Zadeva C-124/21 P

International Skating Union

proti

Evropski Komisiji in drugim

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 21. decembra 2023

„Pritožba – Konkurenca – Ureditev, ki jo je uvedla mednarodna športna zveza – Drsanje na ledu – Oseba zasebnega prava, pooblaščena za urejanje, nadzor, odločanje in izrekanje sankcij – Pravila v zvezi s predhodno odobritvijo tekmovanj, sodelovanjem športnikov na teh tekmovanjih in arbitražnim reševanjem sporov – Vzporedno opravljanje gospodarskih dejavnosti – Organizacija in komercializacija tekmovanj – Člen 101(1) PDEU – Sklep podjetniškega združenja, ki škodi konkurenci – Pojma protikonkurenčni ‚cilj‘ in ‚posledica‘ – Morebitna utemeljitev – Pogoji“

Pravo Evropske unije – Področje uporabe – Ukvarjanje s športom kot gospodarska dejavnost – Vključitev – Pravila, sprejeta samo iz neekonomskih razlogov in ki se nanašajo izključno na športna vprašanja – Izključitev – Pravila športnih združenj za vzpostavitev sistema predhodne odobritve športnih tekmovanj, ureditev sodelovanja športnikov na teh tekmovanjih in naložitev mehanizma za arbitražno reševanje sporov v zvezi s temi tekmovanji – Pravila, ki urejajo gospodarske dejavnosti – Vključitev

(členi 45, 49, 56, 63, 101 in 102 PDEU)

(Glej točke od 91 do 94 in 189.)
Konkurenca – Pravila Unije – Uporaba s strani Komisije – Upoštevanje posebnosti športne dejavnosti – Omejevalni sporazumi – Omejitev konkurence – Posebnosti, ki izhajajo iz preučitve gospodarskega in pravnega okvira

(člena 101 in 165 PDEU)

(Glej točki 95 in 96.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Razlikovanje med omejevanjem zaradi cilja in omejevanjem zaradi posledice – Omejevanje zaradi cilja – Zadostna škodljivost – Zadostna ugotovitev

(člen 101(1) PDEU)

(Glej točke 99 in od 101 do 103.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Vsebina in cilj omejevalnega sporazuma ter gospodarski in pravni okvir njegovega razvoja – Razlikovanje med omejevanjem zaradi cilja in omejevanjem zaradi posledice – Namen strank sporazuma, da omejijo konkurenco – Nepotrebno merilo – Kršitev kot cilj – Zadostna škodljivost – Merila presoje – Potreba po preučitvi posledic protikonkurenčnega ravnanja za konkurenco – Neobstoj

(člen 101 PDEU)

(Glej točke od 105 do 108.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Razlikovanje med omejevanjem zaradi cilja in omejevanjem zaradi posledice – Omejevanje zaradi posledice – Preučitev konkurence ob neobstoju spornega sporazuma

(člen 101(1) PDEU)

(Glej točki 109 in 110.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Sklepi podjetniških združenj – Pravila, ki jih je sprejela športna zveza, da bi uredila izvajanje gospodarskih športnih dejavnosti – Utemeljitev glede na legitimne cilje v splošnem interesu – Pogoj – Neobstoj omejevanja zaradi cilja– Izjema – Pogoji

(člen 101(1) in (3) PDEU)

(Glej točke od 111 do 114.)
Prevladujoči položaj – Zloraba – Statutarni namen športne zveze, ki opravlja gospodarske dejavnosti na področju organizacije in trženja športnih tekmovanj – Pooblastilo za predhodno odobritev in določitev pogojev za opravljanje navedenih dejavnosti v zvezi s sedanjimi ali potencialnimi konkurenti – Dopustnost – Pogoj – Ureditev, ki lahko izključi nevarnost zlorabe prevladujočega položaja

(člen 102 PDEU)

(Glej točke od 125 do 127.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Sklepi podjetniških združenj – Statutarni namen športne zveze, ki opravlja gospodarske dejavnosti na področju organizacije in komercialnega izkoriščanja športnih tekmovanj – Pooblastilo za predhodno odobritev in določitev pogojev za opravljanje navedenih dejavnosti v zvezi s sedanjimi ali potencialnimi konkurenti – Pooblastilo, ki ima lahko protikonkurenčni cilj ali posledico

(člen 101(1) PDEU)

(Glej točki 128 in 129.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Sklepi podjetniških združenj – Statutarni namen športne zveze, ki opravlja gospodarske dejavnosti na področju organizacije in komercialnega izkoriščanja športnih tekmovanj – Pravila za predhodno odobritev, sodelovanje in izrekanje sankcij v okviru mednarodnih športnih tekmovanj – Neobstoj vsebinskih meril in postopkovnih pravil, ki bi zagotavljala preglednost, objektivnost, natančnost, nediskriminatornost in sorazmernost navedenih pravil in sankcij – Omejevanje zaradi cilja

(člen 101(1) PDEU)

(Glej točke od 131 do 136, 145 in 146.)
Pritožba – Nasprotna pritožba – Razlogi – Razlogi in argumenti, ki niso bili navedeni pred sodiščem na prvi stopnji – Nedopustnost

(Poslovnik Sodišča, členi 172, 176 in 178(1) in (3))

(Glej točke od 180 do 182.)
Pravo Unije – Neposredni učinek – Individualne pravice – Varstvo s strani nacionalnih sodišč – Zahteva po učinkovitem sodnem nadzoru – Obseg – Arbitražna pravila športne zveze – Potreba po učinkovitem nadzoru pravil Unije o konkurenci s strani sodišča, ki je pristojno, da med nadzorom arbitražnih odločb pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe

(člena 101 in 102 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

(Glej točke od 192 do 198.)
Konkurenca – Upravni postopek – Prenehanje kršitev – Pooblastilo Komisije – Odredbe, naslovljene na podjetja – Spoštovanje načela sorazmernosti – Popravni ukrepi, naloženi v zvezi s pravilom, ki povečuje ugotovljeno kršitev – Dopustnost

(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 7(1))

(Glej točki 227 in 228.)

Povzetek

International Skating Union (Mednarodna drsalna zveza, v nadaljevanju: ISU), združenje zasebnega prava s sedežem v Švici, se predstavlja kot edina mednarodna športna zveza, ki jo na področju umetnostnega drsanja in hitrostnega drsanja na ledu priznava Mednarodni olimpijski komite (v nadaljevanju: MOK). Zveza ISU, ki jo sestavljajo nacionalne zveze na področju teh dveh disciplin, ki so njene članice, je kot statutarni namen navedla urejanje, upravljanje, vodenje in spodbujanje navedenih disciplin na svetovni ravni. Hkrati opravlja gospodarsko dejavnost, ki obsega zlasti organizacijo različnih preizkusov v hitrostnem drsanju in drsanju na ledu v okviru mednarodnih tekmovanj, kot so evropska in svetovna prvenstva ter zimske olimpijske igre.

Zveza ISU je v skladu s svojim statutarnim namenom določila in objavila vrsto aktov, s katerimi se uvaja ureditev, ki med drugim vsebuje pravila o predhodni odobritvi in pravila o upravičenosti. Ta pravila določajo pogoje organizacije mednarodnih tekmovanj v drsanju na ledu in pogoje za sodelovanje športnikov na takih tekmovanjih. Da bi se zagotovilo spoštovanje navedenih pravil, ureditev, ki jo določa zveza ISU, poleg tega vsebuje sistem sankcij. Nazadnje, zveza ISU je sprejela tudi pravila o uvedbi mehanizma arbitražnega reševanja sporov (v nadaljevanju: arbitražna pravila), ki Mednarodnemu športnemu razsodišču s sedežem v Lozani (Švica) podeljuje izključno pristojnost za odločanje o njih.

Evropska komisija, pri kateri sta dva poklicna drsalca vložila pritožbo, je s sklepom z dne 8. decembra 2017 ( 1 ) (v nadaljevanju: sporni sklep) ugotovila, da pravila zveze ISU o predhodni odobritvi in upravičenosti niso združljiva s členom 101 PDEU, ker je njihov cilj omejevanje konkurence. Ta pravila z omejevanjem poklicnih hitrostnih drsalcev, da svobodno sodelujejo na mednarodnih preizkusih, ki jih organizirajo tretje osebe, te tretje osebe prikrajšajo za storitve športnikov, ki so potrebne za organizacijo teh tekmovanj. Komisija je zato zvezi ISU naložila, naj odpravi tako ugotovljeno kršitev, sicer ji bo naložena periodična denarna kazen, ne da bi ji naložila globo. Poleg tega je ta institucija menila, da arbitražna pravila to kršitev povečujejo, ker zadevnim osebam ne omogočajo, da dosežejo učinkovit sodni nadzor nad odločbami, ki jih je sprejela zveza ISU, glede na pravila Unije o konkurenci.

Splošno sodišče je s sodbo z dne 16. decembra 2020 ( 2 ) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba) odločilo o ničnostni tožbi, ki jo je zveza ISU vložila zoper sporni sklep, in v bistvu razsodilo, da sporni sklep ni nezakonit v delu, ki se nanaša na pravila zveze ISU o predhodni odobritvi in upravičenosti, da pa je nezakonit v delu, ki se nanaša na arbitražna pravila.

V tem okviru je zveza ISU vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo, da bi dosegla njeno razveljavitev v delu, v katerem je bilo razsojeno, da je Komisija upravičeno opredelila zadevna pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti kot ravnanje, katerega „cilj“ je omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU. Oba poklicna drsalca, ki sta vložila zgoraj navedeno pritožbo, in European Elite Athletes Association (evropska zveza elitnih športnikov) so vložili nasprotno pritožbo zoper isto sodbo, da bi dosegli njeno delno razveljavitev v delu, v katerem je bil z njo sporni sklep razglašen za ničen v delih, ki se nanašajo na arbitražna pravila.

Sodišče (veliki senat) je s sodbo, ki je bila razglašena istega dne kot dve drugi sodbi ( 3 ) v zvezi z uporabo gospodarskega prava Unije za pravila, ki so jih uvedle mednarodne ali nacionalne športne zveze, zavrnilo glavno pritožbo, ugodilo pa nasprotni pritožbi in zato razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na arbitražna pravila. Nazadnje, Sodišče, ki je dokončno odločilo o ustrezajočem delu tožbe zveze ISU pred Splošnim sodiščem, je razsodilo, da glede analize teh pravil s strani Komisije ni mogoče dopustiti nobenega od očitkov zveze ISU, tako da je treba njeno tožbo zavrniti tudi s tega vidika.

Ta zadeva je Sodišču omogočila, da poda nova pojasnila o obveznostih športnih zvez v zvezi s členom 101(1) PDEU, kadar so te z izvajanjem pooblastil, ki jih imajo na podlagi svojih statutov, uvedle pravila o odobritvi in nadzoru, skupaj s sankcijami, v zvezi z organizacijo športnih tekmovanj, pri čemer hkrati opravljajo gospodarsko dejavnost na tem področju. Ob tej priložnosti je Sodišče med drugim pojasnilo, da temeljna zahteva, v skladu s katero mora obstajati možnost, da so taka pravila predmet učinkovitega sodnega nadzora, pomeni, da je treba v primeru določb, ki arbitražnemu organu podeljujejo obvezno in izključno pristojnost za reševanje sporov v zvezi z uporabo zadevnih pravil, poskrbeti, da lahko sodišče, ki je pozvano k nadzoru arbitražnih odločb, ki jih je izdal ta organ, prvič, zagotovi spoštovanje določb javnega reda prava Unije, med katerimi so pravila o konkurenci, in drugič, da se lahko po potrebi na podlagi člena 267 PDEU obrne na Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja.

Presoja Sodišča

Glavna pritožba

Sodišče je pred preučitvijo očitkov zveze ISU, s katerimi se izpodbija razlaga in uporaba pojma omejevanja konkurence zaradi „cilja“ iz člena 101(1) PDEU v primeru zadevnih pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, omejilo predmet pritožbe, ki mu je predložena v preučitev. V zvezi s tem je poudarilo, da ni sporno, da je treba zvezo ISU opredeliti kot „podjetniško združenje“ v smislu člena 101 PDEU, ki poleg tega opravlja gospodarsko dejavnost organiziranja in komercialnega izkoriščanja mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu. Prav tako ni sporno, da ta pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti pomenijo „sklep podjetniških združenj“, ki lahko „prizadene trgovino med državami članicami“ v smislu tega člena. Nazadnje, ugotovitve, da ta sklep podjetniškega združenja – ob predpostavki, da je zajet s prepovedjo iz člena 101(1) PDEU – ne izpolnjuje različnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za upravičenost do izjeme na podlagi člena 101(3) PDEU, se s pritožbo prav tako ne izpodbijajo.

Sodišče je po tem pojasnilu najprej spomnilo, da v obsegu, v katerem je ukvarjanje s športom gospodarska dejavnost, zanj veljajo določbe prava Unije, ki se uporabljajo, kadar gre za tako dejavnost, razen nekaterih posebnih pravil, ki so sprejeta izključno iz negospodarskih razlogov in ki se nanašajo na vprašanja, ki zadevajo izključno šport kot tak. Razen teh posebnih pravil pravila, ki jih določijo športne zveze, in, širše, ravnanja zvez, ki so ta pravila sprejele, spadajo torej na področje uporabe določb Pogodbe DEU v zvezi s konkurenčnim pravom, če so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb. To velja zlasti za pravila o uvedbi sistema predhodne odobritve športnih tekmovanj na eni strani in pravila, ki urejajo sodelovanje športnikov na takih tekmovanjih, na drugi strani, ker so organizacija in komercialno izkoriščanje športnih tekmovanj ter poklicno ali polpoklicno ukvarjanje s športom gospodarske dejavnosti.

Ker pa je športna dejavnost, tudi če se izvaja kot gospodarska dejavnost, nedvomno posebna, je Sodišče ugotovilo, da lahko pri uporabi člena 101 PDEU določitev obstoja ravnanja, katerega „cilj“ ali „posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, pomeni, da je treba med drugimi elementi upoštevati take posebnosti, če se izkažejo za upoštevne in ki se na primer nanašajo na naravo, organizacijo ali delovanje zadevnega športa glede na njegovo stopnjo profesionalizacije.

Sodišče je nato spomnilo na elemente, na podlagi katerih je mogoče določiti obstoj ravnanja, katerega „cilj“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, ter takoj poudarilo, da je treba ta pojem razlagati ozko glede na pravna in dokazna pravila, ki zanj veljajo. Tako je treba navedeni pojem razumeti tako, da napotuje izključno na nekatere vrste dogovarjanja med podjetji ali sklepov podjetniških združenj, ki so po svoji naravi za konkurenco tako škodljivi, da zaradi tega ni treba preučiti njihovih posledic. Da bi v danem primeru ugotovili, ali zadevno ravnanje škoduje v takem obsegu, je treba preučiti, prvič, vsebino zadevnega sporazuma, sklepa ali ravnanja, drugič, gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen, in, tretjič, cilje, ki se z njim želijo doseči, v okviru presoje, ki temelji na upoštevanju vseh zgoraj navedenih elementov. Ne zahteva pa se nobena analiza njihovih učinkov, niti njihovih morebitnih pozitivnih učinkov na konkurenco.

Poleg tega je Sodišče spomnilo, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je mogoče, da za nekatera posebna ravnanja, kot so etična ali deontološka pravila, ki jih sprejme združenje, ne velja prepoved iz člena 101(1) PDEU, čeprav je njihova inherentna posledica omejevanje konkurence, če so upravičena z uresničevanjem legitimnih ciljev v splošnem interesu, ki sami po sebi niso protikonkurenčni, in če sta bili nujnost in sorazmernost za to uporabljenih sredstev ustrezno dokazani. Vendar je pojasnilo, da te sodne prakse ni mogoče uporabiti v primeru ravnanj, ki so tako škodljiva, da je zaradi tega zanje mogoče šteti, da je njihov „cilj“ preprečiti, omejiti ali izkriviti konkurenco.

Sodišče je argumente zveze ISU, s katerimi je izpodbijala opredelitev, sprejeto v obravnavanem primeru, preučilo ob upoštevanju vseh teh premislekov.

Na prvem mestu, Sodišče je razsodilo, da Splošnemu sodišču ni mogoče ničesar očitati, ker je tako kot Komisija menilo, da je treba ob upoštevanju vrste ravnanja, ki se obravnava v tej zadevi, cilj tega ravnanja preučiti glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodb v zadevah MOTOE ( 4 ) in Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas ( 5 ) v zvezi s hkratnim opravljanjem gospodarske dejavnosti istega subjekta in izvajanjem pooblastila, ki ga je mogoče uporabiti za preprečitev vstopa sedanjih ali potencialnih konkurentov na zadevni trg.

V zvezi s tem je pojasnilo, da je ob upoštevanju navzkrižja interesov, ki je neločljivo povezano s takim položajem, tako pooblastilo ne glede na njegov izvor mogoče podeliti določenemu podjetju, le če ga spremljajo omejitve, obveznosti in nadzor, sicer bi to pooblastilo, če je podeljeno podjetju s prevladujočim položajem iz katerega koli naslova, že s svojim obstojem kršilo člen 102 PDEU v povezavi, odvisno od primera, s členom 106 PDEU. Enako je mogoče za to pooblastilo šteti, da je njegov „cilj“ preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU.

Ker je Splošno sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da je vrsta ravnanja, ki se obravnava v tej zadevi, sklep podjetniškega združenja, s katerim je zvezi ISU podeljeno pooblastilo za urejanje, nadzor in izrekanje sankcij, ki mu omogoča, da dovoli ali prepreči dostop potencialno konkurenčnim podjetjem na trg organizacije in komercialnega izkoriščanja mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu, na katerem zveza ISU sama opravlja gospodarsko dejavnost, je iz tega pravilno sklepalo, da je treba to ravnanje preučiti ob upoštevanju načel, ki izhajajo iz sodb MOTOE in Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas.

Na drugem mestu, v zvezi z opredelitvijo ravnanja, ki se obravnava v tej zadevi, iz zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da je treba preveriti, ali je zadevno pooblastilo zamejeno s preglednimi, jasnimi in natančnimi vsebinskimi merili, na podlagi katerih se je mogoče izogniti vsakršni samovoljni uporabi in ki morajo biti poleg tega določena v dostopni obliki pred kakršnim koli izvajanjem. Na športnem področju gre lahko na primer za merila, ki ustrezno in učinkovito spodbujajo izvedbo tekmovanj na podlagi enakih možnosti in sposobnosti. Vendar tudi če so merila ustrezna, morajo biti primerna, da zagotovijo nediskriminatorno izvajanje takega pooblastila in v zvezi s sankcijami, ki se lahko naložijo, njihovo objektivnost in sorazmernost. Nazadnje, ta merila mora biti mogoče učinkovito nadzorovati. Poleg tega morajo zadevno pooblastilo zamejevati pregledna in nediskriminatorna postopkovna pravila, kot so tista v zvezi z roki za predložitev vloge za predhodno odobritev in za sprejetje odločbe o njej in za katera ne sme biti verjetno, da bodo v škodo potencialno konkurenčnih podjetij, ker jim preprečujejo učinkovit dostop do trga.

Splošno sodišče torej s tem, da se je sklicevalo na vprašanje, ali so bila ta pravila zasnovana tako, da preprečujejo samovoljno, diskriminatorno ali nesorazmerno uporabo pooblastil za predhodno odobritev, nadzor in izrekanje sankcij, ki jih podeljujejo zvezi ISU, ni napačno uporabilo prava v okviru preverjanja namena pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti.

Na tretjem mestu, Sodišče je v zvezi s presojo Splošnega sodišča po preučitvi zadevnih pravil glede na zgoraj navedena merila, razsodilo, da je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da ta pravila niso bila preverljivo utemeljena z nobenim posebnim ciljem in da zvezi ISU dajejo diskrecijsko pravico pri odločanju o načrtovanih tekmovanjih, za katere je potrebna njena odobritev, če ne obstajajo pregledna, objektivna, nediskriminatorna in zato preverljiva merila za odobritev. Splošno sodišče je prav tako pravilno ugotovilo, da sankcije, ki jih lahko zveza ISU naloži športnikom, ki sodelujejo na tekmovanjih, ki niso pridobili predhodne odobritve, niso bile zamejene z merili, s katerimi bi se zagotovila njihova objektivnost in sorazmernost.

V teh okoliščinah kaže, da lahko navedena pravila omogočajo, če že ne izključitev katerega koli konkurenčnega podjetja, tudi enako učinkovitega, iz trga, pa vsaj omejitev snovanja in komercialnega izkoriščanja alternativnih ali novih tekmovanj po obliki ali vsebini. Pri tem se lahko poleg tega s temi pravili športnikom odvzame tudi vsakršna možnost udeležbe na teh tekmovanjih, čeprav bi lahko bila zanje zanimiva, na primer zaradi svoje inovativne oblike, ob spoštovanju vseh načel, vrednot in pravil, na katerih temelji zadevna športna disciplina. Nazadnje pa so taka, da gledalcem in televizijskim gledalcem odvzamejo vsakršno možnost, da se jim ponudi prisostvovanje na teh tekmovanjih ali spremljanje njihovega prenosa. Tako je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo ali uporabilo napačno pravno kvalifikacijo dejstev, presodilo, da je Komisija pravilno opredelila pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti kot ravnanje, katerega „cilj“ je omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU.

Nasprotna pritožba

Sodišče je v okviru nasprotne pritožbe preučilo očitke, ki se nanašajo na premisleke, na katere se je Splošno sodišče oprlo, da je razveljavilo analizo Komisije v zvezi z arbitražnimi pravili, in sicer sprejetje njihove utemeljitve na podlagi obstoja legitimnih interesov, povezanih s posebnostjo športa.

V zvezi s tem je Sodišče najprej poudarilo, da se zadevna arbitražna pravila uporabljajo za spore, ki lahko nastanejo v zvezi z ukvarjanjem s športom kot gospodarsko dejavnostjo na ozemlju Unije. Iz tega sledi, da ta pravila spadajo na področje uporabe konkurenčnega prava Unije, tako da morajo spoštovati to pravo, če se izvajajo na ozemlju, na katerem veljata pogodbi EU in DEU, ne glede na kraj sedeža subjektov, ki so jih sprejeli.

Poleg tega, ker sta člena 101 in 102 PDEU določbi z neposrednim učinkom, ki za posameznike ustvarjata pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati, in ki spadata pod javni red Unije, je Sodišče, čeprav je priznalo možnost, da posamezniki svoje spore predložijo arbitražnemu organu, katerega odločbe so lahko predmet le omejenega sodnega nadzora, spomnilo na to, da mora obstajati možnost, da se ta nadzor vseeno nanaša na vprašanje, ali so te arbitražne odločbe v skladu s tema členoma. Taka zahteva še toliko bolj velja v primeru arbitražnega mehanizma, ki ga en subjekt naloži drugemu, da bi se arbitražnemu organu podelila obvezna in izključna pristojnost.

Ker namreč pravila, ki jih sprejmejo športne zveze, ne smejo omejevati uresničevanja pravic in svoboščin, ki so posameznikom podeljene s pravom Unije, mora pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti spremljati učinkovit sodni nadzor. Ta zahteva pomeni, da mora biti sodišče, pristojno za nadzor nad arbitražnimi odločbami, ki jih izda arbitražni organ, sposobno preveriti, ali so te odločbe v skladu s členoma 101 in 102 PDEU. Poleg tega mora to sodišče izpolnjevati vse zahteve iz člena 267 PDEU, tako da lahko oziroma, odvisno od primera, mora izpolniti dolžnost, da zadevo predloži Sodišču, kadar meni, da je potrebna odločitev Sodišča o vprašanju prava Unije, postavljenem v zadevi, ki jo obravnava.

V obravnavanem primeru je Sodišče poudarilo, da je Splošno sodišče zgolj nediferencirano in abstraktno menilo, da je arbitražna pravila mogoče „utemeljiti z legitimnimi interesi, povezanimi s posebno naravo športa“, ker nadzor nad spori v zvezi z izvajanjem pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti zaupajo „specializiranemu sodišču“. Splošno sodišče se torej ni poskusilo prepričati, da so arbitražna pravila v skladu z vsemi zgoraj omenjenimi zahtevami in da omogočajo tako učinkovit nadzor nad spoštovanjem člena 101 PDEU, čeprav se je Komisija pravilno oprla na te zahteve, da je utemeljila svoj sklep, v skladu s katerim navedena pravila povečujejo protikonkurenčnost pravil zveze ISU o predhodni odobritvi in upravičenosti. S tem je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

Poleg tega je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da je kljub temu neobstoju učinkovitega sodnega nadzora zagotovljena polna učinkovitost konkurenčnega prava Unije na eni strani glede na to, da obstajajo pravna sredstva, ki osebam, na katere je naslovljena odločba o zavrnitvi odobritve tekmovanja ali odločba o neupravičenosti, omogočajo, da pri pristojnih nacionalnih sodiščih zahtevajo povračilo škode, ki jim je bila povzročena s to odločbo, in na drugi strani glede na možnost vložitve pritožbe pri Komisiji ali nacionalnemu organu, pristojnemu za konkurenco. Ti mehanizmi namreč lahko dopolnijo tak nadzor, vendar pa ne morejo omiliti njegovega neobstoja.

Zato je Sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo z njo delno ugodeno predlogom zveze ISU za razglasitev ničnosti.

Tožba v zadevi T-93/18

Ker je Sodišče menilo, da stanje postopka dovoljuje dokončno odločitev o delu ničnostne tožbe, ki ga je treba preučiti po delni razveljavitvi izpodbijane sodbe, je odločilo, da bo samo dokončno odločilo o tem delu. V zvezi s tem je spomnilo predvsem, da ima Komisija v primeru ugotovitve kršitve člena 101 ali 102 PDEU pristojnost, da z odločbo od zadevnih podjetij ali podjetniških združenj zahteva, da to kršitev odpravijo, in jim za to naloži vsak ukrep, ki je sorazmeren s to kršitvijo in potreben za njeno učinkovito odpravo. Ob upoštevanju obsega zgoraj predstavljene zahteve po učinkovitem sodnem nadzoru je v obravnavani zadevi Sodišče razsodilo, da je Komisija pravilno ugotovila, da so arbitražna pravila povečevala ugotovljeno kršitev s tem, da so oteževala sodni nadzor – z vidika konkurenčnega prava Unije – nad arbitražnimi odločbami Mednarodnega športnega razsodišča, izdanimi na podlagi odločitev, ki jih je zveza ISU sprejela na podlagi diskrecijske pravice, podeljene s pravili o predhodni odobritvi in upravičenosti. Poleg tega je Komisija zvezi ISU pravilno odredila, naj ta položaj odpravi.

( 1 ) Sklep Komisije C(2017) 8230 final z dne 8. decembra 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS (Zadeva AT/40208 – Pravila Mednarodne drsalne zveze o upravičenosti).

( 2 ) Sodba z dne 16. decembra 2020, International Skating Union/Komisija (T-93/18, EU:T:2020:610).

( 3 ) Sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company (C-333/21) in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club (C-680/21).

( 4 ) Sodba z dne 1. julija 2008, MOTOE (C-49/07, EU:C:2008:376).

( 5 ) Sodba z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas (C-1/12, EU:C:2013:127).