1.

Ali je treba izraz „v očitnem nasprotju z javnim redom“ Unije in posledično z nacionalnim javnim redom, na podlagi česar sta bila zavrnjena priznanje in razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 34, točka 1, in s členom 45(1) Uredbe št. 44/2001 (1), razlagati tako, da se poleg izrecnih anti-suit injunctions, ki prepovedujejo začetek in nadaljevanje postopka pred sodiščem v drugi državi članici, nanaša tudi na odločbe ali sklepe, ki so jih izdala sodišča držav članic, ki: (i) onemogočajo ali ovirajo zagotovitev sodnega varstva tožeči stranki pri sodišču v drugi državi članici ali nadaljevanje postopkov, ki že potekajo pred navedenim sodiščem, in (ii) to zato pomeni poseg v pristojnost sodišča druge države članice, da se izreče v zadevi, o kateri že odloča in jo že obravnava ter je ugotovljena za skladno s pravnim redom Unije? Natančneje, ali je v nasprotju z javnim redom Unije, v smislu člena 34, točka 1, in člena 45(1) Uredbe št. 44/2001, priznanje in/ali razglasitev izvršljivosti odločbe ali sklepa sodišča države članice, s katerim je prosilcem za ugotovitev in razglasitev izvršljivosti dodeljena začasna in vnaprejšnja denarna odškodnina za stroške in izdatke iz naslova vložitve tožbe ali nadaljevanja postopka pred sodiščem druge države članice, ker: (a) je po preučitvi te tožbe razvidno, da je zadeva zajeta s sporazumom o poravnavi, ki je bil ustrezno ugotovljen in potrjen pri sodišču države članice, ki sprejme odločbo (ali) in sklep ter (b) sodišče druge države članice, na katero tožena stranka vloži novo tožbo, ni pristojno zaradi določbe o izključni pristojnosti?

2.

Ali je v primeru nikalnega odgovora na prvo vprašanje očitno in neposredno nasprotje z nacionalnim javnim redom – ob upoštevanju navedenih temeljnih kulturnih in pravnih pogledov, sprejetih v državi, ter temeljnih predpisov grškega prava, ki se nanašajo na samo jedro pravice do sodnega varstva (člen 8 in člen 20 grške ustave, člen 33 grškega civilnega zakonika in načelo varstva te pravice, kot je pojasnjeno v členu 176 in členu 173, od (1) do (3), ter členih 185, 205 in 191 grškega zakonika o civilnem postopku, navedenega v točki 6 obrazložitve), ter člena 6(1) EKČP, tako da je v tem primeru mogoče prenehanje uporabe prava Unije o prostem pretoku sodnih odločb ter nepriznanje zaradi te ovire – skladno s pogledi, ki prevzemajo in spodbujajo evropsko perspektivo, v skladu s členom 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001, kot ga mora razlagati Sodišče Evropske unije, razlog, ki v Grčiji preprečuje priznanje in ugotovitev izvršljivosti zgoraj navedene odločbe in sklepov (pod 1), ki so jih sprejela sodišča druge države članice (Združeno kraljestvo)?