–

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–

za Evropsko komisijo N. Ruiz García, A. Szmytkowska in P. Van Nuffel, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4(3) in 19(1) PEU ter načel enakovrednosti in skladne razlage nacionalnega prava.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo FY in družbo Profi Credit Polska S.A. w Bielsku Białej (v nadaljevanju: Profi Credit Polska) v zvezi z zneski, ki jih oseba FY dolguje na podlagi potrošniške kreditne pogodbe.

3

V štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25) je navedeno:

„ker morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah“.

4

Člen 3(1) te direktive določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

5

Člen 6(1) navedene direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

6

Člen 7(1) iste direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

7

Člen 188, točka 1, Konstytucja Rzeczypospolitej Polskiej (ustava Republike Poljske, v nadaljevanju: poljska ustava) določa, da Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) odloča o skladnosti med drugim zakonov s to ustavo.

8

Člen 190, od (1) do (4), poljske ustave določa:

„1.   Odločbe Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)] so zavezujoče erga omnes in dokončne.

2.   Odločbe Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)] se v primerih iz člena 188 nemudoma objavijo pri uradnem organu, pri katerem je bil normativni akt objavljen. Če akt ni bil objavljen, se odločba objavi v Uradnem listu Republike Poljske ‚Monitor Polski‘.

3.   Odločba Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)] učinkuje od dneva njene objave, vendar lahko Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)] določi drug datum prenehanja zavezujoče veljave normativnega akta. […]

4.   Odločba Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)], s katero je bilo razglašeno, da normativni akt, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba ali odločba v drugih zadevah, ni skladen z ustavo, mednarodno pogodbo ali zakonom, pomeni podlago za obnovo postopka, razveljavitev odločbe ali druge odločitve skladno s pravili in načinom, ki so opredeljeni z določbami glede zadevnega postopka.“

9

Člen 399(1) ustawa – Kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnem postopku) z dne 17. novembra 1964 (Dz. U. 1964, št. 43, pozicija 296) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:

„V primerih iz tega razdelka se lahko zahteva obnova postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo.“

10

V skladu s členom 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku je mogoče predlagati obnovo postopka zaradi ničnosti, „če stranka […] zaradi kršitve prava ni imela možnosti sodelovanja v postopku; obnove postopka pa ni mogoče predlagati, če je nemožnost sodelovanja prenehala preden je sodba postala pravnomočna ali če se je na neobstoj zastopanja sklicevalo z ugovorom ali če je stranka potrdila izvedene [prejšnje] faze postopka.“

11

Člen 4011 zakonika o civilnem postopku določa:

„Obnovo postopka je mogoče predlagati tudi v primeru, če Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)] ugotovi, da normativni akt, na podlagi katerega je bila izdana sodba, ni skladen z ustavo, ratificirano mednarodno pogodbo ali zakonom.“

12

Člen 407(1) in (2) zakona o civilnopravnem postopku določa:

„1.   Predlog za obnovo se vloži v treh mesecih; ta rok začne teči na dan, ko se stranka seznani z razlogom za obnovo, kadar je razlog nemožnost sodelovanja v postopku ali neobstoj ustreznega zastopanja pa na dan, ko so se stranka, organ stranke ali njen zakoniti zastopnik seznanili s sodbo.

2.   V primeru iz člena 4011 se predlog za obnovo postopka vloži v treh mesecih od dneva začetka učinkovanja odločbe Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)]. Če na dan razglasitve odločbe Trybunał Konstytucyjny [(ustavno sodišče)] odločba iz člena 4011 zaradi vložitve pritožbe, ki je bila pozneje zavrnjena, še ni postala pravnomočna, začne rok teči z dnem vročitve odločbe o zavrnitvi ali, če je bila odločba razglašena na javni obravnavi, z dnem razglasitve te odločbe.“

13

Oseba FY je 16. junija 2015 s kreditnim podjetjem Profi Credit Polska sklenila potrošniško kreditno pogodbo za znesek 4000 poljskih zlotov (PLN) (približno 920 EUR). V tej pogodbi je bilo določeno, da je skupni znesek, ki ga dolguje oseba FY, 13.104 PLN (približno 3020 EUR) in ga je treba odplačati v 48 mesečnih obrokih v višini 273 PLN (približno 63 EUR).

14

Oseba FY je ob sklenitvi navedene pogodbe izdala bianko menico, ki jo je družba Profi Credit Polska pozneje dopolnila z navedbo zneska 8170,11 PLN (približno 1880 EUR) in datuma zapadlosti plačila.

15

Družba Profi Credit Polska je 30. oktobra 2017 pri Sąd Rejonowy dla Warszawy Pragi – Południe (okrajno sodišče Varšava Praga – jug, Poljska; v nadaljevanju: prvostopenjsko sodišče) vložila tožbo za plačilo glavnice v višini 8170,11 PLN skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožbi v tej zadevi sta bila priložena samo navedena menica in obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari, v katerem sta bila navedena preostali znesek kredita, ki ga je treba odplačati, v višini 6779 PLN (približno 1560 EUR), in vsota vseh zapadlih zneskov, ki je znašala 8170,11 PLN.

16

Prvostopenjsko sodišče je 17. aprila 2018 izdalo zamudno sodbo (v nadaljevanju: zamudna sodba) s klavzulo o izvršljivosti, s katero je osebi FY naložilo, naj družbi Profi Credit Polska plača 8170,11 PLN skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na pogodbene obresti.

17

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je ta sodba temeljila le na menici, ki jo je podpisala oseba FY, in na navedbah iz tožbe družbe Profi Credit Polska. Ta družba ni predložila kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari in je prvostopenjsko sodišče ni pozvalo, naj jo predloži.

18

Oseba FY ni vložila ugovora zoper zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna po izteku dvotedenskega roka, določenega za to.

19

Oseba FY je 25. junija 2019 pri prvostopenjskem sodišču vložila predlog za obnovo postopka, ki se je končal z zamudno sodbo. Oseba FY je ta predlog utemeljila s členom 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku, ker je menila, da je to sodišče napačno razlagalo Direktivo 93/13 in ji tako zaradi kršitve prava odvzelo možnost sodelovanja v postopku v smislu te določbe. Natančneje, oseba FY je navedenemu sodišču očitala, da je zahtevku družbe Profi Credit Polska ugodilo na podlagi menice, ki jo je izdala, ne da bi preučilo ali so bili pogoji kreditne pogodbe, ki jo je sklenila z družbo Profi Credit Polska, zlasti glede neobrestnih stroškov kredita, morebiti nepošteni. V zvezi s tem se je oseba FY sklicevala zlasti na sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska (C‑176/17, EU:C:2018:711; v nadaljevanju: sodba Profi Credit Polska I). Družba Profi Credit Polska pa je predlagala, naj se predlog za obnovo postopka zavrne, ker je bil ta vložen po izteku za to predpisanega roka. Navedla je tudi, da oseba FY, ki je bila seznanjena z vsebino zamudne sodbe, zoper njo ni vložila ugovora.

20

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 27. avgusta 2020 predlog za obnovo postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno, in poleg tega ugotovilo, da ta predlog ni imel pravne podlage.

21

Oseba FY se je zoper ta sklep pritožila na Sąd Okręgowy Warszawa‑Praga (okrožno sodišče Varšava‑Praga, Poljska), ki je predložitveno sodišče, in prvostopenjskemu sodišču zlasti očitala, da ni upoštevalo prava Unije in sodne prakse Sodišča, zlasti obveznosti nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti preučijo morebitno nepoštenost pogojev potrošniške pogodbe.

22

Predložitveno sodišče meni, da prvostopenjsko sodišče ni preučilo kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari in posledično morebitne nepoštenosti v njej vsebovanih pogojev, zato je verjetno, da sta z zamudno sodbo kršena člena 6 in 7 Direktive 93/13, kot ju je razložilo Sodišče zlasti v sodbi Profi Credit Polska I.

23

V teh okoliščinah se to sodišče sprašuje, ali mu pravo Unije ne nalaga, da ugodi predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila oseba FY, ne glede na to, da ta oseba zoper zamudno sodbo ni vložila ugovora.

24

V zvezi s tem predložitveno sodišče na eni strani poudarja pomen načela pravnomočnosti in nespremenljivosti pravnomočnih sodb, omenja, da v poljskem pravu ni nobene določbe, ki bi izrecno določala, da je sodba Sodišča razlog za obnovo postopka, in poudarja, da pravo Unije nacionalnim sodiščem ne nalaga splošne obveznosti obnove postopkov, v katerih je bila izdana pravnomočna odločba, da bi se upoštevala sodba Sodišča, ki se nanaša na razlago prava Unije.

25

Na drugi strani se predložitveno sodišče sprašuje, ali mu načeli enakovrednosti in skladne razlage nacionalnega prava ne nalagata, da upoštevne določbe poljskega prava razlaga tako, da se dovoli obnova postopka v postopku v glavni stvari. Pri tem se sklicuje zlasti na dve določbi zakonika o civilnem postopku.

26

Na prvem mestu, to sodišče omenja člen 4011 zakonika o civilnem postopku, ki omogoča obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, zaradi odločbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), s katero je bila ugotovljena protiustavnost določbe nacionalnega prava, na podlagi katere je bila ta sodba izdana. Sprašuje se, ali mu načelo enakovrednosti ne nalaga, da po analogiji uporabi to določbo v položaju v katerem po tem, ko je nacionalna sodba postala pravnomočna, sodba Sodišča privede do ugotovitve, da določba nacionalnega prava, na kateri temelji prvonavedena sodba, ni združljiva s pravom Unije.

27

Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sklicuje na člen 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku, ki omogoča obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, če stranka zaradi kršitve prava ni imela možnosti sodelovanja v postopku. To sodišče se sprašuje, ali načelo skladne razlage nacionalnega prava ne zahteva, da se ta določba razlaga tako, da zajema tudi primere, v katerih nacionalno sodišče, ki je z zamudno sodbo odločilo o zahtevku prodajalca ali ponudnika na podlagi pogodbe, sklenjene s potrošnikom, ni po uradni dolžnosti preučilo, ali ta pogodba morebiti vsebuje nepoštene pogoje, s čimer naj bi kršilo Direktivo 93/13. V zvezi s tem navedeno sodišče navaja, da so pravila za uveljavljanje pravice do vložitve ugovora zoper zamudno sodbo precej podobna tistim, ki se nanašajo na pravico do vložitve ugovora zoper sodni plačilni nalog, za katera je Sodišče v sodbi Profi Credit Polska I razsodilo, da zaradi svoje posebno omejujoče narave povzročajo nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošnik ne bo uveljavljal te pravice, in da torej z njimi naj ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive.

28

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy Warszawa‑Praga (okrožno sodišče Varšava‑Praga) odločilo, da prekine postopek in Sodišču v predhodno odločanje predloži ti vprašanji:

29

Najprej je treba poudariti, da je predložitveno sodišče po zahtevi za informacije, ki mu jo je Sodišče poslalo 13. julija 2022, pojasnilo, da se je v okviru prvega vprašanja hkrati sklicevalo na odločbe, omenjene v členu 190(4) poljske ustave, s katerimi je Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) ugotovilo, da je določba nacionalnega prava, na podlagi katere je bila izdana pravnomočna sodba, v neskladju s to ustavo ali drugim hierarhično višjim predpisom, in na tako imenovane „negativne razlagalne“ odločbe, s katerimi je zadnjenavedeno sodišče ugotovilo, da je neka razlaga določbe nacionalnega prava, na podlagi katere je bila izdana taka sodba, v neskladju z navedeno ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom.

30

Predložitveno sodišče je navedlo, da čeprav je obseg teh negativnih razlagalnih odločb v okviru civilnih postopkov, končanih s pravnomočno sodbo, sporen, meni, da je sprejetje take odločbe razlog za obnovo takega postopka v poljskem pravu. Poljska vlada to razlago izpodbija.

31

Vendar v zvezi s tem zadostuje opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava (sodbi z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito, C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 76, in z dne 22. septembra 2022, Servicios Prescriptor y medios de pagos EFC, C‑215/21, EU:C:2022:723, točka 26).

32

Zato je treba obravnavati to vprašanje, kot je pojasnjeno z navedbami predložitvenega sodišča, omenjenimi v točki 29 te sodbe.

33

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 4(3) in 19(1) PEU ter načelo enakovrednosti razlagati tako, da – kadar izredno pravno sredstvo, določeno z nacionalno procesno določbo, pravnemu subjektu omogoča, da predlaga obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, tako da se sklicuje na poznejšo odločbo ustavnega sodišča zadevne države članice, s katero je bila ugotovljena neskladnost določbe nacionalnega prava ali določene razlage take določbe, na podlagi katere je bila ta sodba izdana, z ustavo ali drugim hierarhično višjim predpisom – zahtevajo, da je to pravno sredstvo na voljo tudi zaradi sklicevanja na odločbo Sodišča, ki je na podlagi člena 267 PDEU odločalo o vprašanjih za predhodno odločanje glede razlage prava Unije (v nadaljevanju: sodba v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi).

34

Kar zadeva člen 19(1) PEU, je treba navesti, da drugi pododstavek te določbe, na katerega se predložitveno sodišče izključno sklicuje, državam članicam nalaga vzpostavitev pravnih sredstev, ki so potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije (sodba z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 56 in navedena sodna praksa).

35

Vendar spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva ne pomeni obveznosti držav članic, da zagotovijo izredna pravna sredstva, ki omogočajo obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, zaradi sodbe v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi.

36

Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da pravo Unije ne zahteva, da mora sodni organ za to, da bi upošteval razlago upoštevne določbe tega prava, ki jo je Sodišče podalo po tem, ko je bila izdana pravnomočna odločba tega organa, to odločbo načeloma spremeniti (sodbi z dne 10. julija 2014, Impresa Pizzarotti, C‑213/13, EU:C:2014:2067, točka 60, in z dne 6. oktobra 2015, Târşia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točka 38).

37

V zvezi s tem je treba opozoriti na pomen načela pravnomočnosti, tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnih pravnih redih. Za zagotovitev stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti je namreč pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodbi z dne 6. oktobra 2015, Târşia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 41 in navedena sodna praksa).

38

Zato pravo Unije nacionalnemu sodišču ne nalaga, da ne uporabi nacionalnih procesnih pravil, v skladu s katerimi postane sodna odločba pravnomočna, čeprav bi bilo tako mogoče odpraviti nacionalni položaj, ki s tem pravom ni združljiv (sodbi z dne 6. oktobra 2015, Târşia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točka 29 in navedena sodna praksa, in z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 42 in navedena sodna praksa).

39

Tako so ob neobstoju ureditve Unije na tem področju pravila za izvajanje načela pravnomočnosti določena v nacionalnem pravnem redu držav članic na podlagi načela njihove procesne avtonomije, vendar ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti (sodbi z dne 10. julija 2014, Impresa Pizzarotti, C‑213/13, EU:C:2014:2067, točka 54, in z dne 24. oktobra 2018, XC in drugi, C‑234/17, EU:C:2018:853, točka 21).

40

V skladu z načelom lojalnega sodelovanja, uzakonjenim s členom 4(3) PEU, procesna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, namreč ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in v praksi ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 24. oktobra 2018, XC in drugi, C‑234/17, EU:C:2018:853, točka 22 in navedena sodna praksa).

41

Spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz načel enakovrednosti in učinkovitosti, je treba preučiti ob upoštevanju umestitve zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči (sodba z dne 24. oktobra 2018, XC in drugi, C‑234/17, EU:C:2018:853, točka 24 in navedena sodna praksa).

42

Iz navedenega izhaja, da mora – če nacionalna procesna pravila, ki se uporabijo, vsebujejo možnost, da nacionalno sodišče pod določenimi pogoji spremeni pravnomočno odločbo, da bi položaj postal združljiv z nacionalnim pravom – ta možnost v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti obstajati, če so izpolnjeni ti pogoji, da bi se zadevni položaj uskladil s pravom Unije (sodba z dne 6. oktobra 2015, Târşia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točka 30 in navedena sodna praksa).

43

Kar zadeva, natančneje, zahteve, ki izhajajo iz načela enakovrednosti, ki je edino, na katero se nanaša to vprašanje, mora nacionalno sodišče ob upoštevanju procesnih pravil v zvezi s pravnimi sredstvi, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu, preveriti, ali je to načelo ob upoštevanju predmeta, podlage in bistvenih elementov zadevnih pravnih sredstev spoštovano (glej v tem smislu sodbi z dne 20. septembra 2018, EOS KSI Slovensko, C‑448/17, EU:C:2018:745, točka 40, in z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 23).

44

V okviru postopka v glavni stvari je treba pri tej preveritvi preučiti, ali je treba, kadar nacionalno pravo pravnim subjektom daje pravico predlagati obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo, ki temelji na določbi nacionalnega prava ali določeni razlagi take določbe, ki je bila s poznejšo odločbo Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) razglašena za neskladno s poljsko ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom, pravnim subjektom priznati enakovredno pravico, kadar iz sodbe v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi, ki jo je Sodišče izdalo po taki pravnomočni sodbi, izhaja, da ta temelji na določbi nacionalnega prava ali na razlagi take določbe, ki ni združljiva s pravom Unije. Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 54 sklepnih predlogov, navedena preveritev nazadnje privede do vprašanja, ali se lahko ugotovi enakovrednost med tako odločbo tega ustavnega sodišča in tako sodbo Sodišča.

45

V zvezi s tem in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je glede na člen 188, točka 1, in člen 190(4) poljske ustave ter glede na navedbe tega sodišča očitno, da je namen pravnega sredstva pri Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) doseči, da to sodišče odloči o veljavnosti določbe nacionalnega prava ali o določeni razlagi take določbe. Razlog za to pravno sredstvo je domnevna neskladnost te določbe ali te razlage s to ustavo ali z drugimi hierarhično višjimi predpisi.

46

Poleg tega se zdi, da je bistveni element tega postopka učinek odločbe, s katero je takemu pravnemu sredstvu ugodeno in s katero Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) ugotovi neskladnost sporne določbe nacionalnega prava s poljsko ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom. V skladu z navedbami v predložitveni odločbi zadevna določba namreč zaradi take odločbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) izgubi zavezujočo naravo. Ker člen 190(1) te ustave določa, da so odločbe tega sodišča zavezujoče erga omnes in dokončne, se tako zdi, da je posledica te odločbe, da se ta določba izključi iz nacionalnega pravnega reda.

47

Iz teh navedb je razvidno tudi, da pravica, ki je v členu 190(4) poljske ustave in členu 4011 zakonika o civilnem postopku določena v korist vsakega pravnega subjekta, da izpodbija pravnomočno sodbo, ki temelji na določbi nacionalnega prava, za katero je bilo z odločbo Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) pozneje ugotovljeno, da ni v skladu s to ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom, izhaja iz tega, da je ta določba izgubila svojo zavezujočo naravo, saj ta sodba zaradi te odločbe nima več pravne podlage.

48

Ob pridržku preverjanja, ki ga mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče, se ob upoštevanju tega, da je predložitveno sodišče izenačilo negativno razlagalno odločbo z odločbo o ugotovitvi neskladnosti določbe nacionalnega prava s poljsko ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom, zdi, da če se pred Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) obravnava določena razlaga take določbe, ima odločba tega ustavnega sodišča, s katero je ugotovljeno, da ta razlaga ni v skladu s to ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom, analogno učinek, da se navedeni razlagi ipso facto odvzame sposobnost biti podlaga za sodbo.

49

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 78 in 88 sklepnih predlogov, je tako očitno, da odločbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), navedene v točkah od 46 do 48 te sodbe, vsebujejo ugotovitev o neskladnosti zadevne določbe nacionalnega prava ali določene razlage take določbe s poljsko ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom. Taka ugotovitev ne zahteva sprejetja poznejše sodne odločbe, njen učinek pa je, da se tej določbi ali razlagi odvzame zavezujoča narava in da se ta določba ali razlaga izključi iz nacionalnega pravnega reda, neposredna posledica tega pa je odprava pravne podlage za pravnomočno sodbo, ki je bila izdana na podlagi navedene določbe ali navedene razlage.

50

V zvezi s tem pa se sodbe v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi razlikujejo od zadevnih odločb Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče). Ni namreč sporno, da čeprav je naloga Sodišča, da zagotovi zavezujočo razlago prava Unije, so za posledice, ki izhajajo iz te razlage za konkretno zadevo, odgovorna nacionalna sodišča.

51

V zvezi s tem je treba opozoriti, da postopek predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU vzpostavlja dialog med sodiščema, in sicer med Sodiščem in nacionalnimi sodišči držav članic, s ciljem zagotoviti enotnost razlage prava Unije ter tako zagotoviti skladnost, polni učinek in avtonomijo tega prava ter, nazadnje, posebno naravo prava, uvedenega s Pogodbama (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 27 in navedena sodna praksa).

52

Sistem, uveden s to določbo, tako med Sodiščem in nacionalnimi sodišči vzpostavlja neposredno sodelovanje, v okviru katerega zadnjenavedena tesno sodelujejo pri pravilni uporabi in enotni razlagi prava Unije ter varstvu pravic, ki jih to pravo daje posameznikom (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 29 in navedena sodna praksa).

53

V okviru tega sodelovanja Sodišče nacionalnim sodiščem kot sodiščem, zadolženim za uporabo prava Unije, zagotovi elemente razlage tega prava, ki jih potrebujejo za rešitev spora, o katerem odločajo (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 30 in navedena sodna praksa).

54

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 31 te sodbe, je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno zlasti za razlago in uporabo nacionalnega prava. Iz tega sledi, da je za to, da se v zadevi, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, uporabi razlaga, ki jo je Sodišče podalo v odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki mu ga je v tej zadevi predložilo nacionalno sodišče, odgovorno to sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2022, F. Hoffmann‑La Roche in drugi, C‑261/21, EU:C:2022:534, točka 55).

55

Sodišče tako v okviru postopka predhodnega odločanja ne presoja združljivosti nacionalne določbe s pravom Unije. Tako presojo mora opraviti nacionalno sodišče ob upoštevanju elementov razlage, ki jih je podalo Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2021, Repubblika, C‑896/19, EU:C:2021:311, točka 30 in navedena sodna praksa).

56

Zato je v nasprotju z zadevnimi odločbami Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), s katerimi to ugotovi neskladnost določbe nacionalnega prava ali določene razlage take določbe s poljsko ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom, namen sodb v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi, ki jih izda Sodišče, zagotoviti elemente razlage prava Unije, ki jih nacionalno sodišče potrebuje za rešitev spora, o katerem odloča. Kar zadeva morebitno nezdružljivost določbe nacionalnega prava ali dane razlage take določbe, o kateri odloča nacionalno sodišče, s pravom Unije, in posledice te morebitne nezdružljivosti, spadajo presoje in ugotovitve, ki jih je treba v zvezi s tem opraviti na podlagi sodbe v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi – ob upoštevanju ločitve nalog, ki je značilna za postopek, v katerem Sodišče odloči o razlagi prava Unije na podlagi člena 267 PDEU – navsezadnje v pristojnost tega nacionalnega sodišča.

57

V zvezi s tem je treba opozoriti, da take presoje in ugotovitve niso odvisne le od vprašanja, ali ima zadevna določba prava Unije neposredni učinek, saj se je mogoče v okviru spora, ki spada na področje prava Unije, sklicevati le na določbo tega prava, ki ima tak učinek, da se na podlagi načela primarnosti tega prava ne bi uporabila določba nacionalnega prava, ki je v nasprotju z njim (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točki 61 in 62), ampak tudi od možnosti razlage zadevnega nacionalnega predpisa v skladu s pravom Unije. Nacionalno sodišče mora namreč na podlagi načela skladne razlage nacionalnega prava nacionalno pravo razlagati kar najbolj v skladu z zahtevami prava Unije (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 55).

58

Iz tega sledi, da se, s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, obseg odločbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), s katero je ugotovljena neskladnost določbe nacionalnega prava ali določene razlage take določbe s poljsko ustavo ali z drugim hierarhično višjim predpisom, od obsega odločbe v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi očitno razlikuje po tem, da se v taki sodbi Sodišče pri razlagi prava Unije ne izreče neposredno o morebitni nezdružljivosti določbe nacionalnega prava ali razlage take določbe s pravom Unije, saj mora o tem vprašanju na koncu odločiti predložitveno sodišče.

59

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(3) PEU in načelo enakovrednosti razlagati tako, da kadar izredno pravno sredstvo, določeno z nacionalno procesno določbo, pravnemu subjektu omogoča, da predlaga obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, tako da se sklicuje na poznejšo odločbo ustavnega sodišča zadevne države članice, s katero je bila ugotovljena neskladnost določbe nacionalnega prava ali določene razlage take določbe, na podlagi katere je bila ta sodba izdana, z ustavo ali drugim hierarhično višjim predpisom, ne zahtevata, da je to pravno sredstvo na voljo tudi zaradi sklicevanja na sodbo v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi, če konkretne posledice take odločbe tega ustavnega sodišča za določbo nacionalnega prava ali razlago take določbe, na kateri temelji navedena pravnomočna sodba, izhajajo neposredno iz te odločbe.

60

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba načelo skladne razlage nacionalnega prava razlagati tako, da je treba določbo nacionalnega prava, s katero je uvedeno izredno pravno sredstvo, ki stranki omogoča, da predlaga obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, če zaradi kršitve prava ni imela možnosti sodelovanja v postopku, razlagati široko, tako da na njeno področje uporabe spada položaj, v katerem sodišče, ki je s pravnomočno zamudno sodbo ugodilo zahtevku prodajalca ali ponudnika, ki temelji na pogodbi, sklenjeni s potrošnikom, te pogodbe ni preučilo po uradni dolžnosti z vidika morebitnega obstoja nepoštenih pogojev, kar je v nasprotju z obveznostmi, ki jih ima na podlagi Direktive 93/13.

61

Opozoriti je treba, da je načelo skladne razlage nacionalnega prava neločljiv del sistema Pogodb, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporu, ki jim je predložen (sodba z dne 21. januarja 2021, Whiteland Import Export, C‑308/19, EU:C:2021:47, točka 61 in navedena sodna praksa).

62

V skladu s tem načelom morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju vseh pravil nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki jih to pravo priznava, odločiti, ali in v kolikšni meri je mogoče določbo nacionalnega prava razlagati v skladu z upoštevnimi določbami prava Unije (sodba z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 71 in navedena sodna praksa).

63

Navedeno načelo ima nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnih sodišč, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicujejo na vsebino prava Unije, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 28 in navedena sodna praksa).

64

Glede na to, da so za razlago nacionalnega prava v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 31 te sodbe, pristojna le nacionalna sodišča, mora predložitveno sodišče presoditi, ali je razlaga, ki jo namerava podati v zvezi s členom 401(2) zakonika o civilnem postopku ob upoštevanju omejitev, navedenih v prejšnji točki, mogoča ali ne. Ob tem mora Sodišče temu sodišču glede na elemente iz predložitvene odločbe dati nekaj koristnih napotkov.

65

Glede nacionalne sodne prakse v zvezi z razlogom za obnovo zadevnega postopka, na katero se sklicuje predložitveno sodišče in v skladu s katero se dejstvo, da stranka zaradi kršitve prava ni imela možnosti sodelovanja v postopku v smislu člena 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku, nanaša le na kršitve procesnih pravil, je treba navesti, da zahteva po skladni razlagi nacionalnega prava med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Zato nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba dosledno razlagala v smislu, ki ni v skladu s tem pravom (sodba z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 68 in navedena sodna praksa).

66

Vsekakor je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost po uradni dolžnosti preučiti nepoštenost določenih pogojev v potrošniški pogodbi procesno določilo, ki zavezuje sodne organe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Profi Credit Polska, C‑419/18 in C‑483/18, EU:C:2019:930, točka 74 in navedena sodna praksa).

67

Poleg tega je iz navedb v predložitveni odločbi razvidno, da se preudarki predložitvenega sodišča, na katerih temelji njegovo drugo vprašanje, ne nanašajo le na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče zamudno sodbo izdalo zgolj na podlagi menice, ki jo je izdala oseba FY, in obvestila družbe Profi Credit Polska o odstopu od kreditne pogodbe, sklenjene z osebo FY, ne da bi preučilo, ali so bili pogoji te pogodbe morebiti nepošteni, ampak se nanašajo tudi na procesna pravila v zvezi z uveljavljanjem pravice do vložitve ugovora zoper tako sodbo.

68

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba postopek pred prvostopenjskim sodiščem obravnavati kot celoto, pri čemer je treba upoštevati tudi pravico osebe FY, da vloži ugovor zoper to sodbo (glej v tem smislu sodbo Profi Credit Polska I, točka 54).

69

V postopku v glavni stvari je treba ugotoviti, da so procesna pravila v zvezi z vložitvijo ugovora zoper zamudno sodbo, kot jih je opisalo predložitveno sodišče, in sicer spoštovanje dvotedenskega roka za vložitev ugovora, obveznost takojšnje navedbe vseh ugovorov in zahtevkov, obveznost plačila stroškov, ki ustrezajo polovici stroškov postopka, in neobstoj odložilnega učinka vložitve ugovora, zelo podobna procesnim pravilom, ki jih je Sodišče preučilo v točkah od 64 do 68 sodbe Profi Credit Polska I in za katera je v točki 70 te sodbe presodilo, da so takšna, da lahko povzročijo nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošniki ne bodo vložili ugovora.

70

Zato mora predložitveno sodišče preveriti, ali je za pravila iz postopka v glavni stvari, ki ne omogočajo zagotavljanja spoštovanja pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi Direktive 93/13, mogoče šteti, da odražajo položaj, v katerem je stranki zaradi kršitve prava odvzeta možnost sodelovanja v postopku v smislu člena 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku.

71

Glede na to je treba ugotoviti, da priznanja pravice do obnove postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, na podlagi načela skladne razlage nacionalnega prava ni mogoče a priori šteti za edino sredstvo, ki lahko potrošniku zagotovi varstvo, ki se želi doseči z Direktivo 93/13 v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari.

72

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ob upoštevanju podrejenega položaja, v katerem je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika, člen 6(1) te direktive določa, da nepošteni pogoji za potrošnike niso zavezujoči. Gre za prisilno določbo, katere namen je nadomestiti formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki je določeno s pogodbo, z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (sodba z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 36 in navedena sodna praksa). Za to določbo je treba šteti, da je enakovredna nacionalnim pravilom, ki imajo v okviru nacionalnega pravnega reda naravo določb javnega reda (sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 54 in navedena sodna praksa).

73

Poleg tega, glede na naravo in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, Direktiva 93/13 – kot izhaja iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo – državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva „za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“ (sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 56 in navedena sodna praksa).

74

V zvezi s tem pravo Unije ne harmonizira postopkov, ki se uporabljajo za preučitev morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja, tako da ti spadajo v nacionalni pravni red držav članic na podlagi načela njihove procesne avtonomije, vendar le če spoštujejo načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo Profi Credit Polska I, točka 57 in navedena sodna praksa).

75

V obravnavanem primeru iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, ne izhaja, da bi načelo enakovrednosti lahko terjalo uporabo člena 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari. Noben element namreč ne kaže na to, da bi se ta določba uporabljala, če se po uradni dolžnosti ne preizkusi razlog, ki temelji na nacionalnem predpisu javnega reda, to je predpisu, za katerega je treba šteti, da mu je člen 6(1) Direktive 93/13 enakovreden, kot je bilo opozorjeno v točki 72 te sodbe.

76

V zvezi z načelom učinkovitosti je treba poudariti, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije – med drugim za pravice, ki izhajajo iz Direktive 93/13 – vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, določeno tudi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki velja zlasti za procesna pravila v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah (sodba z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia, C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 54 in navedena sodna praksa).

77

Če bi predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari ob upoštevanju zlasti elementov, navedenih v točkah od 67 do 69 te sodbe, ugotovilo, da procesna pravila, ki urejajo uveljavljanje pravice do vložitve ugovora zoper zamudno sodbo, ne omogočajo zagotovitve spoštovanja pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi Direktive 93/13, bi to pomenilo, da ta postopek ni v skladu s pravico potrošnikov do učinkovitega pravnega sredstva.

78

Če bi torej predložitveno sodišče menilo, da za položaj iz postopka v glavni stvari ni mogoče uporabiti razloga za obnovo civilnega postopka iz člena 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku, ki se nanaša na to, da je bila stranki zaradi kršitve prava nezakonito odvzeta možnosti sodelovanja v postopku, bi bilo treba ugotoviti, da mora imeti potrošnik, kot je oseba FY, na voljo drugo pravno sredstvo, da bi mu bilo varstvo, ki se želi zagotoviti z Direktivo 93/13, dejansko zagotovljeno. Pravnomočnost zamudne sodbe, izdane brez preučitve morebitne nepoštenosti pogojev zadevne pogodbe, ne more biti ovira za to.

79

Ugotoviti pa je treba, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti spoštovanje pravic, zagotovljenih s to direktivo, po potrebi zagotovljeno tudi v okviru izvršilnega postopka ali celo po njegovem koncu.

80

Na eni strani namreč, kadar je prodajalec ali ponudnik pridobil izvršilni naslov proti potrošniku, ki temelji na pogodbi, sklenjeni s tem potrošnikom, ne da bi bila preučena morebitna nepoštenost vseh ali dela pogojev te pogodbe, načelo učinkovitosti pomeni, da mora imeti sodišče, ki odloča o izvršitvi tega izvršilnega naslova, možnost opraviti tako preučitev, če je to potrebno po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC, C‑49/14, EU:C:2016:98, točka 55).

81

Ni pomembno, ali neobstoj predhodne preučitve takih pogojev izhaja – kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba, navedena v točki 80 te sodbe – iz nepristojnosti organa, ki je izdal izvršilni naslov, za to preučitev ali, kot v postopku v glavni stvari, iz opustitve takšne preučitve sodišča, ki je izdalo zamudno sodbo, ki je bila takoj izvršljiva, v povezavi s potencialno preveč omejujočimi pravili za izvajanje pravice do vložitve ugovora zoper to sodbo. Ob neobstoju učinkovitega nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev v zadevni pogodbi namreč ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, priznanih z Direktivo 93/13 (sodba Profi Credit Polska I, točka 62).

82

Vendar je treba poudariti, da v takem položaju polni učinek varstva potrošnikov, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, poleg tega zahteva, da se lahko postopek izvršbe prekine, po potrebi v skladu s pravili, ki potrošnika ne odvračajo od vložitve pravnega sredstva in vztrajanja pri njem, dokler pristojno sodišče ne opravi preizkusa morebitne nepoštenosti pogojev zadevne pogodbe (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2014, Sánchez Morcillo in Abril García, C‑169/14, EU:C:2014:2099, točka 27 in navedena sodna praksa, in z dne 17. maja 2022, Impuls Leasing România, C‑725/19, EU:C:2022:396, točka 60).

83

Na drugi strani, v položaju, v katerem se je izvršilni postopek končal, mora imeti potrošnik v skladu s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti možnost, da se v poznejšem ločenem postopku sklicuje na nepoštenost pogojev pogodbe, da bi lahko učinkovito in v celoti uveljavljal svoje pravice na podlagi te direktive ter s tem dobil odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo zaradi uporabe teh pogojev (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 58).

84

V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba načelo skladne razlage nacionalnega prava razlagati tako, da mora nacionalno sodišče presoditi, ali je določbo nacionalnega prava, s katero je uvedeno izredno pravno sredstvo, ki stranki omogoča, da predlaga obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, če zaradi kršitve prava ni imela možnosti sodelovanja v postopku, mogoče razlagati široko, tako da na njeno področje uporabe spada položaj, v katerem sodišče, ki je s pravnomočno zamudno sodbo ugodilo zahtevku prodajalca ali ponudnika, ki temelji na pogodbi, sklenjeni s potrošnikom, te pogodbe ni preučilo po uradni dolžnosti z vidika morebitnega obstoja nepoštenih pogojev, kar je v nasprotju z obveznostmi, ki jih ima na podlagi Direktive 93/13, in v katerem bi se izkazalo, da so procesna pravila za uveljavljanje pravice tega potrošnika do vložitve ugovora zoper to zamudno sodbo takšna, da obstaja nezanemarljivo tveganje, da se bo potrošnik tej pravici odpovedal, in zato ne omogočajo zagotovitve spoštovanja pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive. Če taka široka razlaga zaradi omejitev, ki jih pomenijo splošna pravna načela in nemožnost razlage contra legem, ni mogoča, načelo učinkovitosti zahteva, da se spoštovanje teh pravic zagotovi v okviru postopka izvršitve te zamudne sodbe ali poznejšega ločenega postopka.

85

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: