1

Harry Shindler, Christopher David Randolph, Douglas Edward Watson, Michael Charles Strawson, Hilary Elizabeth Walker, Sarah Caroline Griffiths, James Graham Cherrill, Anita Ruddell Tuttell, Joséphine French in William John Tobbin s pritožbo predlagajo razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 8. junija 2021, Shindler in drugi/Svet (T‑198/20, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2021:348), s katero je Splošno sodišče kot nedopustno zavrglo njihovo tožbo za razglasitev popolne ali delne ničnosti, prvič, Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7, v nadaljevanju: sporazum o izstopu) in Sklepa Sveta (EU) 2020/135 z dne 30. januarja 2020 o sklenitvi Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 1, v nadaljevanju: sporni sklep) (v nadaljevanju skupaj: sporna akta).

2

Pritožniki so državljani Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki prebivajo na Irskem, v Španiji, Franciji in Italiji.

3

Državljani Združenega kraljestva so se 23. junija 2016 na referendumu odločili za izstop svoje države iz Evropske unije.

4

Združeno kraljestvo je 29. marca 2017 na podlagi člena 50(2) PEU Evropski svet uradno obvestilo o svoji nameri, da izstopi iz Unije.

5

Predstavniki Unije in Združenega kraljestva so 24. januarja 2020 podpisali sporazum o izstopu.

6

Svet Evropske unije je 30. januarja 2004 sprejel sporni sklep. Na podlagi člena 1 tega sklepa je bil sporazum o izstopu odobren v imenu Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo.

7

Združeno kraljestvo je 31. januarja 2020 izstopilo iz Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo. Sporazum o izstopu je začel veljati 1. februarja 2020.

8

Pritožniki so 30. marca 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo za razglasitev popolne ali delne ničnosti spornih aktov.

9

Pritožniki so 21. aprila 2020 vložili vlogo, s katero so Splošnemu sodišču predlagali, naj Sodišču postavi vprašanja za predhodno odločanje. Predsednik Splošnega sodišča je 28. aprila 2020 odločil, da se ta vloga ne vloži v spis.

10

Svet je 14. julija 2020 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil ugovor nedopustnosti tožbe.

11

Pritožniki so 21. avgusta 2020 predložili stališča glede tega ugovora nedopustnosti.

12

Splošno sodišče je s sklepom z dne 5. novembra 2020 odločanje o navedenem ugovoru nedopustnosti pridržalo za končno odločbo in pridržalo odločitev o stroških.

13

Svet je 18. januarja 2021 vložil odgovor na tožbo. Predsednik desetega razširjenega senata je 11. februarja 2021 odločil, da tega odgovora ne bo vročil pritožnikom.

14

Pritožniki so z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. januarja 2021, predlagali prekinitev postopka v zvezi s preučitvijo tožbe. Svet je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu 8. februarja 2021, predložil stališče glede tega predloga za prekinitev. Predsednik desetega razširjenega senata je s sklepom z dne 10. februarja 2021 navedeni predlog za prekinitev zavrnil.

15

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom, na prvem mestu, v točkah od 19 do 21 tega sklepa ugotovilo, da čeprav je pred tem odločilo, da bo odločanje o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, pridržalo za končno odločbo, je bilo iz listin v spisu zadostno obveščeno, da lahko v skladu s členom 130 svojega poslovnika odloči s sklepom.

16

Na drugem mestu, v zvezi s predmetom tožbe je Splošno sodišče – potem ko je v točkah od 22 do 28 sklepa opozorilo, da sodišče Unije, kadar odloča o tožbi zoper mednarodni sporazum, ki ga je sklenila Unija, to tožbo na novo opredeli tako, da se nanaša na sklep o odobritvi sklenitve tega mednarodnega sporazuma – spremenilo opredelitev tožbe, ki so jo vložili pritožniki, kot da se nanaša zgolj na sporni sklep.

17

Na tretjem mestu je Splošno sodišče v zvezi z utemeljenostjo ugovora nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, menilo, da pritožniki ne izpolnjujejo nobenega od pogojev za procesno upravičenje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

18

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijanega sklepa navedlo, da je treba za presojo procesnega upravičenja pritožnikov upoštevati ne le sporni sklep, ampak tudi naravo in vsebino sporazuma o izstopu.

19

V tem okviru je Splošno sodišče, prvič, v točki 33 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da pritožniki niso naslovniki niti spornega sklepa niti sporazuma o izstopu in da zato nimajo pravice do vložitve tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, prvi del stavka, PDEU.

20

Drugič, v zvezi s procesnim upravičenjem pritožnikov glede na člen 263, četrti odstavek, drugi del stavka, PDEU, zlasti glede pogoja, da se mora akt na pritožnika nanašati posamično, je Splošno sodišče v točki 49 izpodbijanega sklepa opozorilo, da morajo pritožniki dokazati, da pri tem, da jim je bil s spornim sklepom odvzet status državljana Unije in pravice, povezane s tem statusom, ta sklep nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih zato posamično opredeljuje enako kot naslovnike takega sklepa.

21

Splošno sodišče je v točki 57 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se sporni sklep na pritožnike ne nanaša posamično in da zato nimajo procesnega upravičenja na podlagi člena 263, četrti odstavek, drugi del stavka, PDEU, ne da bi bilo treba preučiti, ali se ta sklep nanje neposredno nanaša.

22

Tretjič, Splošno sodišče je v zvezi s procesnim upravičenjem pritožnikov glede na člen 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU v točkah od 62 do 64 izpodbijanega sklepa navedlo, da je sporni sklep „splošni nezakonodajni akt“.

23

Splošno sodišče je v točkah 80 in 81 izpodbijanega sklepa menilo, da je treba pojem „predpisi“ v smislu člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU razlagati tako, da ne zajema sklepov o odobritvi sklenitve mednarodnega sporazuma, kot je sporni sklep, s katerim je bila odobrena sklenitev sporazuma o podrobnostih izstopa države članice iz Unije.

24

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točkah 82 in 83 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da pritožniki nimajo procesnega upravičenja glede na člen 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU, da je treba ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, ugoditi in da je zato treba tožbo zavreči kot nedopustno.

25

Pritožniki so 13. avgusta 2021 v sodnem tajništvu Sodišča vložili pritožbo zoper izpodbijani sklep.

26

Pritožniki s pritožbo Sodišču predlagajo, naj:

27

Svet Sodišču predlaga, naj:

28

Stranke so z aktoma, v sodnem tajništvu Sodišča vloženima 6. in 9. januarja 2023, odgovorile na vprašanje za pisni odgovor, ki ga je Sodišče postavilo na podlagi člena 61 svojega poslovnika in ki se je nanašalo na morebitne posledice, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers in Institut national de la statistique et des études économique (C‑673/20, EU:C:2022:449), v zvezi s presojo dopustnosti tožbe, vložene pri Splošnem sodišču.

29

Zastopnik pritožnikov je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 1. marca 2023, Sodišče obvestil o smrti H. Shindlerja, do katere je prišlo 20. februarja 2023, ne da bi navedel, da bodo v postopek vstopili njegovi pravni nasledniki.

30

Pritožniki v utemeljitev pritožbe v bistvu navajajo dva razloga, od katerih se prvi nanaša na nepravilnosti postopka pred Splošnim sodiščem, drugi pa na napačno uporabo prava pri presoji dopustnosti tožbe.

31

Pritožniki s prvim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 130 svojega poslovnika in načelo poštenega sojenja.

32

V zvezi s tem pritožniki trdijo, na prvem mestu, da je cilj tega člena omogočiti strankam, da razpravljajo o vseh tožbenih razlogih, ki so bili navedeni pred Splošnim sodiščem, in da se za to prilagodijo novim rokom, ki so jim določeni. Pritožniki Splošnemu sodišču tako na eni strani očitajo, da je na podlagi tega člena Svetu določilo rok za predložitev njegove vsebinske obrambe, ne da bi jim nato določilo nov rok, v katerem bi lahko predstavili svoja stališča tako glede ugovora nedopustnosti, ki ga je podala ta institucija, kot glede odgovora na tožbo, ki ga je vložila navedena institucija.

33

Na drugi strani pritožniki izpodbijajo zavrnitev Splošnega sodišča, da jim posreduje ta odgovor na tožbo, in zavrnitev njihove tožbe v izpodbijanem sklepu, ne da bi bila opravljena obravnava in ne da bi jim bile predložene kakršne koli informacije o poteku postopka, potem ko je bila zadeva pridržana za končno odločbo.

34

Pritožniki iz tega sklepajo, da so bili „zavedeni“ glede poteka postopka pred Splošnim sodiščem in da stranke v postopku niso bile na isti ravni, ter trdijo, da niso imeli možnosti izraziti svojega stališča. Splošno sodišče naj bi tako kršilo načelo enakosti orožij, ki je korelat pojma poštenega sojenja, ki je zagotovljeno zlasti s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

35

Poleg tega pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče odločilo v nasprotju s členom 64 svojega poslovnika, ker mora v skladu s tem členom „upoštevati le procesne akte in dokazila, s katerimi so se zastopniki strank lahko seznanili in glede katerih so se lahko izrekli“. Tako nepravilnost postopka naj bi po mnenju pritožnikov potrjevalo to, da je Splošno sodišče tožeči stranki posredovalo odgovor na tožbo, ki ga je Svet predložil v zadevi T‑231/20, Price/Svet.

36

Na drugem mestu, pritožniki trdijo, da so 19. januarja 2021 predlagali prekinitev postopka na podlagi člena 69 Poslovnika Splošnega sodišča, da bi to odločilo „potem ko so stranke ustno podale navedbe“ na podlagi člena 54 Statuta Sodišča Evropske unije. Vendar naj stranke nikakor ne bi ustno podale navedb o tem predlogu za prekinitev.

37

Na tretjem mestu, pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče odločilo, ne da bi se izreklo o predlogu Sveta za predložitev zadeve Sodišču zaradi „identičnosti vsebinskih vprašanj, ki so jih postavile tožeče stranke“, in vprašanj, ki so predmet predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju na podlagi člena 267 PDEU vložila tribunal judiciaire de Perpignan (sodišče prve stopnje v Perpignanu, Francija) in tribunal judiciaire d’Auch (sodišče prve stopnje v Auchu, Francija).

38

Svet trdi, da je prvi pritožbeni razlog očitno treba zavrniti.

39

Na prvem mestu, kar zadeva trditve, s katerimi pritožniki Splošnemu sodišču očitajo, da je kršilo člena 64 in 130 svojega poslovnika, je treba opozoriti, da nobene določbe Poslovnika Splošnega sodišča ni mogoče razlagati tako, da to, da je Splošno sodišče na podlagi člena 130(7) tega poslovnika odločilo, da presojo ugovora nedopustnosti pridrži za končno sodbo, pomeni, da mu je odvzeta možnost, da tožbo z obrazloženim sklepom zavrže, ne da bi opravilo ustni del postopka. Nasprotno, iz člena 130(6) Poslovnika Splošnega sodišča namreč izhaja, da lahko Splošno sodišče v primeru ugovora nedopustnosti ali nepristojnosti odloči, da začne ustni del postopka (glej v tem smislu sklep z dne 19. februarja 2008, Tokai Europe/Komisija, C‑262/07 P, neobjavljen, EU:C:2008:95, točki 26 in 27).

40

Iz tega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je najprej odločilo, da bo na podlagi člena 130(7) Poslovnika odločanje o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, pridržalo za končno odločbo, nato pa, da bo odločilo z obrazloženim sklepom, ni storilo nobene kršitve postopka.

41

Poleg tega iz točke 10 izpodbijanega sklepa izhaja, da so pritožniki 21. avgusta 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili stališča glede tega ugovora nedopustnosti. Zato zadostuje ugotovitev, da sta bila, ker so pritožniki mogli predstaviti svoja stališča o navedenem ugovoru nedopustnosti, Splošno sodišče pa se je omejilo na odločanje z obrazloženim sklepom, ne da bi o vprašanjih odločilo vsebinsko, načelo kontradiktornosti in s tem pravica pritožnikov do obrambe spoštovana.

42

Poleg tega je treba ugotoviti, da ker Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu ni odločilo o vsebini zadeve, tudi ni kršilo člena 64 svojega poslovnika, saj je očitno, da ni upoštevalo odgovora na tožbo, ki ga je vložil Svet. Teh ugotovitev v nasprotju s trditvami pritožnikov ne more omajati dejstvo, da je Splošno sodišče v okviru drugega postopka tožeči stranki posredovalo odgovor na tožbo, ki ga je vložil Svet.

43

Na drugem mestu, v zvezi s trditvami, s katerimi pritožniki Splošnemu sodišču očitajo, da ni zaslišalo strank o njihovem predlogu za prekinitev postopka, vloženem na podlagi člena 54 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 69 Poslovnika Splošnega sodišča, je iz točke 16 izpodbijanega sklepa razvidno, da so pritožniki 19. januarja in 8. februarja 2021 vložili predloga za prekinitev postopka, da je Svet predstavil svoje stališče o tem predlogu za prekinitev postopka, predsednik desetega razširjenega senata Splošnega sodišča pa je s sklepom z dne 10. februarja 2021 navedeni predlog za prekinitev zavrnil. Zato teh trditev ni mogoče sprejeti in jih je treba zavrniti.

44

Na tretjem mestu, v zvezi s trditvami, s katerimi pritožniki Splošnemu sodišču očitajo, da je odločilo, ne da bi se izreklo o predlogu Sveta za predložitev zadeve Sodišču zaradi „identičnosti vsebinskih vprašanj, ki so jih postavile tožeče stranke“, in vprašanj, ki so predmet predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju na podlagi člena 267 PDEU vložili tribunal judiciaire de Perpignan (sodišče prve stopnje v Perpignanu, Francija) in tribunal judiciaire d’Auch (sodišče prve stopnje v Auchu, Francija), iz spisa v zadevi pred Splošnim sodiščem ne izhaja, da je Svet vložil tak predlog. Zato tudi teh trditev ni mogoče upoštevati.

45

Glede na navedene preudarke je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

46

Pritožniki z drugim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji njihovega procesnega upravičenja glede na člen 263, četrti odstavek, drugi in tretji del stavka, PDEU. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

47

Pritožniki s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da spornega sklepa ni mogoče opredeliti za „predpis“ v smislu člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU.

48

Pritožniki opozarjajo, da je Sodišče v sodbi z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet (C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 60), razsodilo, da je namen merila „predpisa“ fizičnim in pravnim osebam omogočiti, da ničnostno tožbo zoper splošne akte, razen zakonodajnih aktov, vložijo pod manj strogimi pogoji. Splošno sodišče pa naj bi v točkah 61 in 62 ter od 67 do 81 izpodbijanega sklepa dodalo „drug pogoj“, ki naj ne bi izhajal iz sodne prakse, ki izhaja iz te sodbe.

49

V zvezi s tem pritožniki Splošnemu sodišču očitajo, da je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je sporazum o izstopu mednarodni sporazum. Trdijo, da je bilo Združeno kraljestvo na dan podpisa tega sporazuma še vedno država članica Unije in da je zato navedeni sporazum treba šteti za „notranji akt“ Unije.

50

Naravo sporazuma o izstopu po mnenju pritožnikov potrjuje, na eni strani, sam cilj tega sporazuma, ki naj bi bil, kot je razvidno iz šestega odstavka preambule tega sporazuma, urediti položaje, ustvarjene s pravom Unije, in na drugi strani, določbe navedenega sporazuma, ki kažejo na omejitvi suverenosti Združenega kraljestva, kot je njegov člen 6, ki določa, da se pravo Unije še naprej uporablja, kadar se Sporazum o izstopu sklicuje nanj, ter člen 4 tega sporazuma, ki določa, da morajo sodni in upravni organi Združenega kraljestva v primeru spora ustrezno upoštevati ustrezno sodno prakso Sodišča, sprejeto po koncu obdobja iz člena 126 tega sporazuma, imenovanega „prehodno obdobje“.

51

Poleg tega pritožniki izpodbijajo analizo, ki jo je Splošno sodišče opravilo v izpodbijanem sklepu v zvezi s „predpisi“, in zlasti analizo v zvezi z vprašanjem, ali je sklepe o odobritvi sklenitve mednarodnega sporazuma mogoče šteti za take predpise. Pritožniki Splošnemu sodišču zlasti očitajo, da ni upoštevalo člena 275 PDEU. Ker ta člen določa, da so nekateri mednarodni sporazumi ali nekateri akti izključeni iz pristojnosti Sodišča Evropske unije, naj bi bilo torej vprašanje, „ali je sporazum o izstopu akt skupne zunanje in varnostne politike ali akt, sprejet na podlagi določb v zvezi s to politiko“. Po mnenju pritožnikov pa niti sklep o odobritvi sklenitve mednarodnega sporazuma niti podpis tega sporazuma ne spadata v skupno zunanjo ali varnostno politiko, zato naj spornih aktov ne bi bilo mogoče izključiti iz pristojnosti Sodišča.

52

Poleg tega pritožniki izpodbijajo presojo Splošnega sodišča v zvezi s hierarhično prednostjo mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Unija, pred drugimi splošnimi akti. V zvezi s tem trdijo, da se pristojnost Sodišča izvaja za vse akte institucij Unije, ne glede na to, ali so zakonodajni ali ne, in da so zato mednarodni sporazumi predpisi iz člena 263 PDEU.

53

Pritožniki trdijo, da sta sporna akta predpisa, ki ne potrebujeta izvedbenih ukrepov in katerih učinki, kot so izguba statusa državljana Unije in pravic, povezanih s tem statusom, niso odvisni od obstoja takih ukrepov. Menijo, da imajo procesno upravičenje za izpodbijanje teh aktov glede na člen 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU.

54

Pritožniki z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji njihovega procesnega upravičenja glede na člen 263, četrti odstavek, drugi del stavka, PDEU, ker naj bi specifičnost njihovega položaja dokazovala, da se sporni akti nanje posamično nanašajo.

55

Pritožniki v zvezi s tem trdijo, da „so bili prikrajšani, da bi demokratično nasprotovali izgubi svojega evropskega državljanstva“, čeprav naj bi jih sporni sklep „neposredno in posamično zadeval“.

56

V zvezi s tem pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v točki 51 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da sporni sklep na njih vpliva „zaradi njihovega objektivnega statusa državljanov Združenega kraljestva“. Pritožniki opozarjajo, da je bil namen njihove tožbe razglasitev ničnosti spornih aktov „v delu, v katerem ne ohranjajo evropskega državljanstva in njegovih atributov“, ter da so z njo želeli dokazati, da so državljani Združenega kraljestva, ki so prebivali v Uniji, tvorili „posebno skupino oseb“, tako da jih to, da so bili „izvzeti“, prizadeva bolj kot vse druge osebe. Tako naj bi bilo treba pogoj, da se mora sporni sklep na toženo stranko nanašati posamično, presojati glede na učinke spornega sklepa na pritožnike, in ne le glede na njegov cilj.

57

Poleg tega pritožniki izpodbijajo presojo Splošnega sodišča iz točke 52 izpodbijanega sklepa, v skladu s katero na podlagi okoliščin, na katere so se sklicevali, ni mogoče šteti, da so del „omejenega kroga oseb“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 41 tega sklepa.

58

Pritožniki v zvezi s tem trdijo, da je treba vprašanje, ali je pogoj, da se mora akt na pritožnika nanašati posamično, izpolnjen, presojati tudi glede na povezane učinke spornih aktov. Po njihovem mnenju lahko predpisi vplivajo na veliko število oseb, vendar je ta pogoj mogoče dejansko presojati le ob upoštevanju načina, kako vplivajo na posamezne položaje teh oseb. Tako naj bi bili pritožniki del „omejenega kroga oseb“, ker naj bi bili potencialni volivci Združenega kraljestva na francoskih občinskih volitvah in ker naj bi bili med njimi britanski občinski svetniki, ki so že bili izvoljeni v Franciji, osebe s prebivališčem v Franciji in osebe, ki niso mogle zaprositi za dvojno državljanstvo, to je špansko državljanstvo in državljanstvo Združenega kraljestva. Poleg tega naj bi izguba statusa državljana Unije in pravic, povezanih s tem statusom, imela tudi druge posebne posledice, kot je znižanje njihovega življenjskega standarda, ki naj bi dokazovalo interes, ki jim daje procesno upravičenje.

59

Svet izpodbija trditve pritožnikov in trdi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da ti pritožniki nimajo procesnega upravičenja glede na člen 263, četrti odstavek, drugi in tretji del stavka, PDEU.

60

Najprej je treba navesti, da je Splošno sodišče razsodilo, da ni dopustno, da bi pritožniki tožbo vložili na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, saj je v točkah 57 in 81 izpodbijanega sklepa menilo, da se sporni sklep nanje ne nanaša posamično v smislu drugega dela stavka te določbe in da tega sklepa ni mogoče opredeliti za predpis v smislu tretjega dela stavka navedene določbe. Zaradi ekonomičnosti postopka je Splošno sodišče izhajalo iz premise, da sta „izguba“ ali „odvzem“ statusa državljana Unije in pravic, povezanih s tem statusom, posledica sprejetja navedenega sklepa.

61

Ne da bi bilo treba presoditi, ali je Splošno sodišče s tako odločitvijo napačno uporabilo pravo, Sodišče opozarja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaka okoliščina, ki se nanaša na dopustnost ničnostne tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, lahko razlog javnega reda, ki ga mora Sodišče, ki odloča o pritožbi, preizkusiti po uradni dolžnosti (sklepa z dne 5. septembra 2013, ClientEarth/Svet, C‑573/11 P, neobjavljen, EU:C:2013:564, točka 20, in z dne 4. februarja 2021, Pilatus Bank/ECB, C‑701/19 P, neobjavljen, EU:C:2021:99, točka 23).

62

Ustaljena sodna praksa pa je, prvič, da je dopustnost tožbe, ki jo vloži fizična ali pravna oseba zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU pogojena s tem, da se ji prizna procesno upravičenje, ki obstaja v dveh primerih. Na eni strani lahko taka oseba tako tožbo vloži pod pogojem, da se ta akt neposredno in posamično nanaša nanjo. Na drugi strani lahko navedena oseba vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se nanjo neposredno nanaša (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija,C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 19, in z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 59).

63

Drugič, ničnostna tožba fizične ali pravne osebe je dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Tak interes je pogojen s tem, da ima lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist. Pravni interes je tako bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodiščema (glej v tem smislu sodbi z dne 19. oktobra 1995, Rendo in drugi/Komisija, C‑19/93 P, EU:C:1995:339, točka 13, in z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točki 55 in 58). Pravnega interesa pa ni, če tožeča stranka z ugodnim izidom pravnega sredstva ne bi nikakor prejela zadoščenja (glej v tem smislu sodbi z dne 9. junija 2011, Evropaïki Dynamiki/ECB, C‑401/09 P, EU:C:2011:370, točka 49, in z dne 23. novembra 2017, Bionorica in Diapharm/Komisija, C‑596/15 P in C‑597/15 P, EU:C:2017:886, točka 85).

64

Tretjič, pravni interes in procesno upravičenje sta ločena pogoja dopustnosti, ki ju mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati kumulativno, da bi lahko vložila dopustno tožbo zaradi nedelovanja na podlagi člena 263, tretji odstavek, PDEU (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 62 in navedena sodna praksa).

65

Glede na okoliščine obravnavane zadeve in ne da bi bilo treba presoditi, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točkah od 45 do 57, 61, 62 in od 67 do 81 izpodbijanega sklepa odločilo tako, Sodišče meni, da mora vprašanje obstoja pravnega interesa pritožnikov obravnavati po uradni dolžnosti.

66

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 50(1) PEU določa, da se vsaka država članica lahko v skladu s svojimi ustavnimi pravili odloči za izstop iz Unije. Odločitev o izstopu sprejme država članica sama ob spoštovanju svojih ustavnih pravil in je torej odvisna zgolj od njene suverene izbire (glej v tem smislu sodbi z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 50, in z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers in Institut national de la statistiques et des études économique, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 53).

67

Poleg tega, ker je državljanstvo države članice v skladu s členom 9 PEU in členom 20(1) PDEU nujen pogoj za to, da lahko oseba pridobi in ohrani status državljana Unije ter uživa vse pravice, povezane z njim, izguba tega državljanstva za zadevno osebo torej povzroči izgubo tega statusa in teh pravic (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers in Institut national de la statistiques et des études économique, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 57).

68

Tako sta za pritožnike izguba statusa državljana Unije in posledično izguba pravic, povezanih s tem statusom, samodejna posledica same odločitve, ki jo je suvereno sprejelo Združeno kraljestvo, da izstopi iz Unije na podlagi člena 50(1) PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers in Institut national de la statistique et des études économique, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 59), in ne sporazuma o izstopu ali spornega sklepa.

69

Iz tega sledi, da je treba tožbo zavreči kot nedopustno v delu, v katerem je vložena zoper sporna akta, ker naj bi ta pritožnikom povzročila izgubo statusa državljana Unije in pravic, povezanih s tem statusom, saj ta izguba izhaja zgolj iz odločitve, ki jo je suvereno sprejelo Združeno kraljestvo, da izstopi iz Unije na podlagi člena 50(1) PEU.

70

Razglasitev ničnosti spornega sklepa namreč pritožnikom ne more prinesti koristi, ki bi lahko utemeljila pravni interes, saj ta razglasitev ničnosti te izgube nikakor ne bi odpravila.

71

Ker pritožniki nimajo pravnega interesa za izpodbijanje spornega sklepa, ni treba preučiti njihove argumentacije, ki se nanaša na napačno presojo njihovega procesnega upravičenja glede na člen 263, četrti odstavek, drugi in tretji del stavka, PDEU. Morebitna napačna uporaba prava namreč ne bi vplivala na rešitev spora in ne bi vplivala na izrek izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je bila tožba zavržena kot nedopustna (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2022, Wagenknecht/Komisija, C‑130/21 P, EU:C:2022:226, točka 43 in navedena sodna praksa).

72

Iz tega sledi, da iz razlogov, navedenih v točkah 69 in 70 te sodbe, Splošno sodišče s tem, da je v točki 83 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je treba tožbo zavreči kot nedopustno, ni napačno uporabilo prava.

73

Drugi pritožbeni razlog je tako treba zavrniti.

74

Na podlagi vseh zgornjih preudarkov je pritožbo treba zavrniti.

75

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča to odloči o stroških, kadar pritožba ni utemeljena.

76

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

77

Ker pritožniki niso uspeli, se jim v skladu s predlogi Sveta naloži, da poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Sveta.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: