–

za finsko vlado M. Pere, agentka,

–

za estonsko vlado M. Kriisa, agentka,

–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in A. Hanje, agentki,

–

za Evropsko komisijo L. Armati, M. Huttunen, M. Mataija in I. Söderlund, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1)(a) in (3) ter člena 13 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL 2005 L 255, str. 22), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 (UL 2013, L 354, str. 132) (v nadaljevanju: Direktiva 2005/36).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je sprožila oseba A v zvezi z odločbo Opetushallitus (urad za izobraževanje, Finska), s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje poklicne kvalifikacije vzgojitelj predšolskih otrok.

3

V uvodnih izjavah 1 in 14 Direktive 2005/36 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 Direktive 2005/36 določa:

„Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi država članica, ki pogojuje dostop do reguliranih poklicev ali njihovo opravljanje na svojem ozemlju s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami (v nadaljnjem besedilu: država članica gostiteljica), priznava poklicne kvalifikacije, pridobljene v eni ali več državah članicah (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), ki omogočajo imetniku navedenih kvalifikacij, da tam opravlja isti poklic, kot zadosten pogoj za dostop do in opravljanje tega poklica.

[…]“

5

Člen 2(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za vse državljane države članice, ki želijo kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljati reguliran poklic, vključno s svobodnim poklicem, v državi članici, v kateri niso pridobili svojih poklicnih kvalifikacij.

[…]

2.   Vsaka država članica lahko dovoli državljanom države članice, ki imajo dokazila o poklicnih kvalifikacijah, ki jih niso pridobili v tej državi članici, da na njenem ozemlju opravljajo reguliran poklic v smislu člena 3(1)(a) v skladu z njenimi pravili. […]“

6

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

3.   Dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izda tretja država, se obravnavajo kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, če ima imetnik tri leta poklicnih izkušenj v zadevnem poklicu na ozemlju države članice, ki je priznala ta dokazila o formalnih kvalifikacijah v skladu s členom 2(2), kar potrdi ta država članica.“

7

Člen 4 Direktive 2005/36, naslovljen „Učinki priznavanja“, določa:

„1.   Priznavanje poklicnih kvalifikacij s strani države članice gostiteljice omogoča upravičencem dostop do tistega poklica v tej državi članici, za katerega so usposobljeni v državi članici izvora, in njegovo opravljanje v državi članici gostiteljici pod enakimi pogoji, kot veljajo za njene državljane.

2.   Za namene te direktive je poklic, ki ga prosilec želi opravljati v državi članici gostiteljici, enak poklicu, za katerega je usposobljen v državi članici izvora, če so dejavnosti, ki jih poklic zajema, primerljive.

[…]“

8

Člen 13 te direktive, naslovljen „Pogoji za priznavanje“, določa:

„1.   Če se za dostop do in opravljanje reguliranega poklica v državi članici gostiteljici zahtevajo posebne poklicne kvalifikacije, pristojni organ navedene države članice prosilcem dovoli dostop do in opravljanje tega poklica pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane navedene države članice, če imajo potrdilo o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah iz člena 11, ki jih zahteva druga država članica za dostop do in opravljanje tega poklica na njenem ozemlju.

Potrdila o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah izda pristojni organ v državi članici, imenovan v skladu z zakoni ali drugimi predpisi navedene države članice.

2.   Dostop do in opravljanje poklica, kakor je opisano v odstavku 1, se dovoli tudi prosilcem, ki so opravljali zadevni poklic s polnim delovnim časom eno leto ali enakovredno obdobje s krajšim delovnim časom v obdobju predhodnih desetih let v drugi državi članici, ki tega poklica ne regulira, in ki imajo eno ali več potrdil o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih je izdala druga država članica, ki tega poklica ne regulira.

Potrdila o kompetenci in dokazila o formalnih kvalifikacijah izpolnjujejo naslednje pogoje:

Enega leta poklicnih izkušenj iz prvega pododstavka se ne sme zahtevati, če dokazila prosilca o formalnih kvalifikacijah potrjujejo regulirano izobraževanje in usposabljanje.

[…]“

9

Člen 59(1) navedene direktive določa:

„1.   Države članice [Evropski] [k]omisiji predložijo seznam reguliranih poklicev, pri čemer podrobno navedejo dejavnosti, ki jih zajema vsak poklic, ter seznam reguliranega izobraževanja in usposabljanja ter usposabljanja s posebno strukturo iz točke (c)(ii) člena 11, na njihovem ozemlju do 18. januarja 2016. Morebitne spremembe teh seznamov je prav tako treba nemudoma priglasiti Komisiji. Komisija vzpostavi in vzdržuje javno dostopno zbirko podatkov o reguliranih poklicih, vključno s splošnim opisom dejavnosti, ki jih zajema vsak poklic.“

10

Člen 1, prvi odstavek, laki ammattipätevyyden tunnustamisesta (1384/2015) (zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij št. 1384/2015) določa, da sta v tem zakonu v skladu z Direktivo 2005/36 urejena priznavanje poklicnih kvalifikacij in svoboda opravljanja storitev. V členu 6 tega zakona so podrobneje opredeljeni pogoji za tako priznanje.

11

V Estoniji so zahteve glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok določene v haridusministri 26. augusti 2002. aasta määrus „Koolieelse lasteasutuse pedagoogide kvalifikatsiooninõuded“ (RTL 2002, 96, 1486; RT I, 03.09.2013, 36) (uredba ministra za izobraževanje o zahtevah glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok) z dne 26. avgusta 2002 (v nadaljevanju: uredba o zahtevah glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok).

12

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Delodajalec oceni usposobljenost delavca za opravljanje dela in izpolnjevanje zahtev glede poklicne usposobljenosti, ki jih določa ta uredba. […]“

13

V skladu s členom 18 navedene uredbe sta zahtevi glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok visokošolska diploma in pedagoške sposobnosti. Člen 37 te uredbe določa, da se zahteve glede poklicne usposobljenosti ne uporabljajo za osebe, ki so kot vzgojitelji predšolskih otrok delale pred 1. septembrom 2013 in so v skladu z določbami uredbe o zahtevah glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok, ki so veljale pred 1. septembrom 2013, poklicno usposobljene ali se zanje šteje, da so ustrezno usposobljene za podobne delovne naloge.

14

Po pristopu Republike Estonije k Evropski uniji 1. maja 2004 je z Vabariigi Valitsuse 6. juuni 2005 a määrus nr 120 „Eesti Vabariigi kvalifikatsioonide ja enne 20. augustit 1991. a antud endise NSV Liidu kvalifikatsioonide vastavus“ (RT I 2005, 32, 241; RT I, 28.07.2020, 6) (uredba vlade št. 120 o enakovrednosti diplom Republike Estonije in diplom nekdanje ZSSR, izdanih pred 20. avgustom 1991) z dne 6. junija 2005 določeno, da so kvalifikacije, ki jih je priznala nekdanja Zveza sovjetskih socialističnih republik in so bile pridobljene pred 20. avgustom 1991, enakovredne splošni in visokošolski ravni izobrazbe izobraževalnega sistema Republike Estonije.

15

Oseba A je pri uradu za izobraževanje zaprosila za priznanje poklicne kvalifikacije vzgojitelja predšolskih otrok, pri čemer se je sklicevala na:

16

Poleg tega ni sporno, da je oseba A med letoma 1980 in 1984 opravljala poklic vzgojitelja predšolskih otrok v Estonski sovjetski socialistični republiki, nato pa ponovno v letih 2016 in 2017 v zasebnem vrtcu na Finskem.

17

Urad za izobraževanje je z odločbo z dne 8. marca 2018 prošnjo osebe A zavrnil.

18

Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih, Finska) je s sodbo z dne 18. aprila 2019 zavrnilo tožbo osebe A zoper odločbo urada za izobraževanje. To sodišče je štelo, da kvalifikacije in poklicne izkušnje osebe A ne izpolnjujejo pogojev za priznanje poklicne kvalifikacije iz zakona o priznanju poklicnih kvalifikacij št. 1384/2045.

19

Oseba A je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska).

20

Na prvem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je poklic vzgojitelja predšolskih otrok v Estoniji „reguliran poklic“ v smislu Direktive 2005/36.

21

Navaja, da več elementov kaže na to, da je ta poklic v Estoniji reguliran poklic. Zahteve glede usposobljenosti, ki se zahtevajo za vzgojitelja predšolskih otrok in ki so določene v uredbi o zahtevah glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok, naj bi namreč bile pridobitev visokošolske diplome in pedagoške sposobnosti. Te zadnjenavedene sposobnosti pa naj bi potrjeval dokument, ki ga na zahtevo izda estonsko združenje učiteljev na podlagi spisa prosilca in po razgovoru z njim.

22

Predložitveno sodišče tudi navaja, da je Republika Estonija poklic vzgojitelja predšolskih otrok dala vpisati v podatkovno zbirko reguliranih poklicev, ki jo vodi Komisija.

23

Vendar pa predložitveno sodišče zaradi drugih elementov dvomi o tem, da je poklic vzgojitelja predšolskih otrok reguliran poklic v Estoniji.

24

Ugotavlja, da estonski predpisi v nasprotju s finskim pravom ne zahtevajo, da je visokošolska diploma, navedena v točki 21 te sodbe, s področja predšolske vzgoje.

25

Poleg tega navaja, da ima delodajalec, ki zaposli takega vzgojitelja, diskrecijsko pravico pri presoji, ali kandidat za delovno mesto vzgojitelja predšolskih otrok izpolnjuje pogoje iz uredbe o zahtevah glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok. Natančneje, potrdilo o pedagoških sposobnostih naj bi bilo fakultativno in naj za delodajalca ne bi bilo zavezujoče. Ta naj bi samostojno presodil, ali ima kandidat zahtevane pedagoške sposobnosti.

26

Zato bi lahko po mnenju predložitvenega sodišča dva različna delodajalca različno presodila pedagoške sposobnosti istega kandidata.

27

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali je v skladu z estonsko ureditvijo opravljanje poklica vzgojitelja predšolskih otrok dejansko pridržano osebam, ki izpolnjujejo določene pogoje, drugim pa je dostop do tega poklica prepovedan.

28

Na drugem mestu, ob predpostavki, da se zadevni poklic v Estoniji šteje za reguliran, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je potrdilo, ki ga je osebi A leta 2017 izdalo estonsko združenje učiteljev in ki je omenjeno v točki 15 te sodbe, mogoče šteti za potrdilo o kompetenci ali dokazilo o formalnih kvalifikacijah v smislu člena 13(1) Direktive 2005/36, čeprav so bile priznane poklicne izkušnje pridobljene v času, ko je bila izvorna država članica sovjetska socialistična republika.

29

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče se v zvezi z diplomo, ki jo je oseba A pridobila v Estonski sovjetski socialistični republiki leta 1980, in izkušnjami, ki jih je ta oseba tam pridobila med letoma 1980 in 1984, sprašuje, ali je to diplomo in te izkušnje treba šteti za potrdilo o poklicnih kvalifikacijah, pridobljenih v tretji državi, v smislu člena 3(3) Direktive 2005/36 in ali je zato te kvalifikacije mogoče priznati le, če zadevna oseba poleg tega dokaže še tri leta poklicnih izkušenj, pridobljenih v državi članici izvora v času po njeni ponovni samostojnosti.

30

Vendar predložitveno sodišče navaja, da so bile z estonskim zakonom iz leta 2005 diplome, pridobljene v Estonski sovjetski socialistični republiki, izenačene z diplomami, pridobljenimi v Estoniji po njeni ponovni samostojnosti.

31

V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

32

Kot je razvidno iz uvodne izjave 1 Direktive 2005/36, je cilj te direktive spodbujati priznavanje poklicnih kvalifikacij, da bi se državljanom držav članic omogočilo, da kot zaposlene ali samozaposlene osebe opravljajo poklic v državi članici, ki ni država, v kateri so pridobili svoje poklicne kvalifikacije, in s tem prispevati k prostemu gibanju delavcev v Uniji.

33

V skladu s členoma 1 in 2 navedene direktive se ta direktiva uporablja le, če je zadevni poklic reguliran v državi članici gostiteljici.

34

V obravnavanem primeru je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da je poklic vzgojitelja predšolskih otrok na Finskem reguliran poklic. Zato se za dostop državljanov druge države članice do tega poklica in njegovo opravljanje v tej državi članici uporabljajo določbe Direktive 2005/36.

35

Če je zadevni poklic reguliran tudi v državi članici izvora, mora država članica gostiteljica v skladu s členom 13(1) Direktive 2005/36 državljanom druge države članice dovoliti dostop do tega poklica ali njegovo opravljanje pod enakimi pogoji, kot se zahtevajo za njene državljane, če imajo ti državljani druge države potrdilo o kompetenci ali dokazilo o formalnih kvalifikacijah, ki jih zahteva država članica izvora.

36

Nasprotno, če zadevni poklic v državi članici izvora ni reguliran, je iz člena 13(2) Direktive 2005/36 razvidno, da je treba dostop do poklica in njegovo opravljanje v državi članici gostiteljici dovoliti, če je prosilec opravljal zadevni poklic s polnim delovnim časom eno leto ali enakovredno obdobje s krajšim delovnim časom v obdobju predhodnih desetih let v drugi državi članici in če ima eno ali več potrdil o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih je izdala država članica izvora. Vendar člen 13(2), tretji pododstavek, Direktive 2005/36 določa, da se zahteva v zvezi s poklicnimi izkušnjami ne uporablja, če ima prosilec dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki potrjujejo regulirano izobraževanje in usposabljanje.

37

Zato je treba prošnjo osebe A za priznanje njene poklicne kvalifikacije vzgojitelja šolskih otrok v državi članici gostiteljici, in sicer Republiki Finski, presojati glede na pogoje iz člena 13(1) Direktive 2005/36, če je ta poklic v državi članici izvora, in sicer v Republiki Estoniji, reguliran, oziroma glede na pogoje iz člena 13(2) Direktive 2005/36, če ta poklic v državi članici izvora ni reguliran.

38

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1)(a) Direktive 2005/36 razlagati tako, da je treba za reguliran poklic v smislu te določbe šteti poklic, za katerega nacionalna ureditev določa, da morajo biti za dostop do njega in njegovo opravljanje izpolnjene zahteve glede usposobljenosti, vendar delodajalcem daje diskrecijsko pravico pri presoji, ali so te zahteve izpolnjene.

39

V skladu s členom 3(1)(a) Direktive 2005/36 je „reguliran poklic“„poklicna dejavnost ali skupina poklicnih dejavnosti, katerih dostop do, opravljanje ali enega od načinov opravljanja neposredno ali posredno določajo zakoni ali drugi predpisi glede posebnih poklicnih kvalifikacij“.

40

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba poklic šteti za reguliran v smislu direktiv 89/48 in 92/51, če je dostop do poklicne dejavnosti, ki je del tega poklica, ali opravljanje tega poklica urejeno z zakoni ali drugimi predpisi, ki določajo sistem, ki to poklicno dejavnost izrecno pridržuje za osebe, ki izpolnjujejo določene pogoje, in ki osebam, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, ta dostop prepoveduje (sodbi z dne 1. februarja 1996, Aranitis, C‑164/94, EU:C:1996:23, točka 19, in z dne 8. maja 2008, Komisija/Španija, C‑39/07, EU:C:2008:265, točka 33). Glede na opredelitve v direktivah 89/48 in 92/51 ter ob upoštevanju uvodne izjave 14 Direktive 2005/36 se ta sodna praksa po analogiji uporablja za pojem „reguliran poklic“ v smislu te direktive.

41

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da v Estoniji uredba o zahtevah glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok v členu 1(1) določa, da „[d]elodajalec oceni usposobljenost delavca za opravljanje dela in izpolnjevanje zahtev glede poklicne usposobljenosti, ki jih določa ta uredba“.

42

Kot je navedlo predložitveno sodišče in ne da bi estonska vlada to zanikala, člen 1(1) te uredbe delodajalcu daje diskrecijsko pravico pri presoji, ali so izpolnjene zahteve glede usposobljenosti, ki se zahtevajo za dostop do poklica vzgojitelja predšolskih otrok, zlasti zahteva glede pedagoških sposobnosti, tako da bi lahko na podlagi navedene določbe dva različna delodajalca različno presojala vprašanje, ali isti prosilec navedene zahteve izpolnjuje.

43

Estonska vlada je pred Sodiščem sicer pojasnila, da delodajalec, ko mu je predloženo potrdilo, ki ga je izdalo estonsko združenje učiteljev, nima razlogov za dvom o kandidatovih pedagoških sposobnostih. Vendar je ta vlada, kot je generalni pravobranilec opozoril v točki 60 sklepnih predlogov, navedla, da estonska zakonodaja v zvezi s tem ne določa nobenega pravila. S tem je torej potrjena razlaga člena 1(1) uredbe o zahtevah glede poklicne usposobljenosti vzgojiteljev predšolskih otrok, ki jo je podalo predložitveno sodišče, v skladu s katero delodajalec presodi, ali so zahteve glede usposobljenosti izpolnjene.

44

Tako diskrecijsko pravico je treba razlikovati od pravice delodajalca, da osebo, ki izpolnjuje zahteve glede usposobljenosti za dostop do zadevnega poklica, zaposli ali ne in da izbere med kandidatoma, ki izpolnjujeta te zahteve.

45

Položaj, ki izhaja iz take diskrecijske pravice, lahko zabriše razlikovanje med osebami, ki imajo poklicne kvalifikacije, ki se v skladu z nacionalno zakonodajo zahtevajo za opravljanje zadevnega poklica, in tistimi, ki jih nimajo.

46

V teh okoliščinah estonsko pravo ne zagotavlja, da sta dostop do in opravljanje zadevnega poklica pridržana osebam s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami.

47

Zato poklica vzgojitelja predšolskih otrok, kot je organiziran v Estoniji, ni mogoče opredeliti kot „reguliran poklic“ v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2005/36.

48

Te presoje ne omajajo okoliščine, da Republika Estonija poklic vzgojitelja predšolskih otrok šteje za „reguliran“, da je ta poklic vpisala na seznam obstoječih reguliranih poklicev, ki je bil predložen Komisiji, in da je navedeni poklic naveden v podatkovni zbirki reguliranih poklicev, ki jo vodi Komisija v skladu s členom 59 Direktive 2005/36.

49

Po eni strani namreč opredelitev pojma „reguliran poklic“ iz člena 3(1)(a) Direktive 2005/36 ne napotuje na pravo držav članic. Zato se za ta pojem v smislu te direktive uporablja zgolj pravo Unije (sodba z dne 21. septembra 2017, Malta Dental Technologists Association in Reynaud, C‑125/16, EU:C:2017:707, točka 34 in navedena sodna praksa).

50

Zato dejstvo, da Republika Estonija poklic vzgojitelja predšolskih otrok šteje za „reguliran“ poklic in da ga je vpisala na seznam obstoječih reguliranih poklicev, ki ga je predložila Komisiji, ne zadostuje za opredelitev tega poklica kot „reguliranega poklica“ v smislu Direktive 2005/36.

51

Po drugi strani, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 45 sklepnih predlogov, se člen 3(1)(a) Direktive 2005/36 prav tako ne sklicuje na vsebino zbirke podatkov, ki jo vzdržuje Komisija in je navedena v točki 48 te sodbe. Ta zbirka podatkov je torej zgolj informativna.

52

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(a) Direktive 2005/36 razlagati tako, da se za „reguliran poklic“ v smislu te določbe ne šteje poklic, za katerega nacionalna ureditev določa, da morajo biti za dostop do njega in njegovo opravljanje izpolnjene zahteve glede usposobljenosti, vendar delodajalcem daje diskrecijsko pravico pri presoji, ali so te zahteve izpolnjene.

53

Drugo vprašanje je izrecno postavljeno za primer, da bi bil zadevni poklic v državi članici izvora reguliran v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2005/36 in bi bil zato odgovor na prvo vprašanje pritrdilen. Ker je odgovor na prvo vprašanje nikalen, na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

54

Tretje vprašanje je postavljeno za primer, da zadevni poklic v državi članici izvora ni reguliran.

55

V takem primeru, kot je bilo opozorjeno v točki 36 te sodbe, iz člena 13(2), prvi pododstavek, Direktive 2005/36 izhaja, da mora država članica gostiteljica dovoliti dostop do poklica in njegovo opravljanje, če je prosilec opravljal zadevni poklic s polnim delovnim časom eno leto (ali enakovredno obdobje s krajšim delovnim časom) v obdobju predhodnih desetih let v drugi državi članici in če ima eno ali več potrdil o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih je izdala država članica izvora. Vendar člen 13(2), tretji pododstavek, Direktive 2005/36 določa, da se pogoj v zvezi s poklicnimi izkušnjami enega leta v drugi državi članici v zadnjih desetih letih ne zahteva, če dokazila prosilca o formalnih kvalifikacijah potrjujejo regulirano izobraževanje in usposabljanje.

56

V obravnavanem primeru v nasprotju s tem, kar se zahteva s členom 13(2), prvi pododstavek, Direktive 2005/36, oseba A ni opravljala poklica vzgojitelja predšolskih otrok v državi članici, ki ni država članica gostiteljica, v obdobju desetih let pred vložitvijo prošnje.

57

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali se diploma s področja predšolske vzgoje, ki jo je oseba A leta 1980 pridobila v Estonski sovjetski socialistični republiki, lahko šteje za dokazilo o formalnih kvalifikacijah, ki potrjuje regulirano izobraževanje in usposabljanje v smislu člena 13(2), tretji pododstavek, iste direktive.

58

Na podlagi člena 3(3) Direktive 2005/36 se namreč „[d]okazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izda tretja država, […] obravnavajo kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, če ima imetnik tri leta poklicnih izkušenj v zadevnem poklicu na ozemlju države članice, ki je priznala ta dokazila o formalnih kvalifikacijah v skladu s členom 2(2), kar potrdi ta država članica“.

59

Iz tega sledi, da je treba šteti, da predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(3) Direktive 2005/36 razlagati tako, da se ta določba uporablja, če je bilo dokazilo o formalnih kvalifikacijah, ki je bilo predloženo državi članici gostiteljici, pridobljeno na ozemlju druge države članice v času, ko ta država članica ni obstajala kot samostojna država, ampak kot sovjetska socialistična republika, in je navedena država članica to dokazilo o formalnih kvalifikacijah izenačila z dokazilom o formalnih kvalifikacijah, izdanim v tej državi po njeni ponovni samostojnosti.

60

Iz samega besedila člena 3(3) Direktive 2005/36 je razvidno, da se ta določba nanaša na vsa dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih je izdala tretja država in ki jih država članica priznava v skladu s členom 2(2) te direktive.

61

Vendar je treba navesti, da za diplomo, ki jo je oseba A leta 1980 pridobila v Estonski sovjetski socialistični republiki, ni mogoče šteti, da jo je izdala tretja država v smislu te določbe.

62

Kot je razvidno iz pojasnil, ki jih je Sodišču posredovalo predložitveno sodišče, je Republika Estonija to diplomo po svoji ponovni samostojnosti in po pristopu k Uniji na podlagi uredbe vlade št. 120 z dne 6. junija 2005 o enakovrednosti diplom Republike Estonije in diplom nekdanje ZSSR, izdanih pred 20. avgustom 1991, izenačila z diplomo, pridobljeno v Republiki Estoniji po njeni ponovni samostojnosti.

63

Zato je treba to diplomo v nasprotju z določbami člena 3(3) Direktive 2005/36 šteti za dokazilo o formalnih kvalifikacijah, ki ga je izdala država članica, in ne tretja država.

64

Iz tega sledi, da se člen 3(3) Direktive 2005/36 ne uporablja v okoliščinah, kakršne so te v sporu o glavni stvari.

65

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba člen 3(3) Direktive 2005/36 razlagati tako, da se ta določba ne uporablja, če je bilo dokazilo o formalnih kvalifikacijah, ki je bilo predloženo državi članici gostiteljici, pridobljeno na ozemlju druge države članice v času, ko ta država članica ni obstajala kot samostojna država, ampak kot sovjetska socialistična republika, in je navedena država članica to dokazilo o formalnih kvalifikacijah izenačila z dokazilom o formalnih kvalifikacijah, izdanim v tej državi po njeni ponovni samostojnosti. Za tako dokazilo o formalnih kvalifikacijah je treba šteti, da je bilo pridobljeno v državi članici, in ne v tretji državi.

66

Dodati je treba, da morajo glede na odgovore iz točk 52 in 65 te sodbe, iz katerih izhaja, da prošnja za priznanje poklicnih kvalifikacij ne spada na področje uporabe Direktive 2005/36, pristojni organi države članice gostiteljice, kot je generalni pravobranilec pojasnil v točkah od 90 do 93 sklepnih predlogov, položaj osebe A v skladu s sodno prakso Sodišča preučiti glede na določbe členov 45 in 49 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Sosiaali- ja terveysalan lupa- ja valvontavirasto (Osnovno medicinsko usposabljanje), C‑634/20, EU:C:2022:149, točke od 38 do 46 in navedena sodna praksa).

67

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: