1.

Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) Sodišče prosi za razlago člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, ( 2 ) katerega prenos v italijanski pravni red bi lahko bil v nasprotju z italijansko ustavo.

2.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe daje Sodišču možnost, da razširi svojo že tako obsežno sodno prakso v zvezi z nalogi za prijetje in predajo (v nadaljevanju: ENP). Zlasti je treba ugotoviti, ali manevrski prostor, ki ga državam članicam priznava člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, omogoča, da sprejmejo razlog za fakultativno neizvršitev ENP, ki ne velja za državljane tretjih držav.

3.

V uvodni izjavi 12 je navedeno:

„Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 [PEU] in jih izraža Listina o temeljnih pravicah Evropske unije[ ( 3 )], zlasti Poglavje VI Listine. Nič v tem okvirnem sklepu se ne sme razlagati kot prepoved zavrnitve predaje osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, kadar obstaja razlog za prepričanje, da je na podlagi objektivnih elementov, bil nalog izdan z namenom kazenskega pregona in kaznovanja osebe na podlagi njenega spola, rase, vere, etničnega izvora, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti, ali da bo oseba zaradi katerega od teh razlogov v slabšem položaju. Ta okvirni sklep ne preprečuje, da ne bi država članica uporabljala svojih ustavnih pravil v zvezi z rednim sodnim postopkom, svobodo združevanja, svobodo tiska in svobodo izražanja v drugih medijih.“

4.

Člen 1 („Opredelitev [ENP] in obveznost njegove izvršitve“) določa:

„1.   [ENP] je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak [ENP] na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

5.

Člen 4 („Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“) določa:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev [ENP]:

[…]

[…]“.

6.

Člen 5 („Jamstva, ki jih mora dati odreditvena država članica v nekaterih primerih“) določa:

„Za izvršitev [ENP], ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, lahko po zakonu izvršitvene države članice veljajo naslednji pogoji:

[…]

7.

V uvodni izjavi 9 je navedeno:

„Izvršitev kazenske sankcije v državi izvršiteljici bi morala izboljšati možnost socialne rehabilitacije obsojene osebe. Da se prepriča o tem, da bo izvršitev kazenske sankcije s strani države izvršiteljice omogočila lažjo socialno rehabilitacijo obsojene osebe, bi moral pristojni organ države izdajateljice upoštevati dejavnike, kakršen je na primer navezanost osebe na državo izvršiteljico, ter dejstvo, da obsojena oseba smatra, da ima v državi izvršiteljici družinske, jezikovne, kulturne, socialne ali ekonomske in druge vezi.“

8.

V uvodni izjavi 12 je navedeno:

„Ta okvirni sklep bi se moral smiselno uporabljati tudi za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih iz členov 4(6) in 5(3) [Okvirnega sklepa 2002/584]. To med drugim pomeni, da bi lahko država izvršiteljica brez poseganja v Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ preverjala obstoj razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 tega okvirnega sklepa, vključno s preverjanjem dvojne kaznivosti, če je država izvršiteljica podala izjavo v skladu s členom 7(4) tega okvirnega sklepa kot pogoj za priznanje in izvršitev sodbe z namenom predaje osebe ali izvršitve kazenske sankcije v primerih iz člena 7(4) [Okvirnega sklepa 2002/584].“

9.

V uvodni izjavi 16 je navedeno:

„Ta okvirni sklep bi bilo treba uporabljati v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti, med drugim zlasti z Direktivo Sveta 2003/86/ES ( 5 ) [in] Direktivo Sveta 2003/109/ES ( 6 ) […].“

10.

Člen 3 („Namen in področje uporabe“) določa:

„1.   Namen tega okvirnega sklepa je določiti pravila, na podlagi katerih država članica v luči zaradi lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo.

2.   Ta okvirni sklep se uporablja, kadar se obsojena oseba nahaja v državi izdajateljici ali v državi izvršiteljici.

3.   Ta okvirni sklep se uporablja le za priznavanje sodb in izvrševanje kazenskih sankcij v smislu tega okvirnega sklepa […]“.

11.

Člen 25 („Izvrševanje kazenskih sankcij na podlagi [ENP]“) določa:

„Brez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] se določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa, ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe“.

12.

Člen 18a(1)(c) določa:

Predaja se lahko zavrne, „če je bil ENP izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če je zahtevana oseba italijanski državljan ali državljan druge države članice Evropske unije, ki zakonito in dejansko prebiva ali se nahaja na italijanskem ozemlju, če pritožbeno sodišče odredi, da se kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, izvrši v Italiji v skladu z nacionalnim pravom“.

13.

Člen 19(1) določa:

„Italijanski pravosodni organ […] izvrši ENP pod temi pogoji:

[…]

14.

O. G., moldavski državljan, je bil v Romuniji pravnomočno obsojen na pet let zapora. ( 9 ) Predložitveno sodišče ugotavlja, da ima oseba O. G. po mnenju sodišča, ki mu je predložilo vprašanje ustavnosti, „z družinskega in poklicnega vidika trdne korenine v Italiji“. ( 10 )

15.

Judecătoria Brașov (sodišče prve stopnje v Brașovu, Romunija) je 13. februarja 2012 izdalo ENP zoper osebo O. G. zaradi izvršitve kazni.

16.

Corte d'appello di Bologna (pritožbeno sodišče v Bologni, Italija) je 7. julija 2020 odredilo predajo zahtevane osebe odreditvenemu pravosodnemu organu.

17.

Corte di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija) je 16. septembra 2020 na podlagi pritožbe, ki jo je vložila oseba O. G., razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in mu zadevo vrnilo v razsojanje ter ga pozvalo, naj presodi, ali je treba Corte costituzionale (ustavno sodišče) predložiti vprašanje ustavnosti.

18.

Pritožbeno sodišče je Corte costituzionale (ustavno sodišče) predložilo vprašanje, ali je člen 18a(1)(c) zakona št. 69 iz leta 2005 v skladu s členi 2, 3, 11, 27(3) in 117(1) italijanske ustave.

19.

Dvomi pritožbenega sodišča so v bistvu temeljili na tem, da je v skladu z določbo, ki v italijansko pravo prenaša razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584:

20.

Corte costituzionale (ustavno sodišče), ki je poudarilo, da tega vidika člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 Sodišče še ni obravnavalo, ( 11 ) mu zastavlja naslednja vprašanja:

21.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 22. novembra 2021. Bil je prednostno obravnavan.

22.

Avstrijska, madžarska in italijanska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča.

23.

Obravnave, opravljene 11. oktobra 2022, sta se udeležili samo italijanska vlada in Komisija.

24.

Pri prvem vprašanju za predhodno odločanje gre za to, da se v bistvu ugotovi, ali je italijanski zakon, na podlagi katerega državljan tretje države, ki je bil v državi izdaje ENP (Romuniji) obstojen na zaporno kazen, ne sme prestajati kazni v izvršitveni državi (Italiji), kjer – tako se zdi ( 12 ) – zakonito in stalno prebiva, združljiv s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi z njegovim členom 1(3) in členom 7 Listine.

25.

V skladu s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 lahko pravosodni organ zavrne izvršitev ENP, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če sta izpolnjena ta dva kumulativna pogoja:

26.

Italijanski zakonodajalec je pri vključitvi tega razloga za fakultativno neizvršitev v svojo zakonodajo uvedel dve spremembi:

27.

Da bi odgovoril na prvo vprašanje iz predložitvene odločbe, menim, da je treba analizirati: (a) diskrecijsko pravico držav pri uporabi člena 4 Okvirnega sklepa 2002/584; (b) razlago istega člena z vidika pravice do enakosti; in (c) vpliv, ki ga imajo lahko na odgovor druge temeljne pravice, varovane z Listino.

28.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča imajo države članice pri uporabi člena 4 Okvirnega sklepa 2002/584 in zlasti točke 6 tega sklepa „določeno diskrecijsko pravico“. ( 14 ) Vendar ta diskrecijska pravica ne vključuje možnosti razširitve primerov za neizvršitev, ki so izčrpno ( 15 ) določeni v Okvirnem sklepu 2002/584. ( 16 )

29.

V skladu s to isto sodno prakso je izvršitev ENP pravilo, medtem ko je njeno zavrnitev treba obravnavati kot izjemo, ki jo je treba razlagati ozko. ( 17 )

30.

Državam članicam nič ne preprečuje, da bi se odločile omejiti možnost, ki jim jo daje člen 4 Okvirnega sklepa 2002/584, ali da te možnosti ne bi izkoristile. Ker gre za razloge za fakultativno neizvršitev, se lahko vsaka država članica sama odloči, kdaj jih ne bo uporabila: v takem primeru njihovi izvršitveni pravosodni organi ne smejo zavrniti predaje osebe, ki se zahteva na podlagi ENP. ( 18 )

31.

Kot je navedlo Sodišče, odločitev držav članic, da ne uporabijo tega razloga za neizvršitev, kar jim dovoljuje Okvirni sklep 2002/584, „le okrepi sistem predaje, vzpostavljen s tem okvirnim sklepom v prid območja svobode, varnosti in pravice za državljane“. ( 19 )

32.

To pa zato, ker „[z] omejevanjem položajev, v katerih lahko izvršitveni pravosodni organ v konkretnem primeru zavrne izvršitev [ENP], taka zakonodaja namreč le olajša predajo zahtevanih oseb v skladu z načelom vzajemnega priznavanja, navedenim v členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584, ki je temeljno pravilo, določeno s tem okvirnim sklepom“. ( 20 )

33.

Vendar svoboda izbire nacionalnega zakonodajalca ni neomejena. Razlogov za to je več.

34.

Prvič, Okvirni sklep 2002/584 ne spreminja „obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU]“. ( 21 ) Zato, in kolikor je pomembno za to zadevo, člen 4, točka 6, državam članicam ne dovoljuje prenosa, ki bi povzročil kršitev temeljnih pravic ali načel iz člena 6 PEU.

35.

Drugič, diskrecijska pravica držav članic pri prenosu navedenega člena 4, točka 6, je poleg s pogoji te določbe omejena tudi z namenom, ki ga ima v Okvirnem sklepu 2002/584, in s splošnim okvirom, v katerega je umeščen, torej s celotnim pravom Unije.

36.

S tega vidika se strinjam s Komisijo, da niti besedilo člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, niti cilj, ki se z njim uresničuje, niti okvir, v katerega je umeščen, ne podpirajo rešitve, ki jo je sprejel italijanski zakonodajalec. ( 22 )

37.

Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 glede na svoje besedilo ne priznava pomembnosti drugim državljanstvom, razen državljanstvu države članice izvršitve. Določa le, da je iskana oseba državljan te države.

38.

Druga državljanstva, ki niso državljanstvo države članice izvršitve, torej niso pomembna in se nadomestijo s kategorijo „prebivališča“ (ali nahajanja v tej državi). Področje uporabe člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 je za državljane vsake druge države, ki ni država izvršitve, opredeljeno na podlagi pojma prebivališča (ali nahajanja v tej državi).

39.

V zvezi s ciljem člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 je Sodišče odločilo, da je „predvsem omogočiti, da izvršitveni pravosodni organi kot posebej pomembno poudarijo možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, zagotovijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo“. ( 23 )

40.

Da bi se dosegel cilj ponovne vključitve, državljanstvo zahtevane osebe kot tako ni pomembno: namen te določbe je, da lahko tisti, ki prebiva ali se nahaja ( 24 ) v izvršitveni državi članici, uporabi to možnost.

41.

V zvezi z normativnim okvirom, v katerem je treba razlagati člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, je treba omeniti Okvirni sklep 2008/909 o vzajemnem priznavanju sodb v kazenskih zadevah. Vključuje tujce s katerim koli državljanstvom, na katere, če imajo v državi izvršiteljici korenine do neke mere, ( 25 ) se namen ponovne rehabilitacije razširi na izvrševanje zaporne kazni.

42.

V skladu s členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909 se ta smiselno uporablja – kolikor je združljiv z določbami Okvirnega sklepa 2002/584 – za izvrševanje kazenskih sankcij na podlagi člena 4, točka 6, zadnjenavedenega. ( 26 )

43.

Vse torej kaže na to, da je zakonodajalec Unije, ki je imel v mislih, da je namen prestajanja kazni ponovna vključitev, ( 27 ) člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zasnoval kot sredstvo za doseganje tega cilja, če so izpolnjene zgoraj naštete posebne okoliščine, ne da bi dejavnik državljanstva (razen državljanstvo same izvršitvene države) imel kakršen koli vpliv.

44.

Sodišče je odločilo, da na tej podlagi državljani izvršitvene države članice in državljani drugih držav članic, ki prebivajo ali se nahajajo v tej državi in so vključeni v njeno družbo, načeloma ne bi smeli biti različno obravnavani. ( 28 )

45.

Zdaj se postavlja vprašanje, ali naj se pravilo, ki velja za državljane držav članic, uporablja tudi za državljane tretjih držav, ko gre za neizvršitev ENP.

46.

Menim, da ni razloga, da ne bi bilo tako.

47.

Res je, da pravnega statusa državljanov tretjih držav na splošno ni mogoče enačiti s statusom državljanov držav članic. ( 29 ) Vendar se ne sme različno obravnavati prvih in drugih, če sama sekundarna zakonodaja Unije izrecno ali implicitno določa enotno ureditev za obe kategoriji. V takem primeru velja načelo enakosti pred zakonom iz člena 20 Listine.

48.

Zaradi nedotakljivosti obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in načel iz člena 6 PEU člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 nasprotuje temu, da bi člen 4, točka 6, tega sklepa državam članicam dovoljeval prenos, ki bi povzročil kršitev Listine ali temeljnih načel Unije.

49.

Med temi načeli je tudi načelo enakosti, ki ga zagotavljata člena 2 PEU in 20 Listine. Obe določbi sta dovolj trdno merilo presoje v tej zadevi, da je treba ugotoviti, da vključitev člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 v italijansko pravo z njima ni združljiva.

50.

Zlasti mora veljati načelo enakosti pred zakonom v smislu, ki ga zagovarjam, glede na to, da člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 ne priznava pomembnosti merila državljanstva, ki ga nadomešča merilo prebivališča (ali nahajanja v državi), z edino izjemo državljanov izvršitvene države članice.

51.

Tako področje uporabe ratione personae člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zajema osebe, ki sicer niso državljani izvršitvene države članice, vendar se v njej nahajajo ali tam prebivajo. ( 30 ) Zakon, v skladu s katerim so državljani tretjih držav upravičeni do enake obravnave, torej ne daje podlage za to, da se jih obravnava drugače kot državljane držav članic Unije.

52.

Manevrski prostor pri prenosu te določbe prava Unije torej ne more pomeniti normativne ureditve, ki bi državljane tretjih držav obravnavala slabše kot državljane države članice. Kot je poudarila Komisija, je glede na cilj člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 položaj državljana tretje države, ki dejansko prebiva v državi izvršiteljici, primerljiv s položajem državljana države članice.

53.

Za te namene stalno in dejansko prebivanje državljana tretje države načeloma pomeni stopnjo vključenosti v državo, v kateri prebiva, ki je enaka stopnji vključenosti državljanov te države. Taka povezava z izvršitveno državo članico lahko olajša ponovno socialno vključitev zahtevane osebe, potem ko bo tam prestala zaporno kazen, na katero je bila obsojena. ( 31 )

54.

Menim, da navedeno zadostuje za ugotovitev nezdružljivosti spornega nacionalnega predpisa s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584. Zato menim, da ni treba analizirati (dodatnega) vpliva drugih temeljnih pravic iz Listine na razlago tega člena.

55.

Med temi pravicami so pravice iz člena 7 Listine (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja), na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, in člena 24(3) Listine (pravica otroka do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema), na katerega se sklicuje Komisija. ( 32 )

56.

Logično je, da te pravice ne morejo imeti prednosti pred izvrševanjem zaporne kazni. Lahko pa jo imajo pri odločanju, da se zaporna kazen izvrši v eni državi članici (v državi, ki izvršuje ENP) namesto v drugi (državi, ki je izdala ENP), če gre za prebivalca prve države članice ali osebo, ki se tam nahaja in ki tam ohranja družinske vezi.

57.

S tem se da prednost pravici zahtevane osebe, da ohrani minimalne družinske odnose, ki so v skladu z njenim bivanjem v zaporu. Ti odnosi se bodo lažje ohranjali tam, kjer je središče njenih življenjskih interesov, torej v državi, kjer dejansko prebiva.

58.

Če Sodišče v skladu z mojim predlogom na prvo vprašanje odgovori pritrdilno, želi Corte costituzionale (ustavno sodišče) vedeti, „na podlagi katerih meril in predpostavk je treba take vezi [državljana tretje države z državo izvršiteljico] šteti za tako pomembne, da mora izvršitveni pravosodni organ zavrniti predajo“.

59.

Besedilo tega drugega vprašanja si po mojem mnenju zasluži dva predhodna premisleka, in sicer o zahtevah za neizvršitev ENP in o domnevni „obveznosti“ zavrnitve predaje.

60.

Vprašanje se nanaša le na enega od dveh pogojev, ki jih člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 določa za morebitno zavrnitev predaje zahtevane osebe.

61.

Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 se nanaša predvsem na pogoje (državljanstvo izvršitvene države, prebivanje ali nahajanje v tej državi), ki dokazujejo povezavo zahtevane osebe z izvršitveno državo članico. Te vezi morajo biti zadostne, da se omogoči morebitna ponovna vključitev te osebe v družbo po prestani kazni. ( 33 )

62.

Vendar preučevano pravilo poleg tega določa še en nujen pogoj: zavezo izvršitvene države članice, ( 34 ) da bo zaporna kazen, ki je povod za ENP, prestana v tej državi članici. V obravnavanem primeru predložitveno sodišče to šteje za samoumevno in se strogo drži pravila povezanosti zahtevane osebe z izvršitveno državo članico.

63.

Čeprav se predložitveno sodišče sklicuje na „obveznost“ zavrnitve predaje, če so dokazane povezave dovolj pomembne, člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 take obveznosti ne določa v vsakem primeru. Določa le, da pravosodni organ „lahko“ zavrne izvršitev ENP, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe.

64.

Tako kot načelo vzajemnega priznavanja, na katerem temelji sistem Okvirnega sklepa 2002/584, ne pomeni absolutne obveznosti izvršitve ENP, ( 35 ) mora imeti tudi izvršitveni pravosodni organ po tem, ko je bil v nacionalnem pravu sprejet razlog za fakultativno neizvršitev, ki je predmet tega spora, določeno diskrecijsko pravico pri odločanju, ali je treba izvršitev ENP zavrniti ali ne. ( 36 )

65.

Kot se je izrazilo Sodišče:

66.

Zato ne zadošča, da izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da sta izpolnjena oba pogoja iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584. Prav tako bo moral presoditi, ali obstaja pravni interes, da se kazen, naložena v odreditveni državi članici, izvrši v izvršitveni državi članici. ( 39 )

67.

V odgovoru na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na merila za določitev trdnosti korenin zahtevane osebe v izvršitveni državi članici, bi bilo treba predložitvenemu sodišču torej odgovoriti, da:

68.

Razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 temelji na zagotavljanju boljših možnosti za ponovno vključitev zahtevane osebe v družbo po prestani kazni. Za izvršitveno državo članico je torej legitimno, da takemu cilju sledi le glede oseb, ki so dokazale precejšnjo stopnjo vključenosti v njeno družbo. ( 40 )

69.

Zato morajo merila, po katerih sprašuje predložitveno sodišče, omogočati ugotovitev zadostne stopnje vključenosti, ki zagotavlja, da so možnosti za ponovno vključitev zahtevane osebe v izvršitveni državi članici bistveno ugodnejše kot v odreditveni državi članici.

70.

Najbolje je torej razumeti, da se člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 po eni strani nanaša na državljanstvo izvršitvene države članice, po drugi strani pa brez razlike uporablja izraza „prebivati“ in „nahajati se“ v tej državi:

71.

Konkretneje, „[z]a ugotovitev, ali v konkretnem primeru med zahtevano osebo in izvršitveno državo članico obstajajo vezi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je zajeta s pojmom ‚se nahaja‘ v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa, je treba opraviti celostno presojo več objektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo položaj te osebe, med drugim zlasti trajanja, narave in razmer, v katerih se zahtevana oseba zadržuje v izvršitveni državi članici, ter družinskih in ekonomskih vezi, ki jih ima z njo“. ( 43 )

72.

Enaki objektivni elementi bodo še toliko bolj veljali, če se zahtevana oseba ne samo nahaja, ampak v izvršitveni državi članici tudi prebiva.

73.

V tem smislu se strinjam s Komisijo, da je seznam dejavnikov, naštetih v uvodni izjavi 9 Okvirnega sklepa 2008/909 o vzajemnem priznavanju sodnih odločb, s katerimi so izrečene zaporne kazni, lahko ilustrativen: „ima v državi izvršiteljici družinske, jezikovne, kulturne, socialne ali ekonomske in druge vezi“.

74.

Kot je pravilno poudarilo predložitveno sodišče, ( 44 ) je iz sodne prakse Sodišča mogoče razbrati izjave, v katerih je stopnja vključenosti zahtevane osebe v izvršitveni državi članici povezana z njenimi resničnimi in dejanskimi vezmi z družbo te države članice.

75.

Ta sodna praksa se je sicer razvila za primere, v katerih je bila zahtevana oseba državljan države članice. V skladu z odgovorom na prvo vprašanje, ki ga predlagam, pa se lahko merila za presojo vključenosti državljanov držav članic v izvršitveni državi članici uporabljajo tudi za državljane tretjih držav.

76.

Izvršitveni pravosodni organ mora torej opraviti celovito presojo dejavnikov, na podlagi katerih lahko ugotovi, ali je zahtevana oseba ne glede na svoje državljanstvo dovolj povezana z družbo izvršitvene države članice, da je mogoče predvideti, da ima po prestani kazni na ozemlju te države članice večje možnosti za ponovno vključitev v družbo in torej za dosego cilja iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

77.

Ti dejavniki vključujejo dolžino predhodnega prebivanja, ( 45 ) naravo in trdnost družinskih vezi zahtevane osebe v izvršitveni državi članici (po potrebi skupaj z odsotnostjo takih vezi v izvorni državi), stopnjo vključenosti ter jezikovne, kulturne, poklicne, socialne ali ekonomske vezi, ki jih je oseba vzpostavila v tej državi članici.

78.

Ta seznam seveda ni izčrpen, saj lahko v konkretnem primeru obstajajo druge posebne okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri odločanju o predaji zahtevane osebe.

79.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) odgovori tako:

Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki izvršitvenim pravosodnim organom, ki so se odločili, da sprejmejo zadevni razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje zaradi izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, popolnoma preprečuje, da bi zavrnili predajo državljanov tretjih držav, ki se nahajajo ali prebivajo na njihovem ozemlju, ne glede na povezave, ki jih imajo s tem ozemljem;

so upoštevna merila za dokazovanje zadostne povezave med zahtevano osebo in izvršitveno državo članico vsa tista, na podlagi katerih je v celoti gledano mogoče domnevati, da so ne glede na njeno državljanstvo po prestani kazni v tej državi možnosti za ponovno vključitev te osebe boljše kot v odreditveni državi članici;

so predhodno trajanje bivanja, narava in pogoji bivanja zahtevane osebe ter njene družinske, jezikovne, kulturne, poklicne, socialne in ekonomske vezi z izvršitveno državo članico dejavniki, ki jih mora izvršitveni pravosodni organ med drugim pretehtati v zvezi s tem.