–

za SN M. Hanahoe in R. Purcell, solicitors, S. Guerin in C. Donnelly, SC, ter M. Lynam in S. Brittain, barristers,

–

za SD C. Mulholland, solicitor, S. Guerin in C. Donnelly, SC, M. Lynam in S. Brittain, barristers, ter E. Walker, BL,

–

za Irsko P. Gallagher, A. Morrissey in C. McMahon, agenti, skupaj z M. Gray in R. Kennedyjem, SC, ter A. Carroll, L. Mastersonom in H. Godfreyjem, BL,

–

za Kraljevino Dansko L. Teilgård, agentka,

–

za Svet Evropske unije A. Ștefănuc, K. Pleśniak, A. Antoniadis in J. Ciantar, agenti,

–

za Evropsko komisijo H. Leupold, L. Baumgart in H. Krämer, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 50 PEU, člena 217 PDEU, Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, priloženega k Pogodbama EU in DEU (v nadaljevanju: Protokol (št. 21)), Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7, v nadaljevanju: Sporazum o izstopu) ter Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani (UL 2021, L 149, str. 10, v nadaljevanju: STS).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve – na Irskem – dveh evropskih nalogov za prijetje, ki so ju pravosodni organi Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska izdali zaradi izvršitve kazenske sankcije za SD in zaradi kazenskega pregona SN.

3

Člen 50 PEU določa:

„1.   Vsaka država članica se lahko v skladu s svojimi ustavnimi pravili odloči za izstop iz Unije.

2.   Država članica, ki se odloči izstopiti, o svoji nameri uradno obvesti Evropski svet. Na podlagi smernic, ki jih določi Evropski svet, se Unija pogaja in sklene s to državo sporazum o podrobnostih izstopa, ki upošteva okvir njenih prihodnjih odnosov z Unijo. Pogajanja o tem sporazumu potekajo v skladu s členom 218(3) [PDEU]. Svet s kvalificirano večino po odobritvi Evropskega parlamenta sklene sporazum v imenu Unije.

3.   Pogodbi se za zadevno državo prenehata uporabljati z dnem začetka veljavnosti sporazuma o izstopu, sicer pa dve leti po uradnem obvestilu iz odstavka 2, razen če Evropski svet po dogovoru z zadevno državo članico soglasno ne sklene, da se to obdobje podaljša.

4.   Za namene odstavkov 2 in 3 član Evropskega sveta in Sveta, ki predstavlja državo članico, ki izstopa, v Svetu in v Evropskem svetu ne sodeluje niti v razpravah niti pri sprejemanju sklepov v tej zadevi.

Kvalificirana večina se določi v skladu s členom 238(3)(b) [PDEU].

5.   Če država, ki je izstopila iz Unije, zaprosi za ponoven pristop, prošnjo vloži po postopku iz člena 49.“

4

Člen 82 PDEU, ki spada pod naslov V, ki se nanaša na „[o]bmočje svobode, varnosti in pravice“ (v nadaljevanju: OSVP), iz tretjega dela te pogodbe, v odstavku 1 določa:

„Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb in vključuje približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic na področjih, navedenih v odstavku 2 in v členu 83.

Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe za:

[…]

5

Člen 217 PDEU, ki spada pod naslov V, ki se nanaša na „[m]ednarodne sporazume“, iz petega dela navedene pogodbe, ki se nanaša na zunanje delovanje Unije, določa:

„Unija lahko z eno ali več tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami sklepa sporazume o pridružitvi, ki vključujejo vzajemne pravice in obveznosti ter skupne ukrepe in posebne postopke.“

6

Člen 1 Protokola (št. 21) določa:

„Ob upoštevanju člena 3 Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri sprejemanju ukrepov Sveta, predlaganih v skladu z naslovom V tretjega dela [PDEU]. Soglasje članov Sveta, razen predstavnikov vlad Združenega kraljestva in Irske, je potrebno za tiste sklepe Sveta, ki morajo biti sprejeti soglasno.

Za namene tega člena se kvalificirana večina določi v skladu s členom 238(3) [PDEU].“

7

Člen 2 tega protokola določa:

„Na podlagi člena 1 in ob upoštevanju členov 3, 4 in 6 za Združeno kraljestvo ali Irsko niso zavezujoče niti se v njiju ne uporabljajo določbe naslova V tretjega dela [PDEU], ukrepi, sprejeti v skladu s tem naslovom, pa tudi nobena določba katerega koli mednarodnega sporazuma, ki ga je Unija sklenila na podlagi tega naslova, niti odločbe Sodišča Evropske unije glede razlage takih določb ali ukrepov; te določbe, ukrepi ali odločbe v ničemer ne vplivajo na pristojnosti, pravice in obveznosti teh držav; prav tako te določbe, ukrepi ali odločbe, kolikor se uporabljajo za Združeno kraljestvo ali Irsko, v ničemer ne vplivajo na pravni red Skupnosti ali pravni red Unije niti niso sestavni del prava Unije.“

8

Člen 3(1), prvi pododstavek, navedenega protokola določa:

„Združeno kraljestvo ali Irska lahko predsednika Sveta v treh mesecih po predložitvi predloga ali pobude Svetu v skladu z naslovom V tretjega dela [PDEU] uradno pisno obvesti, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi predlaganega ukrepa, kar se ji nato dovoli.“

9

Člen 4a tega protokola določa:

„1.   Določbe tega protokola se uporabljajo za Združeno kraljestvo in Irsko tudi v primeru ukrepov, ki se predlagajo ali sprejmejo v skladu z naslovom IV tretjega dela [PDEU] in spreminjajo obstoječ ukrep, ki ju zavezuje.

2.   Vendar pa lahko Svet v primerih, ko na predlog Komisije ugotovi, da zaradi nesodelovanja Združenega kraljestva ali Irske pri spremenjeni različici obstoječega ukrepa uporaba tega ukrepa za druge države članice ali Unijo ni več mogoča, pozove zadevno državo, naj pošlje uradno obvestilo v skladu s členom 3 oziroma 4. Za namene člena 3 začne teči dodaten rok dveh mesecev od datuma takšne ugotovitve Sveta.

[…]“

10

Člen 6 Protokola (št. 21) določa:

„V primerih iz tega protokola, kjer Združeno kraljestvo ali Irsko zavezuje ukrep, ki ga je Svet sprejel na podlagi naslova V tretjega dela [PDEU], se v zvezi s tem ukrepom za to državo uporabljajo ustrezne določbe Pogodb.“

11

Člen 62 Sporazuma o izstopu spada v tretji del tega sporazuma, ki vsebuje „[d]oločbe o ločitvi“, in je naslovljen „Postopki pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v teku“. Ta člen v odstavku 1 določa:

„V Združenem kraljestvu in državah članicah se v razmerah, v katerih je vključeno Združeno kraljestvo, uporabljajo naslednji akti, kot sledi:

[…]

[…]“

12

Člen 126 tega sporazuma, ki je v četrtem delu tega sporazuma, ki se nanaša na „[p]rehod“, in je naslovljen „Prehodno obdobje“, določa:

„Prehodno obdobje oziroma obdobje izvajanja se začne na datum začetka veljavnosti tega sporazuma in konča 31. decembra 2020.“

13

Člen 127 navedenega sporazuma, ki je naslovljen „Obseg prehoda“ in ki je v četrtem delu tega sporazuma, določa:

„1.   Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju za Združeno kraljestvo in v njem uporablja pravo Unije.

[…]

6.   Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju vsa sklicevanja na države članice v pravu Unije, ki se uporablja na podlagi odstavka 1, med drugim tudi kot ga izvajajo in uporabljajo države članice, razumejo, kot da vključujejo Združeno kraljestvo.

[…]“

14

Člen 185 tega sporazuma, ki je v njegovem šestem delu, ki vsebuje „[i]nstitucionalne in končne določbe“, in ki je naslovljen „Začetek veljavnosti in uporaba“, v četrtem odstavku določa:

„Drugi in tretji del, razen člena 19, člena 34(1), člena 44 in člena 96(1), ter naslov I šestega dela in členi 169 do 181 se uporabljajo od konca prehodnega obdobja.“

15

V uvodni izjavi 23 STS je navedeno:

„Ob upoštevanju, da bo sodelovanje med Združenim kraljestvom in Unijo v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem, odkrivanjem ali pregonom kaznivih dejanj in izvrševanjem kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, omogočilo okrepitev varnosti Združenega kraljestva in Unije.“

16

Člen 1 tega sporazuma, naslovljen „Namen“, določa:

„Ta sporazum določa podlago za obsežne odnose med pogodbenicama na območju blaginje in dobrega sosedstva, za katere so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju ter spoštujejo avtonomijo in suverenost pogodbenic.“

17

Člen 2 navedenega sporazuma, naslovljen „Dopolnilni sporazumi“, določa:

„1.   Če Unija in Združeno kraljestvo med seboj skleneta druge dvostranske sporazume, pomenijo taki sporazumi dopolnilne sporazume k temu sporazumu, razen če je v navedenih sporazumih določeno drugače. Taki dopolnilni sporazumi so sestavni del splošnih dvostranskih odnosov, kot jih ureja ta sporazum, in so del splošnega okvira.

2.   Odstavek 1 se uporablja tudi za:

18

Člen 6 STS, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v odstavku 1(g) določa, da je treba „prehodno obdobje“ za namene uporabe tega sporazuma razumeti tako, da se nanaša na prehodno obdobje iz člena 126 Sporazuma o izstopu.

19

Tretji del STS, naslovljen „Sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah“, med drugim vsebuje naslov VII, „Predaja“, v katerem so členi od 596 do 632 tega sporazuma.

20

Člen 596 navedenega sporazuma, naslovljen „Cilj“, določa:

„Cilj tega naslova je zagotoviti, da sistem izročitve med državami članicami na eni strani in Združenim kraljestvom na drugi strani temelji na mehanizmu predaje na podlagi naloga za prijetje v skladu s pogoji iz tega naslova.“

21

Člen 632 tega sporazuma, naslovljen „Uporaba za izdane evropske naloge za prijetje“, določa:

„Ta naslov se uporablja za evropske naloge za prijetje, ki jih je v skladu z Okvirnim sklepom [2002/584] pred koncem prehodnega obdobja izdala država, če zahtevana oseba pred koncem prehodnega obdobja ni bila prijeta za namene izvršitve naloga za prijetje.“

22

Z European Arrest Warrant Act 2003 (zakon iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje) je bil v irski pravni red prenesen Okvirni sklep 2002/584. Člen 3 tega zakona ministru za zunanje zadeve omogoča, da za namene navedenega zakona z odlokom določi upoštevno državo članico, ki je na podlagi svojega nacionalnega prava uveljavila navedeni okvirni sklep. Z European Arrest Warrant Act, 2003 (Designated Member States) Order 2004 (odlok iz leta 2004 o zakonu iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje (določene države članice)) je bilo za namene člena 3 zakona iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje določeno Združeno kraljestvo.

23

V skladu z European Arrest Warrant (Application to Third Countries amendement) and Extradition (Amendment) Act 2012 (zakon iz leta 2012 o evropskem nalogu za prijetje (sprememba v zvezi z uporabo za tretje države) in predaji (sprememba)) lahko minister za zunanje zadeve odredi uporabo zakona iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje za tretjo državo, če, kot je natančneje določeno v členu 2(3) tega zakona, med navedeno tretjo državo in Unijo obstaja veljaven sporazum o predaji zahtevanih oseb zaradi kazenskega pregona ali sankcij.

24

Irska je za izvajanje – kar zadeva evropske naloge za prijetje, ki jih izda pravosodni organ Združenega kraljestva – prvič, določb Sporazuma o izstopu, ki se nanašajo na ohranitev uporabe Okvirnega sklepa 2002/584 v prehodnem obdobju, in drugič, določbe STS, s katero je predvidena uporaba mehanizma predaje, uvedenega z naslovom VII tretjega dela zadnjenavedenega sporazuma, za nekatere evropske naloge za prijetje, izdane pred iztekom tega prehodnega obdobja, zaporedoma sprejela:

25

SD je bil 9. septembra 2020 prijet na Irskem na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki so ga 20. marca 2020 izdali pravosodni organi Združenega kraljestva zaradi izvršitve osemletne zaporne kazni. SN pa je bil 25. februarja 2021 na Irskem prijet na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki so ga isti organi izdali 5. oktobra 2020 zaradi uvedbe kazenskega postopka. Zadevni osebi sta bili do odločitve o njuni predaji organom Združenega kraljestva priprti na Irskem in sta trenutno v priporu.

26

SD in SN sta 16. februarja 2021 in 5. marca 2021 pri High Court (višje sodišče, Irska) vložila zahtevi za preiskavo, katere namen je bil v bistvu izpodbijati zakonitost njunega pripora, pri čemer sta trdila, da Irska sistema evropskega naloga za prijetje v razmerju do Združenega kraljestva ne more več uporabljati. Potem ko je to sodišče ugotovilo, da je pripor zadevnih oseb zakonit, je odreditev njune izpustitve na prostost zavrnilo. Zadevni osebi sta nato pri predložitvenem sodišču vložili dve ločeni pritožbi.

27

Po mnenju navedenega sodišča se zakon iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje, s katerim je bil v irsko pravo prenesen Okvirni sklep 2002/584, v razmerju do tretje države uporablja, če med navedeno tretjo državo in Unijo obstaja veljaven sporazum o predaji zahtevanih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni. Vendar mora biti zadevni sporazum – da bi se ta zakonodaja uporabljala – za Irsko zavezujoč.

28

Če določbe Sporazuma o izstopu in STS v zvezi s sistemom evropskega naloga za prijetje za Irsko ne bi bile zavezujoče, nacionalni ukrepi, ki določajo ohranitev navedenega sistema v razmerju do Združenega kraljestva, ne bi bili veljavni in pridržanje zadevnih oseb v priporu posledično ne bi bila zakonita. Zato naj bi bila zakonitost njunega pripora odvisna od vprašanja, ali Sporazum o izstopu in STS Irsko veljavno zavezujeta, kar morda ne drži, saj vsebujeta ukrepe v zvezi z OSVP, iz katerih je Irska na podlagi Protokola (št. 21) izvzeta.

29

Po mnenju SN in SD ni niti s členom 50 PEU, ki je pravna podlaga Sporazuma o izstopu, niti s členom 217 PDEU, ki je pravna podlaga STS, mogoče utemeljiti vključitve ukrepov, ki spadajo na področje OSVP, v ta sporazuma. Za vsakega od teh sporazumov naj bi bilo treba uporabiti tudi člen 82(1), drugi pododstavek, točka (d), PDEU, pri čemer naj bi vključitev zadnjenavedene določbe v pravno podlago navedenih sporazumov sprožila uporabo Protokola (št. 21).

30

Predložitveno sodišče kljub temu navaja, da se je Irska pridružila Okvirnemu sklepu 2002/584 v času, ko je Združeno kraljestvo tvorilo del sistema, uvedenega s tem sklepom. Tako naj določbe Sporazuma o izstopu in STS ne bi nalagale novih obveznosti za Irsko, temveč naj bi določale nadaljevanje uporabe obstoječih obveznosti. Poleg tega naj bi bila oba sporazuma zavezujoča za Združeno kraljestvo in Unijo po mednarodnem pravu.

31

V teh okoliščinah je Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„Ob upoštevanju dejstva, da lahko Irska ohrani suverenost v okviru [OSVP] glede na svojo pravico, da se odloči, da tudi zanjo veljajo ukrepi, ki jih je Unija na tem področju sprejela v skladu z naslovom V tretjega dela PDEU;

ob upoštevanju dejstva, da je člen 50 PEU navedena materialna pravna podlaga za Sporazum o izstopu (in sklep o sklenitvi tega sporazuma);

ob upoštevanju dejstva, da je člen 217 PDEU navedena materialna pravna podlaga za [STS] (in sklep o sklenitvi tega sporazuma); in

ob upoštevanju dejstva, da je iz tega sledilo, da se ni štelo, da se je ta odločitev od Irske zahtevala ali se ji dovoljevala, zato ta možnost ni bila uporabljena:

32

Predložitveno sodišče je predlagalo uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja iz člena 107 Poslovnika Sodišča in, podredno, uporabo hitrega postopka iz člena 105 navedenega poslovnika. V utemeljitev svojega predloga se je sklicevalo zlasti na dejstvo, da je osebama SN in SD trenutno odvzeta prostost do odločitve o njuni predaji organom Združenega kraljestva.

33

Na prvem mestu, treba je navesti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe v bistvu nanaša na vprašanje, ali mora Irska izvršiti evropska naloga za prijetje, izdana na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584, ki spada na področja iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na OSVP. Zato se za ta predlog lahko uporabi nujni postopek predhodnega odločanja.

34

Na drugem mestu, v skladu s sodno prakso Sodišča je treba upoštevati okoliščino, da je osebi, na katero se nanaša obravnavana zadeva, trenutno odvzeta prostost in da je ohranitev njenega pripora odvisna od rešitve spora o glavni stvari (sodbi z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa), C‑354/20 PPU in C‑412/20 PPU, EU:C:2020:1033, točka 28 in navedena sodna praksa, ter z dne 26. oktobra 2021, Openbaar Ministerie (Pravica do zaslišanja s strani izvršitvenega pravosodnega organa), C‑428/21 PPU in C‑429/21 PPU, EU:C:2021:876, točka 32).

35

Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da sta SN in SD trenutno v priporu. Poleg tega je glede na pojasnila predložitvenega sodišča, povzeta v točki 28 te sodbe, ohranitev njunega pripora na Irskem odvisna od odločitve, ki jo bo moralo Sodišče sprejeti v tej zadevi, saj bo SN in SD glede na odgovor, ki ga bo podalo Sodišče, mogoče izpustiti na prostost oziroma predati organom Združenega kraljestva.

36

V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča 17. avgusta 2021 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.

37

Poleg tega je odločil, da se Sodišču predlaga, naj se ta zadeva dodeli velikemu senatu.

38

Predložitveno sodišče želi z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali so, prvič, določbe Sporazuma o izstopu, s katerimi je v prehodnem obdobju predvidena ohranitev sistema evropskega naloga za prijetje v razmerju do Združenega kraljestva, in drugič, določba STS, s katero je predvidena uporaba sistema predaje, uvedenega z naslovom VII tretjega dela zadnjenavedenega sporazuma, za evropske naloge za prijetje, ki so bili izdani pred iztekom tega prehodnega obdobja in ki se nanašajo na osebe, ki pred koncem navedenega obdobja še niso bile prijete zaradi izvršitve takih nalogov, za Irsko zavezujoče.

39

Najprej je treba poudariti, da predložitveno sodišče ni opredelilo posebnih določb teh sporazumov, na podlagi katerih je treba izvršiti evropska naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari. Vendar ta okoliščina Sodišča ne ovira pri tem, da bi predložitvenemu sodišču predložilo vse elemente razlage, ki so lahko koristni pri sojenju v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je predložitveno sodišče v svojih vprašanjih navedlo. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbi z dne 7. marca 2017, X in X, C‑638/16 PPU, EU:C:2017:173, točka 39, in z dne 17. junija 2021, Simonsen & Weel, C‑23/20, EU:C:2021:490, točka 81).

40

V obravnavani zadevi je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da se postavljeni vprašanji nanašata, prvič, na člen 62(1)(b) Sporazuma o izstopu v povezavi s členom 185, četrti odstavek, tega sporazuma in, drugič, na člen 632 STS.

41

Člen 62(1)(b) in člen 185, četrti odstavek, Sporazuma o izstopu namreč določata ohranitev obveznosti izvršitve evropskih nalogov za prijetje, izdanih v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584, po koncu prehodnega obdobja, če je bila zahtevana oseba prijeta pred koncem tega obdobja, ki je v členu 126 tega sporazuma določen na 31. december 2020.

42

Člen 632 STS pa določa, da se za izvršitev evropskih nalogov za prijetje, izdanih v skladu s tem okvirnim sklepom pred koncem prehodnega obdobja, uporablja sistem predaje, ki je določen v naslovu VII tretjega dela tega sporazuma, če zahtevana oseba ni bila prijeta zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje pred koncem tega obdobja.

43

Torej je treba posebej ob upoštevanju člena 62(1)(b) Sporazuma o izstopu v povezavi s členom 185, četrti odstavek, tega sporazuma na eni strani in člena 632 STS na drugi strani preveriti, ali bi njuna vključitev v prvega oziroma drugega od teh sporazumov morala sprožiti uporabo Protokola (št. 21), kar bi pomenilo, da se ti določbi za Irsko načeloma ne uporabljata, pri čemer ni poseženo v možnost, ki je z navedenim protokolom dana tej državi članici, da sodeluje pri ukrepih, ki spadajo v tretji del, naslov V, Pogodbe DEU.

44

V teh okoliščinah in glede na pojasnila, ki jih je predložitveno sodišče podalo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, je treba ugotoviti, da to sodišče s svojima vprašanjema Sodišče poziva, naj ugotovi, ali je treba člen 50 PEU, člen 217 PDEU in Protokol (št. 21) razlagati tako, da sta člen 62(1)(b) Sporazuma o izstopu v povezavi s členom 185, četrti odstavek, tega sporazuma in člen 632 STS za Irsko zavezujoča.

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Protokol (št. 21) določa, da Irska ne sodeluje pri sprejemanju predlaganih ukrepov Sveta iz tretjega dela, naslov V, PDEU in da noben ukrep, sprejet na podlagi tega naslova, in nobena določba katerega koli mednarodnega sporazuma, ki ga je Unija sklenila na podlagi navedenega naslova, Irske ne zavezuje oziroma se zanjo ne uporablja, razen če se ta odloči, da bo sodelovala pri sprejemanju takih ukrepov, ali če v te ukrepe privoli.

46

Vendar Sporazum o izstopu in STS nista bila sklenjena na podlagi navedenega naslova, temveč na podlagi člena 50(2) PEU oziroma člena 217 PDEU. Zato je treba ugotoviti, ali sta bili ti pravni podlagi sami po sebi primerni kot podlaga, prvič, za vključitev določb o ohranitvi uporabe Okvirnega sklepa 2002/584 v zvezi z evropskimi nalogi za prijetje, ki jih je izdalo Združeno kraljestvo, v Sporazum o izstopu in, drugič, za vključitev – v STS – določbe, s katero je predvidena uporaba sistema predaje, uvedenega z naslovom VII tretjega dela zadnjenavedenega sporazuma, za evropske naloge za prijetje, ki so bili izdani pred iztekom prehodnega obdobja in ki se nanašajo na osebe, ki pred koncem navedenega obdobja še niso bile prijete zaradi izvršitve takih nalogov, ali pa bi moral biti člen 82(1), drugi pododstavek, točka (d), PDEU, kot zatrjujeta SD in SN, prav tako zajet v materialnopravni podlagi za sklenitev teh sporazumov in tako sprožiti uporabo Protokola (št. 21).

47

Pravna podlaga akta, katere ustreznost se presoja na podlagi objektivnih elementov, kot sta cilj in vsebina akta, je namreč tista, ki določa, katere protokole bi bilo po potrebi mogoče uporabiti, in ne obratno (sodba z dne 22. oktobra 2013, Komisija/Svet, C‑137/12, EU:C:2013:675, točka 74).

48

Na prvem mestu, v zvezi s členom 50 PEU, ki je sprejet kot pravna podlaga za Sporazum o izstopu, je treba navesti, da iz njegovih odstavkov 2 in 3 izhaja, da je z njim določen postopek izstopa, ki zajema, prvič, uradno obvestilo Evropskemu svetu o nameri za izstop, drugič, pogajanje in sklenitev sporazuma o podrobnostih izstopa, ki upošteva okvir prihodnjih odnosov med zadevno državo in Unijo, ter tretjič, izstop iz same Unije na dan začetka veljavnosti tega sporazuma, sicer pa dve leti po uradnem obvestilu Evropskemu svetu, razen če slednji po dogovoru z zadevno državo članico soglasno sklene, da se to obdobje podaljša (sodba z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 51 in navedena sodna praksa).

49

Iz tega izhaja, da se s členom 50 PEU uresničuje dvojni cilj, in sicer da se na eni strani državi članici prizna suverena pravica, da izstopi iz Unije, in da se na drugi strani uvede postopek, ki omogoča, da se ta izstop izvede na urejen način (sodba z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 56).

50

Da bi bilo mogoče učinkovito doseči zadnjenavedeni cilj, člen 50(2) PEU pristojnost za pogajanje in sklenitev sporazuma, ki določa podrobnosti glede izstopa, podeljuje zgolj Uniji, pri čemer je namen tega sporazuma urediti vsa vprašanja v zvezi z ločitvijo med Unijo in državo, ki iz nje izstopa, na vseh področjih, ki so zajeta s Pogodbama.

51

Unija se je torej na podlagi te pristojnosti lahko pogajala in sklenila Sporazum o izstopu, ki v odnosih z Združenim kraljestvom med drugim določa nadaljnjo uporabo znatnega dela pravnega reda Unije, da bi se zmanjšale negotovosti in – kolikor je mogoče – kar najbolj omejile motnje, ki jih je povzročila okoliščina, da se na dan izstopa Pogodbi za državo, ki izstopa, prenehata uporabljati, kot izhaja iz točke 4 smernic, ki jih je Evropski svet sprejel na izrednem zasedanju 29. aprila 2017 po uradnem obvestilu Združenega kraljestva na podlagi člena 50 PEU.

52

Natančneje, člen 127 Sporazuma o izstopu določa, da se pravo Unije, katerega del je Okvirni sklep 2002/584, za Združeno kraljestvo in v njem v prehodnem obdobju uporablja, razen če ta sporazum ne določa drugače. Poleg tega se v skladu s členom 185, četrti odstavek, navedenega sporazuma ta okvirni sklep v odnosih z Združenim kraljestvom uporablja v položajih iz člena 62(1)(b) istega sporazuma.

53

Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 52 in 53 sklepnih predlogov, se postopek za sklenitev mednarodnih sporazumov, ki je določen v členu 218 PDEU, lahko tudi izkaže za nezdružljiv s postopkom iz člena 50(2) in (4) PEU, na primer zaradi okoliščine, da Svet na podlagi člena 218 PDEU sporazum sklene soglasno, – in ne, kot je to pri sklenitvi Sporazuma o izstopu, s kvalificirano večino – poleg tega pa brez sodelovanja predstavnika države članice, ki izstopa.

54

Ker pa naj bi Sporazum o izstopu zajemal vsa področja in vprašanja iz točke 50 te sodbe in ker k členu 50(2) PEU ni mogoče dodati pravnih podlag, ki bi določale postopke, ki niso združljivi s postopkom iz odstavkov (2) in (4) navedenega člena (glej v tem smislu sodbo z dne2. septembra 2021, Komisija/Svet (Sporazum z Armenijo), C‑180/20, EU:C:2021:658, točka 34 in navedena sodna praksa), je treba na podlagi tega sklepati, da zgolj člen 50 PEU kot avtonomna pravna podlaga, neodvisna od vsakršne druge pravne podlage, določene v Pogodbah, lahko v Sporazumu o izstopu zagotavlja dosledno obravnavo vseh področij, ki so zajeta z navedenima Pogodbama, kar omogoča, da se zagotovi, da se ta izstop izvede na urejen način.

55

Pojasniti je še treba, da se člen 62(1)(b) Sporazuma o izstopu nanaša na ukrepe, ki so bili na ozemlju Irske zavezujoči pred začetkom veljavnosti tega sporazuma. Dodatek člena 82(1), drugi pododstavek, točka (d), PDEU k materialnopravni podlagi za Sporazum o izstopu pa bi lahko povzročil nastanek negotovosti, saj bi bila zaradi uporabe Protokola (št. 21), ki bi iz tega izhajala, Irska – ki se je odločila, da jo sistem evropskega naloga za prijetje, tudi v razmerju do Združenega kraljestva, zavezuje – obravnavana, kot da v tem sistemu ni nikoli sodelovala. Tak položaj bi bil težko združljiv s ciljem zmanjšanja negotovosti in omejevanja motenj, da se omogoči izstop na urejen način, kot je navedeno v točki 51 te sodbe.

56

Ker je člen 50(2) PEU edina primerna pravna podlaga za sklenitev Sporazuma o izstopu, določb Protokola (št. 21) v tem okviru ni bilo mogoče uporabiti.

57

Na drugem mestu, Sodišče je v zvezi s členom 217 PDEU, sprejetim kot pravna podlaga za STS, že pojasnilo, da Uniji daje pristojnost, da zagotavlja izpolnjevanje svojih obveznosti v razmerju do tretjih držav na vseh področjih, urejenih s Pogodbo DEU (sodba z dne 18. decembra 2014, Združeno kraljestvo/Svet, C‑81/13, EU:C:2014:2449, točka 61 in navedena sodna praksa).

58

Sporazumi, sklenjeni na podlagi te določbe, lahko torej vsebujejo pravila, ki se nanašajo na vsa področja, ki spadajo v pristojnost Unije. Ker pa ima Unija na podlagi člena 4(2)(j) PDEU deljeno pristojnost, kar zadeva naslov V tretjega dela Pogodbe DEU, je ukrepe, ki spadajo na to področje pristojnosti, mogoče vključiti v pridružitveni sporazum, ki temelji na členu 217 PDEU, kot je STS.

59

Ker ni sporno, da mehanizem predaje, ki je bil uveden z naslovom VII tretjega dela STS in ki se uporablja za evropske naloge za prijetje iz člena 632 tega sporazuma, dejansko spada na to področje pristojnosti, je treba preučiti, ali vključitev takega mehanizma v pridružitveni sporazum zahteva tudi dodatek posebne pravne podlage, kot je člen 82(1), drugi pododstavek, točka (d), PDEU.

60

V zvezi s tem je Sodišče sicer res razsodilo, da lahko Svet na podlagi člena 217 PDEU sprejme akt v okviru pridružitvenega sporazuma le, če se ta akt navezuje na posebno področje pristojnosti Unije in tudi temelji na pravni podlagi, ki ustreza temu področju (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Združeno kraljestvo/Svet, C‑81/13, EU:C:2014:2449, točka 62).

61

Vendar je bila ta zahteva oblikovana v zadevi, v kateri ni šlo za sklenitev pridružitvenega sporazuma, temveč za sprejetje sklepa o stališču, ki naj se v imenu Unije sprejme v okviru organa, ustanovljenega s takim sporazumom. Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točki 70 sklepnih predlogov, je bilo treba v tem posebnem okviru, in sicer v primeru sklepa, sprejetega v skladu s členom 218(8) in (9) PDEU s kvalificirano večino brez sodelovanja Evropskega parlamenta, dodati posebno pravno podlago, da bi se zagotovilo, da se ne obidejo morebitne strožje postopkovne zahteve, značilne za zadevno področje.

62

Nasprotno, ker se sklenitev sporazuma, kakršen je STS, ne nanaša na eno samo posebno področje delovanja, temveč na veliko različnih področij pristojnosti Unije za izvedbo pridružitve med Unijo in tretjo državo, in ker ta sklenitev v skladu s členom 218(6), drugi pododstavek, točka (a)(i), in (8), drugi pododstavek, prvi stavek, PDEU vsekakor zahteva soglasno odločanje in odobritev Evropskega parlamenta, pri taki sklenitvi ni nobene nevarnosti obida strožjih postopkovnih zahtev.

63

Dodati je treba, da nujnosti, da se posebna pravna podlaga, ki spada pod naslov V tretjega dela Pogodbe DEU, doda pravnima podlagama določb pridružitvenega sporazuma, ki spadajo na področje pristojnosti Unije, ki je zajeto s tem naslovom, ni mogoče izpeljati niti iz sodne prakse Sodišča, v skladu s katero izjemoma velja, da morajo akti, ki sledijo več ciljem ali imajo več sestavnih delov, ki so neločljivo povezani, ne da bi bil eden glede na drugega stranski, temeljiti na različnih ustreznih pravnih podlagah (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Svet (Sporazum z Armenijo), C‑180/20, EU:C:2021:658, točka 34 in navedena sodna praksa).

64

V zvezi s tem je Sodišče na področju sporazumov o razvojnem sodelovanju razsodilo, da bi zahteva, da mora tak sporazum temeljiti tudi na določbi, ki ni njegova splošna pravna podlaga, vsakič, ko bi se nanašal na določeno področje, v praksi lahko odvzela pomen pristojnosti in postopku, ki ju določa ta pravna podlaga (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Svet (Sporazum z Armenijo), C‑180/20, EU:C:2021:658, točka 51 in navedena sodna praksa).

65

Te ugotovitve smiselno veljajo tudi za pridružitvene sporazume, katerih cilji so zasnovani široko, v smislu, da se ukrepi, potrebni za njihovo uresničevanje, nanašajo na veliko različnih področij pristojnosti Unije.

66

Prav to velja za STS, saj je ta moral, da bi se med pogodbenicami tega sporazuma zagotovilo pravično ravnovesje pravic in obveznosti ter enotnost 27 držav članic, kot je Svet navedel v svojem stališču, imeti dovolj širok obseg.

67

Zato je glede na širok obseg STS okvir, v katerem je bil ta sprejet, ter nedvoumne izjave vseh institucij in držav članic, udeleženih ves čas pogajanj o izstopu Združenega kraljestva iz Unije, vključitev določb, ki spadajo pod naslov V tretjega dela Pogodbe DEU, v ta sporazum poleg pravil in ukrepov, ki spadajo na več drugih področij prava Unije, del splošnega cilja navedenega sporazuma, ki je vzpostavitev podlage za obširno sodelovanje med pogodbenicama na področju blaginje in dobrega sosedstva, za katero so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju ter spoštujejo avtonomijo in suverenost pogodbenic.

68

Mehanizem predaje, ki je bil uveden s STS, prispeva k uresničevanju tega cilja, saj so pogodbenice v uvodni izjavi 23 tega sporazuma navedle, da bo njihovo sodelovanje med drugim v zvezi z odkrivanjem, preiskovanjem in pregonom kaznivih dejanj ter izvrševanjem kazenskih sankcij omogočilo okrepitev varnosti Združenega kraljestva in Unije. Iz tega izhaja, da STS ni mogoče razumeti, kot da sledi več ciljem ali kot da ima več sestavnih delov v smislu sodne prakse, navedene v točki 63 te sodbe.

69

Zato so bila pravila o predaji oseb na podlagi naloga za prijetje, ki jih vsebuje STS, zlasti njegov člena 632, ki se nanaša na uporabo teh pravil za obstoječe evropske naloge za prijetje, lahko v ta sporazum vključena samo na podlagi člena 217 PDEU, ne da bi se zanja uporabljale določbe Protokola (št. 21).

70

Glede na vse navedeno je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 50 PEU, člen 217 PDEU in Protokol (št. 21) razlagati tako, da sta člen 62(1)(b) Sporazuma o izstopu v povezavi s členom 185, četrti odstavek, tega sporazuma in člen 632 STS za Irsko zavezujoča.

71

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 50 PEU, člen 217 PDEU in Protokol (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, priložen k pogodbama EU in DEU, je treba razlagati tako, da sta člen 62(1)(b) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo v povezavi s členom 185, četrti odstavek, tega sporazuma in člen 632 Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani za Irsko zavezujoča.