Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (Poljska) 14. junija 2021 – Hewlett Packard Development Company LP/Senetic Spółka Akcyjna

(Zadeva C-367/21)

(2021/C 391/09)

Jezik postopka: poljščina

Predložitveno sodišče

Sąd Okręgowy w Warszawie

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Hewlett Packard Development Company LP

Tožena stranka: Senetic Spółka Akcyjna

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali je treba člen 36, drugi stavek, PDEU v povezavi s členom 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (1) ter v povezavi s členom 19(1), drugi [pododstavek], Pogodbe o Evropski uniji razumeti tako, da nasprotuje sodni praksi nacionalnih sodišč držav članic, v skladu s katero se sodišča:

—	ob upoštevanju zahtevkov imetnika znamke Evropske unije za prepoved vnosa – uvoza, iznosa – izvoza, oglaševanja blaga, označenega z znamko Evropske unije, ali odreditev umika takega blaga iz prometa,

—	ob odločanju v postopku za zavarovanje terjatve glede zasega blaga, označenega z znamko Evropske unije,

v besedilu sodnih odločb sklicujejo na „predmete, ki niso bili dani na trg na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem“ – zaradi česar je posledično ugotavljanje, za katere predmete, označene z znamko Evropske unije, so naložene odredbe in prepovedi (to je, katerih predmetov na trg na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora ni dal imetnik blagovne znamke ali na trg niso bili dani z njegovim soglasjem), glede na splošno besedilo sodne odločbe prepuščena izvršilnemu organu, ta organ pa se pri oblikovanju svojih ugotovitev opira na izjave ali orodja imetnika znamke (vključno z orodji IT in bazami podatkov), in je dopustnost izpodbijanja zgoraj navedenih ugotovitev izvršilnega organa pred sodiščem v ugotovitvenem postopku izključena ali omejena zaradi narave pravnih sredstev, ki so na voljo toženi stranki v postopku za zavarovanje terjatve in izvršilnem postopku?

Ali je treba člene 34, 35 in 36 Pogodbe o delovanju Evropske unije razlagati tako, da se v skladu z njimi imetnik registracije znamke Skupnosti (zdaj – Evropske unije) ne more sklicevati na varstvo, določeno v členih 9 in 102 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (postala člena 9 in 130 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije), če:

—

imetnik registracije znamke Skupnosti (Evropske unije) blago, označeno s to znamko, znotraj in zunaj Evropskega gospodarskega prostora distribuira prek pooblaščenih distributerjev, ki blago, označeno z znamko, subjektom, ki niso njegovi končni odjemalci, lahko preprodajajo le, če so ti subjekti del uradnega distribucijskega omrežja, obenem pa so pooblaščeni distributerji zavezani, da blago kupujejo izključno od drugih pooblaščenih distributerjev ali od imetnika znamke;

—	blago, označeno z znamko, nima nobenih oznak ali drugih razlikovalnih lastnosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti kraj, v katerem ga je imetnik znamke dal na trg ali je bilo na trg dano z njegovim soglasjem;

—	je tožena stranka blago, označeno z znamko, pridobila v Evropskem gospodarskem prostoru;

—	je tožena stranka od prodajalcev blaga, označenega z znamko, prejela izjave, da se to blago v skladu s pravnimi predpisi lahko trži na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora;

—

imetnik registracije znamke Evropske unije ne zagotavlja nobenega računalniškega (ali kakršnega koli drugega) orodja in ne uporablja sistema oznak, ki bi potencialnemu pridobitelju blaga, označenega z znamko, omogočil, da pred nakupom blaga sam preveri zakonitost njegovega trženja v Evropskem gospodarskem prostoru, ter ne ugodi prošnji pridobitelja za izvedbo take preveritve?

(1) UL 2017, L 154, str. 1.