–

za K in L B. W. M. Toemen in Y. E. Verkouter, advocaten, skupaj s S. Rafi, izvedenko,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, A. Hanje in A. M. de Ree, agenti,

–

za češko vlado L. Halajová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za grško vlado M. Michelogiannaki in T. Papadopoulou, agentki,

–

za špansko vlado A. Gavela Llopis in A. Pérez-Zurita Gutiérrez, agentki,

–

za francosko vlado A.-L. Desjonquères in J. Illouz, agenta,

–

za madžarsko vlado Zs. Biró-Tóth in M. Z. Fehér, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. Azéma in F. Wilman, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člena 10(1)(d) ter (2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med K in L na eni strani ter Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska) na drugi, ker je zadnjenavedeni zavrnil njuni naknadni prošnji za mednarodno zaščito.

3

V skladu s členom 1(A)(2) Konvencije o statusu beguncev, ki je bila podpisana v Ženevi 28. julija 1951 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), ki je začela veljati 22. aprila 1954 in je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen 31. januarja 1967 v New Yorku in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), se „[z]a namene te Konvencije […] izraz ‚begunec‘ uporablja za vsako osebo […] ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države; […].“

4

V skladu s členom 1 Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (v nadaljevanju: CEDAW), ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 18. decembra 1979 in je začela veljati 3. septembra 1981 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 1249, št. I‑20378, str. 13) in katere pogodbenice so vse države članice, „[z]a namene te Konvencije izraz ‚diskriminacija žensk‘ označuje vsakršno razlikovanje, izključevanje ali omejevanje na podlagi spola, katerega posledica ali namen je ogroziti ali onemogočiti ženskam priznavanje, uresničevanje ali uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na njihov zakonski stan, na podlagi enakosti moških in žensk, na političnem, ekonomskem, socialnem, kulturnem in državljanskem ali kateremkoli drugem področju.“

5

Člen 3 te konvencije določa, da države pogodbenice na vseh področjih, zlasti političnem, socialnem, ekonomskem in kulturnem, sprejmejo vse primerne ukrepe, vključno z zakonodajnimi, da bi ženskam zagotovile poln razvoj in izboljšanje njihovega položaja ter uživanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin enakopravno z moškimi.

6

V skladu s členom 5 navedene konvencije države pogodbenice ukrenejo vse primerno, da med drugim spremenijo družbene in kulturne vzorce vedenja moških in žensk, da bi odpravili predsodke ter običaje in vsako drugo prakso, ki temelji na pojmovanju manjvrednosti ali večvrednosti enega ali drugega spola ali na tradicionalni vlogi moških oziroma žensk.

7

V skladu s členi 7, 10 in 16 te konvencije države pogodbenice sprejmejo vse primerne ukrepe za odpravo diskriminacije žensk v političnem in javnem življenju države, kar zadeva izobraževanje ter vsa vprašanja, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družinska razmerja.

8

V skladu s členom 1 Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, sklenjene 11. maja 2011 v Istanbulu, ki jo je Evropska unija podpisala 13. junija 2017 in je bila v njenem imenu odobrena s Sklepom Sveta (EU) 2023/1076 z dne 1. junija 2023 (UL 2023, L 143 I, str. 4) (v nadaljevanju: Istanbulska konvencija) ter je za Unijo začela veljati 1. oktobra 2023, je namen te konvencije med drugim zaščititi ženske pred vsemi oblikami nasilja ter preprečevati, preganjati in odpravljati nasilje nad ženskami in nasilje v družini ter prispevati k odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in spodbujati resnično enakost med ženskami in moškimi, vključno s krepitvijo moči žensk.

9

Člen 3 te konvencije določa, da v tej konvenciji izraz „nasilje nad ženskami“ pomeni kršitev človekovih pravic in obliko diskriminacije žensk ter vsa nasilna dejanja zaradi spola, ki povzročijo ali bi lahko povzročila fizične, spolne, psihične ali ekonomske posledice ali trpljenje žensk, vključno z grožnjami s takimi dejanji, prisilo ali samovoljni odvzem prostosti, ne glede na to, ali do njih pride v javnem ali zasebnem življenju.

10

Člen 4(2) navedene konvencije določa:

„Pogodbenice obsojajo vse oblike diskriminacije žensk in sprejmejo brez odlašanja potrebne zakonodajne in druge ukrepe za njeno preprečevanje, zlasti:

11

Člen 60 Istanbulske konvencije določa:

„1.   Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se nasilje nad ženskami zaradi spola lahko prizna kot oblika pregona v pomenu drugega odstavka točke A 1. člena [Ženevske Konvencije] in kot oblika resne škode, ki omogoča dopolnilno/pomožno zaščito.

2.   Pogodbenice zagotovijo, da se vsaka okoliščina [Ženevske Konvencije] razlaga z vidika spola in da kadar bi do pregona prišlo zaradi ene ali več teh okoliščin, prosilcu prizna status begunca v skladu z ustreznimi veljavnimi instrumenti.

[…]“

12

V uvodnih izjavah 4, 16, 18 in 30 Direktive 2011/95 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

13

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]

14

Člen 4 te direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, ki je v poglavju II te direktive, naslovljenem „Obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito“, določa:

„1.   Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.

2.   Elementi iz odstavka 1 so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), držav(-e) in kraja(-ev) prejšnjega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito.

3.   Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:

[…]

[…]

5.   Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

[…]

(c) ugotovljeno je, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne […]

[…]

(e) ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca.“

15

Člen 9 te direktive, naslovljen „Dejanja preganjanja“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Da se šteje za dejanje preganjanja v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, mora dejanje:

2.   Dejanja preganjanja, opredeljena v odstavku 1, imajo lahko med drugim naslednje oblike:

[…]

16

Člen 10 Direktive 2011/95, naslovljen „Razlogi za preganjanje“, določa:

„1.   Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:

[…]

2.   Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima […] družbene […] značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.“

17

Člen 20 te direktive, ki spada v poglavje VII te direktive, ki se nanaša na „[v]sebino mednarodne zaščite“, v odstavkih 3 in 5 določa:

„3.   Pri izvajanju tega poglavja države članice upoštevajo specifičen položaj ranljivih oseb, kakršni so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva […], starši samohranilci z mladoletnimi otroki […]

[…]

5.   Pri izvajanju določb tega poglavja, ki se nanašajo na mladoletnike, države članice v prvi vrsti upoštevajo koristi otroka.“

18

V členu 2(q) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60) je „naknadna prošnja“ opredeljena kot „nadaljnj[a] prošnj[a] za mednarodno zaščito, podan[a] po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo […]“.

19

Člen 10 te direktive, naslovljen „Zahteve za obravnavanje prošenj“, v odstavku 3 določa:

„Države članice zagotovijo, da organ za presojo izdaja odločbe v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito na podlagi ustreznega obravnavanja. Države članice zato zagotovijo, da:

[…]

20

V skladu s členom 14(1), četrti pododstavek, navedene direktive „[d]ržave članice lahko v nacionalni zakonodaji določijo primere, v katerih se možnost osebnega razgovora zagotovi tudi mladoletniku“.

21

Člen 15(3) iste direktive določa:

„Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice:

[…]

22

Člen 40 Direktive 2013/32, naslovljen „Naknadna prošnja“, v odstavku 2 določa:

„Za namene odločanja o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito v skladu s členom 33(2)(d) je naknadna prošnja za mednarodno zaščito najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive [2011/95], oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve.“

23

K in L, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, sta sestri z iraškim državljanstvom, rojeni leta 2003 in leta 2005. Na Nizozemsko sta skupaj s staršema in teto prispeli leta 2015. Od takrat tam neprekinjeno prebivata. Njuna starša sta 7. novembra 2015 v svojem imenu in v imenu K in L vložila prošnje za azil, ki so bile 17. februarja 2017 zavrnjene. Te zavrnilne odločbe so leta 2018 postale pravnomočne.

24

K in L sta 4. aprila 2019 vložili naknadni prošnji v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32, ki sta bili z odločbama državnega sekretarja za pravosodje in varnost z dne 21. decembra 2020 zavrnjeni kot očitno neutemeljeni. Da bi ti zavrnilni odločbi izpodbili, sta K in L pred rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s‑Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče, trdili, da sta zaradi svojega dolgotrajnega prebivanja na Nizozemskem prevzeli standarde, vrednote in vedenje mladih njune starosti ter da sta tako „prevzeli zahodni način življenja“. Zato kot mladi ženski menita, da imata možnost, da sami odločata o svojem življenju in svoji prihodnosti, zlasti glede odnosov z moškimi, zakonske zveze, študija, dela ter izobraževanja in izražanja svojih političnih in verskih prepričanj. V primeru vrnitve v Irak se bojita preganjanja zaradi identitete, ki sta si jo izoblikovali na Nizozemskem in jo zaznamuje sprejemanje standardov, vrednot in vedenja, ki so drugačni od tistih v njuni izvorni državi in ki naj bi postali tako bistveni za njuno identiteto in zavedanje, da se jim ne moreta odreči. Tako trdita, da spadata v „določeno družbeno skupino“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95.

25

K in L prav tako trdita, da sta zaradi tega dolgotrajnega prebivanja na Nizozemskem trdno zakoreninjeni v tej državi in bi utrpeli škodo pri razvoju, če bi jo morali zapustiti. Ta škoda naj bi bila dodatna škodi, ki je nastala zaradi dolgega obdobja negotovosti v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za prebivanje v tej državi članici.

26

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče na prvem mestu sprašuje o razlagi pojma „pripadnost določeni družbeni skupini“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95. Meni, da se pojem „prevzetje zahodnega načina življenja“ navezuje na enakost med ženskami in moškimi ter zlasti na pravico žensk, da so zaščitene pred vsakršnim nasiljem na podlagi spola, da niso prisiljene k sklenitvi zakonske zveze, kot tudi na pravico, da se strinjajo ali ne z nekim prepričanjem, da imajo lastna politična mnenja in da jih lahko izražajo.

27

To sodišče opozarja, da so v skladu s sodno prakso Raad van State (državni svet, Nizozemska) „ženske, ki so prevzele zahodni način življenja“, preveč heterogena skupina, da bi jih lahko šteli za pripadnice „določene družbene skupine“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95, in da se v skladu z nacionalno pravno prakso morebitno „prevzetje zahodnega načina življenja“ obravnava kot razlog za preganjanje, ki temelji bodisi na veri bodisi na političnem prepričanju.

28

Navedeno sodišče se na drugem mestu sprašuje, kako je treba v okviru postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito upoštevati koristi otroka, zagotovljene s členom 24(2) Listine. V pravu Unije ne najde nobenega napotka glede načina ugotavljanja teh koristi.

29

V zvezi s tem, ob opozorilu, da morajo biti v skladu s sodbo z dne 14. januarja 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Vrnitev mladoletnika brez spremstva) (C‑441/19, EU:C:2021:9, točka 45), pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, v skladu s členom 24(2) Listine najpomembnejše vodilo koristi otroka, predložitveno sodišče sprašuje, ali je s pravom Unije združljiva nacionalna pravna praksa, v skladu s katero pristojni organ najprej odloči o prošnji za mednarodno zaščito tako, da na splošno presodi koristi otroka, prosilec pa lahko šele nato izpodbija tako sprejeto odločitev, tako da konkretno dokaže, da bi te koristi zahtevale drugačno odločitev.

30

Na tretjem mestu se to sodišče – ob ugotovitvi, da domnevna škoda, ki sta jo K in L utrpeli zaradi negotovosti, ki izhaja iz njunega položaja na Nizozemskem, ni povezana z razlogi za preganjanje v njuni izvorni državi – sprašuje, ali je treba v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito zaradi koristi otroka vseeno upoštevati tako škodo in – če je odgovor pritrdilen – na kakšen način.

31

Na četrtem in zadnjem mestu se navedeno sodišče sprašuje, ali je nacionalna pravna praksa, v skladu s katero organ, ki odloča o „naknadni prošnji“ v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32, ni dolžan po uradni dolžnosti preučiti pravice prosilca do prebivanja iz „običajnih razlogov“, združljiva s pravom Unije.

32

V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

33

Najprej je treba poudariti, da čeprav se predložitveno sodišče zlasti v prvem vprašanju sklicuje na „zahodne standarde, vrednote in vedenjske vzorce, ki jih državljani tretjih držav prevzamejo med prebivanjem na ozemlju države članice in polno udeležbo v družbi v znatnem delu življenjskega obdobja, v katerem se izoblikuje njihova identiteta“, iz predložitvenega sklepa izhaja, da se v bistvu nanaša na dejansko poistovetenje teh žensk s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi ter na njihovo željo, da bi v vsakdanjem življenju to enakost uživale še naprej.

34

V teh okoliščinah je treba šteti, da to sodišče s prvima vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je mogoče obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(1)(d) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je glede na razmere v izvorni državi mogoče šteti, da ženske, ki so državljanke te države, vključno z mladoletnicami – ki imajo skupno značilnost dejanskega poistovetenja s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, določeno zlasti v členu 2 PEU, do katerega je prišlo med njihovim prebivanjem v državi članici – pripadajo „določeni družbeni skupini“, kar je „razlog za preganjanje“, ki lahko pripelje do priznanja statusa begunca.

35

Na prvem mestu, v členu 2(d) Direktive 2011/95 je „begunec“ opredeljen kot državljan tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države. Ta opredelitev povzema opredelitev iz člena 1(A)(2) Ženevske konvencije, ki je, kot je navedeno v uvodni izjavi 4 te direktive, „temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev“.

36

Določbe Direktive 2011/95 je treba torej razlagati ne le ob upoštevanju splošne sistematike in namena te direktive, ampak tudi ob spoštovanju Ženevske konvencije in drugih upoštevnih pogodb, na katere se sklicuje člen 78(1) PDEU. Med temi pogodbami sta med drugim Istanbulska konvencija in CEDAW (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točke 37 in od 44 do 47).

37

Kot potrjujejo člena 1 in 3 ter člen 4(2) Istanbulske konvencije, enakost med ženskami in moškimi med drugim vključuje pravico vseh žensk, da so zaščitene pred vsakršnim nasiljem na podlagi spola, pravico, da niso prisiljene k sklenitvi zakonske zveze, ter pravico, da se strinjajo ali ne z nekim prepričanjem, da imajo lastna politična mnenja in da jih lahko izražajo ter da svobodno sprejemajo svoje lastne življenjske odločitve, zlasti na področju izobraževanja, poklicne poti ali dejavnosti v javnem prostoru. Enako velja za člene 3, 5, 7, 10 in 16 CEDAW.

38

Poleg tega je treba določbe Direktive 2011/95, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 16, razlagati tudi ob spoštovanju pravic, priznanih z Listino, katere uporabo želi ta direktiva spodbuditi in katere člen 21(1) prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi spola (glej v tem smislu sodbi z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu), C‑507/19, EU:C:2021:3, točka 39, in z dne 9. novembra 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Pojem resne škode), C‑125/22, EU:C:2023:843, točka 60).

39

Na drugem mestu, v členu 10(1) Direktive 2011/95 so za vsakega od teh petih razlogov za preganjanje, ki lahko v skladu s členom 2(d) te direktive privedejo do priznanja statusa begunca, našteti elementi, ki jih morajo države članice upoštevati.

40

Kar zadeva, natančneje, razlog „pripadnosti določeni družbeni skupini“, iz tega člena 10(1)(d), prvi pododstavek, izhaja, da se skupina šteje za „določeno družbeno skupino“, če sta izpolnjena dva kumulativna pogoja. Po eni strani morajo imeti osebe, ki bi ji lahko pripadale, vsaj eno od treh identifikacijskih značilnosti, ki so „prirojena lastnost“, „skupno poreklo, ki je nespremenljivo“, ali „značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče“. Po drugi strani mora imeti ta skupina „razločno identiteto“ v državi izvora, „saj jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno“ (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 40).

41

Poleg tega je v drugem pododstavku navedenega člena 10(1)(d) med drugim pojasnjeno, da je treba „[v]idike, povezane s spolom, vključno s spolno identiteto, ustrezno upoštevati pri določanju pripadnosti določeni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine“. To določbo je treba razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 30 Direktive 2011/95, v skladu s katero je lahko spolna identiteta povezana z nekaterimi pravnimi tradicijami in običaji (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 41).

42

V zvezi s prvim pogojem za opredelitev „določene družbene skupine“ v smislu člena 10(1)(d), prvi pododstavek, prva alinea, Direktive 2011/95, in sicer, da ima ta skupina vsaj eno od treh identifikacijskih značilnosti, navedenih v tej določbi, je Sodišče že razsodilo, da je ženski spol prirojena lastnost in zato zadostuje za izpolnitev tega pogoja (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 49).

43

Poleg tega lahko navedeni pogoj izpolnjujejo tudi ženske, ki imajo dodatno skupno značilnost, kot je na primer druga prirojena lastnost, ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, kot je poseben družinski položaj, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se teh žensk ne bi smelo prisiliti, naj se mu odrečejo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 50).

44

V zvezi s tem, na eni strani, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 34 sklepnih predlogov, dejansko poistovetenje ženske s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, ki predpostavlja željo po uživanju te enakosti v njenem vsakdanjem življenju, pomeni, da lahko ta ženska svobodno sprejema svoje življenjske odločitve, zlasti glede izobrazbe in poklicne poti, obsega in narave dejavnosti na javnem področju, možnosti doseganja ekonomske neodvisnosti z zaposlitvijo zunaj doma, odločitve o samskem ali družinskem življenju in izbire partnerja, ki so bistvene za določitev njene identitete. V teh okoliščinah se dejansko poistovetenje državljanke tretje države s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi lahko šteje za „značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče.“ V zvezi s tem ni upoštevna okoliščina, da ta državljanka ne meni, da tvori skupino z drugimi državljankami tretjih držav ali z vsemi ženskami, ki se poistovetijo s to temeljno vrednoto.

45

Na drugi strani lahko okoliščina, da so mlade ženske, ki so državljanke tretjih držav, prebivale v državi članici gostiteljici v življenjskem obdobju, v katerem se izoblikuje identiteta osebe, in da so se med tem prebivanjem dejansko poistovetile s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, pomeni „skupno poreklo, ki je nespremenljivo“, v smislu člena 10(1)(d), prvi pododstavek, prva alinea, Direktive 2011/95.

46

Zato je treba ugotoviti, da te ženske, vključno z mladoletnicami, izpolnjujejo prvi pogoj za opredelitev „določene družbene skupine“ v smislu člena 10(1)(d), prvi pododstavek, prva alinea, Direktive 2011/95.

47

V skladu s členom 10(2) te direktive se mora pristojni nacionalni organ prepričati, da se zadevni osebi v njeni izvorni državi pripisuje značilnost pripadnosti določeni družbeni skupini v smislu člena 2(n) navedene direktive, tudi če ta oseba take značilnosti dejansko nima.

48

V zvezi z drugim pogojem za opredelitev „določene družbene skupine“ iz člena 10(1)(d), prvi pododstavek, druga alinea, iste direktive, ki se nanaša na „razločno identiteto“ skupine v izvorni državi, je treba ugotoviti, da lahko družba, ki to skupino obkroža, ženske dojema različno in da se jim v tej družbi prizna razločna identiteta, zlasti zaradi družbenih, moralnih ali pravnih norm, ki veljajo v njihovi izvorni državi (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 52).

49

Ta drugi pogoj izpolnjujejo tudi ženske, ki imajo dodatno skupno značilnost, kot je dejansko poistovetenje s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, kadar družba, ki jih obkroža, zaradi družbenih, moralnih ali pravnih norm, ki veljajo v njihovi izvorni državi, ženske zaradi te skupne značilnosti dojema kot različne (glej v tem smislu sodbo z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 53).

50

V tem kontekstu je treba pojasniti, da morajo pristojni organi zadevne države članice določiti, katera družba, ki obkroža družbeno skupino, je upoštevna za presojo obstoja te družbene skupine. Ta družba lahko sovpada s celotno tretjo izvorno državo prosilca za mednarodno zaščito ali pa je bolj omejena, na primer na del ozemlja ali prebivalstva te tretje države (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 54).

51

Iz tega sledi, da je mogoče šteti, da ženske, vključno z mladoletnicami, ki imajo skupno značilnost dejanskega poistovetenja s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, do katerega je prišlo med njihovim prebivanjem v državi članici, glede na okoliščine v izvorni državi, pripadajo „določeni družbeni skupini“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95.

52

Glede na dvome predložitvenega sodišča je treba še pojasniti, da se za priznanje razloga za preganjanje v smislu te določbe nikakor ne zahteva, da je dejansko poistovetenje teh žensk s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi politične ali verske narave. Vendar je mogoče tako poistovetenje glede na okoliščine obravnavati tudi kot razlog za preganjanje na podlagi vere ali političnega prepričanja.

53

Na tretjem mestu, v zvezi z obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito, vključno z „naknadno prošnjo“, ki temelji na razlogu za preganjanje, ki ga predstavlja pripadnost določeni družbeni skupini, morajo pristojni nacionalni organi preveriti, kot določa člen 2(d) Direktive 2011/95, ali ima oseba, ki se sklicuje na ta razlog za preganjanje, zaradi te pripadnosti „utemeljen strah“ pred preganjanjem v svoji izvorni državi v smislu člena 9(1) in (2) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 59).

54

Pri taki presoji mora pristojni nacionalni organ upoštevati, prvič, da ima lahko dejanje preganjanja v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, kot je pojasnjeno v členu 9(2)(f) navedene direktive, med drugim obliko dejanja, ki je „povezano s spolom“.

55

V zvezi s tem, na eni strani, odstavek 1 člena 60 Istanbulske konvencije določa, da je treba nasilje nad ženskami na podlagi spola, ki ga je treba v skladu s členom 3 te konvencije razumeti kot kršitev človekovih pravic in obliko diskriminacije žensk, priznati kot obliko preganjanja v smislu člena 1(A)(2), Ženevske konvencije. Na drugi strani, odstavek 2 tega člena 60 pogodbenicam nalaga, da zagotovijo, da se za vsakega od razlogov za preganjanje, določenih v Ženevski konvenciji, torej tudi za razlog preganjanja zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, uporabi razlaga z vidika spola.

56

Drugič, odstavek 1 člena 4 Direktive 2011/95 določa, da lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Vendar morajo organi držav članic po potrebi aktivno sodelovati s tem prosilcem, da bi ugotovili in dopolnili upoštevne elemente njegove prošnje (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 64). Poleg tega, če države članice izkoristijo možnost, ki jim jo daje ta določba, odstavek 5 tega člena 4 določa tudi, da kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, če so izpolnjeni kumulativni pogoji iz tega odstavka 5. Med temi pogoji so skladnost in verjetnost izjav prosilca ter njegova splošna verodostojnost (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2023, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Politično prepričanje v državi članici gostiteljici), C‑151/22, EU:C:2023:688, točka 44).

57

Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da so izjave prosilca za mednarodno zaščito le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin, ki ga opravijo pristojni organi, ki so pogosto v boljšem položaju kot prosilec za dostop do nekaterih vrst dokumentov (glej v tem smislu sodbe z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točki 65 in 66; z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil), C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 52, in z dne 9. novembra 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Pojem resne škode), C‑125/22, EU:C:2023:843, točka 47).

58

Tako bi bilo v nasprotju s členom 4 Direktive 2011/95, če bi se štelo, da mora le prosilec sam predložiti vse elemente v podporo razlogom, ki utemeljujejo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, in zlasti dejstvu, prvič, da bi ga lahko v njegovi izvorni državi obravnavali kot pripadnika določene družbene skupine v smislu člena 10(1) te direktive, in drugič, da obstaja tveganje, da bo v tej državi iz tega razloga preganjan (glej v tem smislu sodbo z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil), C‑238/19, EU:C:2020:945, točki 54 in 55).

59

Tretjič, v skladu s členom 4(3) Direktive 2011/95 mora biti presoja pristojnih nacionalnih organov glede utemeljenosti strahu prosilca pred preganjanjem posamična in se mora v vsakem primeru posebej opraviti previdno in skrbno, zgolj na podlagi konkretne presoje dejstev in okoliščin, da bi se ugotovilo, ali ugotovljena dejstva in okoliščine pomenijo tako grožnjo, da se lahko zadevna oseba glede na njene osebne okoliščine upravičeno boji, da bo dejansko žrtev dejanj preganjanja, če bi se vrnila v izvorno državo (glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 2023, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Politično prepričanje v državi članici gostiteljici), C‑151/22, EU:C:2023:688, točka 42, in z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 60).

60

V tem kontekstu člen 10(3)(b) Direktive 2013/32 državam članicam nalaga, da zagotovijo, prvič, da se odločbe o prošnjah za mednarodno zaščito izdajo na podlagi ustreznega obravnavanja, med katerim so bile iz različnih virov, kot so EASO in UNHCR ter mednarodne organizacije za človekove pravice, pridobljene točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev, in drugič, da ima osebje, ki obravnava prošnje in odloča, dostop do teh informacij.

61

V ta namen morajo pristojni nacionalni organi, kot je razvidno iz točke 36(x) Smernic UNHCR o mednarodni zaščiti št. 1 o preganjanju zaradi spola v okviru člena 1(A)(2) Ženevske konvencije, zbrati informacije o izvorni državi, ki so upoštevne za obravnavo prošenj žensk, kot so položaj žensk pred zakonom, njihove politične, ekonomske in socialne pravice, kulturni in socialni običaji države ter posledice nespoštovanja teh običajev, pogostost škodljivih tradicionalnih praks, pojavnost in oblike prijavljenega nasilja nad ženskami, zaščita, ki je ženskam na voljo, kazni, ki se naložijo storilcem takšnega nasilja, ter tveganja, ki jih nosi ženska, če se po vložitvi take prošnje vrne v izvorno državo (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 61).

62

Četrtič, pojasniti je treba, da dejanskega poistovetenja državljanke tretje države s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, do katerega je prišlo med njenim prebivanjem v državi članici, ni mogoče opredeliti kot okoliščino, ki jo je ta državljanka ustvarila po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države v smislu člena 5(3) Direktive 2011/95, ali kot dejavnost, katere edini ali poglavitni namen je ustvarjanje potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito v smislu člena 4(3)(d) te direktive. Zadostuje namreč ugotovitev, da takega poistovetenja, če je pravno zadostno dokazano, nikakor ni mogoče enačiti z zlorabami in instrumentalizacijo, proti katerim se te določbe borijo (glej v tem smislu sodbo z dne 29. februarja 2024, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (Naknadna verska spreobrnitev), C‑222/22, EU:C:2024:192, točki 32 in 34).

63

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče zlasti preveriti, ali so se tožeče stranke v postopku v glavni stvari dejansko poistovetile s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, kot je opisano v točkah 37 in 44 te sodbe, in si jo želijo uživati v svojem vsakdanjem življenju, tako da je ta vrednota sestavni del njihove identitete, ter ali bi jih zato družba, ki bi jih v njihovi državi izvora obkrožala, dojemala kot različne. Okoliščina, da bi se lahko izognile utemeljenemu tveganju preganjanja v izvorni državi zaradi tega poistovetenja, če bi ga izražale zadržano, se v tem kontekstu ne sme upoštevati (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2013, X in drugi, od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720, točke 70, 71, 74 in 75).

64

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na prvi dve vprašanji odgovoriti, da je treba člen 10(1)(d) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je glede na razmere v izvorni državi mogoče šteti, da ženske, ki so državljanke te države, vključno z mladoletnicami – ki imajo skupno značilnost dejanskega poistovetenja s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, do katerega je prišlo med njihovim prebivanjem v državi članici – pripadajo „določeni družbeni skupini“, kar je „razlog za preganjanje“, ki lahko pripelje do priznanja statusa begunca.

65

Najprej je treba navesti, da predložitveno sodišče z drugim delom tretjega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24(2) Listine v povezavi z njenim členom 51(1) razlagati tako, da nasprotuje „nacionalni pravni praksi“, v skladu s katero pristojni organ v okviru prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje „iz običajnih razlogov“ presoja koristi otroka, ne da bi jih „pred tem konkretno ugotovil“.

66

Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 67 sklepnih predlogov, niti iz predložitvenega sklepa niti iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, ne izhaja, da bi bila taka prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje „iz običajnih razlogov“ predmet spora o glavni stvari.

67

Čeprav za vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti, pa predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora (sodba z dne 14. januarja 2021, The International Protection Appeals Tribunal in drugi, C‑322/19 in C‑385/19, EU:C:2021:11, točka 53).

68

Zato drugi del tretjega vprašanja v delu, v katerem se dejansko nanaša na pridobitev posvetovalnega mnenja Sodišča, ni dopusten.

69

Predložitveno sodišče s prvim delom tretjega vprašanja in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24(2) Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da pristojni nacionalni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil mladoletnik, ne da bi v okviru posamične presoje konkretno ugotovil koristi tega mladoletnika.

70

V tem kontekstu se to sodišče sprašuje tudi, ali je treba upoštevati obstoj škode, ki naj bi jo mladoletnik utrpel zaradi dolgotrajnega prebivanja v državi članici in zaradi negotovosti v zvezi z njegovo obveznostjo vrnitve, in če je odgovor pritrdilen, na kakšen način.

71

Glede na razprave med ustnim delom postopka je treba najprej odpraviti vsakršen dvom o morebitni nedopustnosti teh vprašanj za predhodno odločanje, ker naj K in L zdaj ne bi bili več mladoletni osebi v smislu člena 2(k) Direktive 2011/95. Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da sta bili K in L ob vložitvi njunih naknadnih prošenj, katerih zavrnitev je predmet spora o glavni stvari, to je 4. aprila 2019, mlajši od 18 let.

72

Ob tem je treba opozoriti, da člen 24 Listine, ki je, kot je navedeno v uvodni izjavi 16 Direktive 2011/95, med členi Listine, katerih uporaba naj bi se s to direktivo spodbujala, v odstavku 2 določa, da se morajo „[p]ri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, […] upoštevati predvsem koristi otroka“.

73

Iz člena 24(2) Listine in člena 3(1) mednarodne Konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je 20. novembra 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, na katerega se pojasnila k členu 24 Listine izrecno sklicujejo, izhaja, da je treba koristi otroka upoštevati ne le pri vsebinski presoji zahtevkov, ki se nanašajo na otroke, temveč mora ob upoštevanju posebnih postopkovnih jamstev vplivati tudi na postopek odločanja, ki vodi k tej presoji. Kot je namreč navedel Odbor Združenih narodov za otrokove pravice, se izraz „koristi otroka“ v smislu tega člena 3(1) nanaša hkrati na materialno pravico, načelo razlage in postopkovno pravilo (glej Splošni komentar št. 14 (2013) Odbora za otrokove pravice o pravici otroka do upoštevanja njegovih koristi kot glavnega vodila (člen 3(1)), CRC/C/GC/14, točka 6).

74

Poleg tega člen 24(1) Listine določa, da lahko otroci svobodno izražajo svoje mnenje in da se to mnenje upošteva v stvareh, ki jih zadevajo, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo.

75

Na prvem mestu, kot je razvidno iz uvodne izjave 18 Direktive 2011/95, morajo države članice pri presoji koristi otroka v okviru postopka mednarodne zaščite zlasti upoštevati načelo enotnosti družine, dobrobit otroka in njegov socialni razvoj – kar vključuje njegovo zdravje, družinske razmere in izobraževanje – ter vidike njegovega varstva in varnosti.

76

V zvezi s tem člen 4(3)(c) Direktive 2011/95 določa, da je treba prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati v vsakem posameznem primeru posebej, in sicer ob upoštevanju starosti prosilca, za oceno dejstva, ali bi na podlagi njegovih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko bil izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo. V tem kontekstu je v členu 9(2)(f) te direktive pojasnjeno, da ima lahko tako dejanje preganjanja med drugim obliko dejanja, ki je usmerjeno „na otroke“.

77

Za presojo posledic, na katere je treba sklepati iz starosti prosilca, vključno z upoštevanjem njegovih koristi, kadar je ta mladoleten, je odgovoren izključno pristojni nacionalni organ (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točki 69 in 70).

78

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da mora pristojni nacionalni organ, kadar je prosilec za mednarodno zaščito mladoleten, pri presoji utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito po posamični obravnavi nujno upoštevati koristi tega mladoletnika.

79

Na drugem mestu, iz uvodne izjave 18 Direktive 2011/95 je razvidno, da morajo države članice v okviru postopka mednarodne zaščite upoštevati stališče mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Poleg tega lahko države članice v skladu s členom 14(1), četrti pododstavek, Direktive 2013/32 v nacionalni zakonodaji določijo primere, v katerih se možnost osebnega razgovora zagotovi tudi mladoletniku. Če je mladoletniku taka možnost dana, člen 15(3)(e) te direktive določa, da države članice zagotovijo, da ta razgovor poteka na otroku prijazen način. V tem okviru morajo države članice v skladu s členom 10(3)(d) navedene direktive zagotoviti, da imajo pristojni nacionalni organi možnost, da se po potrebi o posebnih vprašanjih, kot so med drugim vprašanja, povezana z otroki, posvetujejo s strokovnjaki.

80

Ker v Direktivi 2011/95 in Direktivi 2013/32 ni podrobnejših določb, mora država članica ob upoštevanju člena 24 Listine in določb, navedenih v točkah od 75 do 79 te sodbe, določiti podrobna pravila za presojo koristi otroka v okviru postopka mednarodne zaščite, zlasti trenutek ali trenutke, v katerih je treba to presojo opraviti, in obliko te presoje.

81

V zvezi s tem je treba pojasniti, na eni strani, da morajo države članice v skladu s členom 51(1) Listine pri izvajanju prava Unije in torej tudi pri obravnavi „naknadne prošnje“ v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32 spoštovati člen 24(2) Listine. Na drugi strani, ker člen 40(2) te direktive ne razlikuje med prvo prošnjo za mednarodno zaščito in „naknadno prošnjo“, kar zadeva naravo elementov ali dejstev, s katerimi je mogoče dokazati, da prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, je treba presojo dejstev in okoliščin v utemeljitev teh prošenj v obeh primerih opraviti v skladu s členom 4 Direktive 2011/95 (sodba z dne 10. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Novi elementi ali ugotovitve), C‑921/19, EU:C:2021:478, točka 40).

82

V zvezi z vprašanjem, ali in – odvisno od primera – kako je treba upoštevati obstoj škode, ki naj bi mladoletniku nastala zaradi dolgotrajnega prebivanja v državi članici in zaradi negotovosti v zvezi z njegovo obveznostjo vrnitve, ki jo je mogoče pripisati državi članici, odgovorni za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil ta mladoletnik, je treba navesti – kot je to storilo predložitveno sodišče – da ni naloga pristojnih nacionalnih organov, da v okviru postopka, katerega namen je ugotoviti, ali se zadevna oseba utemeljeno boji preganjanja v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi „pripadnosti določeni družbeni skupini“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95, preučijo obstoj take škode.

83

Vendar se lahko dolgotrajno prebivanje v državi članici, zlasti kadar sovpada z obdobjem, v katerem je mladoletni prosilec izoblikoval svojo identiteto, v skladu s členom 4(3) te direktive v povezavi s členom 24(2) Listine upošteva pri presoji prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na razlogu za preganjanje, kot je „pripadnost določeni družbeni skupini“ v smislu člena 10(1)(d) navedene direktive.

84

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvi del tretjega vprašanja in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 24(2) Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da pristojni nacionalni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil mladoletnik, ne da bi v okviru posamične presoje konkretno ugotovil koristi tega mladoletnika.

85

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Listine v povezavi z njenim členom 24(2) razlagati tako, da nasprotuje „nacionalni pravni praksi“, ki dopušča upoštevanje „običajnih razlogov“ pri obravnavi prve prošnje za mednarodno zaščito, ne pa pri obravnavi „naknadne prošnje“ v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32.

86

Iz razlogov, navedenih v točkah od 66 do 68 te sodbe, in kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 73 sklepnih predlogov, pa je peto vprašanje nedopustno, ker nima zveze s sporom o glavni stvari.

87

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: