1

Družba Mytilinaios AE – Omilos Epicheiriseon (v nadaljevanju: družba Mytilinaios) in Evropska komisija s pritožbama predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 22. septembra 2021, DEI/Komisija (T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17, EU:T:2021:604; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče razglasilo ničnost dopisa Komisije COMP/E3/ΟΝ/AB/ark *2014/61460 z dne 12. junija 2014, s katerim je bila družba Dimosia Epicheirisi Ilektrismou AE (DEI) obveščena o ustavitvi postopka v zvezi z njenimi pritožbami (v nadaljevanju: sporni dopis), Sklepa Komisije C(2015) 1942 final z dne 25. marca 2015 v zadevi SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) v zvezi z domnevno državno pomočjo, dodeljeno družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov, na podlagi arbitražne odločbe (UL 2015, C 219, str. 2, v nadaljevanju: prvi sporni sklep) in Sklepa Komisije C(2017) 5622 final z dne 14. avgusta 2017 v zadevi SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) v zvezi z domnevno državno pomočjo, dodeljeno družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov, na podlagi arbitražne odločbe (UL 2017, C 291, str. 2, v nadaljevanju: drugi sporni sklep).

2

Člen 1 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9), naslovljen „Opredelitve“, določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

3

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Predhodni pregled uradne priglasitve in sklep[i] Komisije“, določa:

„1.   Komisija pregleda uradno priglasitev takoj, ko jo prejme. Brez poseganja v člen 10 Komisija sprejme sklep v skladu z odstavki 2, 3 ali 4 tega člena.

2.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da prijavljeni ukrep ni pomoč, to ugotovitev navede v sklepu.

3.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da ni dvomov o združljivosti prijavljenega ukrepa z notranjim trgom, kolikor sodi na področje uporabe člena 107(1) PDEU, odloči, da je ukrep združljiv z notranjim trgom (v nadaljnjem besedilu: sklep o nenasprotovanju). V sklepu se navede, katera izjema na podlagi PDEU je bila uporabljena.

4.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti prijavljenega ukrepa z notranjim trgom, potem se odloči za začetek postopka na podlagi člena 108(2) PDEU (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku formalnega postopka preiskave).

[…]“

4

Prej navedene določbe so bile prevzete iz Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ki je bila razveljavljena z Uredbo 2015/1589.

5

Dejansko stanje je opisano v točkah od 1 do 53 izpodbijane sodbe in ga je za potrebe tega postopka mogoče povzeti, kot sledi.

6

Zadeve pred Splošnim sodiščem spadajo v okvir treh povezanih sporov, ki so si sledili in se v bistvu nanašajo na vprašanje, ali cena dobave električne energije (v nadaljevanju: zadevna cena), ki jo mora družba DEI, proizvajalka in dobaviteljica električne energije pod nadzorom grške države, na podlagi arbitražne odločbe zaračunati svoji glavni stranki, in sicer družbi Mytilinaios, proizvajalki aluminija, zajema dodelitev državne pomoči.

7

Družbi DEI in Mytilinaios sta 4. avgusta 2010 podpisali okvirni sporazum o ceni dobave električne energije, ki naj bi se uporabljala v obdobju od 1. julija 2010 do 31. decembra 2013, in o podrobnih pravilih za sporazumno poravnavo domnevnega dolga družbe Mytilinaios do družbe DEI, ki naj bi nastal v obdobju od 1. julija 2008 do 30. junija 2010.

8

Družbi Mytilinaios in DEI sta se na podlagi meril, določenih v tem okvirnem sporazumu, neuspešno pogajali o vsebini osnutka pogodbe o dobavi električne energije, saj se ti stranki nista mogli dogovoriti o ceni, ki jo je bilo treba uporabiti za dobavo električne energije, ki jo je družba DEI morala zagotoviti družbi Mytilinaios.

9

Družbi Mytilinaios in DEI sta se v okviru arbitražnega dogovora, podpisanega 16. novembra 2011, dogovorili, da bosta rešitev spora v skladu s členom 37 nomos 4001/2011, gia ti leitourgia Energeiakon Agoron Ilektrismou kai Fysikou Aeriou, gia Erevna, Paragogi kai diktya metaforas Ydrogonanthrakon kai alles rythmiseis (zakon št. 4001/2011 o delovanju energetskih trgov električne energije in plina, raziskavah, proizvodnji in omrežjih za prenos ogljikovodikov ter o drugih predpisih) (FEK A’ 179/22.8.2011, v nadaljevanju: zakon 4001/2011) zaupali stalni arbitraži pri Rythmistiki Archi Energeias (grški regulativni organ za energijo, Grčija, v nadaljevanju: RAE).

10

V skladu s tem arbitražnim sporazumom je naloga arbitražnega sodišča, da na podlagi pogajanj, ki so potekala med družbama DEI in Mytilinaios, določi ceno dobave električne energije, ki ustreza posebnim značilnostim družbe Mytilinaios in pokriva vsaj stroške, ki jih nosi družba DEI.

11

Arbitražno sodišče pri RAE je z odločbo z dne 31. oktobra 2013 (v nadaljevanju: arbitražna odločba) odločilo o tem sporu.

12

Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah, Grčija) je s sodbo z dne 18. februarja 2016 zavrnilo tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe, ki jo je vložila družba DEI.

13

Družba DEI je 23. decembra 2013 pri Komisiji vložila pritožbo (v nadaljevanju: pritožba iz leta 2013), v kateri je trdila, da arbitražna odločba pomeni državno pomoč.

14

Komisija je s spornim dopisom družbo DEI obvestila o ustavitvi obravnave njene pritožbe iz leta 2013.

15

Družba DEI je 22. avgusta 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko T‑639/14 in s katero je predlagala razglasitev ničnosti spornega dopisa.

16

Komisija je 25. marca 2015 sprejela prvi sporni sklep, v katerem se je omejila na presojo vprašanja, ali določitev in uporaba zadevne cene ustrezata podelitvi prednosti družbi Mytilinaios v smislu člena 107(1) PDEU. V ta namen je preučila, ali je družba DEI – ker se je strinjala s tem, da se spor z družbo Mytilinaios razreši z arbitražnim postopkom, in ker je spoštovala arbitražno odločbo – kot javno podjetje ravnala v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz merila zasebnega vlagatelja. Na eni strani je ugotovila, da so bili pogoji za uporabo tega merila v obravnavani zadevi izpolnjeni, zato družbi Mytilinaios ni bila dodeljena nikakršna prednost, na drugi strani pa je ugotovila, da je iz prvega spornega sklepa razvidno njeno končno stališče v zvezi s tem, zato je treba šteti, da je bil sporni dopis nadomeščen s tem sklepom.

17

Komisija je torej ugotovila, da arbitražna odločba ne pomeni državne pomoči.

18

Družba DEI je 29. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko T‑352/15 in s katero je predlagala razglasitev ničnosti prvega spornega sklepa.

19

Splošno sodišče je s sklepom z dne 9. februarja 2016, DEI/Komisija (T‑639/14, EU:T:2016:77), odločilo, da se postopek s tožbo v zadevi T‑639/14 ustavi, med drugim zato, ker je bil sporni dopis nadomeščen s prvim spornim sklepom.

20

Družba DEI je 22. aprila 2016 vložila pritožbo zoper ta sklep.

21

Sodišče je s sodbo z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija (C‑228/16 P, EU:C:2017:409), razveljavilo sklep z dne 9. februarja 2016, DEI/Komisija (T‑639/14, EU:T:2016:77), zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču in pridržalo odločitev o stroških.

22

Po razglasitvi te sodbe zadeva T‑639/14 zdaj nosi številko T‑639/14 RENV.

23

Komisija je 14. avgusta 2017 sprejela drugi sporni sklep, s katerim je ponovno odločila – pri čemer je izrecno razveljavila in nadomestila sporni dopis in prvi sporni sklep – da arbitražna odločba ne pomeni dodelitve državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Razlogi, navedeni v utemeljitev te ugotovitve, ki temeljijo na spoštovanju merila zasebnega vlagatelja in neobstoju prednosti, so enaki kot razlogi, navedeni v prvem spornem sklepu.

24

Komisija je z dopisoma z dne 24. avgusta 2017, vloženima po sprejetju drugega spornega sklepa, Splošnemu sodišču predlagala, naj ugotovi, da sta tožbi v zadevah T‑639/14 RENV in T‑352/15 postali brezpredmetni in da je treba postopka ustaviti.

25

Družba DEI je 3. novembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko T‑740/17 in s katero je predlagala razglasitev ničnosti drugega spornega sklepa.

26

S sklepom predsednika tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča z dne 26. februarja 2020 so bile zadeve T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17 združene za ustni del postopka in za izdajo skupne končne odločbe.

27

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo razglasilo ničnost spornega dopisa ter prvega in drugega spornega sklepa, Komisiji naložilo, naj nosi svoje stroške in stroške družbe DEI, ter družbi Mytilinaios naložilo, naj nosi svoje stroške.

28

Družba Mytilinaios ob podpori Komisije s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

29

Družba DEI Sodišču predlaga, naj:

30

Komisija ob podpori družbe Mytilinaios s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

31

Družba DEI Sodišču predlaga, naj:

32

Predsednik Sodišča je s sklepoma z dne 7. aprila 2023 Zvezni republiki Nemčiji dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevah C‑701/21 P in C‑739/21 P.

33

Sodišče je po zaslišanju strank s sklepom z dne 28. februarja 2023 zadevi C‑701/21 P in C‑739/21 P združilo za ustni postopek in izdajo sodbe.

34

Družba Mytilinaios ob podpori Komisije v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑701/21 P navaja tri pritožbene razloge.

35

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča pri presoji dopustnosti ničnostne tožbe ter na načeli nemo auditur propriam turpitudinem allegans in nemo potest venire contra factum proprium.

36

Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU glede na uporabo merila zasebnega vlagatelja in na opredelitev arbitražnega sodišča kot državnega organa.

37

Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 4 Uredbe 2015/1589, kar zadeva, prvič, obstoj dvomov ali resnih težav glede obstoja državne pomoči v fazi predhodnega pregleda pritožb in, drugič, dokazno breme.

38

Komisija ob podpori družbe Mytilinaios in Zvezne republike Nemčije v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑739/21 P navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU, ker je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo pogoj „prednosti“, ki ga mora državni ukrep izpolnjevati, da bi lahko pomenil državno pomoč.

39

Prvi pritožbeni razlog družbe Mytilinaios je sestavljen iz dveh delov in se nanaša na del izpodbijane sodbe, v katerem je Splošno sodišče razsodilo, da je tožba dopustna.

40

Družba Mytilinaios s prvim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njene trditve, s katerimi je želela dokazati, da je bila vložitev ničnostne tožbe s strani družbe DEI v nasprotju z načeloma nemo auditur propriam turpitudinem allegans in nemo potest venire contra factum proprium, saj ti načeli prepovedujeta ravnanje, s katerim tožeča stranka kot nezakonito izpodbija, kar je prej storila prostovoljno.

41

Družba Mytilinaios trdi, da okoliščina, da ima družba DEI status zainteresirane stranke v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589, ne pomeni nujno, da je imela v obravnavanem primeru pravni interes. Družba Mytilinaios in Komisija pa naj bi v zvezi s tem trdili, da izvajanje procesnih pravic družbe DEI pomeni zlorabo, ker se s tem izvajanjem navedeni načeli kršita. Ker Splošno sodišče na njune trditve ni odgovorilo, naj bi v točki 92 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da je imela družba DEI v obravnavanem primeru pravni interes.

42

Družba Mytilinaios pojasnjuje, da so se te trditve, kot so povzete v točki 68 izpodbijane sodbe, nanašale na posebno postopkovno strategijo družbe DEI in na njen pravni interes ter v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točki 91 izpodbijane sodbe, niso izhajale iz mešanja položaja družbe DEI kot podjetja pod nadzorom grške države in položaja te države.

43

Družba Mytilinaios v zvezi s tem opozarja, da uporabe uredb Evropske unije ni mogoče razširiti tako, da bi zajemale zlorabe podjetij (glej v tem smislu sodbo z dne 11. januarja 2007, Vonk Dairy Products, C‑279/05, EU:C:2007:18, točka 31).

44

Družba Mytilinaios z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točki 91 izpodbijane sodbe trditev v zvezi s kršitvijo načela nemo potest venire contra factum proprium zavrnilo z napačno obrazložitvijo.

45

Splošno sodišče naj bi namreč preusmerilo vprašanje v zvezi s tem načelom, ki naj bi bilo povezano s pravnim interesom družbe DEI, da bi preučilo vprašanje enačenja družbe DEI in grške države, ki ni bilo povezano s to trditvijo. Tako naj bi izkrivilo vsebino navedene trditve.

46

Družba DEI primarno odgovarja, da je prvi pritožbeni razlog družbe Mytilinaios očitno nedopusten in očitno neutemeljen.

47

Argumentacija v podporo temu prvemu pritožbenemu razlogu naj bi bila nejasna in dvoumna. Družba Mytilinaios naj ne bi pojasnila niti ničnostne tožbe družbe DEI, na katero se sklicuje, niti domnevne napačne uporabe prava v izpodbijani sodbi, niti tega, zakaj naj bi ravnanje družbe DEI pomenilo zlorabo in bilo protislovno.

48

Družba DEI podredno trdi, da oba dela prvega pritožbenega razloga nista utemeljena.

49

Za odločitev o prvem pritožbenem razlogu družbe Mytilinaios v zadevi C‑701/21 je treba najprej preveriti dopustnost tega pritožbenega razloga, ki jo družba DEI izpodbija.

50

V zvezi s tem po eni strani zadošča navesti, da je ta pritožbeni razlog usmerjen zoper točko 91 izpodbijane sodbe, ki je del obrazložitve, namenjene tožbi v zadevi T‑740/17, iz točk od 64 do 195. Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvami družbe DEI iz pritožbe jasno izhaja, da se ta pritožbeni razlog nanaša na to ničnostno tožbo.

51

Po drugi strani je besedilo prvega pritožbenega razloga dovolj jasno, da je mogoče razumeti, da se s tem pritožbenim razlogom, in sicer z njegovima dvema deloma, izpodbija, prvič, neobrazložitev izpodbijane sodbe glede zavrnitve trditve v zvezi s kršitvijo načel nemo auditur propriam turpitudinem allegans in nemo potest venire contra factum proprium in, drugič, napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča s tem, da je to sodišče to trditev zavrnilo na podlagi preudarkov, ki niso povezani z vprašanjem domnevne zlorabe s strani družbe DEI. Pritožnica v pritožbi pojasnjuje, da naj bi družba DEI z vložitvijo tožbe z zlorabo skušala izkoristiti domnevno nezakonitost državne pomoči, k vzpostavitvi katere naj bi prispevala sama kot podjetje pod nadzorom grške države.

52

Zato je prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑701/21 P dopusten.

53

Na drugem mestu, glede utemeljenosti tega pritožbenega razloga je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 54 sklepnih predlogov, v nasprotju s trditvami, navedenimi v utemeljitev prvega dela navedenega pritožbenega razloga, v točki 91 izpodbijane sodbe obrazložilo zavrnitev trditve, ki se nanaša na načelo nemo auditur propriam turpitudinem allegans. Splošno sodišče je namreč v tej točki 91 menilo, da se „Komisija […] ne more utemeljeno sklicevati niti na kršitev pravnega načela, po katerem se ne more nihče sklicevati na lastno napako. Ta trditev je samo še ena različica trditve, s katero se meša položaj tožeče stranke s položajem grške države, pri čemer se prvonavedeni pripisuje morebitno zadovoljstvo grških organov z izidom arbitražnega postopka, zato je prav tako ni mogoče sprejeti.“ Ta obrazložitev, čeprav kratka, je zadostna, da se lahko družba Mytilinaios seznani z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče ni sprejelo njene trditve, Sodišču pa, da v zvezi s tem opravi sodni nadzor.

54

Prvi del prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

55

Družba Mytilinaios z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v isti točki 91 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo.

56

Res je, da se je Splošno sodišče v odgovor na trditev, da je družba DEI kršila načelo, da se nihče ne more sklicevati na lastno napako, v tej točki 91 v bistvu omejilo na ugotovitev, da položajev družbe DEI in Helenske republike ni mogoče enačiti. Kot pa je navedla družba Mytilinaios, ta družba s tem, da je pred Splošnim sodiščem trdila, da je družba DEI to načelo kršila, ni trdila, da se položaja družbe DEI in Helenske republike prekrivata, ampak da družba DEI ne more tehtno izpodbijati izida arbitražnega postopka, s katerim je to podjetje soglašalo.

57

Ob tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točkah od 86 do 92 izpodbijane sodbe preučilo vprašanje, ali je imela družba DEI v nasprotju s trditvami Komisije in družbe Mytilinaios pravni interes za izpodbijanje drugega spornega sklepa, tako da je treba točko 91 te sodbe razlagati v kontekstu, v katerega je umeščena.

58

Splošno sodišče pa je v točki 89 izpodbijane sodbe, ki je pritožnica v okviru pritožbe ne izpodbija, zavrnilo trditve Komisije in družbe Mytilinaios, ki so se nanašale na enačenje grške države in družbe DEI, da bi ji pripisali domnevno zadovoljstvo grških organov z izidom arbitražnega postopka in primerjavo položaja družbe DEI s položajem lokalnega organa. V zvezi s tem je Splošno sodišče v isti točki ugotovilo, da je družba DEI podrobno pojasnila, iz katerih razlogov na eni strani meni, da je arbitražna odločba vplivala na njen ekonomski položaj, saj ji je bilo z njo naloženo zaračunavanje električne energije družbi Mytilinaios po ceni, nižji od njenih proizvodnih stroškov, na drugi strani pa, da ji sporni dopis ter prvi in drugi sporni sklep, s katerima je bil postopek z njenimi pritožbami ustavljen, onemogočajo, da bi svoje pripombe predstavila v formalnem postopku preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU. Glede na te trditve bi po mnenju Splošnega sodišča morebitna razglasitev ničnosti zlasti drugega spornega sklepa, ker se je Komisija srečevala z resnimi dvomi ali težavami glede obstoja državne pomoči, družbi DEI lahko prinesla korist prav zato, ker bi lahko Komisijo prisilila, da začne formalni postopek preiskave, v okviru katerega bi se družba DEI lahko sklicevala na procesna jamstva, ki so ji podeljena na podlagi člena 108(2) PDEU.

59

Splošno sodišče je v točki 90 izpodbijane sodbe, ki je pritožnica prav tako ne izpodbija, zavrnilo tudi trditev Komisije in družbe Mytilinaios, da zavezujočih pravnih učinkov, ki posegajo v položaj družbe DEI in so povezani z zadevno ceno, ni mogoče pripisati drugemu spornemu sklepu, ampak arbitražni odločbi. To trditev je zavrnilo z obrazložitvijo, prvič, da je Komisija s tem sklepom zavrnila opredelitev izida arbitražnega postopka kot ukrepa pomoči, kot je to zahtevala družba DEI, in drugič, da je družba DEI Komisiji očitala prav to, da v navedenem sklepu nezakonito ni preučila vprašanja, ali ta cena pomeni dodelitev prednosti. Po mnenju Splošnega sodišča te presoje ni omajalo dejstvo, da je družba DEI svoj spor z družbo Mytilinaios prostovoljno predložila arbitraži, saj to ne pomeni nujno, da a priori sprejme arbitražno odločbo, ki jo je sicer neuspešno izpodbijala pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah).

60

Iz teh dveh točk izpodbijane sodbe je torej razvidno, da je Splošno sodišče zavrnilo trditve Komisije in družbe Mytilinaios, s katerimi sta ti želeli dokazati, da se zaradi nadzora grške države nad družbo DEI njen položaj prekriva s položajem te države, ki naj ne bi imela nobenega interesa za izpodbijanje sklepa Komisije, da ne bo začela formalnega postopka preiskave v zvezi z ukrepom, ki ga je ta sama sprejela, in trditev, da družba DEI ne more izpodbijati izida arbitražnega postopka, s katerim je to podjetje soglašalo.

61

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 90 izpodbijane sodbe utemeljilo, zakaj je bilo treba zavrniti trditve Komisije in družbe Mytilinaios, ki so bile, kot so povzete v točki 68 te sodbe in ki se v pritožbi ne izpodbijajo, namenjene le utemeljitvi njunega stališča, da družba DEI iz naslova državnih pomoči ne bi mogla odpovedati pogodbe, za katero je štela, da ni več donosna, da bi se razbremenila svoje zaveze.

62

Poleg tega družba Mytilinaios ni izpodbijala ugotovitve iz točke 85 izpodbijane sodbe, da drugi sporni sklep vpliva na pravni položaj in interese družbe DEI kot zainteresirane stranke v smislu člena 1(h) Uredbe št. 2015/1589.

63

Družba DEI pa je v pritožbi iz leta 2013 trdila, da bi morala Komisija šteti, da ji je ukrep, ki bi lahko pomenil državno pomoč – in sicer ne odločitev o uporabi arbitraže, ampak arbitražna odločba – nalagal, da uporabi cene, ki so nižje od njenih stroškov, in da ji zato ni mogoče pripisati odgovornosti za odločitev o uporabi takih cen kot podjetju pod nadzorom grške države, temveč je mogoče to odgovornost pripisati neposredno tej državi prek arbitražnega sodišča.

64

Čeprav bi Komisija sicer morala preveriti, ali gre v obravnavanem primeru za tak primer, to ne more omajati obstoja pravnega interesa tega podjetja za ukrepanje zoper odločbo Komisije, s katero je bila ta pritožba zavrnjena, ne da bi se začel formalni postopek preiskave. Drugačno sklepanje bi ogrozilo učinkovitost nadzora državnih ukrepov na področju državnih pomoči.

65

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen, zaradi česar je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

66

Drugi pritožbeni razlog družbe Mytilinaios v zadevi C‑701/21 P je sestavljen iz dveh delov, od katerih drugi v bistvu ustreza edinemu pritožbenemu razlogu, ki ga je Komisija navedla v zadevi C‑739/21 P.

67

Družba Mytilinaios s prvim delom drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 160 do 163 in od 185 do 191 izpodbijane sodbe kršilo člen 107 PDEU in merilo zasebnega vlagatelja.

68

V zvezi s tem je treba poudariti, da točke izpodbijane sodbe, ki se grajajo s tem prvim delom, temeljijo na premisi iz točk od 150 do 159 izpodbijane sodbe, da je državni ukrep, ki bi lahko pomenil državno pomoč, arbitražna odločba.

69

Ker se te točke izpodbijajo z drugim delom drugega pritožbenega razloga družbe Mytilinaios in z edinim pritožbenim razlogom Komisije, je treba ta drugi del in ta pritožbeni razlog obravnavati najprej.

70

Družba Mytilinaios z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 150 do 159 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je treba zadevno arbitražno sodišče opredeliti kot „organ, ki izvaja pooblastila, ki spadajo med prerogative javne oblasti“.

71

V zvezi s tem opozarja, da je arbitraža, določena v členu 37(1) zakona 4001/2011, pogodbena arbitraža. Ta člen naj bi namreč določal, da RAE organizira stalno arbitražo, pri kateri naj bi bilo mogoče spore, ki se pojavijo na energetskem področju, rešiti po posebnem pisnem sporazumu, to je arbitražnem sporazumu med vpletenimi strankami na podlagi člena 37(2) tega zakona.

72

Družba Mytilinaios meni, najprej, da okoliščina, da je morebitno posredovanje arbitražnega sodišča pri reševanju spora predpisano z zakonom, ne pomeni, da je bilo to sodišče ustanovljeno na podlagi tega zakona, kot naj bi Splošno sodišče napačno razsodilo v točki 153 izpodbijane sodbe.

73

Dalje, presoja Splošnega sodišča v točki 156 te sodbe v zvezi z naravo odločb arbitražnih sodišč, na katere se nanaša zakon 4001/2011, naj v obravnavani zadevi ne bi bila odločilna za presojo, ali je ta sodišča mogoče opredeliti kot državna sodišča, saj naj bi se nanašala na zavezujočo naravo teh odločb, ki naj bi jo Splošno sodišče zamenjevalo z obvezno naravo pristojnosti arbitražnih sodišč, in sicer z obveznostjo predložitve spora njihovi arbitraži.

74

Poleg tega naj tudi točka 157 navedene sodbe, ki se nanaša na možnost izpodbijanja odločb arbitražnih sodišč, na katere se nanaša zakon št. 4001/2011, pred rednim sodiščem ne bi zadostovala za opredelitev arbitražnih sodišč kot državnih sodišč. Arbitražna odločba naj namreč ne bi bila predmet rednih pravnih sredstev, in sicer pritožbe in kasacijske pritožbe, katerih predmet so odločbe rednih sodišč, ampak tožbe za razveljavitev, ki naj bi bila posebej uvedena na podlagi člena 897 Kodikas politikis dikonomias (grški zakonik o civilnem postopku). To tožbo za razveljavitev naj bi bilo mogoče vložiti le iz omejenih razlogov. Zato naj bi grški civilni postopek določal omejen sodni nadzor arbitražnih odločb v primerjavi z nadzorom nad odločbami rednih sodišč, kar naj bi povzročilo, da se v civilnem postopku oba mehanizma za reševanje sporov razlikujeta. Na podlagi teh ugotovitev naj bi bile iz presoje iz točke 157 izpodbijane sodbe razvidne pomembne razlike med arbitražnimi sodišči, in sicer zaradi njihove narave in delovanja, in rednimi sodišči.

75

Nazadnje, družba Mytilinaios Splošnemu sodišču očita, da ni preverilo, ali je imelo zadevno arbitražno sodišče obvezno pristojnost. V skladu s sodno prakso pa naj te značilnosti ne bi bilo v primeru arbitražnih organov, ki so bili ustanovljeni s pogodbo, saj naj za pogodbene stranke ne bi bilo nobene – niti pravne niti dejanske – obveznosti, da svoje spore zaupajo arbitraži, medtem ko naj javni organi zadevne države članice ne bi bili vključeni niti v izbiro arbitraže niti naj ne bi bili pozvani, naj po uradni dolžnosti posredujejo v poteku postopka pred arbitrom. Nasprotno, samo zakonska določba, ki določa možnost enostranske predložitve spora v pristojnost arbitražnega sodišča, bi lahko arbitraži podelila status državnega sodišča. V obravnavanem primeru naj po eni strani zakon 4001/2011 ne bi vseboval nobene določbe v tem smislu, po drugi strani pa naj bi uporaba arbitraže temeljila izključno na sporazumu strank, brez katerega bi lahko družbi DEI ali Mytilinaios za rešitev svojega spora uporabili redna sodišča.

76

Komisija v utemeljitev edinega pritožbenega razloga trdi, najprej, da se merila, navedena v točkah 153, 155 in 156 izpodbijane sodbe – in sicer, da arbitražna sodišča, ustanovljena na podlagi zakona 4001/2011, izvajajo enake sodne funkcije, kot jih imajo redna sodišča, da ta sodišča uporabljajo določbe grškega zakonika o civilnem postopku ter da so njihove sodbe, ki veljajo za izvršilne naslove in so pravnomočne, pravno zavezujoče – uporabljajo za vse arbitraže v Grčiji, za katere velja grško pravo.

77

Dalje, merilo, navedeno v točki 157 te sodbe, in sicer možnost izpodbijanja odločbe arbitražnega sodišča, ustanovljenega na podlagi člena 37 zakona 4001/2011, pred rednim sodiščem, naj prav tako ne bi kazalo na nobeno posebnost teh arbitražnih sodišč v primerjavi s katero koli drugo arbitražo v Grčiji. Komisija v zvezi s tem trdi, da čeprav je mogoče odločbo takega arbitražnega sodišča iz posebnih razlogov izpodbijati pred rednim sodiščem s predlogom za razveljavitev ali priznanje neobstoja arbitražne odločbe, enako velja za vsako drugo arbitražno odločbo, izdano v Grčiji. Tako naj ta element ne bi izkazoval posebnosti arbitražnih sodišč, ustanovljenih na podlagi člena 37 zakona št. 4001/2011, ampak naj bi, nasprotno, izkazoval omejeno možnost izpodbijanja arbitražnih odločb teh sodišč, s čimer naj bi se te razlikovale od odločb rednih sodišč, zoper katere naj bi bilo na splošno mogoče vložiti pritožbo za izpodbijanje dejanske ali pravne presoje prvostopenjskega sodišča.

78

Nazadnje, Komisija priznava, da se zaradi elementa, navedenega v točki 154 te sodbe, in sicer obveznosti strank, ki se strinjajo, da se podredijo arbitraži na podlagi člena 37 zakona št. 4001/2011, da izberejo arbitre na podlagi seznama, določenega s sklepom predsednika RAE, ta arbitraža dejansko razlikuje od katere koli druge arbitraže, saj naj ne bi obstajala splošna obveznost, ki bi strankam, ki uporabljajo arbitražo v Grčiji, nalagala, da imenujejo arbitre na podlagi posebnega seznama. Vendar naj bi tak element pomenil le postopkovno podrobnost in naj ne bi pomenil nobene posebnosti, ki bi upravičevala izenačitev arbitražnih sodišč iz tega člena 37 z rednimi grškimi sodišči.

79

Komisija dodaja, da je izenačitev zadevnega arbitražnega sodišča z rednim grškim sodiščem v nasprotju s sodno prakso v zvezi s členom 267 PDEU.

80

Ta sodna praksa naj bi namreč razlikovala med dvema kategorijama arbitražnih sodišč.

81

Prva od teh kategorij naj bi zajemala pogodbena arbitražna sodišča, katerih pristojnost temelji na dogovoru med strankami, ki naj se ne bi štela za sodišča države članice. Ta arbitražna sodišča naj bi bila pravilo, saj naj bi uporaba arbitraže na splošno zahtevala soglasje strank. V tem okviru naj bi Sodišče zavrnilo priznanje organov, pristojnih za trgovinsko arbitražo, drugih vrst arbitraže, ki temeljijo na soglasju strank, ali arbitraž, ki temeljijo na bilateralni investicijski pogodbi, kot sodišč države članice.

82

Druga od navedenih kategorij naj bi vključevala arbitražna sodišča, katerih pristojnost je obvezna na podlagi zakona in neodvisno od volje strank, ki jih je mogoče šteti za sodišča države članice, če so izpolnjeni drugi pogoji iz člena 267 PDEU. V zvezi s tem naj bi Sodišče v izjemnih primerih priznalo, da je arbitražno sodišče, ki ima zakonsko podlago, katerega odločbe so zavezujoče za stranke in katerega pristojnost ni odvisna od sporazuma strank, mogoče šteti za sodišče države članice.

83

Po mnenju Komisije arbitražna sodišča iz člena 37 zakona 4001/2011 spadajo v prvo kategorijo sodišč, saj morajo stranke, da bi jim lahko predložile spor, pisno soglašati, kot naj bi Splošno sodišče med drugim pojasnilo v točkah 9, 90 in 232 izpodbijane sodbe. Poleg tega naj grški javni organi ne bi posegali niti v odločitev za arbitražo družb DEI in Mytilinaios niti – po uradni dolžnosti – v izvajanje arbitraže. Iz tega naj bi izhajalo, da naj navedena arbitražna sodišča ne bi imela obvezne pristojnosti, torej neodvisne od volje strank.

84

Splošno sodišče naj bi s tem, da se je oprlo na napačno izenačitev zadevnega arbitražnega sodišča z rednim grškim sodiščem, prav tako napačno ugotovilo, da arbitražna odločba kot sodna odločba pomeni državni ukrep in da bi morala Komisija torej presoditi, ali je bila s to odločbo družbi Mytilinaios podeljena prednost zaradi preučitve zneska zadevne cene glede na tržno ceno. Splošno sodišče naj bi v resnici moralo šteti, da je uporaba arbitražnega sodišča zasebni način reševanja sporov, in zato ugotoviti, da se je merilo zasebnega vlagatelja uporabljalo za odločitev družbe DEI, da pristane na to, da svoj spor z družbo Mytilinaios reši z arbitražo, saj je bila ta odločitev družbe DEI kot javnega podjetja v obravnavanem primeru edini državni ukrep.

85

Družba DEI odgovarja, da drugi del drugega pritožbenega razloga temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

86

Prvič, Splošno sodišče naj namreč ne bi „izenačilo“ zadevnega arbitražnega sodišča in arbitražne odločbe z rednim sodiščem oziroma z redno sodno odločbo. Dejansko naj bi Splošno sodišče v točki 150 izpodbijane sodbe arbitražno odločbo izrecno razlikovalo od odločb rednih grških sodišč in naj bi se v točki 159 te sodbe omejilo na opredelitev arbitražnega sodišča kot „organa, ki izvaja pristojnost, ki spada med prerogative javne oblasti“. Poleg tega naj bi lahko prerogative javne oblasti izvajali številni drugi organi države, ne da bi bili ti iz tega razloga „izenačeni“ z arbitražnimi ali rednimi sodišči. Poleg tega naj bi Splošno sodišče, kot naj bi izhajalo iz točke 149 izpodbijane sodbe, preučilo, v kolikšnem obsegu je arbitražno sodišče „podobno grškemu rednemu sodišču“, medtem ko naj bi v točki 231 izpodbijane sodbe navedlo, da je „arbitražna odločba primerljiva s sodbami grškega rednega sodišča“.

87

Vsekakor naj bi Splošno sodišče, tudi če bi zadevno arbitražno sodišče dejansko enačilo z rednim grškim sodiščem, le vzpostavilo vzporednico med rednimi sodišči in arbitražnimi sodišči v zvezi s specifičnim in natančnim vprašanjem nadzora odločb arbitražnih sodišč z vidika pravil o državnih pomočeh ter vprašanjem, ali je mogoče državno pomoč dodeliti z arbitražnimi odločbami.

88

Drugič, glede značilnosti zadevnega arbitražnega sodišča, ki jih je Splošno sodišče preučilo v točkah od 153 do 157 izpodbijane sodbe, družba DEI pojasnjuje, da družba Mytilinaios izpodbija le značilnosti iz točk 153 in 157 te sodbe in dejstvo, da Splošno sodišče ni upoštevalo, da pristojnost arbitražnega sodišča ni obvezna.

89

V zvezi s tem družba DEI ugotavlja, najprej, da družba Mytilinaios izpodbija, da je bilo arbitražno sodišče ustanovljeno na podlagi člena 37 zakona št. 4001/2011. V resnici pa naj bi Splošno sodišče v točki 153 izpodbijane sodbe razsodilo, da je značilnost, na podlagi katere je arbitražno sodišče podobno rednemu sodišču, dejstvo, da izvaja „sodno funkcijo, enako funkciji rednih sodišč“, in da „zaradi začetka postopka pred arbitražnim sodiščem izgubijo svojo pristojnost“. V tej točki 153 naj bi bilo sklicevanje v podrednem predlogu na „arbitražna sodišča, ustanovljena na podlagi člena 37 [zakona 4001/2011]“, namenjeno le temu, da se presoja Splošnega sodišča omeji na arbitražno sodišče, ki se obravnava v tej zadevi.

90

Dalje, družba DEI v zvezi z značilnostjo arbitražnega sodišča, ki se nanaša na omejen sodni nadzor arbitražnih odločb in je preučena v točki 157 izpodbijane sodbe, meni, da trditev družbe Mytilinaios ni dopustna, ker v njej ni pojasnjeno, zakaj bi se zaradi „omejenega sodnega nadzora“ nadzor, ki se izvaja nad arbitražnimi odločbami na podlagi pravil o državni pomoči, razlikoval od nadzora nad odločbami rednih sodišč.

91

Vsekakor naj ta trditev ne bi bila utemeljena. Prvič, dejstvo, da je nadzor, ki ga Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) izvaja nad arbitražno odločbo, bolj omejen kot nadzor, ki se izvaja v okviru „običajne“ pritožbe, naj ne bi bilo upoštevno za presojo, ali je mogoče s to odločbo dodeliti državno pomoč. Sodišče naj bi namreč v sodbi z dne 11. decembra 2019, Mytilinaios Anonymos Etairia – Omilos Epicheiriseon (C‑332/18 P, EU:C:2019:1065, točka 68), presodilo, da je mogoče državno pomoč dodeliti z začasno odredbo, ki jo izda redno grško sodišče, ne glede na omejenost sodnega nadzora, ki se izvaja v okviru začasne odredbe. Drugič, družba DEI navaja, da je neskladnost arbitražne odločbe z javnim redom eden od omejenih razlogov, zaradi katerih je mogoče predlagati razveljavitev take odločbe. Ker prepoved državnih pomoči spada prav v okvir javnega reda, naj bi bila trditev družbe Mytilinaios brezpredmetna. Tretjič, okoliščina, da grško pravo določa sodni nadzor arbitražnih odločb s strani rednega sodišča na podlagi tožbe, ki jo pri arbitražnem sodišču vloži stranka, ki ni uspela, naj bi dokazovala, da teh odločb ni mogoče izvršiti, ne da bi jih „potrdilo“ redno nacionalno sodišče. Tako naj arbitražna odločba ne bi bila izvršena zgolj kot taka, ampak kot odločba, ki bi jo potrdilo redno sodišče. Poleg tega naj bi bil pogoj pripisljivosti ukrepa pomoči izpolnjen v primeru „vpletenosti“„javnih organov“ v sprejetje tega ukrepa. Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), ki je v obravnavani zadevi odločilo in zavrnilo tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe, naj bi bilo nesporno tak javni organ.

92

Nazadnje, v zvezi z dejstvom, da Splošno sodišče ni upoštevalo merila obvezne pristojnosti arbitražnega sodišča, družba DEI trdi, da družba Mytilinaios ne pojasnjuje, iz katerih razlogov bi moralo biti to merilo, ki je legitimno za uporabo člena 267 PDEU, izpolnjeno tudi zato, da bi se arbitražne odločbe za uporabo pravil o državnih pomočeh obravnavale podobno kot odločbe rednih sodišč.

93

Vsekakor naj ta trditev ne bi bila utemeljena.

94

Po eni strani naj bi se namreč člen 267 PDEU skliceval na „sodišče države članice“, medtem ko naj bi bile v členu 107(1) PDEU navedene pomoči, ki jih dodeli „država članica ali so dodeljene iz državnih sredstev“. Sodišče pa naj bi razsodilo, da pod pojem „država“ v smislu zadnjenavedene določbe spada širok spekter subjektov, ki izvajajo prerogative javne oblasti, ne da bi ti lahko predložili vprašanje za predhodno odločanje. V obravnavanem primeru naj se ne bi postavljalo vprašanje, ali je zadevno arbitražno sodišče delovalo kot „sodišče države članice“, temveč ali ga je mogoče šteti za „organ, ki izvaja pooblastila, ki spadajo med prerogative javne oblasti“. Splošno sodišče naj bi pri tej preučitvi vzpostavilo vzporednico s primerom dodelitve državne pomoči z odločbo rednega sodišča. Poleg tega naj bi bila značilnost organov, ki izvajajo „pristojnost, ki spada med prerogative javne oblasti“, to, da je njihova volja po zgledu volje, izražene v arbitražni odločbi, ki jo je potrdilo Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), enostransko naložena.

95

Po drugi strani naj bi odločbe arbitražnih sodišč, ne glede na to, ali so bila ta ustanovljena na podlagi nacionalne zakonodaje ali na podlagi bilateralne investicijske pogodbe, pomenile ukrepe, s katerimi se lahko dodeli državna pomoč. Družba DEI glede tega poudarja, da v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi (C‑638/19 P, EU:C:2022:50), v zvezi z odločbo arbitražnega sodišča, ki jo je mogoče pripisati državi, kot v obravnavani zadevi, pristojnost arbitražnega sodišča ni bila obvezna.

96

Opozoriti je treba, da je Splošno sodišče v točki 151 izpodbijane sodbe na eni strani ugotovilo, da je „arbitražno sodišče z arbitražno odločbo sprejelo pravno zavezujočo odločitev o določitvi zadevne cene, ki bi lahko [družbi Mytilinaios], če se ne bi ujemala z običajnimi tržnimi pogoji, prinesla prednost in bi bila zato državna pomoč, ki je Helenska republika ni priglasila v skladu s členom 108(3) PDEU“, in na drugi strani, da „imajo arbitražno sodišče, kakršno je bilo ustanovljeno pri RAE v skladu s členom 37 [zakona 4001/2011], arbitražni postopek, ki poteka pred njim, in njegove odločbe značilnosti, podobne značilnostim rednih grških sodišč, spora, ki poteka pred njimi, in njihovih odločb“.

97

Splošno sodišče je v podporo tej ugotovitvi v točkah od 153 do 157 te sodbe analiziralo pet meril in nato v točki 158 navedene sodbe ugotovilo, da „so arbitražna sodišča, ki so bila ustanovljena in delujejo v skladu s členom 37 [zakona 4001/2011], sestavni del grškega državnega sodnega sistema“, v točki 159 iste sodbe pa, da je treba zadevno arbitražno sodišče „po zgledu grškega rednega sodišča opredeliti kot organ, ki izvršuje pristojnost, ki spada med prerogative javne oblasti“.

98

Splošno sodišče je torej na podlagi presoje iz točk od 151 do 159 izpodbijane sodbe v točki 160 te sodbe lahko ugotovilo, da je zadevna cena, kot je določena z arbitražno odločbo, nepriglašen državni ukrep.

99

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče razsodilo, da je treba arbitražno sodišče pri RAE opredeliti kot organ, ki izvršuje pristojnost, ki spada med prerogative javne oblasti, in da je zato njegove odločitve mogoče pripisati Helenski republiki v smislu člena 107 PDEU zgolj zato, ker je to sodišče sestavni del grškega državnega sodnega sistema, saj ga je mogoče enačiti z rednim grškim sodiščem. Pri takem razlogovanju pa je bilo pravo napačno uporabljeno.

100

Na prvem mestu, merila, ki jih je Splošno sodišče uporabilo v točkah od 153 do 157 izpodbijane sodbe, da bi zadevno arbitražno sodišče izenačilo z rednim državnim sodiščem, so, prvič, da arbitražna sodišča, ustanovljena na podlagi člena 37 zakona 4001/2011, opravljajo enako sodno funkcijo kot redna sodišča ali jih celo nadomeščajo, ker jim je z začetkom arbitražnega postopka odvzeta njihova pristojnost, drugič, da morajo sodniki arbitri, izbrani s seznama, določenega s sklepom predsednika RAE, pred imenovanjem dokazati svojo neodvisnost in nepristranskost, tretjič, da postopke pred arbitražnimi sodišči med drugim urejajo določbe grškega zakonika o civilnem postopku in, dopolnilno, arbitražni pravilnik RAE, četrtič, da so sodbe arbitražnih sodišč pravno zavezujoče, pravnomočne in so izvršilni naslov v skladu z upoštevnimi določbami tega zakonika, in petič, da je zoper sodbe arbitražnih sodišč mogoče vložiti pravno sredstvo pri rednem sodišču.

101

Vendar, kot trdi Komisija in kot je generalni pravobranilec navedel v točki 95 sklepnih predlogov, nobeno od teh meril ne omogoča razlikovanja arbitražnih sodišč iz člena 37 zakona 4001/2011 od vseh drugih pogodbenih arbitražnih sodišč.

102

Prvič, vsako pogodbeno arbitražno sodišče namreč nadomesti redna sodišča, drugič, postopek pred takim sodiščem običajno ureja zakon, ki, tretjič, lahko njihovim odločbam podeli zavezujočo naravo, pravnomočnost in vrednost izvršilnih naslovov, in četrtič, zoper te odločbe je mogoče pod nekaterimi pogoji vložiti pravno sredstvo pred rednim sodiščem.

103

V tem okviru je res, kot priznava Komisija, da okoliščina, da so v obravnavanem primeru arbitri izbrani s seznama, določenega s sklepom predsednika RAE, in da morajo pred svojim imenovanjem utemeljiti svojo neodvisnost in nepristranskost, arbitražno sodišče pri RAE razlikuje od drugih pogodbenih arbitražnih sodišč, katerih arbitri niso nujno izbrani s seznama, kot je ta, ki ga je določil ta predsednik. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne omogoča ugotovitve, da se to arbitražno sodišče razlikuje od katerega koli drugega pogodbenega arbitražnega sodišča, ker je zgolj procesni element, ki ne vpliva na funkcijo ali naravo navedenega sodišča.

104

Na drugem mestu, kot trdita družba Mytilinaios in Komisija, je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni preverilo, ali je imelo arbitražno sodišče pri RAE – kot načeloma velja za sodišča, ki so del državnega sodnega sistema – obvezno pristojnost, ki torej ni bila odvisna zgolj od volje strank.

105

Zaradi takega elementa bi Splošno sodišče dejansko lahko ugotovilo, da se arbitražno sodišče pri RAE razlikuje od pogodbenega arbitražnega sodišča, katerega pristojnost temelji na arbitražnem sporazumu, to je posebnem sporazumu, ki odraža avtonomijo volje zadevnih strank (glej v tem smislu sodbi z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta, C‑377/13, EU:C:2014:1754, točka 27, in z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi, C‑638/19 P, EU:C:2022:50, točka 144 in navedena sodna praksa).

106

Ob upoštevanju navedenega in ne glede na vse druge preudarke je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da je arbitražno sodišče pri RAE mogoče izenačiti z rednim sodiščem in da je bila arbitražna odločba državni ukrep, ki lahko pomeni državno pomoč, napačno uporabilo pravo.

107

Te presoje ni mogoče ovreči s trditvami družbe DEI.

108

Najprej, obravnavano zadevo je treba razlikovati od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi (C‑638/19 P, EU:C:2022:50).

109

Po eni strani namreč arbitražno sodišče, ki je izdalo arbitražno odločbo, obravnavano v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ni bilo pogodbeno arbitražno sodišče, temveč je bilo ustanovljeno na podlagi bilateralne investicijske pogodbe. Kot pa izhaja iz ustaljene sodne prakse, na katero je bilo v bistvu opozorjeno v točkah 143 in 144 navedene sodbe, soglasje države članice k temu, da se lahko spor proti njej predloži v okviru arbitražnega postopka, določenega z bilateralno investicijsko pogodbo, drugače kot soglasje, dano v okviru pogodbenega arbitražnega postopka, ne izhaja iz posebnega sporazuma, ki bi odražal avtonomijo volje zadevnih strank, temveč izhaja iz pogodbe, sklenjene med dvema državama članicama, v okviru katere sta ti državi na splošno in vnaprej privolili v to, da iz pristojnosti svojih sodišč izključita spore, ki se lahko nanašajo na razlago ali uporabo prava Unije, v korist arbitražnega postopka.

110

Na drugi strani se je Sodišče v sodbi z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi (C‑638/19 P, EU:C:2022:50), omejilo na preverjanje, ali je bila Komisija v obravnavani zadevi ratione temporis pristojna za izvajanje svojih pristojnosti na podlagi člena 108 PDEU. V ta namen je Sodišče v točki 123 te sodbe menilo, da je odločilni element za določitev dne, ko je bila upravičencem z določenim ukrepom podeljena pravica do prejemanja državne pomoči, to, da so ti upravičenci pridobili gotovo pravico do prejemanja te pomoči, in s tem povezana zaveza države članice, da bo navedeno pomoč dodelila. Čeprav je Sodišče v točki 124 navedene sodbe v bistvu ugotovilo, da je bila taka pravica podeljena šele z zadevno arbitražno odločbo, pa iz tega nikakor ni sklepalo, da ta arbitražna odločba kot taka pomeni državno pomoč. Nasprotno, Sodišče je, kot je razvidno iz točk 80 in 131 te sodbe, pojasnilo, da v okviru zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, ni pristojno za odločanje o tem, ali ukrep, obravnavan v tej zadevi, in sicer arbitražna odločba, z materialnega vidika pomeni „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU.

111

Dalje, okoliščina, da je v obravnavani zadevi tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe zavrnilo grško sodišče, kot je Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), ne more pomeniti, da je mogoče to odločbo zgolj iz tega razloga pripisati grški državi. Sodni nadzor, ki ga izvaja to sodišče, se namreč nanaša le na zakonitost arbitražne odločbe, ki ostaja akt, ki ga je mogoče pripisati izključno arbitražnemu senatu, ki ga je sprejel. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da uvedba državne pomoči kot taka ne more izhajati iz sodne odločbe, saj taka uvedba spada v okvir presoje smotrnosti, ki nima zveze z nalogami sodišča (sodba z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 76). Zato obstoj take sodne odločbe nikakor ne more zadostovati za to, da se arbitražna odločba, kot je bila potrjena s to odločbo, opredeli kot ukrep, ki lahko pomeni državno pomoč.

112

Nazadnje, trditev družbe DEI, da Splošno sodišče v resnici ni enačilo arbitražnega sodišča pri RAE s sodiščem, je očitno v nasprotju s točko 160 izpodbijane sodbe, v kateri je jasno navedeno, da „je treba arbitražno sodišče izenačiti z rednim državnim sodiščem“.

113

Iz tega v obravnavanem primeru sledi, da je Komisija zlasti glede na posebnosti spora med družbama DEI in Mytilinaios ter posebnosti naloge, ki sta jo ti stranki prostovoljno dodelili arbitražnemu sodišču pri RAE, na eni strani pravilno menila, da je bil edini državni ukrep, ki bi lahko pomenil državno pomoč, odločitev družbe DEI, da sklene arbitražni sporazum z družbo Mytilinaios, ker je družba DEI pod nadzorom grške države in ker je bilo treba za ugotovitev, ali je bila s to odločbo družbi Mytilinaios podeljena prednost, preveriti, ali bi zasebni gospodarski subjekt v običajnih tržnih razmerah navedeno odločitev sprejel pod enakimi pogoji.

114

V zvezi s tem je treba poudariti, da bi lahko bilo drugače, če bi bil arbitražni postopek v celotnem poteku, od sklenitve arbitražnega sporazuma do arbitražne odločbe, rezultat sheme, ki jo je grška država naložila zadevnima podjetjema, da bi ta postopek uporabila za izogibanje pravilom o državnih pomočeh. Zasebni subjekt namreč v običajnih tržnih razmerah v tako shemo ne bi privolil. Vendar družba DEI ni trdila, da ji je sklenitev arbitražnega sporazuma z družbo Mytilinaios proti njeni volji naložila grška država, da bi ta zadnjenavedeni družbi dodelila državno pomoč.

115

Glede na zgoraj navedeno sta drugi del drugega pritožbenega razloga družbe Mytilinaios in edini pritožbeni razlog Komisije utemeljena in ju je treba sprejeti.

116

V teh okoliščinah je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti prvi del drugega pritožbenega razloga in tretji pritožbeni razlog družbe Mytilinaios.

117

V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

118

To v obravnavani zadevi velja za tretji in četrti tožbeni razlog ter prvi in drugi del petega tožbenega razloga v zadevi T‑740/17, s katerimi je družba DEI Komisiji v bistvu očitala, da je kršila člen 107 PDEU, ker v drugem spornem sklepu ni preučila zadevne cene, kot izhaja iz arbitražne odločbe, preden je izključila obstoj prednosti, in da se je omejila na preverjanje, ali bi zasebni gospodarski subjekt pod normalnimi tržnimi pogoji v enakih okoliščinah sklenil arbitražni sporazum pod enakimi pogoji.

119

Zadostuje namreč poudariti, da je Splošno sodišče v točkah 9, 90 in 232 izpodbijane sodbe v bistvu presodilo, da sta se družbi DEI in Mytilinaios prostovoljno obrnili na arbitražno sodišče pri RAE, pri čemer se ta ugotovitev v okviru te pritožbe ni izpodbijala. Zato Komisiji iz razlogov, navedenih v točkah od 96 do 105 te sodbe, v okoliščinah obravnavane zadeve nikakor ni bilo treba analizirati vsebine arbitražne odločbe, da bi preverila, ali je bila z odločitvijo družbe DEI o sklenitvi arbitražnega sporazuma družbi Mytilinaios podeljena prednost v smislu člena 107 PDEU.

120

Zato je treba tretji in četrti tožbeni razlog ter prvi in drugi del petega tožbenega razloga v zadevi T‑740/17 zavrniti.

121

Splošno sodišče pa ni preučilo drugih delov tega petega tožbenega razloga niti drugih tožbenih razlogov v zadevi T‑740/17, od katerih se prvi nanaša na napačno razlago sodbe z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija (C‑228/16 P, EU:C:2017:409), drugi na to, da je Komisija kršila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 24(2) Uredbe 2015/1589, in zlasti pravice družbe DEI do izjave, kot je zagotovljena s členom 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, šesti na kršitev člena 107(1) in člena 108(2) PDEU, ki naj bi jo storila Komisija zaradi očitnih napak pri presoji dejstev v zvezi z možnostjo uporabe merila preudarnega zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu in uporabo tega merila, ter sedmi na očitno napako pri razlagi in uporabi člena 107(1) PDEU, kršitev obveznosti obrazložitve in očitno napako pri presoji dejstev, ker Komisija ni ugodila prvi pritožbi, ki jo je družba DEI leta 2012 vložila na podlagi člena 108(2) PDEU, saj je ta po sprejetju arbitražne odločbe postala brezpredmetna.

122

Ker preučitev teh delov in tožbenih razlogov zahteva kompleksno presojo dejanskega stanja, za katero Sodišče nima na voljo vseh potrebnih dejanskih elementov, stanje postopka glede navedenih delov in tožbenih razlogov ne dovoljuje, da samo dokončno odloči o zadevi, zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da o njih odloči.

123

[Kot je bilo popravljeno s sklepom z dne 7. junija 2024] Nazadnje mora Splošno sodišče izpeljati posledice razveljavitve izpodbijane sodbe za tožbi, ki sta predmet zadev T‑639/14 RENV in T-352/15, vključno s predlogoma Komisije za ustavitev postopka v teh zadevah.

124

Ker je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: