih značilnosti, ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1151/2012 v delu, v katerem se nanaša na označbe porekla in geografske označbe (glej po analogiji sodbo z dne 8. maja 2014, Assica in Kraft Foods Italia, C‑35/13, EU:C:2014:306, točka 30 in navedena sodna praksa).

52

Zato je ureditev, ki se odvisno od primera lahko uporablja na trgu države članice za geografsko označbo, ki nima registracije Unije, ureditev, določena za geografske označbe proizvodov, za katere ne obstaja posebna povezava med njihovimi značilnostmi in njihovim geografskim poreklom (sodba z dne 8. maja 2014, Assica in Kraft Foods Italia, C‑35/13, EU:C:2014:306, točka 31).

53

Vendar mora biti taka ureditev skladna z zahtevami prava Unije, da bi se lahko uporabljala. V zvezi s tem je treba po eni strani zagotoviti, da njena uporaba ne ogroža ciljev Uredbe št. 1151/2012. Ob upoštevanju področja uporabe te uredbe to pomeni, da mora zaščita, ki jo določa nacionalna zakonodaja, glede prvega pogoja učinkovati tako, da potrošnikom ne zagotavlja, da imajo proizvodi, ki so tako zaščiteni, posebno kakovost ali značilnost, ampak da zagotavlja izključno, da ti proizvodi izvirajo z določenega geografskega območja. Po drugi strani pa je treba zagotoviti, da ta uporaba ni v nasprotju z določbami PDEU o prostem pretoku blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2014, Assica in Kraft Foods Italia, C‑35/13, EU:C:2014:306, točke od 33 do 35).

54

V obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da v skladu s členom 51(1) ZMGO izraz „geografsko ime“ zajema tako „označbe porekla“ kot tudi „geografske označbe“ v smislu tega zakona in da se v skladu z odstavkoma 2 oziroma 3 tega člena 51 vsaka vrsta tega imena uporablja z namenom, da označuje proizvode, pri katerih obstaja neposredna povezava med njihovo kakovostjo, slovesom ali drugo njihovo značilnostjo na eni strani in njihovim geografskim poreklom na drugi strani. Poleg tega besedilo zadnjih dveh določb v bistvu ustreza besedilu člena 5(1)(a) in (b) ter člena 5(2)(a) in (b) Uredbe št. 1151/2012.

55

Predložitveno sodišče je prav tako pojasnilo, da geografska označba v smislu tega zakona potrošnikom zagotavlja visoko kakovost označenega proizvoda, opisuje njegove posebne lastnosti in preprečuje poslabšanje te kakovosti, ki bi bilo posledica proizvodnje istega proizvoda s strani neregistriranih proizvajalcev.

56

Zdi se torej, da geografska imena iz postopka v glavni stvari niso enostavna geografska imena v smislu sodne prakse, omenjene v točki 52 tega sklepa, temveč kvalificirana geografska imena v smislu sodne prakse iz točke 38 tega sklepa, kot so označbe porekla in geografske označbe, katerih zaščita je predvidena z Uredbo št. 1151/2012, kar pa mora vendarle preveriti predložitveno sodišče.

57

Poleg tega je iz predložitvene odločbe in zlasti iz besedila vprašanja za predhodno odločanje razvidno, da področje uporabe nacionalne zakonodaje, ki je predmet spora v glavni stvari, vključuje „kmetijske proizvode in živila“, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1151/2012, kot je določeno v uvodni izjavi 15 in opredeljeno v njenem členu 2, kar je sicer razvidno iz spora v glavni stvari, v katerem ni sporno, da sporni proizvod spada na to področje.

58

V teh okoliščinah in ob pridržku, da mora predložitveno sodišče to preveriti, tak nacionalni sistem registracije in zaščite geografskih označb za kmetijske proizvode in živila, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1151/2012, ne more obstajati hkrati s sistemom zaščite označb porekla in geografskih označb, ki ga določa ta uredba.

59

V zvezi s tem na podlagi dejstva, da je tak nacionalni sistem registracije in zaščite kvalificiranih geografskih označb namenjen le urejanju odnosov med trgovci v zadevni državi članici, ki na njenem ozemlju proizvajajo proizvode, za katere so bile te označbe registrirane v skladu z nacionalno zakonodajo, in se zato uporablja le na nacionalnem trgu te države članice, ni mogoče šteti, da je tak soobstoj dovoljen. Taka ureditev, ki potrošnikom ne zagotavlja samo tega, da zadevni proizvodi izvirajo z zadevnega geografskega območja, temveč jim zagotavlja tudi, da imajo ti proizvodi določeno kakovost ali značilnosti, namreč ogroža cilje Uredbe št. 1151/2012. Zato v skladu s sodno prakso iz točke 53 tega sklepa ni mogoče šteti, da je taka ureditev skladna z zahtevami prava Unije.

60

Glede na vse zgornje ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 1151/2012 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki določa nacionalni sistem registracije in zaščite kvalificiranih geografskih imen za kmetijske proizvode in živila, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, ki naj bi se uporabljala le za spore v zvezi s kršitvami pravic, ki izhajajo iz teh imen, med trgovci v tej državi članici, ki na njenem ozemlju proizvajajo proizvode, za katere so bila ta imena registrirana v skladu s to zakonodajo.

61

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Uredbo (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki določa nacionalni sistem registracije in zaščite kvalificiranih geografskih imen za kmetijske proizvode in živila, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, ki naj bi se uporabljala le za spore v zvezi s kršitvami pravic, ki izhajajo iz teh imen, med trgovci v tej državi članici, ki na njenem ozemlju proizvajajo proizvode, za katere so bila ta imena registrirana v skladu s to zakonodajo.