–

za Beverage City & Lifestyle GmbH in MJ M. C. Greisner, Rechtsanwalt,

–

za Beverage City Polska Sp. z o.o. in FE M. Gil in M. Irmiński, adwokaci, in M. Oleksyn, radca prawny,

–

za Advance Magazine Publishers Inc. V. Ahmann, T. Raab in C. Tenkhoff, Rechtsanwälte,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–

za portugalsko vlado P. Barros da Costa in S. Duarte Afonso, agentki,

–

za Evropsko komisijo P. Němečková, S. Noë in C. Vollrath, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8, točka 1, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Beverage City & Lifestyle GmbH, MJ, družbo Beverage City Polska sp. z o.o. in FE na eni strani ter družbo Advance Magazine Publishers Inc. na drugi strani v zvezi s tožbo zaradi kršitve znamke Evropske unije, ki jo je vložila zadnjenavedena družba.

3

V uvodnih izjavah 15, 16 in 21 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

4

Člen 4(1) te uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

5

Člen 8 navedene uredbe določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena tudi:

[…]“

6

Člen 1 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1), naslovljen „Blagovna znamka EU“, v odstavku 2 določa:

„Blagovna znamka EU je enotnega značaja. Na celotnem območju [Evropske u]nije ima enak učinek: ne more se registrirati, prenesti, odpovedati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika ali ugotavlja njeno ničnost, niti njena uporaba ne more biti prepovedana, razen za celotno območje Unije. To načelo se uporablja, razen če je s to uredbo drugače določeno.“

7

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Pravice, podeljene z blagovno znamko EU“, določa:

„1.   Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.

2.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če:

[…]

4.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU tudi pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi v gospodarskem prometu v Unijo vnesle blago, ne da bi bilo to blago tam sproščeno v prosti promet, če takšno blago, vključno z embalažo, prihaja iz tretjih držav in brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je enaka blagovni znamki EU, registrirani za takšno blago, ali je v njenih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od take blagovne znamke.

Imetnik blagovne znake EU izgubi pravico iz prvega pododstavka, če deklarant ali imetnik blaga med postopkom ugotavljanja morebitne kršitve blagovne znamke EU, sproženem v skladu z Uredbo (EU) št. 608/2013 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 (UL 2013, L 181, str. 15)], predloži dokazila o tem, da imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati dajanja blaga na trg v državi, v katero je namenjeno.“

8

Poglavje X Uredbe 2017/1001, naslovljeno „Pristojnost in postopek za tožbe v zvezi z blagovnimi znamkami EU“, vsebuje člene od 122 do 135.

9

Člen 122 te uredbe, naslovljen „Uporaba pravil Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Razen če ni v tej uredbi drugače določeno, se pravila Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah uporabljajo za postopke, povezane z blagovnimi znamkami EU, pa tudi za postopke, povezane s hkratnimi in zaporednimi postopki na podlagi blagovnih znamk EU in nacionalnih blagovnih znamk.

2.   V primeru postopkov glede tožb in zahtev iz člena 124:

10

Člen 124 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Pristojnost v zvezi s kršitvami in veljavnostjo“, določa:

„Sodišča za blagovno znamko EU imajo izključno pristojnost:

[…]“

11

Člen 125 te uredbe, naslovljen „Mednarodna sodna pristojnost“, določa:

„1.   Ob upoštevanju določb te uredbe, pa tudi vseh določb Uredbe [št. 1215/2012], ki se uporabljajo na podlagi člena 122, se postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 124 začne pred sodiščem države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče, oziroma, če nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, v državi, kjer ima podjetje.

[…]

5.   Postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 124, z izjemo tožb za ugotovitev nekršitve blagovne znamke EU, se lahko začne tudi pred sodiščem države članice, v kateri je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve, ali v kateri je bilo izvršeno dejanje iz člena 11(2).“

12

Družba Advance Magazine Publishers s sedežem v New Yorku (Združene države) je imetnica več znamk Evropske unije, ki vsebujejo besedni element „Vogue“, za katere trdi, da gre za znamke z ugledom.

13

Družba Beverage City Polska je družba poljskega prava s sedežem v Krakovu (Poljska). Ta družba proizvaja energijski napitek z imenom „Diamant Vogue“ ter ga oglašuje in distribuira. Poslovodja družbe Beverage City Polska, FE, ima prav tako stalno prebivališče v Krakovu.

14

Družba Beverage City & Lifestyle je družba nemškega prava s sedežem v Schorfheideju v zvezni deželi Brandenburg (Nemčija). Poslovodja družbe Beverage City & Lifestyle, MJ, ima stalno prebivališče v Niederkasslu v zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija (Nemčija). Ta družba je bila z družbo Beverage City Polska povezana s pogodbo o izključni distribuciji za Nemčijo, na podlagi katere je od nje kupovala energijski napitek, naveden v prejšnji točki. Kljub temu da imata ti družbi podobni imeni, ne spadata v isto skupino.

15

Družba Advance Magazine Publishers, ki je menila, da je prišlo do kršitve njenih znamk, je pri sodišču za znamke Evropske unije, pristojnem za zvezno deželo Severno Porenje - Vestfalija, to je pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), proti tema družbama in njunima poslovodjema vložila tožbo z opustitvenim zahtevkom na celotnem ozemlju Unije ter zahtevki za dostop do informacij, predložitev računovodskih izkazov in ugotovitev odškodninske odgovornosti. Ti dodatni zahtevki so bili pozneje omejeni na ravnanja v Nemčiji.

16

Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) je tožbi, ki jo je vložila družba Advance Magazine Publishers, ugodilo, pri čemer je svojo mednarodno pristojnost v zvezi z družbo Beverage City Polska in FE oprlo na člen 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012. Navedeno sodišče je presodilo, da se načela, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 27. septembra 2017, Nintendo (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724), v postopku v glavni stvari uporabljajo.

17

Družba Beverage City Polska in FE sta zoper odločbo Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) vložila pritožbo pri Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija).

18

Družba Beverage City Polska in FE trdita, da nemška sodišča nimajo mednarodne pristojnosti za odločanje o tožbi, ki je bila vložena zoper njiju, pri čemer poudarjata, da sta delovala in svojim kupcem dobavljala blago izključno na Poljskem. Poleg tega naj sodbe z dne 27. septembra 2017, Nintendo (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724), ne bi bilo mogoče uporabiti za njun položaj, ker naj ne bi obstajala upoštevna povezava med njima na eni strani ter družbo Beverage City & Lifestyle in MJ na drugi strani.

19

Predložitveno sodišče meni, da je mednarodna pristojnost nemških sodišč za odločanje o tožbi zoper družbo Beverage City Polska in FE pogojena s tem, da je v skladu s členom 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012 tožbeni zahtevek iz te tožbe s tožbenim zahtevkom, vloženim zoper MJ, ki je opredeljen kot „oporna tožena stranka“, tako tesno povezan, da je ta tožbena zahtevka smotrno obravnavati in o njiju odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi bila lahko posledica ločenih postopkov.

20

V obravnavani zadevi pa naj se v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 27. septembra 2017, Nintendo (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724), trgovinsko razmerje med družbama Beverage City Polska in Beverage City & Lifestyle ne bi nanašalo na oporno toženo stranko, saj je bila ta tožena le kot zastopnik zadnjenavedene družbe. Poleg tega naj ti družbi ne bi spadali v isto skupino družb ter naj bi delovali samostojno in neodvisno druga od druge.

21

Predložitveno sodišče se vseeno sprašuje, ali obstoj pogodbe o izključni distribuciji med družbama Beverage City Polska in Beverage City & Lifestyle zadostuje za izpolnitev pogoja iz člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012, pri čemer je pojasnjeno, da se postopek v glavni stvari nanaša na iste znamke in isto blago.

22

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali so tožbeni zahtevki ‚tako tesno povezani‘, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, v smislu člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/12, kadar je povezanost pri tožbi zaradi kršitve pravic iz znamke Evropske unije v tem, da je tožena stranka, ki ima sedež oziroma prebivališče v eni državi članici (v tem primeru: [Republika] Poljska), blago, ki krši znamko Evropske unije, dobavila toženi stranki s sedežem v drugi državi članici (v tem primeru: [Zvezna republika] Nemčija), katere zakoniti zastopnik, ki se mu s tožbo prav tako očita kršitev, je ‚oporna tožena stranka‘, če so stranke med seboj povezane zgolj prek dobavnega razmerja in poleg tega niti s pravnega niti z dejanskega vidika med njimi ne obstaja nobena druga povezava?“

23

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba člen 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je mogoče več toženih strank s stalnim prebivališčem v različnih državah članicah tožiti pred sodiščem v kraju stalnega prebivališča ene od njih, pri katerem je imetnik znamke Evropske unije v okviru tožbe zaradi kršitve pravic vložil tožbene zahtevke zoper vse te tožene stranke, kadar se tem toženim strankam očita, da je vsaka od njih vsebinsko enako kršila to znamko, in kadar so te tožene stranke povezane s pogodbo o izključni distribuciji.

24

Najprej je treba opozoriti, da se v skladu s členom 125(1) Uredbe 2017/1001 postopek v zvezi s tožbami zaradi kršitve, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, začne pred sodiščem države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, oziroma - če nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici - v državi članici, v kateri ima podjetje, in sicer „[o]b upoštevanju določb te uredbe, pa tudi vseh določb Uredbe [št. 1215/2012], ki se uporabljajo na podlagi člena 122“ prve uredbe.

25

Člen 122 Uredbe 2017/1001 v odstavku 1 določa, da „[r]azen če ni v tej uredbi drugače določeno, se pravila Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah uporabljajo za postopke, povezane z blagovnimi znamkami EU, pa tudi za postopke, povezane s hkratnimi in zaporednimi postopki na podlagi blagovnih znamk EU in nacionalnih blagovnih znamk“. Poleg tega so v odstavku 2 tega člena 122 naštete določbe Uredbe št. 1215/2012, ki se ne uporabljajo ali se uporabljajo le pod nekaterimi pogoji za postopke, ki med drugim izhajajo iz tožbe zaradi kršitve.

26

Ker torej člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012 ni med temi določbami, se uporablja za tožbe zaradi kršitve znamk Evropske unije.

27

Natančneje, v skladu s to določbo je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, če je ena od več toženih oseb, lahko tožena pred sodiščem kraja, v katerem ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi bila lahko posledica ločenih postopkov.

28

Da bi se za sodne odločbe lahko štelo, da so nezdružljive, ne zadošča, da obstaja neskladje med rešitvami sporov, ampak mora do tega neskladja priti v okviru istega dejanskega in pravnega stanja (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2017, Nintendo, C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724, točka 45 in navedena sodna praksa).

29

Na prvem mestu, glede pogoja v zvezi z obstojem istega pravnega stanja je Sodišče v zadevi, v kateri je bila obravnavana domnevna kršitev pravic, podeljenih z modeli Skupnosti, razsodilo, da je ta pogoj izpolnjen, če tožeča stranka zahteva varstvo izključne pravice do uporabe takih modelov Skupnosti, ki je določena s pravom Unije in ima enake učinke na celotnem ozemlju Unije, pri čemer razlika med pravnimi podlagami zahtevkov v zvezi s tem varstvom v nacionalnem pravu ne vpliva na presojo tveganja nasprotujočih si odločb (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2017, Nintendo, C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724, točke od 46 do 49 in navedena sodna praksa).

30

Kar zadeva znamko Evropske unije, je treba opozoriti, na eni strani, da se imetniku take znamke podelijo izključne pravice z njeno registracijo na podlagi člena 9 Uredbe 2017/1001 in, na drugi strani, da ima v skladu s členom 1(2) te uredbe znamka Evropske unije na celotnem območju Unije enak učinek. Iz izključne pravice, podeljene imetniku znamke Evropske unije, tako izhaja, da lahko ta imetnik vsem tretjim osebam prepreči, da bi to znamko uporabljale brez njegovega soglasja, in jo varuje s tožbo zaradi kršitve.

31

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je namen tožbe zaradi kršitve, ki jo je vložila družba Advance Magazine Publishers, varstvo izključne pravice, ki jo ima ta družba na znamkah Evropske unije, tako da se zdi, da je pogoj v zvezi z obstojem istega pravnega stanja izpolnjen, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

32

Na drugem mestu, glede pogoja v zvezi z obstojem istega dejanskega stanja je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da družbi Beverage City & Lifestyle in Beverage City Polska kljub temu, da imata podobni imeni in sta sklenili pogodbo o izključni distribuciji, ne spadata v isto skupino. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da ni povezave med, na eni strani, družbama Beverage City Polska in FE ter, na drugi strani, „oporno toženo stranko“, in sicer poslovodjo družbe Beverage City & Lifestyle s stalnim prebivališčem v Nemčiji, čeprav se temu poslovodji s tožbo prav tako očita kršitev.

33

Zato želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je v teh okoliščinah obstoj pogodbe o izključni distribuciji zadosten element za ugotovitev obstoja istega dejanskega stanja za namene uporabe člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012.

34

V zvezi s tem je cilj pravila o pristojnosti iz člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012, kot je navedeno v uvodnih izjavah 16 in 21 te uredbe, pripomoči k pravilnemu delovanju pravosodja, čim bolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in s tem izogniti se tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi bila lahko posledica ločenih postopkov (glej po analogiji sodbo z dne 12. julija 2012, Solvay, C‑616/10, EU:C:2012:445, točka 19).

35

Ker to pravilo o posebni pristojnosti odstopa od načela, da se pristojnost praviloma določa glede na stalno prebivališče tožene stranke, ki je določeno v členu 4 Uredbe št. 1215/2012, ga je treba razlagati ozko, pri čemer ta ozka razlaga ne presega primerov, ki so izrecno navedeni v tej uredbi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2012, Solvay, C‑616/10, EU:C:2012:445, točka 21).

36

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da mora nacionalno sodišče pri presoji obstoja zveze med različnimi zahtevki, ki so bili vloženi pri njem, med drugim upoštevati okoliščino, da se več družbam s sedežem v različnih državah članicah ločeno očitajo ista dejanja kršitve glede istih proizvodov (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2012, Solvay, C‑616/10, EU:C:2012:445, točka 29).

37

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 48 in od 60 do 65 sklepnih predlogov, se obstoj zveze med zadevnimi zahtevki nanaša predvsem na razmerje med vsemi storjenimi kršitvami, ne pa toliko na organizacijske ali kapitalske vezi med zadevnimi družbami. Prav tako je treba za ugotovitev obstoja istega dejanskega stanja posebno pozornost nameniti tudi naravi pogodbenih razmerij med kupcem in dobaviteljem.

38

V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče navedlo, da je bila družba Beverage City & Lifestyle z družbo Beverage City Polska povezana s pogodbo o izključni distribuciji energijskega napitka „Diamant Vogue“ v Nemčiji. Zaradi takega izključnega pogodbenega razmerja med tema družbama je lahko bolj predvidljiva možnost, da se za dejanja kršitve, ki se zatrjujejo v zvezi z njima, šteje, da spadajo v isto dejansko stanje, ki lahko upraviči pristojnost enega samega sodišča za odločanje o zahtevkih, vloženih zoper vse vpletene v ta dejanja.

39

Poleg tega iz listin v spisu, ki je na voljo Sodišču, in odgovorov strank iz postopka v glavni stvari na vprašanja, postavljena na obravnavi, izhaja, da se je tesno sodelovanje med družbama kazalo tudi v uporabi dveh spletnih mest, katerih domeni pripadata eni sami od sotoženih strank in prek katerih se je s preusmeritvami med tema spletnima mestoma prodajalo blago iz postopka v glavni stvari.

40

Takšna okoliščina lahko okrepi možnost obstoja zveze med zahtevki družbe Advance Magazine Publishers glede kršitve, poleg tega pa lahko tudi razkrije predvidljivo odgovornost za zatrjevana dejanja kršitve z istim izvorom.

41

Zato se lahko z ugotovitvijo nacionalnega sodišča, da so zahtevki, ki jih obravnava in so bili vloženi zoper različne vpletene, od katerih je vsak prispeval k isti kršitvi znamke Evropske unije v okviru verige dejanj kršitev, utemelji, da se zdi, da je pogoj v zvezi z obstojem istega dejanskega stanja izpolnjen kar zadeva njegovo pristojnostjo za odločanje o zahtevkih, ki so vloženi zoper različne sotožene stranke in ki se nanašajo na ista dejanja kršitve v zvezi z isto znamko Evropske unije, na podlagi člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012.

42

Zato bo moralo predložitveno sodišče presoditi obstoj istega pravnega in dejanskega stanja ob upoštevanju vseh ustreznih elementov zadeve, o kateri odloča, v zvezi z zahtevki, vloženimi zoper različne tožene stranke.

43

Pravilo iz člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012 pa se ne sme razlagati tako, da tožeči stranki omogoča, da vloži zahtevek zoper več toženih strank zgolj zato, da bi bila ena izmed teh toženih strank izvzeta iz pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima ta tožena stranka stalno prebivališče, in tako zlorabi pravilo o pristojnosti iz te določbe, s čimer bi pogoje za uporabo navedene določbe umetno ustvarila oziroma ohranila (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335, točke od 27 do 29 in navedena sodna praksa).

44

Vendar je možnost, da je tožeča stranka vložila zahtevek zoper več toženih strank zgolj zato, da bi bila ena izmed teh toženih strank izvzeta iz pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima ta tožena stranka stalno prebivališče, izključena, kot je Sodišče že razsodilo, kadar obstaja tesna povezava med zahtevki zoper vsako od toženih strank ob njihovi vložitvi, torej kadar jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi bila lahko posledica ločenih postopkov (glej v tem smislu sodbo z dne 11. oktobra 2007, Freeport, C‑98/06, EU:C:2007:595, točke od 52 do 54).

45

Zato se mora sodišče, ki mu je zadeva predložena, prepričati, da namen zahtevkov, vloženih le zoper tisto od sotoženih strank, katere stalno prebivališče upravičuje pristojnost sodišča, ki mu je zadeva predložena, ni umetno izpolniti pogoje za uporabo člena 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012.

46

Glede na zgornje preudarke je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 8, točka 1, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je mogoče več toženih strank s stalnim prebivališčem v različnih državah članicah tožiti pred sodiščem v kraju stalnega prebivališča ene od njih, pri katerem je imetnik znamke Evropske unije v okviru tožbe zaradi kršitve pravic vložil tožbene zahtevke zoper vse te tožene stranke, kadar se tem toženim strankam očita, da je vsaka od njih vsebinsko enako kršila to znamko, če so te tožene stranke povezane s pogodbo o izključni distribuciji.

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 8, točka 1, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

je mogoče več toženih strank s stalnim prebivališčem v različnih državah članicah tožiti pred sodiščem v kraju stalnega prebivališča ene od njih, pri katerem je imetnik znamke Evropske unije v okviru tožbe zaradi kršitve pravic vložil tožbene zahtevke zoper vse te tožene stranke, kadar se tem toženim strankam očita, da je vsaka od njih vsebinsko enako kršila to znamko, če so te tožene stranke povezane s pogodbo o izključni distribuciji.