–

za Evropsko komisijo P. Messina, K. Simonsson in G. Tolstoy, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1)(a) Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (UL 2006, L 102, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 (UL 2014, L 60, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 561/2006).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med AI in Åklagarmyndigheten (državno tožilstvo, Švedska) zaradi kršitve pravil o uporabi tahografov.

3

V uvodni izjavi 17 Uredbe št. 561/2006 je navedeno:

„Cilj te uredbe je izboljšati socialne razmere za zaposlene, ki jih zajema ta uredba, kakor tudi izboljšati splošno varnost v cestnem prometu. To se doseže z določbami, ki se nanašajo na najdaljši čas vožnje na dan, na teden in za obdobje dveh zaporednih tednov, določbo, ki voznika obvezuje, da si vzame redni tedenski čas počitka vsaj enkrat v dveh zaporednih tednih, in določbami, ki predpisujejo, da dnevni čas počitka ne sme biti v nobenem primeru krajši od neprekinjenega obdobja devetih ur. […]“

4

V skladu s členom 1 te uredbe „[t]a uredba določa pravila o času vožnje, odmorih in času počitka za voznike, ki opravljajo prevoz blaga in potnikov po cesti, za uskladitev pogojev konkurence med vrstami prevoza v notranjem prometu, zlasti glede na cestni sektor, ter za izboljšanje pogojev dela in varnosti v cestnem prometu. Cilj določb te uredbe je tudi pospeševati boljše spremljanje in prakso izvrševanja držav članic ter boljšo delovno prakso v sektorju cestnega prevoza.“

5

Člen 2(1) navedene uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja za prevoz po cesti:

6

Člen 3 iste uredbe določa:

„Ta uredba se ne uporablja za prevoz po cesti z:

[…]

[…]“

7

Člen 4 Uredbe št. 561/2006 določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

8

Člen 1(1) Uredbe št. 165/2014 o tahografih v cestnem prometu določa:

„Ta uredba opredeljuje obveznosti in zahteve v zvezi s konstrukcijo, vgradnjo, uporabo, testiranjem in nadzorom tahografov, ki se uporabljajo v cestnem prometu, da se preveri skladnost z Uredbo (ES) št. 561/2006 […].“

9

Člen 3 Uredbe št. 165/2014, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Tahografi se vgradijo in uporabljajo v vozilih, ki so registrirana v državi članici, se uporabljajo za prevoz oseb ali blaga po cesti in za katera se uporablja Uredba (ES) št. 561/2006.“

10

Člen 23 Uredbe št. 165/2014, naslovljen „Kontrolni pregledi tahografov“, določa:

„Tahografe redno pregledujejo pooblaščene servisne delavnice. Redni kontrolni pregledi se opravijo najmanj vsaki dve leti.“

11

Člen 6 poglavja 9 Förordning (2004: 865) om kör – och vilotider samt färdskrivare, m.m. (uredba (2004: 865) o, med drugim, času vožnje, času počitka in nadzornih napravah) določa:

„Vozniku, ki namerno ali iz malomarnosti uporablja tahograf, ki ni bil pregledan v skladu s členom 23(1) Uredbe (EU) št. 165/2014, se naloži globa.“

12

Pri policijskem pregledu je bilo 4. aprila 2019 ugotovljeno, da je vozilo, ki ga je vozil AI in ki je registrirano na Švedskem, opremljeno s tahografom, ki ni bil predmet pregleda v predpisanem roku. AI je v prostoru za tovor tega vozila prevažal dvoje motornih sani in izjavil, da je na poti na tekmovanje z motornimi sanmi.

13

Sundsvalls tingsrätt (sodišče prve stopnje v Sundsvallu, Švedska) je s sodbo z dne 7. septembra 2020 AI obsodilo zaradi prekoračitve hitrosti, vendar ga je oprostilo obtožbe, da tahografa, vgrajenega v svoje vozilo, ni dal pregledati v skladu s členom 6 poglavja 9 uredbe (2004:865). Ker ima to vozilo le šest sedežev za potnike, je to sodišče presodilo, da ne spada na področje uporabe Uredbe št. 561/2006 na podlagi člena 2(1)(b) te uredbe.

14

Tako AI kot državno tožilstvo sta zoper to odločbo vložila pritožbo pri Hovrätten för Nedre Norrland (višje sodišče v Sundsvallu, Švedska), ki je predložitveno sodišče v tej zadevi.

15

Državno tožilstvo trdi, da se za zadevno vozilo zaradi njegove teže in uporabe za prevoz motornih sani uporablja Uredba št. 561/2006 in zato zanj velja obveznost uporabe tahografa.

16

Vendar po mnenju AI ni tako, saj se to vozilo ne uporablja za prevoz blaga po cesti v komercialne namene. AI trdi, da ima navedeno vozilo, čeprav ima na voljo prostor za tovor, v katerem včasih prevaža svoje motorne sani, tudi bivalni prostor, ki ga uporablja on sam in njegova družina, ko potujejo do krajev, kjer se vozijo z motornimi sanmi, tako da to vozilo služi predvsem kot začasno osebno bivališče.

17

Predložitveno sodišče navaja, da je navedeno vozilo v nacionalno evidenco registriranih cestnih vozil vpisano kot tovornjak kategorije N3 in da je njegova karoserija opisana tako: „Prednji del vozila je trajno opremljen kot bivalni prostor, zadnji del pa je prostor za tovor“. Prav tako poudarja, da je prijavljena masa tega vozila, ki je zaradi karoserije videti kot avtobus, 17.680 kg, največja dovoljena teža tovora je 5120 kg, visoko je 3,6 metra (m), dolgo pa 14,7 m.

18

Ker ima zadevno vozilo na voljo prostor za tovor, ki se lahko uporablja za cestni prevoz blaga, največja dovoljena masa tega vozila pa presega 3,5 tone, predložitveno sodišče meni, da to vozilo spada na področje uporabe Uredbe št. 561/2006 na podlagi člena 2(1)(a) te uredbe. Vendar se sprašuje o razlagi pojma „prevoz blaga po cesti“ v smislu te določbe in zlasti o tem, ali so za razlago tega pojma upoštevni glavna funkcija ali dejanska uporaba zadevnega vozila, njegova nosilnost in njegov vpis v nacionalno evidenco registriranih cestnih vozil.

19

Predložitveno sodišče meni, da se člen 2(1)(a) Uredbe št. 561/2006 nanaša predvsem na cestni prevoz blaga, ki se opravlja v okviru poslovne dejavnosti. To razlago naj bi potrjevali cilji, ki jim sledi ta uredba, in sicer harmonizacija pogojev konkurence v sektorju cestnega prevoza ter izboljšanje pogojev dela in varnosti v cestnem prometu.

20

Vendar to sodišče na podlagi sodbe z dne 3. oktobra 2013, Lundberg (C‑317/12, EU:C:2013:631), ugotavlja, da prevoz, opravljen s težkimi vozili, ki jih uporabljajo izključno posamezniki v okviru svojih prostočasnih dejavnosti in ki ni povezan s poslovno dejavnostjo, težko posega v cilje harmonizacije pogojev konkurence v sektorju cestnega prevoza in izboljšanja delovnih pogojev. Poleg tega se sprašuje, ali je uporaba pravil o času vožnje, odmorih in času počitka za voznike, določenih z Uredbo št. 561/2006, za taka vozila sorazmerna s temi cilji.

21

V teh okoliščinah je Hovrätten för Nedre Norrland (višje sodišče v Sundsvallu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22

Najprej je treba opozoriti, da lahko Sodišče za koristen odgovor predložitvenemu sodišču upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojih vprašanj ni sklicevalo, pri čemer zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe izlušči elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbi z dne 2. decembra 1990, SARPP, C‑241/89, EU:C:1994:459, točka 8, in z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2016:496, točka 36).

23

V obravnavanem primeru je treba za ugotovitev, ali položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Uredbe št. 561/2006, preučiti ne le, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 2(1)(a) te uredbe, ampak tudi, ali pogoji iz člena 3(h) navedene uredbe niso izpolnjeni.

24

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1)(a) Uredbe št. 561/2006 v povezavi s členom 3(h) te uredbe razlagati tako, da pojem „prevoz blaga po cesti“ v smislu prvonavedene določbe zajema prevoz po cesti, ki se opravi z vozilom, katerega največja dovoljena masa v smislu člena 4(m) navedene uredbe presega 7,5 tone, tudi če je to vozilo opremljeno tako, da se uporablja ne le kot prostor za začasno bivanje za osebno rabo, temveč tudi kot prostor za prevažanje blaga v nekomercialne namene, pri čemer se po potrebi upoštevata nosilnost tega vozila in kategorija, pod katero je to vpisano v nacionalno evidenco registriranih cestnih vozil.

25

Iz besedila člena 2(1)(a) in člena 4(a) Uredbe št. 561/2006 je razvidno, da se ta uredba uporablja za prevoz blaga po cesti z vozili, vključno s priklopniki ali polpriklopniki, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 tone.

26

Pojem „prevoz po cesti“ je v členu 4(a) te uredbe opredeljen kot „vsaka vožnja naloženega ali praznega vozila za prevoz potnikov ali blaga, ki v celoti ali delno poteka po javnih cestah“. Pojem „največja dovoljena masa“ je v členu 4(m) navedene uredbe opredeljen kot „največja dovoljena obratovalna masa polno naloženega vozila“.

27

Ker je v besedilu člena 2(1)(a) Uredbe št. 561/2006 v povezavi s členom 4(a) te uredbe pojem „prevoz po cesti“ opredeljen s sklicevanjem na „vsako vožnjo“, prevoz blaga po cesti v nekomercialne namene s tem členom ne more biti izključen s področja uporabe navedene uredbe.

28

Ta jezikovna razlaga je potrjena s kontekstom člena 2(1)(a) Uredbe št. 561/2006. Člen 3(h) te uredbe namreč s področja uporabe te uredbe izrecno izključuje prevoz po cesti, ki se opravlja z vozili „z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 tone[, ki] se uporabljajo za nekomercialni prevoz blaga“. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 39 sklepnih predlogov, iz te določbe v povezavi s členom 2(1)(a) navedene uredbe izhaja, da je nekomercialni prevoz blaga po cesti izključen s področja uporabe Uredbe št. 561/2006 le, če največja dovoljena masa zadevnega vozila ne presega 7,5 tone.

29

Če pa največja dovoljena masa zadevnega vozila presega 7,5 tone, prevoz blaga po cesti v nekomercialne namene na podlagi teh povezanih določb spada na področje uporabe Uredbe št. 561/2006 in mora torej biti v skladu s pravili o času vožnje, odmorih in času počitka voznika, ki jih določa navedena uredba, ter z obveznostmi in zahtevami glede namestitve, uporabe in nadzora tahografov, ki izhajajo iz Uredbe št. 165/2014.

30

Okoliščina, da je vozilo, kot v postopku v glavni stvari, opremljeno ne le kot prostor za začasno bivanje za osebno rabo, temveč tudi kot prostor za prevažanje blaga v nekomercialne namene, ne more omajati ugotovitve iz prejšnje točke.

31

Področje uporabe Uredbe št. 561/2006 je namreč v zvezi s prevozom blaga po cesti določeno tako na podlagi člena 2(1)(a) kot na podlagi člena 3(h) te uredbe z „največjo dovoljeno maso“ zadevnega vozila, ne da bi se pri tem upoštevala opremljenost, kakršna je ta, navedena v prejšnji točki, nosilnost tega vozila ali kategorija, pod katero je to vpisano v nacionalno evidenco registriranih cestnih vozil.

32

Ta razlaga je potrjena tudi s cilji, ki jim sledi Uredba št. 561/2006, med katerimi sta izboljšanje varnosti v cestnem prometu ter pospeševanje boljšega spremljanja in prakse izvrševanja pravil iz člena 1 te uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 17 s strani držav članic. Uresničevanje teh ciljev bi bilo namreč ogroženo, če bi se vozila, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 tone, lahko izognila obveznostim na področju varnosti v cestnem prometu, ki so določene z navedeno uredbo, zaradi svoje uporabe kot prostor za začasno bivanje za osebno rabo in za prevažanje blaga v nekomercialne namene.

33

Dodati je treba, da morebitne nevšečnosti, povezane z obveznostmi, ki izhajajo iz okoliščine, da vozilo, katerega „največja dovoljena masa“ v smislu člena 4(m) Uredbe št. 561/2006 presega 7,5 tone, spada na področje uporabe te uredbe, tudi če se njegova uporaba nanaša na prevoz blaga po cesti v nekomercialne namene, niso nesorazmerne s ciljem izboljšanja varnosti v cestnem prometu. Ta cilj namreč ne more biti omejen na prevoz blaga po cesti v komercialne namene. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 47 sklepnih predlogov, če bi bilo treba ves prevoz blaga po cesti v nekomercialne namene izključiti s področja uporabe Uredbe št. 561/2006, bi bil cilj izboljšanja varnosti v cestnem prometu, ki ga je zakonodajalec Unije želel uresničiti s sprejetjem te uredbe, ogrožen.

34

Enako velja za cilj pospeševanja boljšega spremljanja in prakse izvrševanja pravil, določenih s to uredbo in Uredbo št. 165/2014, s strani držav članic v skladu s členom 1 Uredbe št. 561/2006.

35

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 2(1)(a) Uredbe št. 561/2006 v povezavi s členom 3(h) te uredbe razlagati tako, da pojem „prevoz blaga po cesti“ v smislu prvonavedene določbe zajema prevoz po cesti, ki se opravi z vozilom, katerega največja dovoljena masa v smislu člena 4(m) navedene uredbe presega 7,5 tone, tudi če je to vozilo opremljeno tako, da se uporablja ne le kot prostor za začasno bivanje za osebno rabo, temveč tudi kot prostor za prevažanje blaga v nekomercialne namene, pri čemer na to ne vplivata nosilnost tega vozila in kategorija, pod katero je to vpisano v nacionalno evidenco registriranih cestnih vozil.

36

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 2(1)(a) Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 v povezavi s členom 3(h) Uredbe št. 561/2006, kakor je bila spremenjena,

je treba razlagati tako, da

pojem „prevoz blaga po cesti“ v smislu prvonavedene določbe zajema prevoz po cesti, ki se opravi z vozilom, katerega največja dovoljena masa v smislu člena 4(m) Uredbe št. 561/2006 presega 7,5 tone, tudi če je to vozilo opremljeno tako, da se uporablja ne le kot prostor za začasno bivanje za osebno rabo, temveč tudi kot prostor za prevažanje blaga v nekomercialne namene, pri čemer na to ne vplivata nosilnost tega vozila in kategorija, pod katero je to vpisano v nacionalno evidenco registriranih cestnih vozil.