–

za Hewlett Packard Development Company LP A. Jodkowski in K. Zielińska‑Piątkowska, adwokaci,

–

za Senetic S.A. S. Dudzik in E. Rumak, radcowie prawni,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo É. Gippini Fournier, S. L. Kalėda in B. Sasinowska, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 36, drugi stavek, PDEU v povezavi s členom 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1) in členom 19(1), drugi pododstavek, PEU ter na člene 34, 35 in 36 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Hewlett Packard Development Company LP s sedežem v Združenih državah Amerike (v nadaljevanju: Hewlett Packard) in družbo Senetic S.A. s sedežem na Poljskem glede trženja – s strani zadnjenavedene – proizvodov računalniške opreme, označenih z znamkami Evropske unije, katerih imetnica je družba Hewlett Packard.

3

V uvodni izjavi 9 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki [Evropske unije] (UL 2009, L 78, str. 1) je bilo navedeno:

„Iz načela prostega pretoka blaga izhaja, da imetnik blagovne znamke [Evropske unije] ne sme imeti pravice, da tretji osebi prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal v promet v [Evropski uniji] s to blagovno znamko ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga.“

4

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Pravice iz blagovne znamke [Evropske unije]“, je določal:

„1.   Blagovna znamka [Evropske unije] daje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:

[…]

2.   Po odstavku 1 je med drugim lahko prepovedano:

[…]

[…].“

5

Člen 13 navedene uredbe, naslovljen „Izčrpanje pravice iz blagovne znamke [Evropske unije]“, je določal:

„1.   Blagovna znamka [Evropske unije] imetniku ne daje pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je dal imetnik na trg [Unije] ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem.

2.   Odstavek 1 se ne uporabi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga, še zlasti, če se stanje blaga spremeni ali poškoduje po tem, ko je bilo dano na trg.“

6

Uredba št. 207/2009 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo 2017/1001 z učinkom od 1. oktobra 2017.

7

V uvodni izjavi 17 Uredbe 2017/1001je navedeno:

„Da bi uskladili potrebo po zagotavljanju učinkovitega uveljavljanja pravic iz blagovne znamke s potrebo po odpravi ovir za prosto trgovino z zakonitim blagom, bi moral imetnik blagovne znamke zadevno pravico izgubiti, kadar deklarant ali imetnik blaga v naknadnem postopku pred Sodiščem za blagovne znamke Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: sodišče za blagovne znamke EU), pristojnem za sprejemanje meritorne odločitve o morebitni kršitvi blagovne znamke EU, lahko dokaže, da imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati dajanja blaga na trg v državi, v katero je namenjeno.“

8

V uvodni izjavi 22 te uredbe je navedeno:

„Iz načela prostega pretoka blaga izhaja, da je bistveno, da imetnik blagovne znamke EU nima pravice, da tretji osebi prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal v promet v Evropskem gospodarskem prostoru s to blagovno znamko ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga.“

9

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Pravice, podeljene z blagovno znamko EU“, določa:

„1.   Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.

2.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če:

[…]

3.   V skladu z odstavkom 2 se lahko prepove zlasti:

[…]

[…].“

10

Člen 15 iste uredbe, naslovljen „Izčrpanje pravice iz blagovne znamke EU“, določa:

„1.   Imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati njene uporabe v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg Evropskega gospodarskega prostora pod to blagovno znamko ali je za to dal soglasje.

2.   Odstavek 1 se ne uporabi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga, še zlasti, če se stanje blaga spremeni ali poškoduje po tem, ko je bilo dano na trg.“

11

Člen 1 Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 32), naslovljen „Predmet“, določa:

„Ta direktiva se nanaša na ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebna za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine. V tej direktivi izraz ,pravice intelektualne lastnine‘ vključuje pravice industrijske lastnine.“

12

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko predvideva zakonodaja [Unije] ali nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic, se ukrepi, postopki in pravna sredstva, predvideni v tej direktivi, uporabljajo v skladu s členom 3 za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je predvidena v pravu [Unije] in/ali nacionalnem pravu zadevne države članice.“

13

Poglavje II navedene direktive, naslovljeno „Ukrepi, postopki in pravna sredstva“, med drugim vsebuje člen 3, naslovljen „Splošne obveznosti“, ki v odstavku 2 določa:

„Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so tudi dejanski [učinkoviti], sorazmerni in odvračilni in se uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino in zagotavljajo zaščito pred zlorabo.“

14

Člen 6 te direktive, naslovljen „Dokazi“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da lahko na zahtevo stranke, ki je predložila razumno dosegljive dokaze, ki zadoščajo za podporo njenim zahtevkom, in je v utemeljitvi teh zahtevkov navedla dokaze, s katerimi razpolaga nasprotna stranka, pristojni sodni organi odredijo, da nasprotna stranka predloži te dokaze ob upoštevanju varstva zaupnih podatkov. Za namene tega odstavka lahko države članice predvidijo, da pristojni sodni organi štejejo razumno velik vzorec dovolj velikega števila izvodov dela ali drugega varovanega predmeta za verodostojen dokaz.“

15

Člen 325 ustawa – Kodeks postępowania cywilnego (zakon o zakoniku o civilnem postopku) z dne 17. novembra 1964 v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:

„Izrek sodbe mora vsebovati naziv sodišča, imena sodnikov, sodnega tajnika in državnega tožilca, če je ta sodeloval v zadevi, datum in kraj obravnave in izreka sodbe, imena strank in predmet zadeve ter odločitev sodišča o zahtevkih strank.“

16

Člen 758(1) zakonika o civilnem postopku določa:

„Za izvršbo so pristojni [sądy rejonowe (okrajna sodišča)] in sodni izvršitelji pri teh sodiščih.“

17

Člen 767 tega zakonika določa:

„1.   Razen če v zakonu ni določeno drugače, je zoper dejanja sodnega izvršitelja mogoče vložiti pritožbo pri sąd rejonowy (okrajno sodišče). Pritožba je mogoča tudi zoper opustitev dejanja sodnega izvršitelja. Pritožbo obravnava sodišče, na območju katerega je urad sodnega izvršitelja.

2.   Pritožbo lahko vloži stranka ali druga oseba, katere pravice so kršene ali ogrožene zaradi dejanja ali opustitve sodnega izvršitelja.

[…]“

18

Člen 840 navedenega zakonika v odstavku 1 določa:

„Dolžnik lahko s pritožbo zahteva delno ali popolno razveljavitev ali omejitev izvršilnega učinka izvršilnega naslova, če:

[…]“

19

Člen 843 tega zakonika v odstavku 3 določa:

„Pritožnik mora v pritožbi predstaviti vse očitke, ki se lahko navedejo v tej fazi, sicer izgubi pravico, da jih uveljavlja v nadaljevanju postopka.“

20

Člen 1050 zakonika o civilnem postopku določa:

„1. Če mora dolžnik izvršiti dejanje, ki ga ne more izvršiti druga oseba in katerega izvršitev je odvisna izključno od dolžnikove volje, sodišče, na območju katerega se mora dejanje izvršiti, na zahtevo upnika in po zaslišanju strank dolžniku določi rok za izvršitev dejanja in globo, če se dejanje ne izvrši v določenem roku.

[…]

3. Če rok, odobren dolžniku za izvršitev dejanja, poteče, ne da bi dolžnik dejanje izvršil, sodišče na predlog upnika naloži dolžniku globo in hkrati določi nov rok za izvršitev dejanja, z višjo globo za primer neizvršitve.“

21

Člen 1051 tega zakonika v odstavku 1 določa:

„Če ima dolžnik obveznost, da se vzdrži ravnanja ali da ne ovira dejanj upnika, mu sodišče, na območju katerega dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, na predlog upnika po zaslišanju strank in ugotovitvi, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, naloži plačilo globe. Sodišče ukrepa enako tudi, če upnik vloži nov predlog.“

22

Družba Hewlett Packard je imetnica izključnih pravic iz besedne in figurativne znamke Evropske unije HP, ki sta registrirani pod številkama 000052449 oziroma 008579021.

23

Proizvode računalniške opreme, ki so označeni s tema znamkama, trži prek pooblaščenih zastopnikov, ki se zavežejo, da teh proizvodov ne bodo prodajali osebam, ki niso člani njene distribucijske mreže, z izjemo končnih uporabnikov. Poleg tega morajo ti pooblaščeni zastopniki te proizvode kupovati izključno od drugih pooblaščenih zastopnikov ali od same družbe Hewlett Packard.

24

Vsak primerek teh proizvodov ima serijsko številko, ki omogoča njegovo identifikacijo. Družba Hewlett Packard ima računalniško orodje, ki med drugim vsebuje zbirko podatkov, v kateri so navedeni vsi primerki proizvoda in trg, za katerega so namenjeni. Za te primerke pa ni uporabljen noben sistem označevanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče – že z njim samim – ugotoviti, ali je primerek namenjen za trg Evropskega gospodarskega prostora (EGP) ali ne.

25

Družba Senetic opravlja dejavnost distribucije računalniške opreme. Na Poljsko je vnesla proizvode, označene z znamkama Evropske unije, katerih imetnica je družba Hewlett Packard. Te proizvode je kupila od prodajalcev s sedežem na ozemlju EGP, ki niso uradni distributerji proizvodov družbe Hewlett Packard, potem ko je od teh prodajalcev pridobila zagotovilo, da se s trženjem teh proizvodov v EGP ne kršijo izključne pravice družbe Hewlett Packard. Družba Senetic je poleg tega pooblaščene zastopnike družbe Hewlett Packard neuspešno zaprosila, naj ji potrdijo, da se navedeni proizvodi lahko tržijo v EGP, ne da bi bile kršene izključne pravice družbe Hewlett Packard.

26

Družba Hewlett Packard je pri poljskih sodiščih vložila tožbo za prenehanje kršitve njenih pravic iz znamk Evropske unije, katerih imetnica je, tako da bi se družbi Senetic na splošno prepovedali uvoz, izvoz, oglaševanje in skladiščenje v te namene proizvodov računalniške opreme, označenih z navedenima znamkama, ki jih predhodno sama ni dala na trg EGP oziroma so bili dani na trg EGP brez njenega soglasja. Poleg tega je družba Hewlett Packard predlagala, naj se družbi Senetic odredi umik teh proizvodov s trga.

27

Družba Senetic se v svojo obrambo sklicuje na izčrpanje pravic iz zadevnih znamk Evropske unije, pri čemer trdi, da je družba Hewlett Packard zadevne proizvode predhodno dala na trg EGP oziroma so bili dani na ta trg z njenim soglasjem.

28

Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska), ki je predložitveno sodišče, navaja, da neodvisni distributer zaradi neobstoja sistema označevanja proizvodov družbe Hewlett Packard v praksi zelo težko opredeli namembni trg vsakega od proizvodov, označenih z zadevnima znamkama Evropske unije, in še težje dokaže, da je te proizvode na trg EGP dala imetnica teh znamk ali da so bili dani na ta trg z njenim soglasjem.

29

V skladu z navedbami navedenega sodišča bi se lahko družba Senetic teoretično obrnila na svoje dobavitelje, da bi pridobila informacije o identiteti gospodarskih subjektov višje v distribucijski verigi. Vendar, kot naj bi Sodišče priznalo v sodbi z dne 8. aprila 2003, Van Doren + Q (C‑244/00, EU:C:2003:204), ker dobavitelji na splošno neradi razkrivajo svoje vire dobave, je malo verjetno, da bi družbi Senetic tovrstne informacije uspelo pridobiti.

30

Na prvem mestu, praksa poljskih sodišč naj bi bila, da se ta v izreku svojih odločb, s katerimi ugodijo tožbi zaradi kršitve pravic iz znamke Evropske unije, sklicujejo na „proizvode, ki jih predhodno ni dala na trg [EGP] tožeča stranka (imetnica znamke Evropske unije) ali ki so bili dani na trg brez njenega soglasja“. Ta formulacija naj v fazi postopka izvršbe ne bi omogočala opredelitve proizvodov, na katere se nanaša ta postopek, in njihovega razlikovanja od proizvodov, ki so zajeti z izjemo glede izčrpanja pravice iz zadevne znamke. Izrek teh odločb naj tako strankam, na katere so naslovljene, dejansko ne bi nalagal obveznosti, ki bi se razlikovala od obveznosti, ki že izhaja iz zakonskih določb.

31

Zaradi te sodne prakse naj tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic ne bi mogla prostovoljno izvršiti odločbe o ugotovitvi kršitve pravic iz znamke in naj bi bila izpostavljena tveganju, da ji bodo naložene sankcije, določene v členih 1050 in 1051 zakonika o civilnem postopku. Poleg tega naj bi ta praksa najpogosteje vodila k zasegu vseh proizvodov, vključno s tistimi, ki so v obtoku brez kakršne koli kršitve pravice iz znamke Evropske unije.

32

Prav tako naj bi tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic – kot izhaja zlasti iz členov 767, 840 in 843 zakonika o civilnem postopku – v okviru postopkov zavarovanja in izvršbe naletela na več pravnih ovir, ki so ji preprečevale, da bi lahko uspešno ugovarjala odrejenim ukrepom v tem okviru, in naj bi imela le omejena procesna jamstva.

33

Prvič, na podlagi člena 767 navedenega zakonika, kot ga razlagajo poljska sodišča, naj bi bila pritožba zoper dejanje sodnega izvršitelja mogoča le, če sodni izvršitelj ni spoštoval postopkovnih pravil, ki urejajo postopek izvršbe. Tako naj na podlagi take pritožbe ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil proizvod, označen z znamko Evropske unije, na trg EGP dan s strani imetnika te znamke ali z njegovim soglasjem.

34

Drugič, tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic naj ne bi imela možnosti, da na podlagi člena 840 zakonika o civilnem postopku vloži ugovor, ker na podlagi tovrstnega pravnega sredstva ni mogoče razjasniti vsebine sodne odločbe, ki je izvršilni naslov.

35

Tretjič, v skladu s prevladujočim mnenjem v poljski doktrini sodišče, pristojno za izvršbo, sicer lahko zasliši stranke, vendar na podlagi člena 1051 zakonika o civilnem postopku lahko o vprašanju, ali je tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic ravnala v skladu z vsebino izvršilnega naslova, odloča le na podlagi elementov, ki izhajajo iz zaslišanja strank, ne da bi lahko opravilo postopek izvajanja dokazov.

36

Četrtič, v skladu s členom 843(3) zakonika o civilnem postopku mora dolžnik, kadar vloži pravno sredstvo v okviru izvršilnega postopka, navesti vse očitke, na katere se lahko sklicuje, sicer izgubi pravico, da se nanje sklicuje v nadaljevanju postopka.

37

Zato po mnenju predložitvenega sodišča obstaja tveganje, da bi bilo učinkovito sodno varstvo na področju prostega pretoka blaga zaradi poljske sodne prakse glede formulacije izreka odločb o ugotovitvi kršitve pravic omejeno.

38

Na drugem mestu, navedeno sodišče poudarja, da v skladu s sodno prakso Sodišča varstvo izključnih pravic na področju intelektualne lastnine ni absolutno. Po eni strani naj bi bilo namreč omejeno na položaj, v katerem uporaba znamke s strani osebe, ki ni njen imetnik, posega v funkcije znamke. Po drugi strani pa naj bi bilo izvrševanje izključnih pravic pogojeno z iskanjem ravnovesja med temi pravicami in varstvom svoboščin notranjega trga, med katerimi je med drugim prosti pretok blaga.

39

Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali je mogoče v dejanskih okoliščinah spora, ki ga obravnava, uporabiti prenos dokaznega bremena, ki ga je Sodišče izvedlo v sodbi z dne 8. aprila 2003, Van Doren + Q (C‑244/00, EU:C:2003:204), ali celo izključiti možnost imetnika znamke, da uveljavlja varstvo, ki ga dajeta člena 9 in 102 Uredbe št. 207/2009, ki sta postala člen 9 oziroma člen 130 Uredbe št. 2017/1001.

40

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

41

S sklepom predsednika Sodišča z dne 29. novembra 2021 je bil postopek v tej zadevi prekinjen do razglasitve sodbe z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries (C‑175/21, EU:C:2022:895).

42

Sodno tajništvo Sodišča je po odločitvi predsednika Sodišča z dne 28. novembra 2022 navedeno sodbo vročilo predložitvenemu sodišču in ga vprašalo, ali glede na to sodbo vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe, zlasti kar zadeva prvo postavljeno vprašanje. Sodišče je v navedeni sodbi razsodilo, da je treba člen 15(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 36, drugi stavek, PDEU, členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Direktivo 2004/48 razlagati tako, da ne nasprotuje sodni praksi, v skladu s katero je izrek odločbe, s katero se ugodi tožbi zaradi kršitve pravic iz znamke Evropske unije, oblikovan tako, da je zaradi njegove splošne narave opredelitev, za katere proizvode se ta odločba uporablja, prepuščena organu, ki je pristojen za izvršbo navedene odločbe, če se v okviru postopka izvršbe toženi stranki omogoči, da izpodbija opredelitev proizvodov, na katere se ta postopek nanaša, ter lahko sodišče v skladu z določbami Direktive 2004/48 preuči in odloči, kateri proizvodi so bili dejansko dani na trg v EGP s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem.

43

Predložitveno sodišče je z dopisom z dne 3. februarja 2023, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispel istega dne, Sodišče obvestilo, da umika prvo vprašanje, drugo pa želi ohraniti.

44

Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega Sodišče lahko presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojega vprašanja ni sklicevalo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Impexeco in PI Pharma, C‑253/20 in C‑254/20, EU:C:2022:894, točka 40 ter navedena sodna praksa).

45

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje prosi za razlago členov 34, 35 in 36 PDEU, da bi izvedelo, ali te določbe nasprotujejo temu, da se imetnik znamke Evropske unije lahko sklicuje na varstvo, ki ga daje člen 9 Uredbe št. 207/2009 ali člen 9 Uredbe 2017/1001, v nekaterih okoliščinah, ki jih našteva.

46

Glede tega je treba vendarle poudariti, da člen 13 Uredbe št. 207/2009 in člen 15 Uredbe 2017/1001 v celoti urejata vprašanje izčrpanja pravice iz znamke v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg v Uniji oziroma EGP.

47

Poleg tega se predložitveno sodišče, kot je razvidno iz točke 39 te sodbe, še posebej sprašuje, ali lahko v okoliščinah, kakršne so te v sporu o glavni stvari, dokazno breme glede izčrpanja pravic iz zadevnih znamk Evropske unije nosi izključno tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic.

48

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(1) Uredbe št. 207/2009 in člen 15(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členoma 34 in 36 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta temu, da dokazno breme glede izčrpanja pravice iz znamke Evropske unije nosi izključno tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic, kadar je ta tožena stranka proizvode, ki so označeni s to znamko – pri čemer ti proizvodi nimajo nobene oznake, ki bi tretjim osebam omogočala identifikacijo trga, na katerem naj bi se tržili, in se distribuirajo prek selektivne distribucijske mreže, katere člani jih lahko preprodajo le drugim članom te mreže ali končnim uporabnikom – kupila v Uniji ali EGP, potem ko je od prodajalcev dobila zagotovilo, da se ti proizvodi lahko tam zakonito tržijo, in imetnik navedene znamke na zahtevo kupca tega preverjanja noče sam opraviti.

49

Člen 9 Uredbe št. 207/2009, ki je postal člen 9 Uredbe 2017/1001, imetniku znamke Evropske unije daje izključno pravico, na podlagi katere lahko vsem tretjim osebam zlasti prepreči, da brez njegovega soglasja uvažajo proizvode, označene z njegovo znamko, jih ponujajo, dajejo na trg ali jih skladiščijo za te namene (sodba z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 37 in navedena sodna praksa).

50

Člen 13(1) Uredbe št. 207/2009, ki je postal člen 15(1) Uredbe 2017/1001, določa izjemo od tega pravila, in sicer določa, da je imetnikova pravica izčrpana, ko je bilo blago dano na trg v Uniji ali EGP pod to znamko s strani samega imetnika ali z njegovim soglasjem (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 38 in navedena sodna praksa). Namen te določbe je uskladiti temeljne interese varstva pravice iz navedene znamke na eni strani in interese prostega pretoka blaga v Uniji ali EGP na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 40 in navedena sodna praksa).

51

Za zagotovitev pravičnega ravnovesja med temi temeljnimi interesi je možnost uveljavljanja izčrpanja pravice iz znamke Evropske unije kot izjeme od te pravice omejena z več vidikov (sodba z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 41).

52

Natančneje, člen 13(1) Uredbe št. 207/2009 in člen 15(1) Uredbe 2017/1001 določata načelo izčrpanja pravice iz znamke Evropske unije le za proizvode, ki so bili na trg Unije oziroma na trg EGP dani s strani imetnika ali z njegovim soglasjem (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 42 in navedena sodna praksa).

53

Iz tega sledi, da se z dajanjem proizvodov, označenih s to znamko, na trg zunaj Unije ali EGP ne izčrpa pravica imetnika, da nasprotuje zlasti uvozu in dajanju teh proizvodov na trg v Uniji ali EGP brez njegovega soglasja, kar mu omogoča nadzor nad prvim dajanjem proizvodov, označenih z navedeno znamko, na trg v Uniji ali EGP (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 43 in navedena sodna praksa).

54

Tako se pravica iz iste znamke izčrpa le za primerke zadevnega proizvoda, ki so bili dani na trg na ozemlju Unije ali EGP s soglasjem imetnika. V zvezi s tem dejstvo, da je imetnik znamke v Uniji ali EGP že tržil druge primerke istega proizvoda ali proizvode, podobne uvoženim proizvodom, za katere se uveljavlja izčrpanje, ne zadostuje (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 45 in navedena sodna praksa).

55

V zvezi z vprašanjem, katera stranka nosi dokazno breme glede izčrpanja pravice iz znamke Evropske unije, je treba po eni strani poudariti, da tega vprašanja ne urejajo ne člen 13 Uredbe št. 207/2009 ne člen 15 Uredbe 2017/1001 niti nobena druga določba teh dveh uredb.

56

Po drugi strani, čeprav procesne vidike uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, vključno z izključno pravico iz člena 9 Uredbe št. 207/2009, ki je postal člen 9 Uredbe 2017/1001, načeloma ureja nacionalno pravo, kakor je bilo harmonizirano z Direktivo 2004/48, ki se, kot je razvidno zlasti iz njenih členov od 1 do 3, nanaša na ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebni za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 56), je treba ugotoviti, da ta direktiva, zlasti njena člena 6 in 7, ki spadata v oddelek 2 poglavja II navedene direktive, naslovljen „Dokazovanje“, ne ureja vprašanja dokaznega bremena glede izčrpanja pravice iz znamke.

57

Vendar je Sodišče že večkrat razsodilo, da gospodarski subjekt, ki ima proizvode, ki so bili pod znamko Evropske unije dani na trg EGP s strani imetnika te znamke ali z njegovim soglasjem, izvaja pravice iz prostega pretoka blaga, ki je zagotovljen s členoma 34 in 36 PDEU, ter iz člena 15(1) Uredbe 2017/1001, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati (sodba z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 69 in navedena sodna praksa).

58

V zvezi s tem je Sodišče – čeprav je razsodilo, da je pravilo nacionalnega prava države članice, na podlagi katerega izčrpanje pravice iz znamke pomeni razlog, ki ga navaja obramba, tako da dokazno breme nosi tožena stranka, ki se sklicuje na ta razlog, načeloma združljivo s pravom Unije – pojasnilo tudi, da je lahko zaradi zahtev, ki izhajajo iz varstva prostega pretoka blaga, potrebna prilagoditev tega dokaznega pravila (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2003, Van Doren + Q, C‑244/00, EU:C:2003:204, točke od 35 do 37).

59

Nacionalna pravila za izvajanje in presojo dokazov o izčrpanju pravice iz znamke morajo tako biti v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz načela prostega pretoka blaga, in jih je zato treba prilagoditi, če bi imetniku lahko omogočila pregraditev nacionalnih trgov, s čimer bi se spodbujala ohranitev razlik v cenah med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Harman International Industries, C‑175/21, EU:C:2022:895, točka 50 in navedena sodna praksa).

60

Posledično to pomeni, da če toženi stranki iz postopka zaradi kršitve pravic uspe dokazati, da obstaja resnična nevarnost razdelitve nacionalnih trgov, če bi morala sama nositi dokazno breme glede tega, ali so proizvodi dani na trg Unije ali EGP s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem, mora nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, prilagoditi porazdelitev dokaznega bremena glede izčrpanja pravice iz znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2003, Van Doren + Q, C‑244/00, EU:C:2003:204, točka 39).

61

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da imetnik zadevnih znamk Evropske unije izvaja sistem selektivne distribucije, v okviru katerega proizvodi, označeni s tema znamkama, nimajo nobene oznake, ki bi tretjim osebam omogočala identifikacijo trga, na katerem naj bi se ti proizvodi tržili, da imetnik teh informacij noče posredovati tretjim osebam in da dobavitelji tožene stranke niso pripravljeni razkriti svojih virov dobave.

62

V zvezi s slednjim je treba navesti, da se v takem sistemu distribucije dobavitelj običajno zaveže, da bo pogodbeno blago ali storitve prodajal neposredno ali posredno samo distributerjem, izbranim na podlagi določenih meril, ti distributerji pa se zavežejo, da tega blaga ali storitev ne bodo prodajali nepooblaščenim distributerjem na ozemlju, ki ga je dobavitelj določil za izvajanje tega sistema distribucije.

63

V takih okoliščinah bi to, da se toženi stranki iz postopka zaradi kršitve pravic naloži, da mora dokazati, kje so bili proizvodi, označeni z znamko, ki jih trži, prvič dani v promet s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem, lahko temu imetniku znamke omogočilo, da nasprotuje vzporednemu uvozu proizvodov, označenih z navedeno znamko, čeprav omejitev prostega pretoka blaga, ki bi bila posledica tega, ne bi bila utemeljena z varstvom pravice iz te znamke.

64

Tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic bi namreč imela velike težave pri zagotovitvi takega dokaza, ker so njeni dobavitelji razumljivo zadržani pri razkrivanju vira dobave v okviru distribucijske mreže imetnika zadevnih znamk Evropske unije.

65

Poleg tega, tudi če bi tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic uspela dokazati, da proizvodi, označeni z zadevnima znamkama Evropske unije, izvirajo iz selektivne distribucijske mreže imetnika teh znamk v EU ali EGP, bi lahko navedeni imetnik v prihodnosti preprečil kakršno koli možnost nabave pri članu svoje distribucijske mreže, ki ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2003, Van Doren + Q, C‑244/00, EU:C:2003:204, točka 40).

66

Zato bo moralo nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, v okoliščinah, kot so opisane v točki 61 te sodbe, prilagoditi porazdelitev dokaznega bremena glede izčrpanja pravic iz zadevnih znamk Evropske unije, tako da imetniku teh znamk naloži, da dokaže, da je opravil ali dovolil prvo dajanje v promet primerkov zadevnih proizvodov zunaj ozemlja Unije ali ozemlja EGP. Če se to dokaže, mora tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic dokazati, da so bili ti isti primerki naknadno uvoženi v EGP s strani imetnika blagovne znamke ali z njegovim soglasjem (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2003, Van Doren + Q, C‑244/00, EU:C:2003:204, točka 41 in navedena sodna praksa).

67

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13(1) Uredbe št. 207/2009 in člen 15(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členoma 34 in 36 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta temu, da dokazno breme glede izčrpanja pravice iz znamke Evropske unije nosi izključno tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic, če je ta tožena stranka proizvode, ki so označeni s to znamko – pri čemer ti proizvodi nimajo nobene oznake, ki bi tretjim osebam omogočala identifikacijo trga, na katerem naj bi se tržili, in se distribuirajo prek selektivne distribucijske mreže, katere člani jih lahko preprodajo le drugim članom te mreže ali končnim uporabnikom – kupila v Uniji ali EGP, potem ko je od prodajalcev dobila zagotovilo, da se lahko ti proizvodi tam zakonito tržijo, in imetnik navedene znamke na zahtevo kupca tega preverjanja noče sam opraviti.

68

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 13(1) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki [Evropske unije] in člen 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije v povezavi s členoma 34 in 36 PDEU

je treba razlagati tako, da

nasprotujeta temu, da dokazno breme glede izčrpanja pravice iz znamke Evropske unije nosi izključno tožena stranka iz postopka zaradi kršitve pravic, če je ta tožena stranka proizvode, ki so označeni s to znamko – pri čemer ti proizvodi nimajo nobene oznake, ki bi tretjim osebam omogočala identifikacijo trga, na katerem naj bi se tržili, in se distribuirajo prek selektivne distribucijske mreže, katere člani jih lahko preprodajo le drugim članom te mreže ali končnim uporabnikom – kupila v Evropski uniji ali Evropskem gospodarskem prostoru, potem ko je od prodajalcev dobila zagotovilo, da se ti proizvodi lahko tam zakonito tržijo, in imetnik navedene znamke na zahtevo kupca tega preverjanja noče sam opraviti.