–

za MJ on sam,

–

za Rzecznik Praw Obywatelskich J. Roszkiewicz in M. Taborowski,

–

za Prokurator Prokuratury Okręgowej w Poznaniu M. Smętkowski,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, B. Grabowska-Moroz in M. Rzotkiewicz, agenti,

–

za belgijsko vlado M. Jacobs, C. Pochet, L. Van den Broeck in M. Van Regemorter, agentke,

–

za dansko vlado V. Pasternak Jørgensen in M. Søndahl Wolff, agentki,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. Langer, agenta,

–

za finsko vlado H. Leppo, agentka,

–

za švedsko vlado A. Runeskjöld in H. Shev, agentki,

–

za Evropsko komisijo K. Herrmann in P. J. O. Van Nuffel, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, člena 6, od (1) do (3), ter člena 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med MJ in AA, podjetnikoma, v zvezi s terjatvijo, ki izhaja iz pogodbe o opravljanju storitev.

3

Člen 179 Konstytucja Rzeczypospolitej Polskiej (ustava Republike Poljske, v nadaljevanju: ustava) določa:

„Sodnike na predlog Krajowa Rada Sądownictwa [(nacionalni sodni svet, Poljska) (v nadaljevanju: KRS)] imenuje predsednik republike za nedoločen čas.“

4

Člen 186(1) ustave določa:

„[KRS] je varuh neodvisnosti sodišč in sodnikov.“

5

Člen 187 ustave določa:

„1.   [KRS] sestavljajo:

[…]

3.   Mandat izvoljenih članov [KRS] traja štiri leta.

4.   Ureditev, področje delovanja, način dela [KRS] in način izvolitve njegovih članov so določeni z zakonom.“

6

Člen 9a ustawa o Krajowej Radzie Sądownictwa (zakon o nacionalnem sodnem svetu) z dne 12. maja 2011 (Dz. U. št. 126, pozicija 714), kakor je bil spremenjen z ustawa o zmianie ustawy o Krajowej Radzie Sądownictwa oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembah zakona o nacionalnem sodnem svetu in nekaterih drugih zakonov) z dne 8. decembra 2017 (Dz. U. iz leta 2018, pozicija 3) (v nadaljevanju: zakon o KRS), določa:

„1.   Spodnji dom parlamenta izmed sodnikov [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] ter splošnih, upravnih in vojaških sodišč izvoli petnajst članov [KRS] za skupni štiriletni mandat.

2.   Spodnji dom parlamenta na volitvah iz odstavka 1, kolikor je mogoče, upošteva potrebo, da so v [KRS] zastopani sodniki iz različnih vrst in z različnih ravni sodišč.

3.   Skupni mandat novih članov [KRS], izvoljenih izmed sodnikov, se začne dan po njihovi izvolitvi. Odhajajoči člani [KRS] opravljajo funkcije do dneva, ko se začne skupni mandat novih članov [KRS].“

7

Člen 44 zakona o KRS določa:

„1.   Udeleženec v postopku lahko vloži tožbo pri [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] z utemeljitvijo, da je sklep [KRS] nezakonit, razen če ni v ločenih določbah določeno drugače. […]

1a.   V posameznih zadevah, ki se nanašajo na imenovanje na funkcijo sodnika Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], se lahko tožba vloži pri Naczelny Sąd Administracyjny [(vrhovno upravno sodišče)]. V teh primerih ni mogoče vložiti tožbe pri [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)]. Tožba pri [Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče)] ne more temeljiti na tožbenem razlogu, da ni bilo pravilno ocenjeno, ali kandidati izpolnjujejo merila, ki se upoštevajo pri odločanju o predložitvi predloga za imenovanje na mesto sodnika [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)].

1b.   Če v posameznih zadevah glede imenovanja na funkcijo sodnika [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] sklepa iz člena 37(1) ne izpodbijajo vsi udeleženci v postopku, postane sklep [KRS] pravnomočen, in sicer v delu, ki vsebuje odločitev o vložitvi predloga za imenovanje na mesto sodnika [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)], in v delu, ki vsebuje odločitev, da se ne vloži predlog za imenovanje na mesto sodnika tega vrhovnega sodišča, kar zadeva udeležence v postopku, ki niso vložili tožbe.

2.   Tožba se vloži prek Przewodniczący [predsednik KRS] v roku dveh tednov po vročitvi obrazloženega sklepa [KRS]. […]“

8

Z ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017 (Dz. U. iz leta 2018, pozicija 5) je bil med drugim v okviru Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ustanovljen Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve, Poljska).

9

Člen 26 zakona o vrhovnem sodišču, kakor je bil spremenjen z ustawa o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych, ustawy o Sądzie Najwyższym oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi zakona o organizaciji splošnih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov) z dne 20. decembra 2019 (Dz. U. iz leta 2020, pozicija 190), v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   [Senat za izredni nadzor in javne zadeve] je pristojen za odločanje o predlogih ali izjavah v zvezi z izločitvijo sodnika ali določitvijo sodišča, pred katerim mora potekati postopek, vključno z očitki, ki se nanašajo na neobstoj neodvisnosti sodišča ali sodnika. Sodišče, ki odloča v zadevi, nemudoma pošlje predlog predsedniku [senata za izredni nadzor in javne zadeve], da se ta predlog obravnava v skladu s pravili, ki jih določajo posebne določbe. Predložitev predloga predsedniku [senata za izredni nadzor in javne zadeve] ne prekine postopka, ki teče.

3.   Predlog iz odstavka 2 se ne obravnava, če se nanaša na ugotovitev ali presojo zakonitosti imenovanja sodnika ali njegove legitimnosti za opravljanje sodniške funkcije.“

10

Člen 47 ustawa – Kodeks postępowania cywilnego (zakon o uvedbi zakonika o civilnem postopku) z dne 17. novembra 1964 (Dz. U. št. 43, pozicija 296) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:

„1.   Na prvi stopnji sodišče odloča o zadevah v sestavi sodnika posameznika, razen če s posebno določbo ni predpisano drugače.

[…]

3.   Zunajobravnavne sklepe izda sodnik posameznik.

[…]“

11

Člen 48 zakonika o civilnem postopku določa:

„1.   Sodnik je izločen na podlagi zakona:

[…]

[…]“

12

Člen 49 tega zakonika določa:

„Ne glede na razloge iz člena 48 sodišče izloči sodnika na njegov predlog ali na predlog stranke, če obstaja okoliščina, ki lahko vzbudi upravičen dvom o nepristranskosti tega sodnika v dani zadevi.“

13

Člen 50 navedenega zakonika določa:

„1.   Stranke predlagajo izločitev sodnika v pisni obliki ali z ustno izjavo, zabeleženo pri sodišču, pred katerim teče zadeva, in svoj predlog obrazložijo.

2.   Poleg tega mora stranka, ki je sodelovala na obravnavi, izkazati verjetnost, da je do okoliščine, ki utemeljuje izločitev, prišlo šele pozneje oziroma da je bila o njej obveščena naknadno.

3.   Dokler o predlogu za izločitev sodnika ni odločeno:

14

Spor o glavni stvari poteka med dvema podjetnikoma glede terjatve, ki izhaja iz pogodbe o opravljanju storitev.

15

Ta pogodba je trgovinski posel v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL 2011, L 48, str. 1). Tožeča stranka v postopku v glavni stvari v okviru tožbe med drugim predlaga, naj se toženi stranki v postopku v glavni stvari naloži, naj ji plača nadomestilo za nastale stroške izterjave, kot določata člen 6(1) te direktive in člen 10(1) ustawa o przeciwdziałaniu nadmiernym opóźnieniom w transakcjach handlowych (zakon o preprečevanju čezmernih zamud v trgovinskih poslih) z dne 8. marca 2013 (Dz. U. iz leta 2013, pozicija 403), s katerim je bila navedena direktiva prenesena.

16

Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je z dopisom z dne 21. maja 2021 vložila predlog za izločitev sodnice S. C., ki ji je bila dodeljena zadeva v glavni stvari. Trdi, da ta sodnica ni bila veljavno imenovana na sodniško funkcijo. Sklep glede njenega imenovanja naj bi namreč sprejel KRS v novi sestavi, v katere skladnost z ustavo je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) podvomilo.

17

Sodnica S. C. trdi, da ne obstaja nobena okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvome o njeni nepristranskosti, in da torej ni nobenega razloga za njeno izključitev iz obravnave navedene zadeve.

18

Predlog za izločitev te sodnice je bil predložen v obravnavo Sąd Rejonowy Poznań-Stare Miasto w Poznaniu (okrajno sodišče v Poznanju – Stare Miasto, Poljska), ki je predložitveno sodišče in ki o tem predlogu odloča v sestavi sodnika posameznika.

19

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje o nekaterih vidikih imenovanja navedene sodnice. Natančneje, to sodišče navaja, da je navedeno sodnico za sodnico Sąd Rejonowy Poznań-Stare Miasto w Poznaniu (okrajno sodišče v Poznanju – Stare Miasto) imenoval predsednik Republike Poljske na predlog KRS v novi sestavi.

20

V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da so bile za zadevno sodniško mesto vložene tri kandidature, med njimi kandidatura S. C., ki je bila od leta 2016 glavna strokovna sodelavka sodnika pri Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju, Poljska). Pojasnjuje, da sta kolegij Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju) in skupščina predstavnikov sodnikov okrajnih sodišč Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju) 21. oziroma 24. septembra 2018 izdala pozitivno mnenje o kandidaturi S. C.

21

KRS je s sklepom št. 611/2018 z dne 4. decembra 2018 med tremi vloženimi kandidaturami izbral kandidaturo S. C. in predsedniku Republike Poljske predlagal njeno imenovanje na to sodniško mesto. Druga kandidata zoper navedeni sklep nista vložila tožbe na podlagi člena 44(1) zakona o KRS. Predsednik Republike Poljske je 14. marca 2019 sklenil, da na navedeno sodniško mesto imenuje S. C.

22

V tem okviru predložitveno sodišče na eni strani dvomi o združljivosti postopka imenovanja sodnice S. C. s pravom Unije, zlasti ob upoštevanju sestave in vloge KRS v tem postopku ter neobstoja učinkovitega pravnega sredstva udeležencev navedenega postopka zoper to imenovanje. Njegovi dvomi v zvezi s tem po drugi strani izhajajo iz sodne prakse Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska), v skladu s katero predlog za izločitev sodnika, ki temelji na nepravilnostih, storjenih pri njegovem imenovanju, ni dopusten, in iz določb nacionalnega prava, na podlagi katerih je za preizkus zakonitosti imenovanja sodnika izključno pristojen senat za izredni nadzor in javne zadeve. V tem okviru se sklicuje tudi na sodno prakso Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), ki izhaja iz sodbe tega sodišča z dne 14. julija 2021 v zadevi P 7/20, v kateri je to sodišče razsodilo, da člen 4(3), drugi stavek, PEU v povezavi s členom 279 PDEU ni združljiv s poljskim pravnim redom, ker te določbe Sodišču omogočajo, da Republiki Poljski naloži „obveznosti ultra vires“ z začasnimi odredbami v zvezi z organizacijo in pristojnostjo poljskih sodišč ter postopkom, ki se uporablja pred njimi.

23

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, prvič, da je KRS na podlagi ustave organ, ki je bistven za avtonomijo sodstva in katerega naloga je zagotavljanje jamstev neodvisnosti sodnikov in sodišč. Zato bi morala sestava in delovanje tega organa izpolnjevati zahteve, določene z ustavo, da bi se zagotovilo, da predloge za imenovanje na mesto sodnika, ki jih navedeni organ naslovi na predsednika republike, poda organ, ki je neodvisen in reprezentira sodstvo. Vendar to sodišče pojasnjuje, da je bil KRS v novi sestavi, ki izhaja iz zakona o KRS, konstituiran v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli poljskega prava in vrednotami pravne države, določenimi v pravu Unije. Natančneje, izvolitev petnajstih članov KRS, ki so sodniki, s strani spodnjega doma parlamenta, in ne s strani samih sodnikov, naj bi povzročila izgubo avtonomije sodstva in očitno odvisnost tega organa od zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Predložitveno sodišče poudarja, da so take ugotovitve izrecno potrdili Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), Evropsko sodišče za človekove pravice in samo Sodišče, ki so vsi poudarili, da KRS v novi sestavi ne pomeni jamstev neodvisnosti in nepristranskosti, ki se med drugim zahtevata s pravom Unije.

24

Drugič, predložitveno sodišče navaja, da je za obravnavo tožb, vloženih zoper sklepe KRS v zvezi s predlogi za imenovanje na mesto sodnika, pristojen senat za izredni nadzor in javne zadeve, ki ga sestavljajo izključno osebe, imenovane na podlagi postopka imenovanja, ki ga vodi KRS v novi sestavi. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da ta senat pomeni jamstva neodvisnosti, ki se zahtevajo od „z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“. Ker pa ni nobene druge realne možnosti za izpodbijanje pravilnosti tega postopka, naj bi neobstoj učinkovitega pravnega sredstva lahko sistemsko vzbudil legitimne dvome o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, ki izhajajo iz navedenega postopka.

25

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy Poznań-Stare Miasto w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju – Stare Miasto) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

26

S sklepoma predsednika Sodišča z dne 23. marca 2022 in 11. januarja 2024 je bil postopek prekinjen do končne odločbe v združenih zadevah C‑181/21 in C‑269/21 oziroma se je nadaljeval.

27

Prokuratura Okręgowa w Poznaniu (regionalno državno tožilstvo v Poznanju, Poljska) trdi, da Sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ker se v bistvu postavljeni vprašanji nanašata na organizacijo sodstva, kar je področje, ki ni v pristojnosti Unije.

28

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav je organizacija sodstva v državah članicah res v njihovi pristojnosti, morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije, in da lahko to velja med drugim glede nacionalnih pravil v zvezi s sprejetjem odločb o imenovanju sodnikov in po potrebi pravil v zvezi s sodnim nadzorom, ki se uporablja v okviru takih postopkov imenovanja (sodbe z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 75 in navedena sodna praksa; z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑508/19, EU:C:2022:201, točka 56, in z dne 6. marca 2025, D. K. (Odvzem zadev sodniku), C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 42.

29

Poleg tega se ugovor, ki ga je tako podalo regionalno državno tožilstvo v Poznanju, v bistvu nanaša na sam obseg določb prava Unije, na katere se nanašata postavljeni vprašanji, in torej na razlago teh določb. Taka razlaga pa na podlagi člena 267 PDEU očitno spada v pristojnost Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 76 in navedena sodna praksa).

30

Sodišče je zato pristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

31

Okrožno državno tožilstvo v Poznanju trdi, na prvem mestu, da sta postavljeni vprašanji hipotetični, saj predložitveno sodišče ne navaja nobene posebne okoliščine, ki bi kazala na to, da sodnica S. C. ne zagotavlja jamstva neodvisnosti ali da je bila imenovana nepravilno.

32

V zvezi s tem je treba navesti, da je namen teh vprašanj, na eni strani, predložitvenemu sodišču omogočiti presojo združljivosti nacionalne ureditve, ki ureja imenovanje sodnikov, predvsem imenovanje te sodnice, zlasti s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine. Na drugi strani je namen navedenih vprašanj ugotoviti, ali ti določbi nasprotujeta ureditvi države članice in sodni praksi ustavnega sodišča te države članice, ki podeljuje izključno pristojnost za nadzor zakonitosti imenovanja sodnika v okviru postopka za izločitev, ki temelji na pogojih, pod katerimi je bil ta sodnik imenovan, organu, ki naj tako kot senat za izredni nadzor in javne zadeve ne bi izpolnjeval zahtev iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.

33

Ugotoviti pa je treba, da se trditve regionalnega državnega tožilstva v Poznanju v zvezi z jamstvi neodvisnosti, ki jih zagotavlja sodnica S. C., v bistvu nanašajo na obseg in s tem na razlago določb prava Unije, na katere se nanašata vprašanji za predhodno odločanje, ter na učinke, ki bi lahko izhajali iz teh določb. Take trditve, ki se nanašajo na vsebino postavljenih vprašanj, tako v bistvu ne morejo povzročiti njune nedopustnosti (sodba z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 90 in navedena sodna praksa).

34

Navedenih vprašanj torej ni mogoče šteti za hipotetični.

35

Na drugem mestu, regionalno državno tožilstvo v Poznanju trdi, da predložitveno sodišče ni spoštovalo obveznosti iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča v zvezi z opisom razlogov, zaradi katerih se sprašuje o razlagi zadevnih določb prava Unije, in opisom zveze, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari.

36

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje vse informacije, ki se zahtevajo s tem členom 94(c), zlasti vsebino nacionalnih določb iz postopka v glavni stvari, razloge, zaradi katerih je predložitveno sodišče Sodišče vprašalo o razlagi določb prava Unije, na katere se nanašata postavljeni vprašanji, ter zvezo, ki jo je to sodišče ugotovilo med temi določbami prava Unije in temi nacionalnimi določbami, tako da ima Sodišče na voljo vse potrebne elemente za odločanje o teh vprašanjih.

37

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je torej dopusten.

38

Iz obrazložitve predložitvene odločbe je razvidno, na eni strani, da se postavljeni vprašanji v bistvu nanašata na razlago načela neodvisnosti in nepristranskosti sodišč, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine, in na drugi strani, da se, kot je navedeno v točki 15 te sodbe, zadeva, v kateri je bil vložen predlog za izločitev iz postopka v glavni stvari, nanaša zlasti na poljsko ureditev, s katero je bila prenesena Direktiva 2011/7. Zato spor o glavni stvari ne spada le na področje uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, ampak tudi na področje uporabe člena 47 Listine.

39

V teh okoliščinah je treba postavljeni vprašanji preučiti le glede na člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine, ne da bi bilo treba razlagati tudi člen 6, od (1) do (3), PEU, saj predložitveno sodišče ni navedlo iz katerih razlogov Sodišče sprašuje o razlagi zadnjenavedene določbe.

40

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice in sodni praksi ustavnega sodišča te države članice, v skladu s katerima je v okviru postopka za izločitev, ki temelji na pogojih za imenovanje sodnika, na katerega se ta postopek nanaša, za obravnavanje predloga za izločitev izključno pristojen organ, kot je senat za izredni nadzor in javne zadeve, in je izključeno, da bi ta organ kakor koli preizkusil zakonitost imenovanja tega sodnika, in – v primeru pritrdilnega odgovora – ali mora nacionalno sodišče, ki odloča o tem predlogu za izločitev, za ohranitev polnega učinka teh določb po analogiji uporabiti nacionalne določbe v zvezi z izločitvijo sodnika, ki v zadevi ne sme opravljati sodniške funkcije, po samem zakonu.

41

Najprej je treba poudariti, kot je bilo v bistvu opozorjeno v točki 28 te sodbe, da čeprav organizacija sodstva v državah članicah, zlasti vzpostavitev, sestava, pristojnosti in delovanje nacionalnih sodišč, vključno z načini nadzora nad zakonitostjo imenovanja sodnikov, spada v pristojnost teh držav, morajo te pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije, zlasti iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.

42

V zvezi s tem je načelo učinkovitega pravnega varstva, na katero se sklicuje člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in ki je določeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ter je zdaj potrjeno v členu 47 Listine (sodbe z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 219 in navedena sodna praksa; z dne 11. maja 2023, Inspecia Judiciară, C‑817/21, EU:C:2023:391, točka 40, in z dne 8. maja 2024, Asociaia Forumul Judecătorilor din România (Združenja sodnikov in tožilcev), C‑53/23, EU:C:2024:388, točka 35).

43

Poleg tega, ker Listina določa pravice, ki ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja EKČP, je namen člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to posegalo v avtonomijo prava Unije. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago, ki jo poda v določeni zadevi, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6(1) EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (glej v tem smislu sodbe z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 46 in navedena sodna praksa; z dne 1. avgusta 2025, Dimnev, C‑404/24, EU:C:2025:595, točka 44, in z dne 4. septembra 2025, AW T, C‑225/22, EU:C:2025:649, točka 46).

44

Po tem pojasnilu je treba opozoriti, da mora vsaka država članica na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU zagotoviti, da organi, ki so pozvani, naj kot „sodišče“ v smislu prava Unije odločijo o vprašanjih glede uporabe ali razlage tega prava, in ki tako spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem pravnem varstvu, med katerimi je zahteva po neodvisnosti (sodbe z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 47 in navedena sodna praksa; z dne 4. septembra 2025, AW T, C‑225/22, EU:C:2025:649, točka 47, in z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije), C‑448/23, EU:C:2025:975, točka 107).

45

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče obravnava predlog za izločitev sodnika, ker naj ta ne bi bil veljavno imenovan. Vendar določbe poljskega prava, kot jih razlaga Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), predpisujejo, da je za nadzor nad zakonitostjo imenovanja zadevne osebe na sodniško mesto izključno pristojen senat za izredni nadzor in javne zadeve, tako da na podlagi tega prava in sodne prakse tega poljskega ustavnega sodišča predložitveno sodišče ni pristojno, da samo opravi tako obravnavo, in mora to sodišče to presojo odstopiti temu senatu. Poleg tega ta izključna pristojnost ostaja omejena, ker navedeni senat v skladu s členom 26(3) zakona o vrhovnem sodišču ne obravnava predloga, vloženega na podlagi odstavka 2 tega člena 26, če se ta nanaša na ugotovitev in presojo zakonitosti imenovanja sodnika.

46

V zvezi s tem je Sodišče po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe v točkah 201 in 386 sodbe z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C‑204/21, EU:C:2023:442), v bistvu razsodilo, da Republika Poljska s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi nacionalna pravila, ki nacionalnim sodiščem pod grožnjo disciplinskih sankcij prepovedujejo preverjanje, ali sama ali sodniki, ki jih sestavljajo, oziroma drugi sodniki ali sodišča izpolnjujejo zahteve, ki izhajajo iz prava Unije v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo zadevnih sodišč in sodnikov, ni izpolnila obveznosti iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine ter na podlagi načela primarnosti prava Unije.

47

Sodišče je namreč v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, sprejelo prvi in drugi očitek Evropske komisije, ki sta se med drugim nanašala na združljivost člena 42a(1) in (2) ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001 (Dz. U. št. 98, pozicija 1070), ki vsakemu nacionalnemu sodišču prepoveduje, da preuči spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz prava Unije v zvezi z jamstvom „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“, ter člena 107(1), točki 2 in 3, tega zakona, ki omogoča, da se taka preučitev opredeli kot disciplinska kršitev, z določbami člena 19(1), drugi pododstavek, v povezavi s členom 47 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2025, AW T, C‑225/22, EU:C:2025:649, točka 60).

48

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče do te ugotovitve prišlo po tem, ko je med drugim poudarilo, da člen 26(3) zakona o vrhovnem sodišču izključuje, da bi lahko senat za izredni nadzor in javne zadeve, potem ko mu drugo sodišče posreduje predlog za izločitev sodnika, obravnaval ta predlog, kadar se ta nanaša na ugotovitev in presojo zakonitosti imenovanja sodnika ali na njegovo legitimnost za opravljanje sodniške funkcije (sodba z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 198).

49

Ta ugotovitev je bila delno obrazložena tudi z okoliščino, da nacionalna pravila, navedena v točki 46 te sodbe, zaradi prepovedi in disciplinskih kršitev, ki jih določajo v zvezi s sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ter vseh splošnih in upravnih sodišč, v bistvu tem lahko preprečujejo, da bi sprejeli ugotovitve in opravili presoje, ki jih morajo v nekaterih okoliščinah vseeno sprejeti in opraviti na podlagi prava Unije, glede na zahteve, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine v zvezi z jamstvom „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 285).

50

Iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU namreč izhaja, da morajo države članice zagotoviti obstoj učinkovitega sodnega nadzora, ki po potrebi omogoča preverjanje zakonitosti postopka imenovanja sodnikov. Ta obveznost izhaja iz same zahteve po „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“, ki terja, da za postopek imenovanja sodnikov veljajo ustrezna jamstva, ki lahko preprečijo kakršen koli poseg v njihovo neodvisnost in nepristranskost. Tako člen 19(1), drugi pododstavek, PEU zahteva, da lahko nacionalno sodišče v nekaterih okoliščinah preveri, ali je nepravilnost v postopku imenovanja sodnika lahko povzročila kršitev temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem v smislu te določbe in člena 47 Listine (sodbi z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točke 130 in 131, od 152 do 154 ter 159, in z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 131).

51

Poleg tega člen 19(1), drugi pododstavek, PEU državam članicam nalaga jasno in natančno obveznost rezultata, ki ji ni dodan noben pogoj, kar zadeva neodvisnost sodišč, ki morajo razlagati in uporabljati pravo Unije. Iz tega sledi, da morajo nacionalna sodišča, ki morajo v okviru svojih pristojnosti uporabiti pravo Unije, zagotoviti polni učinek zahtev tega prava in torej tega člena 19(1), drugi pododstavek, tako da po potrebi ne uporabijo nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju s tem pravom (glej v tem smislu sodbi z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 146, in z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 253 in navedena sodna praksa.

52

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč vsako nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, kot organ države članice dolžno, da v sporu, ki mu je predložen, ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z določbo prava Unije z neposrednim učinkom (sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 61, in z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 158 in navedena sodna praksa).

53

Tako v primeru izkazane kršitve člena 19(1), drugi pododstavek, PEU načelo primarnosti prava Unije zahteva, da nacionalna sodišča, ki morajo v okviru svojih pristojnosti uporabiti pravo Unije, po uradni dolžnosti ne uporabijo določb nacionalnega prava, s katerimi se kršijo zahteve, ki izhajajo iz tega člena 19(1), drugi pododstavek, ne glede na to, ali so zakonodajne ali ustavne, ne da bi jim bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo teh določb po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbi z dne 18. maja 2021, AsociaiaForumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točki 247 in 251, in z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 53 in navedena sodna praksa).

54

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora nacionalno sodišče, ki je uporabilo možnost, ki mu jo daje člen 267, drugi odstavek, PDEU, po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, tudi kadar gre za ustavno sodišče, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče, meni, da ta presoja ni skladna s pravom Unije, po potrebi tako, da ne uporabi nacionalnega pravila, ki mu nalaga, naj ravna v skladu z odločbami tega hierarhično višjega sodišča. Ta rešitev se uporablja tudi, kadar je splošno sodišče na podlagi nacionalnega postopkovnega pravila vezano na odločitev nacionalnega ustavnega sodišča, za katero meni, da je v nasprotju s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točki 75 in 76).

55

V zvezi s tem je Sodišče v sodbi z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije) (C‑448/23, EU:C:2025:975, točka 196), razsodilo, da Republika Poljska glede na razlago ustave, ki jo je podalo Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) v sodbi z dne 14. julija 2021, navedeni v točki 22 te sodbe, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi načel avtonomije, primarnosti, učinkovitosti in enotne uporabe prava Unije.

56

Iz tega sledi, da poljsko sodišče ne sme uporabiti presoje, ki izhaja iz sodbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) z dne 14. julija 2021, v delu, v katerem je z njo potrjena prepoved za vsa nacionalna sodišča, da preverijo, ali drug organ izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz prava Unije v zvezi z jamstvom neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča.

57

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 41 do 56 te sodbe, v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem mu je v obravnavo predložen predlog za izločitev sodnika, ki temelji na pogojih njegovega imenovanja, zavrniti uporabo poljske ureditve, kot jo med drugim razlaga Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), ki mu prepoveduje, da preizkusi zakonitost tega imenovanja, in mu nalaga, da ta preizkus odstopi senatu za izredni nadzor in javne zadeve, zato da bi samo opravilo navedeno obravnavo in po potrebi iz tega izpeljalo posledice, tako da bi odredilo izločitev zadevnega sodnika.

58

Vendar je treba ugotoviti, da je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, in zlasti iz stališč, podanih na obravnavi, razvidno, da so nepravilna imenovanja na sodniška mesta na Poljskem sistemske narave. Več kot 3000 sodnikov, kar je približno 30 % sodnikov te države članice, naj bi bilo namreč imenovanih na predlog KRS v novi sestavi, ne da bi imeli kandidati, ki v postopkih imenovanja niso uspeli, na voljo učinkovito pravno sredstvo zoper predloge KRS. Poleg tega je bilo v več sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča že razsojeno, da številni vidiki te reforme ne izpolnjujejo zahtev, ki izhajajo iz člena 6(1) EKČP oziroma člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine.

59

V zvezi s tem, kot je v bistvu navedeno v točki 44 te sodbe, člen 19(1), drugi pododstavek, PEU vsaki državi članici nalaga, da vzpostavi in vzdržuje pravosodni sistem, ki zagotavlja, da organi, ki spadajo v ta sistem in so pristojni za odločanje o pravnih sredstvih na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem pravnem varstvu, med katerimi je zahteva po neodvisnosti.

60

Ob upoštevanju sistemske narave nepravilnih imenovanj pa presoja glede spoštovanja zahteve po „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“ v vsakem posameznem primeru v okviru postopkov za izločitev, ki temeljijo na pogojih za imenovanje zadevnih sodnikov, načeloma ne more zadostovati za zagotovitev popolnega spoštovanja zahteve, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, da zadeve, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, obravnavajo neodvisna sodišča.

61

To velja še toliko bolj, ker lahko obstoj sistemskih ali splošnih posegov v neodvisnost nacionalne sodne oblasti, ki so posledica takih nepravilnih imenovanj, prav tako ogrozi pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki je bistveni sestavni del sistema, uvedenega s Pogodbama, da se nacionalnim sodiščem omogoči, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije (sodba z dne 1. avgusta 2025, Royal Football Club Seraing, C‑600/23, EU:C:2025:617, točka 77 in navedena sodna praksa), pri čemer taki posegi resno ogrožajo enotnost, doslednost in polni učinek tega prava.

62

Poleg tega je treba ugotoviti tudi, da je Evropsko sodišče za človekove pravice po postopku vzorčne sodbe v sodbi z dne 23. novembra 2023, Wałęsa proti Poljski (CE:ECHR:2023:1123JUD005084921), v bistvu razsodilo, da ugotovljene medsebojno povezane sistemske težave od poljske države zahtevajo ustrezne zakonodajne in druge ukrepe za odpravo težav v zvezi z neodvisnostjo sodstva, povezanih z reformami v tej državi.

63

Zato je treba v nacionalnem pravnem redu za, prvič, ponovno vzpostavitev zaupanja javnosti v pravosodni sistem in zagotovitev spoštovanja načela delitve oblasti ter, drugič, za zagotovitev kontinuitete in učinkovitosti delovanja pravosodja, vključno z učinkovitostjo mehanizma predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU vzpostaviti normativni okvir, ki ob upoštevanju narave in teže nepravilnosti, storjenih v postopku imenovanja sodnikov, omogoča presojo možnosti, da osebe, ki so bile nepravilno imenovane na sodniška mesta, še naprej opravljajo svoje funkcije.

64

Vendar člen 19(1), drugi pododstavek, PEU državam članicam ne nalaga enotnega modela za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva niti za ponovno vzpostavitev zaupanja v pravosodni sistem, ki ga je javnost izgubila zaradi sistemskih nepravilnosti pri imenovanju na sodniška mesta.

65

Tako imajo države članice široko polje proste presoje glede konkretne vsebine normativnega okvira, vzpostavljenega za to, če ta okvir z objektivnimi merili zagotavlja, da lahko le nepravilno imenovane osebe, ki izkazujejo zadostna jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, še naprej opravljajo svoje funkcije.

66

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine in načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice in sodni praksi ustavnega sodišča te države članice, s katero se ta ureditev razlaga, ki nekemu organu podeljujeta izključno pristojnost za odločanje o predlogu za izločitev sodnika, ki temelji na pogojih njegovega imenovanja, pri tem pa temu organu odvzemata možnost, da tak predlog obravnava, če se z njim izpodbija zakonitost postopka imenovanja tega sodnika. Nacionalno sodišče, ki odloča o takem predlogu za izločitev, mora zavrniti uporabo te ureditve, kakor se razlaga v tej sodni praksi, in samo preizkusiti zakonitost imenovanja navedenega sodnika, zlasti tako, da preveri, ali ta izpolnjuje zahtevo po „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“, in po potrebi odredi izločitev navedenega sodnika, če morebitne nepravilnosti pri tem imenovanju pomenijo kršitev te zahteve.

67

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se kot „neodvisno in nepristransko sodišče“ opredeli sestava, v kateri zaseda sodnik posameznik, ki je bil na svoje mesto imenovan po koncu postopka imenovanja, za katerega je značilno, na prvem mestu, da je kandidaturo tega sodnika priporočil organ, ki ni neodvisen, in na drugem mestu, da drugi udeleženci tega postopka imenovanja niso imeli pravice do učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje zakonitosti imenovanja tega sodnika.

68

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 42 te sodbe, je načelo učinkovitega pravnega varstva, na katero se sklicuje člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je med drugim določeno v členu 6(1) EKČP ter zdaj potrjeno v členu 47, drugi odstavek, Listine.

69

Jamstva dostopa do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, zlasti tista, ki določajo pojem in sestavo tega sodišča, so temelj pravice do poštenega sojenja. Preverjanje, ali je organ zaradi svoje sestave tako sodišče, kadar se v zvezi s tem pojavi resen dvom, je potrebno za zaupanje, ki ga morajo sodišča demokratične družbe vzbujati pri pravnem subjektu (glej v tem smislu sodbe z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 58 in navedena sodna praksa; z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 113, in z dne 8. maja 2024, Asociaia Forumul Judecătorilor din România (Združenja sodnikov in tožilcev), C‑53/23, EU:C:2024:388, točka 55).

70

V skladu z ustaljeno sodno prakso jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, ki se tako zahtevajo na podlagi prava Unije, narekujejo obstoj pravil, ki se nanašajo zlasti na sestavo zadevnega organa ter na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za samoizločitev, izločitev in razrešitev njegovih članov ter na podlagi katerih je mogoče odpraviti vsak legitimen dvom pravnih subjektov o zaščitenosti tega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov (sodbe z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 109, in z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 93 in navedena sodna praksa, ter z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije), C‑448/23, EU:C:2025:975, točka 263).

71

V zvezi s tem je pomembno, da sodniki niso izpostavljeni zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Pravila, ki se uporabljajo za status sodnikov in opravljanje njihovih funkcij, morajo zlasti omogočiti, da se ne izključijo zgolj vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov, ter da se tako prepreči vtis, da ti sodniki niso neodvisni ali nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih zbujati sodstvo (sodbe z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 110; z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 94 in navedena sodna praksa, ter z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije), C‑448/23, EU:C:2025:975, točka 264).

72

V tem okviru je Sodišče s sklicevanjem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice razsodilo, da čeprav je pravica do „z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ samostojna pravica, je ta pravica vseeno zelo tesno povezana z jamstvoma „neodvisnosti“ in „nepristranskosti“. Natančneje, v skladu z načelom delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države, mora biti zagotovljena neodvisnost sodišč med drugim od zakonodajne in izvršilne oblasti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točki 124 in 127 ter navedena sodna praksa; z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točki 117 in 118 ter navedena sodna praksa, in z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije), C‑718/21, EU:C:2023:1015, točka 47).

73

V zvezi s tem je namen zahteve po „z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem“ v smislu prava Unije preprečiti, da bi bila organizacija sodnega sistema prepuščena prosti presoji izvršilne oblasti, in zagotoviti, da je to področje urejeno z zakonom, ki ga je sprejela zakonodajna oblast v skladu s pravili, ki urejajo izvajanje njene pristojnosti. Ta izraz odraža zlasti načelo pravne države in se ne nanaša samo na pravno podlago samega obstoja sodišča, temveč tudi na sestavo sodišča v posamezni zadevi ter na vse druge določbe nacionalnega prava, katerih neupoštevanje pomeni, da eden ali več sodnikov nepravilno sodeluje pri obravnavi zadeve, kar vključuje zlasti določbe glede neodvisnosti in nepristranskosti članov zadevnega sodišča (sodbe z dne 26. marca 2020, Preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija, C‑542/18 RX-II in C‑543/18 RX-II, EU:C:2020:232, točka 73 in navedena sodna praksa; z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 129, in z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije), C‑448/23, EU:C:2025:975, točka 265).

74

Zato je nujno, da so vsebinski pogoji in postopkovna pravila, ki veljajo za sprejetje odločitev o imenovanju sodnikov, taki, da pri pravnih subjektih ne morejo ustvariti legitimnih dvomov v zvezi z zaščitenostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo v razmerju do nasprotujočih si interesov za imenovanje zadevnih oseb. Za to je zlasti pomembno, da so ti pogoji in pravila zasnovani tako, da izpolnjujejo zahteve, navedene v prejšnji točki te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 97 in navedena sodna praksa).

75

Kar zadeva, natančneje, postopek imenovanja sodnikov, je Sodišče s sklicevanjem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice tudi razsodilo, da je glede na bistvene posledice, ki jih ima navedeni postopek za pravilno delovanje in legitimnost sodne oblasti v demokratični državi, v kateri velja vladavina prava, tak postopek nujno neločljiv element pojma „z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ v smislu člena 47, drugi odstavek, Listine. Neodvisnost sodišča v smislu te določbe je tako med drugim odvisna od načina imenovanja njegovih članov (glej v tem smislu sodbe z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 57 in navedena sodna praksa; z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 120 in navedena sodna praksa, ter z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije), C‑718/21, EU:C:2023:1015, točka 60).

76

Vendar vsaka napaka, do katere bi lahko prišlo med postopkom imenovanja sodnika, ne more vzbuditi dvoma o neodvisnosti in nepristranskosti tega sodnika ter posledično o statusu sestave, v kateri zaseda, kot „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ v smislu prava Unije (sodbi z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 123, in z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije), C‑448/23, EU:C:2025:975, točka 267).

77

V skladu z ustaljeno sodno prakso nepravilnost, storjena pri imenovanju sodnika ali več sodnikov v zadevnem pravosodnem sistemu, pomeni kršitev zahteve po „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“, zlasti kadar je ta nepravilnost po naravi in teži taka, da ustvarja dejansko nevarnost, da lahko druge veje oblasti, zlasti izvršilna, izvajajo neupravičeno diskrecijsko pravico, ki ogroža integriteto rezultata, do katerega pripelje postopek imenovanja, in ki tako pri pravnih subjektih vzbuja legitimen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti zadevnega sodnika ali sodnikov. Do tega pride, kadar gre za temeljna pravila, ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja tega sodnega sistema (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 130, in z dne 29. julija 2024, Valančius, C‑119/23, EU:C:2024:653, točka 52 in navedena sodna praksa.

78

Ugotovitev v zvezi z obstojem kršitve zahteve po „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“ in v zvezi s posledicami take kršitve je predmet celovite presoje številnih elementov, ki – upoštevani skupaj – prispevajo k temu, da pri pravnih subjektih nastanejo legitimni dvomi v zvezi z neodvisnostjo in nepristranskostjo sodnikov (sodbi z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 74 in navedena sodna praksa, ter z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires nad sodno prakso Sodišča – Primarnost prava Unije), C‑448/23, EU:C:2025:975, točka 269).

79

V obravnavanem primeru se bo moralo torej nazadnje predložitveno sodišče glede na ugotovitev iz točke 57 te sodbe – ob upoštevanju vseh načel, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 68 do 75 te sodbe, in po tem, ko bo opravilo presojo, ki se za to zahteva – izreči o tem, ali vsi pogoji, v katerih je bila imenovana sodnica S. C., in zlasti morebitne nepravilnosti, ki naj bi bile storjene v okviru postopka njenega imenovanja, lahko pripeljejo do ugotovitve, da te sodnice ni mogoče šteti za „neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ v smislu prava Unije.

80

Člen 267 PDEU namreč Sodišču ne daje pristojnosti, da uporabi pravila Unije za določen primer, ampak le, da se izreče o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije. Vendar lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče v okviru sodnega sodelovanja, uvedenega s členom 267 PDEU, na podlagi elementov v spisu, s katerim razpolaga, predložitvenemu sodišču poda elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji učinkov neke določbe tega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točki 132 in 133 ter navedena sodna praksa).

81

Kar zadeva elemente iz postopka v glavni stvari in, natančneje, na prvem mestu, dejstvo, da je kandidaturo sodnice S. C. priporočil KRS v novi sestavi, je treba poudariti, kot je razvidno iz točke 23 te sodbe, da je KRS v skladu z ustavo bistveni organ za avtonomijo sodne oblasti, katerega naloga je zagotavljanje neodvisnosti sodnikov in sodišč.

82

Sodišče pa je v zvezi z novo sestavo KRS razsodilo, da sta dejstvo, da je bil nekaterim članom, ki so do tedaj sestavljali KRS, skrajšan tekoči štiriletni mandat, ki je določen v členu 187(3) ustave, in dejstvo, da je po spremembah zakona o nacionalnem sodnem svetu, ki so privedle do zakona o KRS, petnajst članov KRS, ki so sodniki in so jih prej izvolili njihovi kolegi, imenovala poljska zakonodajna veja oblasti, kar je povzročilo, da je 23 od 25 članov KRS v tej novi sestavi imenovala poljska izvršilna in zakonodajna veja oblasti ali so člani teh vej oblasti, lahko vzbudila legitimne dvome glede neodvisnosti in vloge KRS v postopku imenovanja, ki mora privesti do imenovanja na mesta sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) (glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točke 104, 105 in 108, in z dne 6.oktobra 2021W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točki 146 in 150).

83

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da dejstvo, da KRS v novi sestavi ne izkazuje zadostnih jamstev neodvisnosti, da bi se odpravil vsak legitimen dvom o pravilnosti postopkov imenovanja sodnikov, v katerih sodeluje, samo po sebi ne zadostuje za ugotovitev kršitve zahtev, ki so neločljivo del člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 75 in navedena sodna praksa).

84

Na drugem mestu, kar zadeva neobstoj pravice do učinkovitega pravnega sredstva za udeležence zadevnega postopka imenovanja, saj je njihovo pravno sredstvo mogoče vložiti le pred senatom za izredni nadzor in javne zadeve, ki ga sestavljajo sodniki, imenovani na predlog KRS v njegovi novi sestavi, je treba opozoriti, da je v točki 77 sodbe z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015), Sodišče v okviru presoje, ali ima senat za izredni nadzor in javne zadeve status „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU, razsodilo, da iz celostnega upoštevanja tako sistemskih elementov kot elementov okoliščin, ki so zaznamovali imenovanje sodnikov, ki so bili prvotno imenovani v ta senat, v ta organ, izhaja, da ta senat nima statusa „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2025, AW T, C‑225/22, EU:C:2025:649, točki 49 in 50).

85

Poleg tega je Sodišče v okviru nadaljevanja te sodbe v več sklepih na podlagi istih razlogov ugotovilo nedopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložil senat za izredni nadzor in javne zadeve, ki ga v celoti ali delno sestavljajo člani, imenovani pod enakimi pogoji, kot so bili obravnavani v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba (sklepi z dne 9. aprila 2024, T. (Avdiovizualni programi za otroke), C‑22/22, EU:C:2024:313; z dne 15. maja 2024, Rzecznik Finansowy, C‑390/23, EU:C:2024:419, z dne 29. maja 2024, Prokurator Generalny (Poljska izredna pritožba II), C‑43/22, EU:C:2024:459; z dne 29. maja 2024, Rzecznik Praw Obywatelskich (Poljska izredna pritožba), C‑720/21, EU:C:2024:489, in z dne 21. junija 2024, Kancelaria B., C‑810/23, EU:C:2024:543).

86

V obravnavani zadevi pa so bili, kot je razvidno iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, v času imenovanja sodnice S. C., v katerem je bilo mogoče vložiti pravno sredstvo pri senatu za izredni nadzor in javne zadeve, vsi sodniki, ki so zasedali v tem senatu, imenovani v okoliščinah, ki jih je Sodišče preučilo v sodbi z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015), in ki so privedle do ugotovitve, na katero je bilo opozorjeno v točki 84 te sodbe, da navedeni senat nima statusa „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“.

87

Tako s pridržkom presoj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, pravnega sredstva, ki ga je mogoče vložiti pri senatu za izredni nadzor in javne zadeve, ni mogoče šteti za učinkovito, ker bi bilo vloženo pri sodišču, katerega člani ne izpolnjujejo zahteve po „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“ v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine.

88

Kar zadeva vprašanje, ali to, da udeleženci zadevnega postopka imenovanja nimajo pravice do učinkovitega pravnega sredstva, samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da zadevni sodnik ni „z zakonom predhodno ustanovljen“ v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine, je Sodišče sicer razsodilo, da se morebiten neobstoj možnosti vložitve pravnega sredstva v okviru postopka imenovanja na mesta sodnikov nacionalnega vrhovnega sodišča lahko v nekaterih primerih ne izkaže za problematičen glede na zahteve, ki izhajajo iz prava Unije, zlasti iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. Vendar je drugače v okoliščinah, v katerih lahko vsi upoštevni elementi, značilni za tak postopek v danem nacionalnem pravnem in dejanskem okviru, in zlasti pogoji, v katerih pride do nenadne odprave možnosti vložitve pravnega sredstva, ki je obstajalo do tedaj, pri pravnih subjektih vzbudijo sistemske dvome o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, imenovanih ob koncu tega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 129.

89

V obravnavanem primeru zato ni mogoče šteti, da neobstoj takega pravnega sredstva zoper imenovanje osebe S. C. na sodniško funkcijo, če se obravnava ločeno, zadostuje za njeno izločitev.

90

V teh okoliščinah je treba presoditi, ali okoliščini, ki sta predmet prvega vprašanja, obravnavani skupaj, omogočata ugotovitev, da navedena sodnica ne izpolnjuje zahteve po „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“ v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine.

91

V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov in kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, za presojo, ali sodniki izpolnjujejo zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti ter so „z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ v smislu teh določb, ni treba preučiti le elementov v zvezi z njihovim postopkom imenovanja, ampak je treba upoštevati tudi druge upoštevne kontekstualne elemente, tako da se opravi celovita presoja vseh elementov v zvezi z njihovim imenovanjem (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 132).

92

Kot pa je razvidno iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je, na prvem mestu, sodnica S. C. opravljala naloge glavne strokovne sodelavke sodnika na Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju). Na drugem mestu, kolegij tega regionalnega sodišča in skupščina predstavnikov sodnikov okrajnih sodišč, ki spadajo pod navedeno regionalno sodišče, sta podala pozitivno mnenje o njeni kandidaturi. Na tretjem mestu, drugi kandidati v postopku imenovanja imenovanja te sodnice niso izpodbijali. Na četrtem mestu, predložitveno sodišče ni navedlo nobenega drugega upoštevnega indica v zvezi z okoliščinami tega imenovanja, ki bi lahko za namene preučitve iz točke 91 te sodbe prispeval k temu, da se pri pravnih subjektih vzbudijo legitimni dvomi o zaščitenosti navedene sodnice pred zunanjimi dejavniki.

93

Tako se zdi – s pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče – da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti druge dejanske in pravne okoliščine, zaradi katere bi bila lahko vprašljiva neodvisnost ali nepristranskost te sodnice.

94

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se kot „neodvisno in nepristransko sodišče“ opredeli sestava, v kateri zaseda sodnik posameznik, ki je bil imenovan na svoje mesto po koncu postopka imenovanja, za katerega je značilno, na prvem mestu, da je kandidaturo tega sodnika priporočil organ, ki ne izkazuje zadostnih jamstev neodvisnosti, da bi se pri pravnih subjektih odpravil vsak legitimen dvom o pravilnosti postopkov imenovanja sodnikov, v katerih ta organ sodeluje, in na drugem mestu, da udeleženci tega postopka imenovanja niso imeli pravice do učinkovitega pravnega sredstva, če ni drugih upoštevnih elementov v zvezi z okoliščinami navedenega postopka, ki bi bili take narave in teže, da bi bila lahko zaradi njih, gledano v celoti, vprašljiva neodvisnost ali nepristranskost navedenega sodnika.

95

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: