–

za Staatlich genehmigte Gesellschaft der Autoren Komponisten und Musikverleger Reg. Gen. mbH (AKM) N. Kraft, Rechtsanwalt,

–

za Canal+ Luxembourg Sàrl A. Anderl, Rechtsanwalt,

–

za Seven.One Entertainment Group GmbH in ProSiebenSat.1 PULS 4 GmbH M. Boesch, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo J. Samnadda in G. von Rintelen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2), od (a) do (c), Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 134) in člena 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Staatlich genehmigte Gesellschaft der Autoren, Komponisten und Musikverleger Reg. Gen. mbH (AKM), ki je avstrijska družba za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, in družbo Canal+ Luxembourg Sàrl (v nadaljevanju: Canal+), ki je operater satelitske televizije, v zvezi z oddajanjem televizijskih programov s strani zadnjenavedene družbe v Avstriji.

3

V uvodnih izjavah 5, 14, 15 in 17 Direktive 93/83 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Opredelitve“, v odstavku (2), od (a) do (c), določa:

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„Države članice za avtorja predvidijo izključno pravico, da dovoli priobčitev javnosti po satelitu avtorsko-pravno varovanih del v skladu z določbami iz tega poglavja.“

6

Člen 3 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, v odstavku 1 določa:

„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“

7

Člen 17b(1) Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski pravici) z dne 9. aprila 1936 (BGBl. 111/1936) v različici z dne 27. decembra 2018 (BGBl. I 105/2018) določa:

„Pri satelitski radiodifuziji je dejanje izkoriščanja, ki je pridržano avtorju, to, da se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV‑organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Ob upoštevanju odstavka 2 se torej satelitsko radiodifuzno oddajanje izvaja samo v državi, kjer je tako pošiljanje opravljeno.“

8

Člen 59a tega zakona določa:

„1.   Samo organizacije za kolektivno upravljanje lahko uveljavljajo pravico do uporabe radiodifuznega oddajanja del, vključno po satelitu, za sočasno, popolno in nespremenjeno kabelsko retransmisijo; vendar to ne zadeva pravice do sodnega pregona zaradi kršitev avtorske pravice.

2.   Radiodifuzno oddajanje se lahko uporablja za retransmisijo v smislu odstavka 1, če je RTV‑organizacija, ki opravlja retransmisijo, za to pridobila dovoljenje odgovorne organizacije za kolektivno upravljanje.

3.   Vendar se odstavka 1 in 2 ne uporabljata, kadar ima RTV‑organizacija, katere oddaja se prenaša, pravico do retransmisije v smislu odstavka 1.“

9

Družba AKM je imetnica licence za izkoriščanje glasbenih del, na podlagi katere sme kot fiduciarka izvrševati pravice radiodifuznega oddajanja na avstrijskem ozemlju.

10

Družba Canal+, ki ima sedež v Luxembourgu, v Avstriji po satelitu odplačno ponuja pakete kodiranih programov (v nadaljevanju: satelitski paketi iz postopka v glavni stvari) več RTV‑organizacij iz drugih držav članic v visoki ali standardni ločljivosti.

11

Posamezne satelitske signale kot nosilce programa v komunikacijsko verigo (navzgornja povezava) večinoma pošljejo te RTV‑organizacije same, včasih tudi družba Canal+, v teh drugih državah članicah. Pošlje se snop, ki vsebuje celoten program v kakovosti visoke ločljivosti in dodatne informacije, kot so zvočni podatki in podatki o podnapisih. Ta snop, potem ko ga satelit „prepošlje“, sprejmejo satelitske sprejemne naprave na območju pokrivanja. Navedeni snop se nato razdeli in uporabnik lahko dostopa do vsakega od programov na terminalu prek dekoderja.

12

Satelitski paketi iz postopka v glavni stvari vsebujejo plačljive in brezplačne televizijske programe. Ti zadnji niso kodirani in jih vsakdo na avstrijskem ozemlju lahko sprejema v kakovosti standardne ločljivosti.

13

Družba AKM je vložila tožbo, s katero je v bistvu zahtevala, naj družba Canal+ preneha oddajati satelitske signale v Avstriji in ji plača odškodnino, ter v kateri je zatrjevala, da v državah članicah, v katerih je prišlo do dejanja oddajanja ali priobčitve javnosti po satelitu, ni bilo pridobljeno nobeno dovoljenje za tako oddajanje in da ni dovolila tega oddajanja v Avstriji. Družba AKM namreč meni, da je navedeno oddajanje namenjeno dodatni kategoriji strank družbe Canal+, ki naj ne bi bila zajeta z dovoljenji, ki so jih v državah članicah oddajanja zadevne RTV‑organizacije po potrebi pridobile za priobčitev zadevnih del javnosti po satelitu, in da bi družba Canal+ morala pri družbi AKM pridobiti dovoljenje za oddajanje satelitskih signalov v Avstriji. Družba AKM zato meni, da družba Canal+ posega v pravice, katerih upravljanje družba AKM zagotavlja.

14

Družba Canal+ odgovarja, da zgolj daje na voljo ‐ s soglasjem RTV‑organizacij ‐ infrastrukturo, ki omogoča kodiranje signala, ki ga te organizacije zunaj Avstrije pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu. V skladu z načelom države članice oddajanja, ki je določeno v členu 1(2)(b) Direktive 93/83, naj za ukrepanje na podlagi dejanja izkoriščanja iz postopka v glavni stvari ne bi bila pooblaščena družba AKM, ampak le organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v državah članicah oddajanja. Poleg tega naj bi bilo to dejanje izkoriščanja, ki ga je izvedla družbe Canal+, zajeto z dovoljenji, ki so jih zadevne RTV‑organizacije pridobile v državah članicah oddajanja.

15

Štirim družbam, med njimi družbi Seven.One Entertainment Group GmbH, ki je RTV‑organizacija s sedežem v Nemčiji, in družbi ProSiebenSat.1 PULS 4 GmbH, ki je RTV‑organizacija s sedežem v Avstriji, je bila dovoljena intervencija v postopku v glavni stvari v podporo družbi Canal+.

16

Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) je s sodbo z dne 31. oktobra 2019 sicer zavrnilo tožbo za prenehanje oddajanja satelitskih signalov v Avstriji, pretežno pa je ugodilo tako tožbi (v podrednem delu) za prenehanje satelitskega oddajanja signalov z zadevnimi programi, usmerjenega na avstrijsko ozemlje, kot zahtevku za predložitev s tem povezanih dokumentov. Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), ki je obravnavalo pritožbo zoper to sodbo, je s sodbo z dne 30. junija 2020 razsodilo pretežno enako. Zadnjenavedeno sodišče je med drugim menilo, da satelitski paketi iz postopka v glavni stvari dosegajo novo javnost, to je javnost, ki je različna od javnosti, ki jo dosegajo prostodostopni prenosi RTV‑operaterjev. Družba AKM, družba Canal+ ter družbi Seven.One Entertainment Group in ProSiebenSat.1 PULS 4 so pri predložitvenem sodišču vložile revizije zoper to zadnjenavedeno sodbo.

17

Predložitveno sodišče s sklicevanjem na točki 61 in 69 sodbe z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal (C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648), ki se je prav tako nanašala na ponudnika satelitskih paketov, navaja, da bi bilo mogoče šteti, da morata biti tako dejanje izkoriščanja RTV‑organizacije kot posredovanje ponudnika satelitskih paketov lokalizirana izključno v državi članici, kjer se signali kot nosilci programov pošljejo v zadevno komunikacijsko verigo, pri čemer je tak ponudnik pri opravljanju svoje dejavnosti poleg RTV‑organizacije omejen na sodelovanje pri prvotnem, enotnem in nedeljivem dejanju oddajanja po satelitu.

18

Če to ne bi bilo tako, bi se postavljalo vprašanje, v kolikšni meri se s konkretnimi dejanji izkoriščanja tega ponudnika kršijo avtorske pravice, ker bi bila v državi članici, v kateri se ti signali sprejemajo, potencialno dosežena nova javnost. V teh okoliščinah bi bilo treba ugotoviti, ali je pomembno dejstvo, da navedeni ponudnik v satelitskih paketih iz postopka v glavni stvari ponuja tudi brezplačne televizijske programe, ker naj bi bili ti programi že prosto dostopni vsem uporabnikom na območju pokrivanja.

19

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

20

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1(2)(b) Direktive 93/83 razlagati tako, da je treba v primeru, v katerem je ponudnik satelitskih paketov za dejanje priobčitve javnosti po satelitu, pri katerem sodeluje, zavezan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic, to dovoljenje – kot dovoljenje, dano zadevni RTV‑organizaciji – pridobiti le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu.

21

V skladu z besedilom člena 1(2)(b) Direktive 93/83 do priobčitve javnosti po satelitu pride le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV‑organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.

22

Da bi se uporabilo pravilo, določeno v členu 1(2)(b) Direktive 93/83, mora iti za „priobčitev javnosti po satelitu“ v smislu tega člena 1(2)(a) in (c), pri čemer ti določbi za to določata kumulativne pogoje. Prenos je tako ena sama „priobčitev javnosti po satelitu“, če ga, prvič, sproži„dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije“, s katerim se „pošljejo“ signali kot nosilci programa, drugič, če se ti signali pošljejo „v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo“, tretjič, če so navedeni signali „namenjeni javnemu sprejemu“ in, četrtič, če je v primeru kodiranih signalov način za njihovo dekodiranje „javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem“ (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal, C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točka 52).

23

V zvezi s prenosom, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je Sodišče že presodilo, da ker tako posredni prenos televizijskih programov kot njihov neposredni prenos izpolnjujeta vse te kumulativne pogoje, mora biti vsak od njiju obravnavan kot ena sama in nedeljiva priobčitev javnosti po satelitu. Nedeljivost take priobčitve v smislu navedenega člena 1(2)(a) in (c) pa sicer ne pomeni, da sme pri tej priobčitvi ponudnik satelitskega paketa posredovati brez dovoljenja imetnikov zadevnih pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal, C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točki 69 in 70).

24

Opozoriti je namreč treba, da je iz člena 2 Direktive 93/83 v povezavi z njeno uvodno izjavo 17 razvidno, da morajo imetniki avtorskih pravic dovoliti vsako priobčitev varovanih del javnosti po satelitu in da je treba pri določitvi ustreznega nadomestila za te imetnike za tako priobčitev njihovih del upoštevati vse vidike oddajanja, kot je dejansko in morebitno občinstvo tega oddajanja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal, C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točki 71 in 73).

25

Tako dovoljenje mora pridobiti zlasti oseba, ki izvaja tako priobčitev ali pri njej posreduje tako, da z navedeno priobčitvijo omogoči dostop do varovanih del novi javnosti, to je javnosti, ki je avtorji varovanih del niso upoštevali v okviru dovoljenja, ki so ga izdali neki drugi osebi (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal, C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točka 72).

26

V zvezi s tem je Sodišče že poudarilo, da priobčitev javnosti po satelitu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s členom 1(2)(a) Direktive 93/83 izvaja RTV-organizacija, pod nadzorom in odgovornostjo katere se signali kot nosilci programov pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu. Poleg tega ni sporno, da ta organizacija s tem praviloma omogoči dostop do varovanih del novi javnosti. Zato je ta organizacija zavezana pridobiti dovoljenje iz člena 2 Direktive 93/83 (sodba z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal, C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točka 75).

27

Ker se na podlagi pravila, določenega v členu 1(2)(b) Direktive 93/83, šteje, da do take priobčitve javnosti po satelitu pride le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu, je RTV‑organizacija zavezana to dovoljenje pridobiti le v tej državi članici.

28

Vendar je treba – kot je bilo opozorjeno v točki 24 te sodbe – pri določanju ustreznega nadomestila za imetnike avtorskih pravic za tako priobčitev njihovih del upoštevati vse vidike zadevnega oddajanja, kot je dejansko in potencialno občinstvo tega oddajanja. Zato morajo, kadar je del tega dejanskega ali potencialnega občinstva v državah članicah, ki niso država članica, v kateri se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu, različne zadevne organizacije za kolektivno upravljanje, glede na okoliščine primera, najti ustrezne rešitve za zagotovitev pravičnega nadomestila za te imetnike.

29

Poleg tega ni mogoče izključiti, da drugi operaterji lahko posredujejo v okviru priobčitve javnosti po satelitu, tako da omogočajo dostop do varovanih del ali predmetov javnosti, ki je širša kot ciljna javnost zadevne RTV-organizacije, to je javnosti, ki je avtorji teh del ali teh predmetov pri izdaji dovoljenj tej organizaciji za njihovo uporabo niso upoštevali. V takem primeru posredovanje teh operaterjev ni zajeto z dovoljenjem, ki je izdano tej organizaciji. Tako je lahko zlasti takrat, kadar operater razširi krog oseb, ki imajo dostop do te priobčitve, in tako omogoči dostop do varovanih vsebin novi javnosti (sodba z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal, C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točki 76 in 77).

30

Iz besedila člena 1(2)(b) Direktive 93/83 in sistematike tega člena 1(2), od (a) do (c), pa izhaja, da je treba v primeru, ko je ponudnik satelitskih paketov za priobčitev javnosti po satelitu, pri kateri sodeluje, zavezan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic, to dovoljenje – kot dovoljenje, dano zadevni RTV‑organizaciji – pridobiti le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu.

31

To ugotovitev potrjuje tudi cilj, ki se uresničuje s členom 1(2)(b) Direktive 93/83. V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti – kot je razvidno iz uvodnih izjav 5 in 14 te direktive – da pravna negotovost zaradi razlik med nacionalnimi pravili o avtorski pravici predstavlja neposredno oviro pri prostem pretoku programov v Evropski uniji in da je treba pravno negotovost v zvezi s pravicami, ki naj se pridobijo, ki ovira čezmejno satelitsko radiodifuzno oddajanje, preseči z opredelitvijo pojma priobčitve javnosti po satelitu na ravni Unije, da se zlasti prepreči kumulativna uporaba več nacionalnih zakonov pri enem samem dejanju oddajanja. Na drugi strani je v uvodni izjavi 15 navedene direktive dodano, da mora biti pridobitev izključnih pravic radiodifuznega oddajanja na pogodbeni osnovi v skladu z zakonodajo o avtorski pravici in sorodnih pravicah v državi članici, v kateri pride do priobčitve javnosti po satelitu.

32

Iz uvodnih izjav 5, 14 in 15 Direktive 93/83 tako izhaja, da je namen člena 1(2)(b) te direktive zagotoviti, da za vsako „priobčitev javnosti po satelitu“ v smislu tega člena 1(2)(a) in (c) velja izključno zakonodaja o avtorski in sorodnih pravicah, ki velja v državi članici, kjer se signali kot nosilci programov pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu. Zato bi bilo v nasprotju s tem ciljem, če bi moral ponudnik satelitskih paketov pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic tudi v drugih državah članicah.

33

Glede na vse navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(2)(b) Direktive 93/83 razlagati tako, da je treba, kadar je ponudnik satelitskih paketov za dejanje priobčitve javnosti po satelitu, pri katerem sodeluje, zavezan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic, to dovoljenje – kot dovoljenje, dano zadevni RTV‑organizaciji – pridobiti le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu.

34

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

35

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 1(2)(b) Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo

je treba razlagati tako, da

je treba, kadar je ponudnik satelitskih paketov za dejanje priobčitve javnosti po satelitu, pri katerem sodeluje, zavezan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic, to dovoljenje – kot dovoljenje, dano zadevni RTV‑organizaciji – pridobiti le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu.