Pritožba, ki so jo vložili Harry Shindler in drugi 13. avgusta 2021 zoper sklep Splošnega sodišča (deseti razširjeni senat) z dne 8. junija 2021 v zadevi T-198/20, Shindler in drugi/Svet

(Zadeva C-501/21 P)

(2021/C 452/13)

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Pritožniki: Harry Shindler in drugi (zastopnik: J. Fouchet, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Svet Evropske unije

Predlogi

Pritožniki Sodišču predlagajo, naj:

—	Sklep z dne 8. junija 2021 (T-198/20) razveljavi;

—

Sklep Sveta (EU) 2020/135 z dne 30. januarja 2020 o sklenitvi Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo in Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo skupaj s prilogami k temu sporazumu v celoti razglasi za nična.

Podredno:

—	Sklep z dne 8. junija 2021 (T-198/20) razveljavi;

—

Sklep Sveta (EU) 2020/135 z dne 30. januarja 2020 o sklenitvi Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo in Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo razglasi za nična v delu, v katerem ta akta avtomatično in na splošno, brez kakršne koli presoje sorazmernosti, od 1. februarja 2020 razlikujeta državljane Unije in državljane Združenega kraljestva, in tako razglasi za nično zlasti šesto uvodno izjavo in člene 9, 10 in 127 Sporazuma o izstopu;

—	Evropski uniji naloži plačilo celotnih stroškov postopka, vključno z odvetniškimi stroški v višini 5 000 EUR.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

A.   Postopkovna nepravilnost izpodbijanega sklepa

Splošno sodišče je kršilo člen 130 svojega poslovnika, ker je določilo samo en rok, in sicer rok, dan Svetu, da predloži vsebinsko obrambo. Ni določilo nobenega roka pritožnikom, ki so morali počakati na „nove roke za nadaljevanje postopka“, preden so se lahko izjavili tako glede ugovora nedopustnosti kot glede vsebine.

Poleg tega je Splošno sodišče odločilo, da pritožnikom ne posreduje vsebinske obrambe, s čimer jim je preprečilo, da bi vedeli, kdaj se morajo izjaviti o njeni dopustnosti.

Nazadnje, Splošno sodišče je tožbo kot nedopustno zavrglo, ne da bi izvedlo obravnavo in ne da bi se opredelilo glede dveh predlogov, in sicer za prekinitev postopka et za posredovanje spisa Sodišču, ki pa sta vplivala na nadaljevanje postopka.

B.   Kršitev prava Unije glede dopustnosti tožbe

i)   Glede na merilo, da morajo biti odločbe, zoper katerim se vloži neposredna tožba, predpisi, ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov

Prvič, Splošno sodišče je napačno in brez pojasnila štelo, da je Sporazum o izstopu mednarodni akt, čeprav je zaradi njegovega predmeta in učinkov ta sporazum še vedno zajet z notranjim pravom Unije, ker prihodnje odnose med Evropsko unijo in eno od njenih držav članic ureja na podlagi notranjega prava, ki ga je Unija vzpostavila v več kot petdesetih letih (kar zadeva Združeno kraljestvo), in ker določa, da se to notranje pravo uporablja še naprej.

Poleg tega člen 4 Sporazum o izstopu v odstavkih 4 in 5 omejuje suverenost Združenega kraljestva na pravosodnem področju, da bi se zagotovila enotna razlaga Sporazuma o izstopu v sodni praksi s Sodišča Evropske unije. Mednarodni sporazumi ponavadi ne vsebujejo take določbe.

Drugič, v primeru, da bi tudi Sodišče štelo, da je Sporazum o izstopu mednarodni akt, Splošno sodišče ni upoštevalo člena 275 PDEU, s katerim je pristojnost Sodišča izključena zgolj glede nekaterih aktov, ki se nanašajo na „določbe v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko“. Splošno sodišče je torej napačno povezalo člena 263 in 275 PDEU, ki določata, da je Sodišče pristojno za vse predpise, ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov, razen aktov, sprejetih na podlagi določb o skupni zunanji in varnostni politiki. Glede na člena 23 in 26 Pogodbe o evropski uniji pa Sporazum o izstopu ne po vsebini, ne po postopku ne spada na področje zunanje in varnostne politike.

Tretjič, preudarki Splošnega sodišča v bistvu pomenijo, da bi se moralo Sodišče glede mednarodnega sporazuma odpovedati izvajanju nadzora v zvezi z načelom pravne države. Tako stališče pa ni sprejemljivo ne s političnega ne s pravnega vidika, saj pomeni, da lahko Svet brez nadzora izpodbija uporabo Pogodb in vrednot, ki jih določata.

Četrtič, Svet in Francija menita, da Sporazum o izstopu avtomatično razveljavlja evropsko državljanstvo pritožnikov, kar pomeni, da po tem stališču ni potreben noben izvedbeni ukrep, da bi ta Sporazum imel pravne učinke, pri čemer se opozarja, da se tožbe pritožnikov v nasprotju s stališčem Splošnega sodišča ne sme omejiti na vprašanje njihove volilne pravice.

ii)   Glede na merilo posamičnega nanašanja

Prvič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo posebnosti položaja gospe G., ki je bila ena od 800 poslank, izvoljenih v francoskem okrožju, in ni mogla ponovno kandidirati na francoskih občinskih volitvah leta 2020.

Drugič, Splošno sodišče je storilo hudo napako pri analizi, ker je navedlo, da se odločitev o podpisu Sporazuma o izstopu na pritožnike nanaša „zaradi njihovega objektivnega statusa državljanov Združenega kraljestva“, čeprav ti Sporazum o izstopu izpodbijajo kot britanski državljani, ki prebivajo na ozemlju Unije, glede na učinke Sporazuma o izstopu na njihov položaj.

Tretjič, Splošno sodišče je svoj sklep utemeljilo zgolj z nemožnostjo pritožnikov, da glasujejo na občinskih volitvah, čeprav je to le ena od posledic, ki jih zatrjujejo pritožniki.