Zadeva C‑50/21
Prestige and Limousine, S. L.
proti
Área Metropolitana de Barcelona in drugim
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Cataluña)
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 8. junija 2023
„Predhodno odločanje – Člen 49 PDEU – Člen 107(1) PDEU – Storitev dajanja v najem osebnih vozil z voznikom (OVV) – Ureditev izdaje dovoljenj, v skladu s katero je treba poleg dovoljenja za opravljanje mestnih in medmestnih prevoznih storitev na celotnem nacionalnem ozemlju pridobiti še drugo operativno dovoljenje za opravljanje storitev mestnega prevoza na metropolitanskem območju – Omejitev števila dovoljenj za storitve OVV na eno tridesetino licenc za opravljanje avtotaksi prevozov“
Vprašanji za predhodno odločanje – Dopustnost – Ubeseditev vprašanj, ki lahko vpliva na Sodišče – Nevplivanje na dopustnost
(člen 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 94(a) in (c))
(Glej točko 44.)
Vprašanji za predhodno odločanje – Dopustnost – Vprašanje, na katero je mogoče jasno odgovoriti – Nevplivanje na dopustnost
(člen 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 99)
(Glej točko 45.)
Vprašanji za predhodno odločanje – Dopustnost – Predhodni preizkus morebitne upoštevnosti določb prava Unije, ki jih navaja predložitveno sodišče, ki ga je opravilo nacionalno vrhovno sodišče – Nevplivanje na dopustnost
(člen 267 PDEU)
(Glej točko 47.)
Vprašanji za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Vprašanje, postavljeno v zvezi s sporom, ki je omejen na eno samo državo članico – Nacionalne določbe, ki se uporabljajo tako za državljane te države kot za državljane drugih držav članic – Pristojnost ob upoštevanju morebitnega vpliva na osebe iz drugih držav članic
(člena 49 in 267 PDEU)
(Glej točki 48 in 49.)
Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pomoči iz državnih sredstev – Pojem državnih sredstev
(člen 107(1) PDEU)
(Glej točki 53 in 54.)
Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti iz državnih sredstev, ki jo je mogoče pripisati državi – Ureditev izdaje dovoljenj, v skladu s katero je treba poleg dovoljenja za opravljanje mestnih in medmestnih prevoznih storitev na celotnem nacionalnem ozemlju pridobiti še drugo operativno dovoljenje za opravljanje storitev mestnega prevoza na metropolitanskem območju – Omejitev števila dovoljenj za take storitve na eno tridesetino licenc za opravljanje avtotaksi prevozov – Neobstoj uporabe državnih sredstev – Neobstoj pomoči
(člen 107(1) PDEU)
(Glej točke od 55 do 58 ter točko 1 izreka.)
Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Ureditev izdaje dovoljenj, v skladu s katero je treba poleg dovoljenja za opravljanje mestnih in medmestnih prevoznih storitev na celotnem nacionalnem ozemlju pridobiti še drugo operativno dovoljenje za opravljanje storitev mestnega prevoza na metropolitanskem območju – Utemeljenost z nujnimi razlogi v splošnem interesu – Dopustnost – Pogoji – Preveritev s strani predložitvenega sodišča
(člena 49 in 106(2) PDEU)
(Glej točke od 61 do 64, od 69 do 74, 81, 82 in od 85 do 93 ter točko 2 izreka.)
Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Omejitev števila licenc za storitve dajanja v najem osebnih vozil z voznikom na metropolitanskem območju na eno tridesetino licenc za opravljanje avtotaksi prevozov – Utemeljenost z nujnimi razlogi v splošnem interesu – Nedopustnost – Načelo sorazmernosti – Kršitev
(člena 49 in 106(2) PDEU)
(Glej točke od 61 do 64, od 69 do 74, 81, 82 in od 97 do 100 ter točko 3 izreka.)
Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Nacionalna in lokalna ureditev na področju storitev prevoza s taksijem in dajanja v najem osebnih vozil z voznikom – Storitve splošnega gospodarskega pomena – Določitev – Diskrecijska pravica držav članic – Obseg – Pogoji – Nezadostne okoliščine za ugotovitev obstoja storitve splošnega gospodarskega pomena
(člena 49 in 106(2) PDEU)
(Glej točke od 75 do 80.)
Povzetek
Družba Prestige and Limousine, SL (v nadaljevanju: P&L) ponuja storitve dajanja v najem osebnih vozil z voznikom (v nadaljevanju: storitve OVV) v aglomeraciji Barcelone (Španija). Družba P&L in štirinajst drugih podjetij, ki opravljajo enake storitve, med katerimi so podjetja, povezana z mednarodnimi spletnimi platformami, pred Tribunal Superior de Justicia de Cataluña (vrhovno sodišče Katalonije, Španija) so izpodbijali veljavnost ureditve Área Metropolitana de Barcelona (metropolitansko območje Barcelone, Španija, v nadaljevanju: MOB) v zvezi z organizacijo takih storitev v aglomeraciji Barcelone. V okviru tega spora je to sodišče dvomilo o združljivosti zadevne ureditve zlasti s svobodo ustanavljanja.
S to ureditvijo se na eni strani poleg nacionalnega dovoljenja, potrebnega za opravljanje storitev OVV za mestni in medmestni prevoz v Španiji, zahteva pridobitev dodatnega dovoljenja za opravljanje storitev OVV v aglomeraciji Barcelone. Na drugi strani je z njo število dovoljenj za storitve OVV omejeno na eno tridesetino licenc za opravljanje avtotaksi prevozov, dodeljenih za to aglomeracijo. Po mnenju predložitvenega sodišča je bil glavni cilj navedene ureditve zmanjšati konkurenčni pritisk storitev OVV na storitve avtotaksi prevozov.
MOB se je za utemeljitev zadevnih ukrepov skliceval zlasti na cilj zagotavljanja kakovosti, varnosti in dostopnosti storitev avtotaksi prevozov. Navajal je, da se te storitve štejejo za „storitev v splošnem interesu“, saj je dejavnost taksijev zelo regulirana, ker za storitve avtotaksi prevozov veljajo zlasti kvote za licence, regulirane tarife, univerzalna obveznost prevoza in dostopnost za osebe z omejeno mobilnostjo. MOB je v zvezi s tem trdil, da je gospodarska sposobnost te dejavnosti ogrožena zaradi vse večje konkurence, ki izhaja iz dejavnosti storitev OVV.
Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je lahko zahteva po posebnem dodatnem dovoljenju za opravljanje storitev OVV v aglomeraciji Barcelone pod nekaterimi pogoji združljiva s členom 49 PDEU. Nasprotno pa ta člen nasprotuje omejitvi števila dovoljenj za storitve OVV, ker se zdi, da ta ukrep presega to, kar je potrebno za dosego ciljev dobrega upravljanja prevoza, prometa in javnega prostora v tej aglomeraciji ter varstva okolja.
Presoja Sodišča
Sodišče je najprej zavrnilo trditve, ki so jih stranke iz spora o glavni stvari navedle v utemeljitev domnevne nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Po navedbah Sodišča predlog za sprejetje predhodne odločbe zaradi okoliščine, da sta odgovora na vprašanji za predhodno odločanje jasno razvidna iz njegove sodne prakse, ni nedopusten, temveč mu omogoča, da nanj po potrebi odgovori s sklepom. ( 1 ) Poleg tega zaradi okoliščine, da je nacionalno vrhovno sodišče v okviru spora, ki je podoben sporu iz postopka v glavni stvari, že preučilo morebitno upoštevnost določb prava Unije, ki jih navaja predložitveno sodišče, predlog za sprejetje predhodne odločbe, s katerim se Sodišče prosi, naj se izreče o razlagi teh določb v skladu s členom 267 PDEU, ne postane nedopusten.
Sodišče je, potem ko je ugotovilo, da se z ukrepoma, določenima z zadevno ureditvijo, očitno ne dodeljujejo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU podjetjem, ki opravljajo storitve avtotaksi prevoza, preučilo združljivost teh ukrepov s členom 49 PDEU. V zvezi s tem je Sodišče najprej poudarilo, da ta ukrepa dejansko omejujeta dostop do trga vsem novim ponudnikom, saj omejujeta število ponudnikov storitev OVV v MOB, in ju je zato treba šteti za omejitve svobode ustanavljanja, ki jo zagotavlja zadnjenavedena določba.
Dalje, glede obstoja nujnih razlogov v splošnem interesu, s katerimi je mogoče utemeljiti take omejitve, je Sodišče štelo, da cilj dobrega upravljanja prevoza, prometa in javnega prostora v neki aglomeraciji ter cilj varstva okolja v taki aglomeraciji lahko pomenita taka razloga. Vendar to ne velja za cilj zagotavljanja gospodarske sposobnosti storitev avtotaksi prevozov, saj ohranitev ravnovesja med obema zadevnima načinoma mestnega prevoza temelji na povsem gospodarskih preudarkih. Okoliščina, da so storitve avtotaksi prevozov v španskem pravu opredeljene kot „storitev v splošnem interesu“, na to ne vpliva. Namreč, čeprav iz značilnosti, ki jih je navedel MOB, sicer res izhaja, da je cilj ureditve storitev avtotaksi prevozov zlasti zagotoviti kakovost, varnost in dostopnost storitev avtotaksi prevozov v korist uporabnikov, pa se ti cilji očitno ne uresničujejo z ukrepoma iz postopka v glavni stvari. Sodišče je ugotovilo tudi, da ni razvidno, da bi bila ponudnikom storitev avtotaksi prevozov podeljena posebna naloga javne službe, ki bi lahko glede na okoliščine primera spadala pod pojem storitve splošnega gospodarskega pomena (SSGP) v smislu člena 106(2) PDEU.
Nazadnje, Sodišče je analiziralo sorazmernost zahteve po dodatnem dovoljenju na eni strani in omejitve dovoljenj za storitve OVV na eno tridesetino licenc za opravljanje avtotaksi prevozov na drugi. Ugotovilo je, da se zdi, da je prvi ukrep primeren za uresničitev navedenih ciljev in da ga je mogoče šteti za nujnega za njihovo uresničitev. Ob upoštevanju narave zadevne storitve ter nemožnosti razlikovanja med vozili, ki se uporabljajo za opravljanje storitev OVV, in vozili, ki se uporabljajo v zasebne namene na velikem mestnem območju, je mogoče šteti, da bi bil nadzor a posteriori opravljen prepozno, da bi se zagotovila njegova dejanska učinkovitost. Zahteva po dodatnem dovoljenju je zato lahko utemeljena, če je to dovoljenje utemeljeno na objektivnih, nediskriminatornih in vnaprej znanih merilih, ki izključujejo vsakršno samovoljnost in s katerimi se ne podvaja nadzor, ki je že bil opravljen v okviru nacionalnega postopka za izdajo dovoljenja, ampak se z njim zagotavljajo posebne potrebe zadevne aglomeracije. Predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali so ti pogoji v tej zadevi izpolnjeni.
Nasprotno pa se drugi ukrep ne zdi primeren za zagotovitev uresničitve ciljev dobrega upravljanja prevoza, prometa in javnega prostora. Namreč, najprej, pred Sodiščem niso bile ovržene trditve v korist storitev OVV, s katerimi se je želelo dokazati, da lahko te storitve dejansko spodbujajo uresničitev navedenih ciljev, zlasti z zmanjšanjem uporabe zasebnih vozil, s prispevkom teh storitev k cilju učinkovite in vključujoče mobilnosti s svojo ravnjo digitalizacije in prožnostjo pri zagotavljanju storitev, in z uporabo vozil z alternativnimi viri energije, ki jo spodbuja državna ureditev v zvezi s storitvami OVV.
Dalje, ni mogoče izključiti, da bi bilo mogoče morebiten vpliv voznega parka OVV na prevoz, promet in javni prostor v aglomeraciji Barcelone ustrezno omejiti z manj omejujočimi ukrepi, kot je omejitev dovoljenj. Sodišče je tako primeroma navedlo ukrepe za ureditev storitev OVV, omejitve teh storitev v določenih urah ali celo omejitve vožnje na nekaterih območjih. Sodišče je dodalo, da ni mogoče izključiti, da bi bilo cilj varstva okolja v aglomeraciji Barcelone mogoče doseči z ukrepi, ki bi manj posegali v svobodo ustanavljanja, kot so mejne vrednosti emisij, ki bi jih morala izpolnjevati vozila, ki vozijo v tej aglomeraciji.
( 1 ) Glej člen 99 Poslovnika.