–

za Reti Televisive Italiane SpA (RTI) F. Lepri, M. Molino in G. Rossi, avvocati,

–

za Elemedia SpA, Radio Dimensione Suono SpA in RTL 102,500 Hit Radio Srl, F. Di Ciommo, avvocato,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z R. Guizzijem, avvocato dello Stato,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo G. Braun in L. Malferrari, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 23(1) in (2)(a) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL 2010, L 95, str. 1, in popravek v UL 2010, L 263, str. 15) in uvodne izjave 43 Direktive (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 (UL 2018, L 303, str. 69), s katero je bila prvonavedena direktiva spremenjena, vendar se ratione temporis ne uporablja za spor v glavni stvari.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Reti Televisive Italiane SpA (RTI) in Autorità per le garanzie nelle comunicazioni (AGCOM) (nadzorni organ za radiodifuzijo, Italija) v zvezi z zakonitostjo treh sklepov tega organa, s katerimi so bile družbi RTI naložene sankcije, ker naj bi televizijski kanali Canale 5, Italia 1 in Rete 4 kršili italijansko ureditev v zvezi s časovnimi omejitvami predvajanja televizijskih oglasov v posamezni uri.

3

V uvodnih izjavah 23, 25, 87, 96 in 97 Direktive 2010/13 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1(1) te direktive določa:

„[…]

[…]

[…].“

5

Člen 23 Direktive 2010/13 določa:

„1.   Delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja za napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, z napovedmi sponzorstva in s promocijskim prikazovanjem izdelkov.“

6

V uvodni izjavi 43 Direktive 2018/1808 je navedeno:

„Oddajnega časa, odmerjenega bodisi napovedim, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi lastnimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, bodisi javnim obvestilom in dobrodelnim pozivom, ki se oddajajo brezplačno, razen stroškov, ki nastanejo zaradi prenosa takih pozivov, ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se smejo nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji. Poleg tega je veliko izdajateljev televizijskih programov del večjih skupin za razširjanje televizijskih programov, zato njihove napovedi niso povezane samo z njihovimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, ampak tudi s programi in avdiovizualnimi medijskimi storitvami drugih subjektov, ki pripadajo isti skupini za razširjanje televizijskih programov. Oddajnega časa, odmerjenega takšnim napovedim, tudi ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se sme nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji.“

7

Člen 1, točka 21, te direktive določa, da se besedilo člena 23 Direktive 2010/13 nadomesti z naslednjim besedilom:

„1.   Delež televizijskih oglaševalskih in prodajnih vložkov med 6.00 in 18.00 ne presega 20 % tega obdobja. Delež televizijskih oglaševalskih in prodajnih vložkov med 18.00 in 24.00 ne presega 20 % tega obdobja.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja za:

8

Člen 38(2) in (6) decreto legislativo n. 177 – Testo unico dei servizi di media audiovisivi e radiofonici (zakonodajni odlok št. 177 – Enotno besedilo o avdiovizualnih in radijskih medijskih storitvah) z dne 31. julija 2005 (GURI št. 208, 7. september 2005, redni dodatek št. 150), v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonodajni odlok št. 177/2005), določa:

„2.   Prenos televizijskih oglaševalskih vložkov s strani izdajateljev brezplačnih televizijskih programov, tudi analognih, na nacionalni ravni, ki niso imetniki koncesije za storitve javne radiodifuzije, ne sme preseči 15 % dnevnega oddajnega časa in 18 % posamezne ure; morebitni presežek, ki ne sme biti višji od 2 % v eni uri, pa je treba izravnati v predhodni ali naslednji uri. […]

[…]

6.   Odstavki od 2 do 5 se ne uporabljajo za napovedi izdajateljev televizijskih programov, vključno z analognimi, v zvezi z njihovimi lastnimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, za sponzorirane napovedi in za promocijsko umeščanje izdelkov.“

9

RTI je družba italijanskega prava, ki prek svojih televizijskih kanalov Canale 5, Italia 1 in Rete 4 zagotavlja avdiovizualne medijske storitve na celotnem nacionalnem ozemlju. V lasti ima 80‑odstotni delež družbe Monradio Srl, ki upravlja radijsko postajo R101, medtem ko ima neka druga družba, ki je, tako kot RTI, del skupine Mediaset, v lasti preostali 20‑odstotni delež.

10

Organ AGCOM je s tremi sklepi z dne 19. decembra 2017, ki so bili vročeni 8. januarja 2018 in se nanašajo na izdajatelje Canale 5, Italia 1 oziroma Rete 4, družbi RTI naložil sankcije zaradi kršitve člena 38(2) zakonodajnega odloka št. 177/2005. Organ AGCOM je pri izračunu trajanja televizijskega oglaševanja v posamezni uri, za katerega veljajo omejitve iz te določbe, upošteval promocijska sporočila radijske postaje R101, ki so se predvajala na televizijskih kanalih Canale 5, Italia 1 in Rete 4.

11

Družba RTI je zoper te sklepe pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) vložila tri tožbe. Trdila je, da bi bilo treba promocijska sporočila radijske postaje R101 šteti za sporočila, ki se predvajajo v zvezi s „lastnimi programi“ družbe RTI v smislu člena 38(6) zakonodajnega odloka št. 177/2005, in da so zato izključena iz izračuna trajanja predvajanja televizijskih oglasov v posamezni uri.

12

Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) je s sodbami z dne 16. aprila 2019 te tožbe zavrnilo z obrazložitvijo, da sporočil, s katerimi se promovirajo programi izdajatelja radijskega oddajanja, ni mogoče šteti za sporočila, ki se predvajajo v zvezi s „lastnimi programi“ izdajatelja televizijskega programa, in to tudi če – kot v obravnavanem primeru – oba izdajatelja spadata v isto skupino podjetij.

13

Družba RTI je zoper te sodbe vložila pritožbi pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdila, da je treba, ker družba RTI spada v isto skupino družb kot radijska postaja R101, pri izračunu časovnih omejitev oglaševalskega prostora v posamezni uri in zato pri uporabi člena 38(6) zakonodajnega odloka št. 177/2005, ne glede na to, da gre za različne pravne osebe, upoštevati gospodarsko enoto, ki jo tvori medijska skupina.

14

Družba RTI dodaja, da to razlago potrjuje sprememba, ki je bila z Direktivo 2018/1808 vnesena v člen 23(2)(a) Direktive 2010/13. Ker se s to spremembo upošteva prakse navzkrižne samopromocije med mediji, ki so sedaj zelo običajne, naj bi jo bilo treba upoštevati tudi pri razlagi prej veljavnega prava, čeprav se Direktiva 2018/1808, ki je začela veljati 18. decembra 2018, ratione temporis ne uporablja.

15

Predložitveno sodišče navaja, da se spor o glavni stvari nanaša na zakonitost promocije, ki jo izdajatelj televizijskega programa, ki je matična družba, izvaja v zvezi s programi izdajatelja radijskih programov, ki je hčerinska družba prvonavedenega izdajatelja, in ne na izvajanje nadzora znotraj tako sestavljene skupine, in poudarja, da so vsa dejstva, ki so podlaga za ta spor, nastala pred spremembo Direktive 2010/13 z Direktivo 2018/1808.

16

To sodišče poleg tega meni, da razlaga določb nacionalnega prava in zlasti določb prava Unije, ki jo predlaga družba RTI, ni edina mogoča razlaga. Po njegovem mnenju se nasprotna razlaga, ki sta jo sprejela organ AGCOM in Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij), „ne zdi očitno nerazumna“, ker se nanaša na besedilo zakonodajnega odloka št. 177/2005, s katerim se povzema določbe iz Direktive 2010/13, ki se uporabljajo ratione temporis, in ne spregleda protikonkurenčnega vidika, ki bi lahko izhajal iz razlage, ki jo podpira družba RTI, v razmerju do izdajateljev radijskih programov, ki niso vključeni v izdajatelje televizijskih programov ali v avdiovizualne medije.

17

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:

18

Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23(2) Direktive 2010/13 razlagati tako, da pojem „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ zajema promocijska sporočila, ki jih tak izdajatelj predvaja za radijsko postajo, ki spada v isto skupino družb kot ta izdajatelj.

19

Člen 23(1) Direktive 2010/13 določa, da delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure. V odstavku 2 tega člena 23 je določeno, da se ta odstavek 1 ne uporablja, med drugim, za „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“. Za taka sporočila torej omejitev iz omenjenega člena 23(1) ne velja.

20

Da bi se ugotovilo, ali promocijska sporočila radijske postaje, ki jih oddaja izdajatelj televizijskega programa, ki ima v večinski lasti to radijsko postajo, spadajo na področje uporabe člena 23(2) Direktive 2010/13, je treba na prvem mestu preučiti, ali je treba razlikovati med oglasnimi sporočili, s katerimi se spodbuja k nakupu izdelka ali storitve, in nevtralnimi sporočili, katerih edini namen je obveščanje o programih, zato naj ne bi bila zajeta s pojmom „televizijsko oglaševanje“ v smislu tega člena in bi bila tako izključena s področja uporabe določb te direktive, ki se nanašajo na televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo.

21

Pojem „televizijski oglaševalski vložki“, ki so na podlagi člena 23(1) Direktive 2010/13 vključeni v zadevni odstotek oddajnega časa v posamezni uri, je, kot je navedeno v uvodni izjavi 87 te direktive, opredeljen s sklicevanjem na pojem „televizijsko oglaševanje“ v smislu člena 1(1)(i) te direktive. Kot je navedeno v zadnjenavedeni določbi, televizijsko oglaševanje pomeni vsako obliko obvestila, ki ga javno ali zasebno podjetje ali fizična oseba predvaja bodisi za plačilo ali podobno nadomestilo bodisi za samooglaševalske namene in ki zadeva trgovino, poslovno dejavnost, obrt ali stroko ter želi v zameno za plačilo spodbuditi preskrbo z blagom in storitvami.

22

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 96 Direktive 2010/13 navedeno, da so samopromocijske dejavnosti posebna oblika oglaševanja, v katerem izdajatelj televizijskega programa promovira, med drugim, svoje lastne programske vsebine ali kanale. Iz tega izhaja, da je samopromocija urejena z določbami te direktive, ki se nanašajo na televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo.

23

V skladu s členom 1(1)(h) iste direktive pa je televizijsko oglaševanje ena od oblik „avdiovizualnega komercialnega sporočila“, ki pomeni „slikovne podobe z ali brez zvoka, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe fizične ali pravne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost“, in ki „spremljajo program ali so vanj vključene v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo ali za samooglaševalske namene“.

24

Iz povezane razlage teh določb izhaja, da Direktiva 2010/13 pri opredelitvi televizijskega oglaševanja upošteva promocijski namen predvajane slikovne podobe ali sporočila, kar pa ne velja za informativnost slikovne podobe ali sporočila.

25

Iz tega sledi, da so televizijska sporočila, ki se nanašajo na programe ali oddaje izdajatelja televizijskega programa, tudi če so nevtralna in izključno informativne narave, „televizijsko oglaševanje“ v smislu člena 1(1)(i) Direktive 2010/13, ker je njihov cilj televizijske gledalce spodbuditi h gledanju zadevnih programov in s tem promovirajo opravljanje storitev za plačilo.

26

Zato za ta sporočila veljajo časovne omejitve predvajanja televizijskega oglaševanja v posamezni uri, ki so določene v členu 23(1) te direktive, razen če jih je mogoče opredeliti kot „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ v smislu odstavka 2 tega člena.

27

V okviru te opredelitve je treba na drugem mestu preučiti, ali so programi radijske postaje, na katere se nanašajo sporočila, ki jih razširja izdajatelj televizijskega programa, „programi“ v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13.

28

Člen 1(1)(b) te direktive določa, da „program“ pomeni „niz gibljivih slik z ali brez zvoka, ki predstavlja posamezen element znotraj sporeda ali kataloga, ki ga oblikuje ponudnik medijskih storitev, in katerega oblika in vsebina sta primerljivi z obliko in vsebino razširjanja televizijskih programov“.

29

Pojem „razširjanje televizijskih programov“ pa je v členu 1(1)(e) te direktive opredeljen kot „avdiovizualna medijska storitev, ki jo opravlja ponudnik medijskih storitev za sočasno gledanje programov na podlagi programskega sporeda“, pri čemer je pojem „avdiovizualna medijska storitev“ v členu 1(1)(a)(i) opredeljen kot „storitev […], katere glavni namen je zagotavljanje programov“.

30

Iz izrazov „gibljive slike z ali brez zvoka“, „televizijskih“, „avdiovizualna“ in „gledanje“, uporabljenih v teh opredelitvah, v povezavi, zlasti, z uvodno izjavo 23 Direktive 2010/13, izhaja, da ta direktiva s svojega področja uporabe izključuje storitve oddajanja radijskih programov, pri katerih gre običajno za oddaje in programe z zvočno vsebino in torej brez slik, tudi kadar te oddaje ali programe spremljajo pomožni avdiovizualni elementi, ki jih od njih ni mogoče ločiti (glej po analogiji sodbo z dne 21. oktobra 2015, New Media Online, C‑347/14, EU:C:2015:709, točki 34 in 37).

31

Razlaga, ki jo zagovarja družba RTI, v skladu s katero bi televizijska sporočila, ki se nanašajo na oddaje ali programe radijske postaje, običajno spadala na področje uporabe člena 23(2) Direktive 2010/13, bi, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 52 sklepnih predlogov, razširila področje uporabe te direktive prek tega, kar omogoča besedilo njenih določb. Taka razlaga bi poleg tega lahko povzročila izkrivljanje konkurence v škodo subjektov, ki delujejo na trgu radijskih medijskih storitev in niso vključeni v skupine za razširjanje televizijskih programov.

32

Na tretjem mestu, če bi bila predvajana sporočila programi v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13, je treba preučiti, ali je, kot trdi družba RTI, če izdajatelj televizijskega programa, ki ta sporočila oddaja, skupaj z izdajateljem radijskega programa pripada isti skupini družb in tvori podjetje kot eno gospodarsko enoto, ta sporočila mogoče opredeliti kot „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13.

33

Člen 1(1)(f) Direktive 2010/13 določa, da „izdajatelj televizijskega programa“ pomeni „ponudnika medijskih storitev razširjanja televizijskih programov“. Pojem „ponudnik medijske storitve“ je v členu 1(1)(d) Direktive 2010/13 opredeljen kot „fizična ali pravna oseba, ki nosi uredniško odgovornost za izbiro vsebine avdiovizualne medijske storitve in določa način, na katerega bo ta organizirana“.

34

Poleg tega člen 1(1)(a)(i) določa, da „avdiovizualna medijska storitev“ pomeni „storitev […], ki sodi pod uredniško odgovornost ponudnika medijskih storitev“. V uvodni izjavi 25 te direktive je pojasnjeno, da je pojem uredniške odgovornosti bistven za opredelitev vloge ponudnika medijskih storitev in s tem za opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev.

35

Kot je generalna pravobranilka poudarila v točkah 66 in 67 sklepnih predlogov, iz teh določb izhaja, da za razumevanje izraza „svoji programi“ iz člena 23(2) Direktive 2010/13 – za razliko od konkurenčnega prava ali prava javnih naročil – ni treba upoštevati pravnih in organizacijskih povezav podjetij, ki utemeljujejo vzajemno pripisovanje dejanj in zmogljivosti znotraj podjetniške enote, ampak je treba upoštevati uredniško odgovornost za zadevne programe.

36

Tak pristop potrjuje cilj tega člena 23, ki je varstvo televizijskih gledalcev kot potrošnikov pred pretiranim oglaševanjem. Namen pravil o trajanju predvajanja oglasov, določenih v Direktivi 2010/13, je namreč uskladiti finančne interese izdajateljev televizijskih programov in oglaševalcev na eni strani ter interese televizijskih gledalcev na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Sky Italia, C‑234/12, EU:C:2013:496, točki 17 in 18).

37

Iz tega sledi, da pravila o najdaljšem trajanju oglaševanja v posamezni uri, določena s to direktivo, spadajo v poseben pravni okvir ter izhajajo iz logike in ciljev, ki so drugačni od tistih, ki jim sledijo pravila o konkurenci ali pravila, ki se uporabljajo za javna naročila.

38

Merila, ki jih je treba uporabiti za določitev fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo uredniško odgovornost za program, pa izhajajo iz člena 1(1)(c) Direktive 2010/13. V tej določbi je „uredniška odgovornost“ opredeljena kot „izvrševanje učinkovitega nadzora tako nad izborom programov kakor tudi njihovo organizacijo kot nad časovnim sporedom v primeru razširjanja televizijskih programov ali nad katalogom v primeru avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo“. Zlasti je treba preveriti, ali je zadevna oseba pristojna za dokončno odločanje o avdiovizualni ponudbi kot taki, kar pomeni, da ima na voljo dovolj materialnih in človeških virov za prevzem take odgovornosti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 2019, Baltic Media Alliance, C‑622/17, EU:C:2019:566, točki 40 in 43).

39

Iz tega sledi, da mora za to, da bi se programe radijske postaje, ki spada v isto skupino družb kot izdajatelj televizijskega programa, lahko opredelilo kot „svoje“ programe tega izdajatelja v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13, ta izdajatelj imeti uredniško odgovornost za te programe v smislu člena 1(1)(c) te direktive. Ta odgovornost torej ne more temeljiti zgolj na ekonomskih, organizacijskih in pravnih povezavah med izdajateljem televizijskega programa in izdajateljem radijskega programa znotraj iste skupine družb.

40

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 23(2) Direktive 2010/13 razlagati tako, da pojem „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ ne zajema promocijskih sporočil, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja za radijsko postajo, ki spada v isto skupino družb kot ta izdajatelj televizijskega programa, razen, prvič, če so programi, na katere se ta promocijska sporočila nanašajo, „avdiovizualne medijske storitve“ v smislu člena 1(1)(a) te direktive, kar pomeni, da so ločljivi od glavne dejavnosti te radijske postaje, in drugič, če ima ta izdajatelj televizijskega programa „uredniško odgovornost“ za te programe v smislu člena 1(1)(c) te direktive.

41

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 23(2) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah)

je treba razlagati tako, da

pojem „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ ne zajema promocijskih sporočil, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja za radijsko postajo, ki spada v isto skupino družb kot ta izdajatelj televizijskega programa, razen, prvič, če so programi, na katere se ta promocijska sporočila nanašajo, „avdiovizualne medijske storitve“ v smislu člena 1(1)(a) te direktive, kar pomeni, da so ločljivi od glavne dejavnosti te radijske postaje, in drugič, če ima ta izdajatelj televizijskega programa „uredniško odgovornost“ za te programe v smislu člena 1(1)(c) te direktive.