–

za, AZ, BX, CV, DU in ET A. Hernández Pardo, I. Sobrepera Millet in L. Ruiz Ezquerra, abogados,

–

za Repsol Comercial de Productos Petrolíferos SA M. P. Arévalo Nieto, Á. Requeijo Pascua in M. Villarrubia García, abogados,

–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–

za Evropsko komisijo F. Jimeno Fernández in C. Urraca Caviedes, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 101(2) PDEU in člena 2 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebami ZA, AZ, BX, CV, DU in ET (v nadaljevanju skupaj: dediči osebe KN) ter družbo Repsol Comercial de Productos Petrolíferos SA (v nadaljevanju: Repsol) v zvezi s tožbama, ki so ju vložili dediči osebe KN in s katerima predlagajo ugotovitev ničnosti pogodb, ki so jih sklenili z družbo Repsol, ter povrnitev škode, domnevno povzročene s temi pogodbami.

3

Člen 2 Uredbe št. 1/2003, naslovljen „Dokazno breme“, določa:

„V vseh nacionalnih postopkih ali postopkih Skupnosti za uporabo členov [101 in 102 PDEU] kršitve iz člena [101(1)] ali člena [102 PDEU] dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva. Podjetje ali podjetnišk[o] združenje, ki uveljavlja ugodnost iz člena [101(3) PDEU], nosi dokazno breme, da so pogoji iz navedenega odstavka izpolnjeni.“

4

V uvodni izjavi 34 Direktive 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL 2014, L 349, str. 1) je navedeno:

„Da bi lahko [Evropska] [k]omisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, zagotovili učinkovito in dosledno uporabo člena 101 in 102 PDEU, je potreben skupen pristop na ravni [Evropske] [u]nije glede učinka pravnomočnih odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, v zvezi s kršitvami na nadaljnje odškodninske tožbe. Takšne odločbe se sprejmejo šele potem, ko je bila Komisija obveščena o predvideni odločbi ali – če odločbe ni – o vseh drugih dokumentih, ki nakazujejo predvideni razvoj postopka v skladu s členom 11(4) Uredbe (ES) št. 1/2003, ter če Komisija z začetkom postopka v skladu s členom 11(6) navedene uredbe ni razbremenila nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco. V ta namen bi morala Komisija zagotoviti dosledno uporabo konkurenčnega prava Unije, tako da bi na dvostranski ravni in v okviru Evropske mreže za konkurenco zagotovila smernice nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco. Zaradi krepitve pravne varnosti, izogibanja nedoslednosti pri uporabi členov 101 in 102 PDEU, povečanja uspešnosti in procesne učinkovitosti odškodninskih tožb ter krepitve delovanja notranjega trga za podjetja in potrošnike ugotovitve o kršitvi člena 101 ali 102 PDEU iz pravnomočne odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ali pritožbenega sodišča ne bi smelo biti mogoče znova izpodbijati v poznejših odškodninskih tožbah. Takšna ugotovitev bi zato morala veljati za neovrgljivo dokazano v odškodninskih tožbah, vloženih v državi članici nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ali pritožbenega sodišča, ki obravnava to kršitev. Vendar bi moral učinek ugotovitve zajemati le naravo kršitve ter njen vsebinski, osebni, časovni in geografski obseg, kot ga je ugotovil organ, pristojen za konkurenco, ali pritožbeno sodišče pri izvajanju sodne pristojnosti. Kadar je bilo v odločbi ugotovljeno, da so bile kršene določbe nacionalnega konkurenčnega prava, kadar se konkurenčno pravo Unije in nacionalno konkurenčno pravo vzporedno uporabljata v isti zadevi, bi moralo veljati, da je ta kršitev tudi neovrgljivo dokazana.“

5

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva določa nekatera pravila za zagotovitev, da lahko vsakdo, ki je utrpel škodo zaradi kršitve konkurenčnega prava s strani podjetja ali podjetniških združenj, učinkovito uveljavlja pravico, da od tega podjetja ali združenja zahteva popolno odškodnino za takšno škodo. Ta direktiva določa pravila, ki spodbujajo neizkrivljanje konkurence na notranjem trgu in odpravljajo ovire za njegovo pravilno delovanje, in sicer z zagotavljanjem enakovredne zaščite po vsej Uniji za vsakogar, ki je utrpel takšno škodo.

2.   Ta direktiva določa pravila, s katerimi se usklajuje izvajanje pravil o konkurenci s strani organov, pristojnih za konkurenco, in pravil v zvezi z odškodninskimi tožbami pred nacionalnimi sodišči.“

6

Člen 9 navedene direktive, naslovljen „Učinek nacionalnih odločb“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da kršitev konkurenčnega prava, ugotovljena s pravnomočno odločbo nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ali pritožbenega sodišča, velja za neovrgljivo dokazano v primeru odškodninske tožbe, vložene pred nacionalnimi sodišči na podlagi člena 101 ali 102 PDEU ali nacionalnega konkurenčnega prava.

2.   Države članice zagotovijo, da se lahko pravnomočna odločba iz odstavka 1, izdana v drugi državi članici, v skladu z njihovim zadevnim nacionalnim pravom predloži pred nacionalnimi sodišči vsaj kot dokaz prima facie, da je bilo kršeno konkurenčno pravo, po potrebi pa se lahko oceni skupaj z drugimi dokazi, ki jih predložita stranki.

3.   Ta člen ne posega v pravice in obveznosti nacionalnih sodišč iz člena 267 PDEU.“

7

Člen 21 te direktive, naslovljen „Prenos“, v odstavku 1 določa:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 27. decembra 2016. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.“

8

Člen 22 te direktive, naslovljen „Časovna veljavnost“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se nacionalni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 21 za uskladitev z bistvenimi [materialnopravnimi] določbami te direktive, ne uporabljajo retroaktivno.

2.   Države članice zagotovijo, da se vsi nacionalni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 21, ki niso ukrepi iz odstavka 1, ne uporabljajo za odškodninske tožbe, ki so bile predložene nacionalnim sodiščem pred 26. decembrom 2014.“

9

Člen 75(1) Ley 15/2007 de Defensa de la Competencia (zakon 15/2007 o varstvu konkurence) z dne 3. julija 2007 (BOE št. 159 z dne 4. julija 2007, str. 28848), kakor je bil spremenjen z Real Decreto‑ley 9/2017, por el que se transponen directivas de la Unión Europea en los ámbitos financiero, mercantil y sanitario, y sobre el desplazamiento de trabajadores (kraljeva uredba‑zakon 9/2017 o prenosu direktiv Evropske unije na finančnem, trgovinskem in zdravstvenem področju ter o gibanju delavcev) z dne 26. maja 2017 (BOE št. 126, z dne 27. maja 2017, str. 42820), določa:

„Kršitev konkurenčnega prava, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo španskega organa, pristojnega za konkurenco, ali španskega sodišča, se šteje za neovrgljivo dokazano za namene odškodninske tožbe, vložene pri španskem sodišču.“

10

Dediči osebe KN so lastniki bencinskega servisa, ki ga je zgradila oseba KN. V obdobju od leta 1987 do leta 2009 so oseba KN oziroma njeni dediči na eni strani in družba Repsol na drugi strani sklenili več pogodb o izključni dobavi goriva.

11

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da sta bili prvi dve pogodbi, sklenjeni 1. julija 1987 in 1. februarja 1996, „pogodbi o nadaljnji prodaji“, pri čemer se je lastninska pravica na gorivu, ki ga je dobavila družba Repsol, prenesla na osebo KN ali na njene dediče takoj, ko je bilo to gorivo pretočeno v rezervoar zadevnega bencinskega servisa. V teh pogodbah je bilo določeno, da je plačilo za upravljavca bencinskega servisa provizija, ki jo je ta lahko zaračunal na maloprodajno ceno goriv, ki jo je priporočila družba Repsol.

12

Asociación de Propietarios de Estaciones de Servicio y Unidades de Suministro de Andalucía (združenje lastnikov bencinskih servisov in oskrbovalnih enot v Andaluziji, Španija) je 27. aprila 1999 pri pristojnih organih vložilo pritožbo zoper več rafinerijskih družb, med katerimi je bila družba Repsol, zaradi kršitve nacionalnega konkurenčnega prava in konkurenčnega prava Skupnosti.

13

Tribunal de Defensa de la Competencia (sodišče za varstvo konkurence, Španija) je z odločbo z dne 11. julija 2001 (v nadaljevanju: odločba iz leta 2001) ugotovilo, da je družba Repsol s tem, da je v okviru svojih pogodbenih razmerij z nekaterimi španskimi bencinskimi servisi določala maloprodajne cene goriv, kršila pravila konkurenčnega prava. To sodišče je družbi Repsol naložilo, naj s to kršitvijo preneha.

14

Ta odločba, katere veljavnost je družba Repsol izpodbijala, je bila potrjena s sodbo Audiencia Nacional (nacionalno visoko sodišče, Španija) z dne 11. julija 2007. Zoper to sodbo je družba Repsol vložila pritožbo pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), ki je s sodbo z dne 17. novembra 2010 to pritožbo zavrnilo. Odločba iz leta 2001 je tako postala pravnomočna.

15

Dediči osebe KN so 22. februarja 2001, 22. februarja 2006 in 17. julija 2009 sklenili še tri druge pogodbe z družbo Repsol. Te pogodbe, ki so bile prav tako pogodbe o nadaljnji prodaji, so vsebovale obveznost izključne dobave v korist te družbe.

16

Po preiskavi Comisión Nacional de la Competencia (nacionalna komisija za konkurenco, Španija) je ta organ 30. julija 2009 sprejel odločbo (v nadaljevanju: odločba iz leta 2009), s katero je sankcioniral nekatere rafinerijske družbe, med katerimi je bila družba Repsol, ker so posredno določale maloprodajno ceno goriv, ki so jo uporabljali zadevni bencinski servisi. Navedeni organ je ugotovil, da je družba Repsol kršila člen 81(1) ES (postal člen 101(1) PDEU) in člen 1 Ley 16/1989 de Defensa de la Competencia (zakon št. 16/1989 o varstvu konkurence) z dne 17. julija 1989 (BOE št.170, z dne 18. julija 1989, str. 22747).

17

Odločba iz leta 2009, zoper katero je bila vložena ničnostna tožba, je bila potrjena s sodbama Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 22. maja in 2. junija 2015 in je postala pravnomočna.

18

V okviru postopka spremljanja je nacionalna komisija za konkurenco izdala tri odločbe, v katerih je ugotovila, da je družba Repsol do leta 2019 še naprej kršila pravila konkurenčnega prava.

19

V teh okoliščinah so dediči osebe KN glede na odločbi iz leta 2001 in 2009 na podlagi člena 101(2) PDEU pri Juzgado de lo Mercantil no 2 de Madrid (gospodarsko sodišče št. 2 v Madridu, Španija), ki je predložitveno sodišče, vložili, na eni strani, tožbo za razglasitev ničnosti pogodb, sklenjenih z družbo Repsol, ker je ta družba v nasprotju s členom 101(1) PDEU določala maloprodajno ceno zadevnih goriv za ogrevanje in pogonskih goriv, in na drugi strani, odškodninsko tožbo za povrnitev škode, domnevno povzročene s temi pogodbami. Da bi dokazali obstoj zadevne kršitve, se dediči osebe KN v okviru teh tožb opirajo na odločbi iz leta 2001 in 2009.

20

Predložitveno sodišče poudarja, prvič, da v skladu s členom 2 Uredbe št. 1/2003 dokazno breme za kršitev člena 101 PDEU nosi stranka, ki jo zatrjuje.

21

Drugič, predložitveno sodišče ugotavlja, da lahko zadevna tožeča stranka v skladu s členom 9(1) Direktive 2014/104 v okviru odškodninske tožbe, vložene na podlagi odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ki je postala pravnomočna, načeloma zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi v zvezi z obstojem kršitve, tako da dokaže, da se ta odločba nanaša prav na zadevno pogodbeno razmerje.

22

V skladu z nacionalno sodno prakso pa v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 101(2) PDEU, kakršna je ta, ki so jo vložili dediči osebe KN, pravnomočna odločba nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, nima nobenega zavezujočega učinka, če ni dokazano, da gre pri kršitvi, ugotovljeni v tej odločbi, in zatrjevani kršitvi, ki je predmet te tožbe, za isto kršitev ter da je bila žrtev te kršitve tožeča stranka, in ne druga oseba.

23

Tako naj bi bilo treba opraviti posamično analizo pogodbenega razmerja, ki je predmet spora, in dokazati, da je bila prav tožeča stranka, ki je upravljavka bencinske črpalke, in ne druga oseba, žrtev prakse določanja cen.

24

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da v skladu z nacionalno sodno prakso, kadar se zlasti kršitev, ugotovljena v pravnomočni odločbi nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, in kršitev, ki je predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 101(2) PDEU, ne ujemata, ni taka odločba niti indic o obstoju kršitve pravil o konkurenci.

25

Zato naj bi morali v obravnavanem primeru dediči osebe KN, da bi dosegli odločbo o ugotovitvi ničnosti pogodb iz postopka v glavni stvari, temu sodišču ponovno predložiti dokaze, predložene v okviru upravnega spisa, ki so ga preučili nacionalni organi, pristojni za konkurenco.

26

V tem okviru predložitveno sodišče ocenjuje, da bi zanikanje vsakršnega zavezujočega učinka pravnomočnih odločb nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, povzročilo ohranitev pogodb, s katerimi se krši člen 101 PDEU, v veljavnosti.

27

Po mnenju tega sodišča bi bilo treba, če bi dediči osebe KN uspeli dokazati, da te pogodbe s časovnega in ozemeljskega vidika ustrezajo praksam, ki so jih v pravnomočnih odločbah sankcionirali nacionalni organi, pristojni za konkurenco, in vrsti pogodb, ki so jih ti organi preučili, šteti, da so zadostili dokaznemu bremenu, ki jim je naloženo na podlagi člena 2 Uredbe št. 1/2003, in da jim je zato uspelo dokazati obstoj kršitve člena 101 PDEU, ki je predmet njihovih tožb.

28

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil no 2 de Madrid (gospodarsko sodišče št. 2 v Madridu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

29

Predložitveno sodišče se sklicuje na Direktivo 2014/104, zlasti na njen člen 9(1). Vendar bi bila ta določba lahko upoštevna za rešitev spora o glavni stvari le, če bi ta spor spadal na njeno stvarno in časovno področje uporabe.

30

V zvezi s tem je treba glede stvarnega področja uporabe člena 9 Direktive 2014/104 poudariti, kot je razvidno iz naslova te direktive in njenega člena 1, naslovljenega „Predmet urejanja in področje uporabe“, da navedena direktiva določa nekatera pravila, ki urejajo odškodninske tožbe, vložene na nacionalni ravni zaradi kršitev določb konkurenčnega prava držav članic in Unije.

31

Iz tega izhaja, da je stvarno področje uporabe Direktive 2014/104, vključno s področjem uporabe njenega člena 9, omejeno le na odškodninske tožbe, vložene zaradi kršitev pravil o konkurenci, in tako ne zajema drugih vrst tožb, katerih predmet so kršitve določb konkurenčnega prava, kot so na primer ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 101(2) PDEU.

32

Iz tega sledi, da ničnostna tožba, ki so jo dediči osebe KN vložili na podlagi člena 101(2) PDEU, ne spada na stvarno področje uporabe Direktive 2014/104.

33

Glede časovne veljavnosti člena 9(1) te direktive za odškodninsko tožbo dedičev osebe KN je treba opozoriti, da je treba za določitev časovne veljavnosti določb navedene direktive na prvem mestu ugotoviti, ali je zadevna določba materialnopravna določba ali ne (sodba z dne 22. junija 2022, Volvo in DAF Trucks, C‑267/20, EU:C:2022:494, točka 38).

34

Če bi bilo treba člen 9(1) Direktive 2014/104 opredeliti za „materialnopravno določbo“ in ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je bila ta direktiva v špansko pravo prenesena pet mesecev po izteku roka za prenos iz člena 21 te direktive, saj je kraljeva uredba‑zakon 9/2017, s katero je bila prenesena navedena direktiva, začela veljati 27. maja 2017, bi bilo treba na drugem mestu preveriti, ali se je položaj iz postopka v glavni stvari, saj ga ni mogoče opredeliti za novega, zaključil pred iztekom roka za prenos te direktive, to je 27. decembra 2016, ali pa je še naprej ustvarjal učinke po izteku tega roka (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2022, Volvo in DAF Trucks, C‑267/20, EU:C:2022:494, točki 42 in 48).

35

Če pa bi bilo treba to določbo opredeliti za „postopkovno določbo“, se za zadevni pravni položaj uporablja od dne, ko je začela veljati (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, Jumbocarry Trading, C‑39/20, EU:C:2021:435, točka 28).

36

Na prvem mestu, glede vprašanja, ali je člen 9(1) Direktive 2014/104 materialnopraven ali ne, je treba opozoriti, da države članice v skladu z besedilom te določbe zagotovijo, da kršitev konkurenčnega prava, ugotovljena s pravnomočno odločbo nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ali pritožbenega sodišča, velja za neovrgljivo dokazano za namene odškodninske tožbe, vložene pri nacionalnih sodiščih na podlagi člena 101 ali 102 PDEU ali nacionalnega konkurenčnega prava.

37

Iz besedila navedene določbe je razvidno, da pravnomočnim odločbam nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ali, odvisno od primera, odločbam pritožbenega sodišča, s katerimi so ugotovljene kršitve konkurenčnega prava, v bistvu daje zavezujoč učinek za namene odškodninskih tožb, vloženih pri sodišču iste države članice, kot je tista, v kateri ta organ izvaja svoje pristojnosti.

38

Natančneje, člen 9(1) Direktive 2014/104 določa neizpodbojno domnevo v zvezi z obstojem kršitve konkurenčnega prava.

39

Ker pa so, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, obstoj kršitve konkurenčnega prava, obstoj škode, povzročene s to kršitvijo, vzročna zveza med to škodo in navedeno kršitvijo ter identiteta storilca te kršitve nujno potrebni elementi, s katerimi mora razpolagati oškodovanec, da lahko vloži odškodninsko tožbo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2022, Volvo in DAF Trucks, C‑267/20, EU:C:2022:494, točka 60), je treba ugotoviti, da se člen 9(1) Direktive 2014/104 nanaša na obstoj enega od konstitutivnih elementov civilne odgovornosti za kršitve pravil konkurenčnega prava in ga je zato treba, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 64 sklepnih predlogov, opredeliti za materialnopravno pravilo.

40

Ugotoviti je torej treba, da je člen 9(1) Direktive 2014/104 materialnopravna določba v smislu člena 22(1) te direktive.

41

Kot je razvidno iz točke 34 te sodbe, je treba za določitev časovne veljavnosti člena 9(1) Direktive 2014/104 na drugem mestu preveriti, ali se je položaj iz postopka v glavni stvari zaključil pred iztekom roka za prenos te direktive ali pa je še naprej ustvarjal učinke po izteku tega roka.

42

Za to je treba upoštevati naravo in mehanizem delovanja člena 9(1) Direktive 2014/104 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2022, Volvo in DAF Trucks, C‑267/20, EU:C:2022:494, točki 49 in 100).

43

Kot je razvidno iz točke 38 te sodbe, ta določba določa domnevo, da se kršitev konkurenčnega prava, ki je bila ugotovljena v pravnomočni odločbi nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ali v odločbi pritožbenega sodišča, šteje za neovrgljivo dokazano za namene odškodninske tožbe zaradi kršitve konkurenčnega prava, vložene na podlagi takih odločb pri sodišču iste države članice, kot je tista, v kateri ta organ in to pritožbeno sodišče izvajata svoje pristojnosti.

44

Ker je dejstvo, na podlagi katerega je mogoče v skladu z opredelitvijo zakonodajalca Unije šteti, da je zadevna kršitev za namene zadevne odškodninske tožbe neovrgljivo dokazana, datum, ko je zadevna odločba postala pravnomočna, je treba preveriti, ali je ta datum pred datumom izteka roka za prenos Direktive 2014/104, saj ta v špansko pravo ni bila prenesena v tem roku.

45

V obravnavanem primeru je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, na eni strani, da je odločba iz leta 2001 postala pravnomočna po sodbi Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 17. novembra 2010. Na drugi strani je odločba iz leta 2009 postala pravnomočna po sodbah Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 22. maja in 2. junija 2015. Tako sta ti odločbi postali pravnomočni pred datumom izteka roka za prenos Direktive 2014/104. Iz tega sledi, da sta položaja iz postopka v glavni stvari zaključena.

46

Zato je treba glede na člen 22(1) Direktive 2014/104 ugotoviti, da člena 9(1) te direktive ni mogoče uporabiti ratione temporis za odškodninske tožbe, vložene na podlagi odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, ki so postale pravnomočne pred datumom izteka roka za prenos navedene direktive.

47

V teh okoliščinah je treba v obravnavanem primeru preučiti nacionalno ureditev, kot jo razlagajo pristojna nacionalna sodišča, zlasti glede na člen 101 PDEU, kakor se izvaja s členom 2 Uredbe št. 1/2003.

48

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101 PDEU, kakor se izvaja s členom 2 Uredbe št. 1/2003, v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da je treba šteti, da je tožeča stranka kršitev konkurenčnega prava, ugotovljeno z odločbo nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, zoper katero je bila pri pristojnih nacionalnih sodiščih vložena ničnostna tožba, vendar je postala pravnomočna, potem ko so jo ta sodišča potrdila, dokazala tako v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 101(2) PDEU kot v okviru odškodninske tožbe zaradi kršitve člena 101 PDEU, dokler se ne dokaže nasprotno, s čimer je tako dokazno breme, opredeljeno v tem členu 2, preneseno na toženo stranko, če se časovni in ozemeljski obseg zatrjevane kršitve, ki je predmet teh tožb, ujema s časovnim in ozemeljskim obsegom kršitve, ki je bila ugotovljena v tej odločbi.

49

V skladu z ustaljeno sodno prakso tako kot pravo Unije posameznikom nalaga obveznosti, je namenjeno tudi ustvarjanju pravic, ki spadajo med njihove pravne dobrine. Te pravice ne nastanejo samo takrat, kadar so izrecno zagotovljene s Pogodbama, ampak nastanejo tudi na podlagi jasno opredeljenih obveznosti, ki jih ti pogodbi nalagata tako posameznikom kot državam članicam in institucijam Unije (sodba z dne 11. novembra 2021, Stichting Cartel Compensation in Equilib Netherlands, C‑819/19, EU:C:2021:904, točka 47 in navedena sodna praksa).

50

V zvezi s tem je treba opozoriti, da imata člena 101(1) in 102 PDEU neposredne učinke v razmerjih med posamezniki in za pravne subjekte ustvarjata pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati (sodba z dne 14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi, C‑724/17, EU:C:2019:204, točka 24).

51

Polni učinek teh določb in zlasti polni učinek prepovedi, ki jih določata, bi bila ogrožena, če ne bi mogel vsakdo zahtevati povračila škode, ki mu je nastala zaradi pogodbe ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi, C‑724/17, EU:C:2019:204, točka 25, in z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točka 39).

52

Odškodninske tožbe zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, vložene pri nacionalnih sodiščih, namreč zagotavljajo polni učinek člena 101 PDEU, zlasti polni učinek prepovedi iz odstavka 1 tega člena, in tako krepijo delovanje pravil Unije o konkurenci, saj odvračajo od pogosto prikritih sporazumov ali ravnanj, ki lahko omejujejo ali izkrivljajo konkurenco (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2021, Stichting Cartel Compensation in Equilib Netherlands, C‑819/19, EU:C:2021:904, točka 50 in navedena sodna praksa).

53

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 82 sklepnih predlogov, enako velja za ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 101(2) PDEU.

54

Zato se lahko vsakdo pred sodiščem sklicuje na kršitev člena 101(1) PDEU in torej uveljavlja ničnost sporazuma ali sklepa, ki ju ta določba prepoveduje, iz člena 101(2) PDEU ter zahteva povračilo škode, ki jo je utrpel, kadar obstaja vzročna zveza med navedeno škodo in tem omejevalnim sporazumom ali tem sklepom (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2021, Stichting Cartel Compensation in Equilib Netherlands, C‑819/19, EU:C:2021:904, točka 49 in navedena sodna praksa).

55

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, imajo nacionalna sodišča, ki morajo v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, dolžnost ne le zagotoviti polni učinek teh določb, ampak tudi zaščititi pravice, ki jih te določbe dajejo posameznikom. Skrb za zagotovitev pravnega varstva, ki za pravne subjekte izhaja iz neposrednega učinka določb prava Unije, je zaupana tem sodiščem (sodba z dne 11. novembra 2021, Stichting Cartel Compensation in Equilib Netherlands, C‑819/19, EU:C:2021:904, točka 52 in navedena sodna praksa).

56

V tem okviru je treba opozoriti, da v skladu s členom 2 Uredbe št. 1/2003 v vseh postopkih za uporabo členov 101 in 102 PDEU, ne glede na to, ali gre za nacionalne postopke ali postopke Unije, kršitve člena 101(1) ali člena 102 PDEU dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva.

57

Čeprav člen 2 Uredbe št. 1/2003 izrecno ureja dokazno breme, vključno v položajih, v katerih so ničnostne tožbe na podlagi člena 101(2) PDEU in/ali odškodninske tožbe zaradi kršitve konkurenčnega prava vložene na podlagi pravnomočne odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, kot sta ti iz postopka v glavni stvari, pa Uredba št. 1/2003 ne vsebuje določb o učinkih teh odločb v okviru teh dveh vrst tožb.

58

Ob neobstoju ureditve Unije na zadevnem področju, ki bi se uporabljala ratione materiae ali ratione temporis, je treba v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti podrobna pravila za izvajanje pravice predlagati ugotovitev ničnosti sporazumov ali sklepov na podlagi člena 101(2) PDEU ter pravice do povračila škode, nastale zaradi kršitve člena 101 PDEU, vključno s podrobnimi pravili, ki se nanašajo na zavezujoče učinke pravnomočnih odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, v okviru takih vrst pravnih sredstev, pod pogojem, da sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točka 42).

59

Tako pravila za pravna sredstva, namenjena zagotavljanju varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti zaradi neposrednega učinka prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo v praksi onemogočati ali pretirano oteževati uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točka 43).

60

Natančneje, podrobna pravila iz točke 58 te sodbe ne smejo posegati v učinkovito uporabo členov 101 PDEU in 102 PDEU ter morajo biti prilagojena posebnostim zadev konkurenčnega prava, za katere je načeloma potrebna kompleksna dejanska in ekonomska analiza (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točke 44, 46 in 47).

61

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točkah 91 in 92 sklepnih predlogov, bi bilo uveljavljanje pravice do odškodnine zaradi kršitev člena 101 PDEU pretirano oteženo, če se pravnomočnim odločbam organa, pristojnega za konkurenco, ne bi priznal nikakršen učinek v civilnih odškodninskih tožbah ali tožbah za uveljavljanje ničnosti sporazumov ali sklepov, ki so na podlagi tega člena prepovedani.

62

Da bi se zagotovila učinkovita uporaba členov 101 in 102 PDEU, zlasti v okviru ničnostnih tožb, vloženih na podlagi člena 101(2) PDEU, in odškodninskih tožb zaradi kršitve pravil o konkurenci, vloženih na podlagi odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, zoper katero je bila pri pristojnih nacionalnih sodiščih vložena ničnostna tožba, vendar je postala pravnomočna, potem ko so jo ta sodišča potrdila, in zoper katero ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je tako treba ugotoviti, da zlasti v okviru postopkov v zvezi s takimi tožbami, ki se začnejo pred sodiščem iste države članice, kot je tista, v kateri ta organ izvaja svoje pristojnosti, ugotovitev kršitve konkurenčnega prava s strani navedenega organa dokazuje obstoj te kršitve, dokler se ne dokaže nasprotno, kar pa mora storiti tožena stranka, če narava in stvarni, osebni, časovni in ozemeljski obseg zatrjevane kršitve ustrezata naravi in stvarnemu, osebnemu, časovnemu in ozemeljskemu obsegu kršitve, ugotovljene v tej odločbi.

63

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je treba za namene takih postopkov šteti, da je tožeča stranka obstoj kršitve konkurenčnega prava Unije, ugotovljene v taki odločbi, dokazala, dokler se ne dokaže nasprotno, s čimer je dokazno breme, opredeljeno v členu 2 Uredbe št. 1/2003, preneseno na toženo stranko, če narava in stvarni, osebni, časovni in ozemeljski obseg zatrjevanih kršitev, ki so predmet tožb, ki jih je vložila tožeča stranka, ustrezata naravi in stvarnemu, osebnemu, časovnemu in ozemeljskemu obsegu kršitve, ugotovljene v navedeni odločbi.

64

Poleg tega, kadar se storilec, narava, pravna opredelitev, trajanje in ozemeljski obseg kršitve, ugotovljene v tovrstni odločbi, in kršitve, ki je predmet zadevne tožbe, ujemajo le delno, ugotovitve iz take odločbe niso nujno neupoštevne, ampak pomenijo indic o obstoju dejstev, na katera se te ugotovitve nanašajo, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 97 sklepnih predlogov.

65

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče preveriti, ali so dediči osebe KN dokazali, da njihov položaj spada na področje uporabe odločb iz leta 2001 in 2009, in zlasti, da narava in stvarni, osebni, časovni in ozemeljski obseg zatrjevanih kršitev, ki so predmet njihove ničnostne tožbe in odškodninske tožbe, vloženih na podlagi teh pravnomočnih odločb, ustrezajo naravi in obsegu kršitev, ki so bile ugotovljene v teh odločbah.

66

Če ni tako in če bi se kršitve, ugotovljene v navedenih odločbah, le v omejenem obsegu prekrivale s kršitvami, zatrjevanimi v okviru tožb, ki so jih vložili dediči osebe KN, bi se bilo na te odločbe mogoče sklicevati kot na indice o obstoju dejstev, na katera se nanašajo ugotovitve iz teh odločb.

67

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101 PDEU, kakor se izvaja s členom 2 Uredbe št. 1/2003, v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da je treba šteti, da je tožeča stranka kršitev konkurenčnega prava, ugotovljeno z odločbo nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, zoper katero je bila pri pristojnih nacionalnih sodiščih vložena ničnostna tožba, vendar je postala pravnomočna, potem ko so jo ta sodišča potrdila, dokazala tako v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 101(2) PDEU kot v okviru odškodninske tožbe zaradi kršitve člena 101 PDEU, dokler se ne dokaže nasprotno, s čimer je tako dokazno breme, opredeljeno v tem členu 2, preneseno na toženo stranko, če se narava zatrjevane kršitve, ki je predmet teh tožb, in njen stvarni, osebni, časovni in ozemeljski obseg ujemata z naravo in stvarnim, osebnim, časovnim in ozemeljskim obsegom kršitve, ugotovljene v navedeni odločbi.

68

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101 PDEU razlagati tako, da če tožeči stranki uspe dokazati obstoj kršitve tega člena, ki je predmet njene ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 101(2) PDEU, in odškodninske tožbe, vložene za povračilo škode, nastale zaradi te kršitve, so sporazumi, na katere se nanašata ti tožbi in s katerimi se krši člen 101 PDEU, v celoti nični.

69

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu s členom 101(2) PDEU vsi sporazumi ali sklepi, ki jih ta člen prepoveduje, nični.

70

Ta ničnost, na katero se lahko sklicujejo vsi, sodišče zavezuje, če so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 101(1) PDEU in z zadevnim sporazumom ni mogoče upravičiti odobritve izjeme na podlagi člena 101(3) PDEU. Ker je ničnost iz člena 101(2) PDEU absolutna, sporazum, ki je ničen na podlagi te določbe, nima učinka v razmerjih med pogodbenimi strankami in se nanj ni mogoče sklicevati v razmerju do tretjih oseb. Poleg tega lahko ta ničnost vpliva na vse pretekle ali prihodnje učinke zadevnega sporazuma ali sklepa (sodba z dne 20. septembra 2001, Courage in Crehan, C‑453/99, EU:C:2001:465, točka 22).

71

Ničnost, določena v členu 101(2) PDEU, se nanaša le na pogodbena določila, ki niso združljiva s členom 101(1) PDEU. Posledice te ničnosti za vse druge elemente sporazuma ne spadajo na področje uporabe prava Unije. Te posledice mora presoditi nacionalno sodišče v skladu s pravom države članice, v kateri je (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 1983, Société de vente de ciments et beton de l’Est, 319/82, EU:C:1983:374, točka 12).

72

Nacionalno sodišče mora na podlagi nacionalnega prava, ki se uporabi, presoditi obseg in posledice morebitne ničnosti nekaterih pogodbenih določil na podlagi člena 101(2) PDEU za vsa pogodbena razmerja (sodba z dne 18. decembra 1986, VAG France, 10/86, EU:C:1986:502, točka 15).

73

Tako ničnost, določena v členu 101(2) PDEU, velja le za elemente sporazuma, ki so prepovedani s členom 101(1) PDEU. Celotni sporazum je ničen le, če ni razvidno, da je te elemente mogoče ločiti od samega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 1991, Delimitis, C‑234/89, EU:C:1991:91, točka 40).

74

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101 PDEU razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če tožeči stranki uspe dokazati obstoj kršitve tega člena, ki je predmet njene ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 101(2) PDEU, in odškodninske tožbe zaradi te kršitve, iz tega izpeljati vse posledice in zlasti na podlagi člena 101(2) PDEU sklepati na ničnost vseh pogodbenih določil, ki niso združljiva s členom 101(1) PDEU, pri čemer je zadevni sporazum v celoti ničen le, če ni razvidno, da je te elemente mogoče ločiti od samega sporazuma.

75

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: