SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JEANA RICHARDA DE LA TOURA,
predstavljeni 16. februarja 2023(1)
Zadeva C‑663/21
Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl,
ob udeležbi
AA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija))
in
Zadeva C‑8/22
XXX
proti
Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Belgija))
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Azilna politika – Direktiva 2011/95/EU – Standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite – Člen 14(4)(b) – Preklic statusa begunca – Državljan tretje države, ki je storil izredno hudo kaznivo dejanje – Nevarnost za skupnost – Nadzor nad sorazmernostjo – Dokazno breme – Direktiva 2008/115/ES – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Odlog odstranitve – Odstranitev, ki se zaradi načela nevračanja šteje za nezakonito – Neobstoj možnosti sprejetja odločbe o vrnitvi“
I. Uvod
1. Člen 14(4) in (5) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite,(2) določa poleg razlogov za prenehanje (člen 11) in razlogov za izključitev (člen 12) možnost za države članice, da v primeru nevarnosti za varnost ali nevarnosti za skupnost prekličejo status begunca ali zavrnejo priznanje statusa begunca.
2. Obstoj te možnosti, ki je bila izoblikovana na podlagi želje držav članic, da bi razpolagale z vzvodom za ukrepanje zoper begunce, ki ogrožajo njihovo varnost ali njihovo skupnost, a jih ni mogoče vrniti, je bil grajan na podlagi očitka, da ne ustreza razlogom za izključitev in prenehanje iz člena 1, od (C) do (F), Konvencije o statusu beguncev,(3) kot je dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev(4) (v nadaljevanju: Ženevska konvencija).
3. Vendar Sodišče v sodbi z dne 14. maja 2019, M in drugi (Preklic statusa begunca),(5) ni ugotovilo ničesar, kar bi lahko vplivalo na veljavnost člena 14, od (4) do (6), Direktive 2011/95 glede na člen 78(1) PDEU in člen 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Sodišče je pri oblikovanju te odločitve med drugim menilo, da je treba člen 14(4) in (5) te direktive razlagati tako, da v okviru sistema, uvedenega s to direktivo, preklic statusa begunca ali nepriznanje tega statusa povzroči, da zadevni državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje iz člena 2(d) te direktive v povezavi z določbami poglavja III te direktive, preneha biti begunec v smislu tega člena 2(d) in člena 1(A) Ženevske konvencije.(6)
4. Na podlagi sodbe M in drugi (Preklic statusa begunca) je Sodišče z obravnavanima predlogoma za sprejetje predhodne odločbe zdaj pozvano, naj pojasni pogoje, pod katerimi se lahko države članice odločijo, da prekličejo status begunca.
5. Predloga za sprejetje predhodne odločbe se natančneje nanašata na razlago člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 ter členov 5, 6, 8 in 9 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.(7)
6. V zadevi C‑663/21 je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe vložen v okviru spora med AA, državljanom tretje države, in Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (avstrijski zvezni urad za priseljevanje in azil, v nadaljevanju: urad) v zvezi z odločitvijo zadnjenavedenega, da se AA odvzame status begunca, da se mu ne prizna status subsidiarne zaščite in da se mu ne izda dovoljenje za prebivanje iz upoštevnih razlogov, da se mu izda odločba o vrnitvi s prepovedjo prebivanja, da se določi rok za prostovoljni odhod in da se njegova odstranitev razglasi za nedopustno.
7. V zadevi C‑8/22 je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe vložen v okviru spora med XXX, državljanom tretje države, in Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides (generalni komisar za begunce in osebe brez državljanstva, Belgija, v nadaljevanju: generalni komisar) v zvezi z odločitvijo zadnjenavedenega, da XXX odvzame status begunca.
8. Vprašanja, ki sta jih postavila Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) (zadeva C‑663/21) in Conseil d’État (državni svet, Belgija) (zadeva C‑8/22), se dopolnjujejo in delno prekrivajo, zato jih bom v teh sklepnih predlogih obravnaval skupaj. S temi vprašanji je Sodišče zlasti pozvano, naj pojasni pogoje, ki veljajo za preklic statusa begunca v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95.
9. Ta člen določa, da lahko „[d]ržave članice […] prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa, ki ga je beguncu priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, kadar […] po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice“.
10. Ta razlog za preklic statusa begunca izvira neposredno iz člena 33(2) Ženevske konvencije, iz katerega izhaja, da se na načelo nevračanja ne more sklicevati begunec, „ki, glede na to da je bil pravnomočno obsojen za posebno težko kaznivo dejanje, predstavlja nevarnost za skupnost [države, v kateri se nahaja]“. Enaka izjema od načela nevračanja je določena v členu 21(2) Direktive 2011/95.(8)
11. V teh sklepnih predlogih bom najprej zagovarjal razlago, da sta v členu 14(4)(b) Direktive 2011/95 določena kumulativna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da lahko država članica prekliče status begunca. V zvezi s tem bom pojasnil, zakaj menim, da je obstoj pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje nujen, vendar ne zadosten pogoj za to, da lahko država članica prekliče ta status.
12. Nato bom navedel razloge, iz katerih menim, da mora biti nevarnost, ki jo obsojena oseba v času sprejetja odločbe o preklicu statusa begunca pomeni za skupnost zadevne države članice, resnična, sedanja in dovolj resna.
13. Nazadnje bom pojasnil, da mora biti odločba o preklicu statusa begunca po mojem mnenju v skladu z načelom sorazmernosti in, splošneje, temeljnimi pravicami zadevne osebe, kot so zagotovljene z Listino.
14. V zadevi C‑663/21 se postavlja dodatno vprašanje v zvezi z razlago Direktive 2008/115. V bistvu se postavlja vprašanje, ali je treba sprejeti odločbo o vrnitvi, kadar zadevnega državljana tretje države ni mogoče vrniti v izvorno državo. Sodišču bom predlagal, naj na to vprašanje odgovori nikalno, pri čemer se bom oprl na njegovo najnovejšo sodno prakso.
II. Dejansko stanje sporov o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
A. Zadeva C‑663/21
15. AA je 10. decembra 2014 nezakonito vstopil v Avstrijo in istega dne vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Z odločbo urada z dne 22. decembra 2015 mu je bil priznan status begunca.
16. AA je bil 22. marca 2018 obsojen na zaporno kazen enega leta in treh mesecev ter na denarno kazen v višini 180 dnevnih zneskov zaradi kaznivih dejanj resne grožnje, poškodovanja tuje stvari, nedovoljenega posedovanja prepovedanih drog in trgovine s prepovedanimi drogami. AA je bil 14. januarja 2019 obsojen na zaporno kazen treh mesecev zaradi storitve kaznivih dejanj telesne poškodbe in resne grožnje. 11. marca 2019 je bil obsojen na zaporno kazen šestih mesecev zaradi kaznivih dejanj poskusa storitve telesne poškodbe in resne grožnje. Vse te zaporne kazni so bile spremenjene v pogojne obsodbe.
17. AA je bila 13. avgusta 2019 naložena denarna kazen zaradi agresivnega ravnanja proti organu javnega reda.
18. Urad je z odločbo z dne 24. septembra 2019 AA odvzel status begunca ter odločil, da se mu ne prizna status subsidiarne zaščite in da se mu ne izda dovoljenje za prebivanje iz upoštevnih razlogov. Urad je tudi navedel, da se mu izda odločba o vrnitvi s prepovedjo vstopa in da se določi rok za prostovoljni odhod, hkrati pa je navedel, da njegova odstranitev v Sirijo ni dopustna.
19. AA je zoper odločbo urada z dne 24. septembra 2019 vložil tožbo pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija). V nadaljevanju je izjavil, da umika to tožbo v delu, v katerem se nanaša na del izreka te odločbe, v katerem je ugotovljena nezakonitost njegove odstranitve.
20. AA je bil 16. junija in 8. oktobra 2020 obsojen na kazni zapora štirih in petih mesecev, pri čemer prejšnje pogojne kazni niso bile preklicane.
21. Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) je s sodbo z dne 28. maja 2021 razveljavilo odločbo urada z dne 24. septembra 2019. To sodišče je navedlo, da morajo biti za odvzem statusa begunca izpolnjeni štirje pogoji, in sicer da je begunec storil izredno hudo kaznivo dejanje, da je bil pravnomočno obsojen, da predstavlja nevarnost za skupnost in da javni interes za prenehanje prebivanja prevlada nad njegovim interesom za nadaljnji obstoj zaščite države zatočišča.
22. Navedeno sodišče je ugotovilo, da so v zvezi z AA izpolnjeni prvi trije pogoji, vendar je v zvezi s četrtim pogojem menilo, da je treba pretehtati interese Republike Avstrije glede na interese AA ob upoštevanju obsega in narave ukrepov, ki bi jim bil izpostavljen v primeru preklica mednarodne zaščite. Ker bi bil AA v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nevarnosti mučenja ali smrti, je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) menilo, da njegovi interesi prevladajo nad interesi Republike Avstrije in da se mu status begunca ne sme odvzeti.
23. Urad je zoper to sodbo vložil revizijo pri Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče).
24. Urad v utemeljitev svoje revizije trdi, da je sodna praksa Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče), ki določa predhodno navedeni četrti pogoj, nastala v okoliščinah, ki niso primerljive z zdajšnjimi. Odstranitev v izvorno državo naj namreč odslej v primeru, v katerem bi bila zadevna oseba izpostavljena posledicam, zaradi katerih bi prišlo do kršitve člena 2 ali 3 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,(9) ne bi bila več dopustna. Zato naj tehtanje zadevnih interesov, ki ga je v obravnavani zadevi opravilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče), ne bi bilo potrebno, saj naj bi bila ta oseba upravičena do zaščite pred odstranitvijo, ki izhaja iz odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da vračanje ni mogoče. Tako tehtanje interesov bi poleg tega po navedbah urada lahko škodovalo verodostojnosti sistema zaščite, ki je določen s pravom Unije v skladu z Ženevsko konvencijo.
25. Predložitveno sodišče se glede na trditve urada sprašuje, ali je treba za uporabo člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 izvesti tehtanje zadevnih interesov, potem ko je bilo ugotovljeno, da je bila zadevna oseba pravnomočno obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje in da predstavlja nevarnost za skupnost. Med drugim ob opiranju na trditve, ki jih je pred njim navedel urad,(10) navaja, da bi bilo tako tehtanje mogoče izključiti, ker je namen člena 14(4)(b) te direktive, da se osebam, za katere se izkaže, da si zaradi storitve številnih kaznivih dejanj in nevarnosti, ki jo zato predstavljajo za skupnost, ne zaslužijo ohraniti status begunca, ta status odvzame.
26. To sodišče poleg tega ugotavlja, da preklic statusa begunca nikakor ne bi omogočil upoštevanja potrebe po tem, da se prepreči nevarnost, ki jo pomeni storilec številnih kaznivih dejanj, če se njegova odstranitev izkaže za nezakonito zaradi prepovedi vračanja.
27. Predložitveno sodišče na podlagi doktrine in izjav Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) navaja, da se stališča glede tega, ali je treba opraviti tehtanje interesov med nevarnostjo, ki jo za skupnost predstavlja zadevni državljan tretje države, in tveganji, ki bi jim bil ta državljan izpostavljen v primeru vrnitve v izvorno državo, razlikujejo. To sodišče poudarja tudi, da se zdi, da je avstrijska sodna praksa v zvezi s tem edinstvena znotraj Evropske unije in da lahko pripelje do tega, da navedenemu državljanu ni mogoče odvzeti statusa begunca.
28. Poleg tega navedeno sodišče ugotavlja, da avstrijsko pravo določa, da je treba v primerih, v katerih je bila mednarodna zaščita odvzeta, odstranitev v izvorno državo pa ni zakonita, sprejeti odločbo o vrnitvi, ki ji je po potrebi priložena prepoved vstopa. V Avstriji je torej prebivanje zadevnega državljana tretje države dopustno, dokler ni mogoča njegova odstranitev, ni pa zakonito.
29. Tako prakso bi bilo mogoče šteti za nezdružljivo z Direktivo 2008/115 med drugim v delu, v katerem iz nje izhaja, da je treba sprejeti odločbo o vrnitvi, ki je za nedoločen čas povsem brez učinka, saj se odstranitev zadevnega državljana tretje države šteje za nezakonito do morebitnega sprejetja nasprotne odločbe, s katero je odstranitev razglašena za zakonito. V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje zlasti o obsegu sodbe z dne 3. junija 2021, Westerwaldkreis.(11)
30. V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba pri presoji, ali je beguncu status upravičenca do azila, ki mu ga je pred tem priznal pristojni organ, dovoljeno preklicati iz razloga, navedenega v členu 14(4)(b) [Direktive 2011/95], opraviti tehtanje interesov kot samostojno merilo tako, da morajo za preklic javni interesi za vračanje pretehtati interese begunca, da ohrani zaščito države zatočišča, pri čemer je treba zavrženost kaznivega dejanja in morebitno nevarnost za splošno javnost primerjati z interesi tujca za zaščito, vključno z obsegom in vrsto ukrepov, ki mu grozijo?
2. Ali določbe [Direktive 2008/115], zlasti njeni členi 5, 6, 8 in 9, nasprotujejo nacionalnemu pravnemu položaju, po katerem je treba proti državljanu tretje države, ki se mu s preklicem statusa upravičenca do azila odvzame pravica do prebivanja kot begunec, ki jo je imel do takrat, odločbo o vrnitvi izdati tudi, če je že v trenutku izdaje odločbe o vrnitvi jasno, da odstranitev zaradi načela nevračanja za nedoločen čas ni dopustna in je to tudi ugotovljeno na način, ki omogoča pravnomočnost?“
31. Pisna stališča so predložile avstrijska, belgijska, češka, nemška in nizozemska vlada ter Evropska komisija.
B. Zadeva C‑8/22
32. Z odločbo generalnega komisarja z dne 23. februarja 2007 je bil XXX priznan status begunca.
33. Cour d’assises de Bruxelles (kazensko porotno sodišče v Bruslju, Belgija) je s sodbo z dne 20. decembra 2010 XXX obsodilo na zaporno kazen 25 let.(12)
34. Generalni komisar mu je z odločbo z dne 4. maja 2016 odvzel status begunca.
35. XXX je zoper to odločbo vložil tožbo pri Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija).
36. To sodišče je s sodbo z dne 26. avgusta 2019 to tožbo zavrnilo, saj je menilo, da nevarnost, ki jo XXX predstavlja za skupnost, izhaja iz njegove obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje. V tem okviru naj generalni komisar ne bi bil dolžan dokazati, da XXX pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost za skupnost. Namesto tega naj bi moral XXX dokazati, da ne predstavlja več nevarnosti za skupnost.
37. XXX je 26. septembra 2019 pri Conseil d’État (državni svet) zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo.
38. V utemeljitev svoje pritožbe v bistvu trdi, da mora generalni komisar dokazati obstoj resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti za skupnost ter da bi bilo treba opraviti nadzor nad sorazmernostjo, da bi se ugotovilo, ali nevarnost, ki naj bi jo pomenil, upravičuje odvzem njegovega statusa begunca.
39. V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 14(4)(b) [Direktive 2011/95] razlagati tako, da določa, da je nevarnost za skupnost dokazana že samo s tem, da je bil upravičenec do statusa begunca pravnomočno obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje, ali pa ga je treba razlagati tako, da določa, da samo pravnomočna obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje še ne zadostuje za dokaz obstoja nevarnosti za skupnost?
2. Ali je treba, če samo pravnomočna obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje ne zadostuje za dokaz obstoja nevarnosti za skupnost, člen 14(4)(b) [Direktive 2011/95] razlagati tako, da od države članice zahteva, da dokaže, da tožeča stranka od obsodbe še naprej predstavlja nevarnost za skupnost? Ali mora država članica dokazati, da je ta nevarnost resnična in sedanja, ali pa zadostuje potencialna nevarnost? Ali je treba člen 14(4)(b) [te direktive] sam zase ali v povezavi z načelom sorazmernosti razlagati tako, da omogoča odvzem statusa begunca le, če je ta odvzem sorazmeren in je nevarnost, ki jo predstavlja upravičenec do tega statusa, dovolj resna, da ta odvzem upravičuje?
3. Ali je treba – če državi članici ni treba dokazati, da tožeča stranka od obsodbe še naprej predstavlja nevarnost za skupnost ter je ta nevarnost resnična, sedanja in dovolj resna, da upravičuje odvzem statusa begunca – člen 14(4)(b) [Direktive 2011/95] razlagati tako, da je nevarnost za skupnost načeloma dokazana z dejstvom, da je bil upravičenec do statusa begunca pravnomočno obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje, vendar lahko ta upravičenec dokaže, da ne predstavlja take nevarnosti oziroma je ne predstavlja več?“
40. Pisna stališča so predložili XXX, belgijska in nizozemska vlada ter Komisija.
41. Na skupni obravnavi v obeh zadevah, ki je potekala 10. novembra 2022, so XXX, belgijska in nizozemska vlada ter Komisija ustno predstavili stališča in odgovorili na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče.
III. Analiza
A. Razlaga člena 14(4)(b) Direktive 2011/95
42. Glede razlage člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 se pravna razprava v obravnavanih zadevah nanaša na več vprašanj.
43. Na prvem mestu, ali je treba šteti, da sta v tej določbi določena dva kumulativna pogoja za to, da lahko država članica prekliče status begunca, in sicer obstoj pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje na eni strani in dokaz za to, da oseba, ki je predmet te obsodbe, predstavlja nevarnost za skupnost te države članice, na drugi strani?
44. Na drugem mestu, če je odgovor na to prvo vprašanje pritrdilen, kakšne morajo biti značilnosti te nevarnosti za skupnost? Natančneje, ali mora država članica dokazati, da zadevni državljan tretje države od obsodbe še naprej predstavlja nevarnost za njeno skupnost? Poleg tega, ali mora biti ta nevarnost, po analogiji s tem, kar je Sodišče menilo v zvezi z drugimi pravnimi pravili Unije, resnična, sedanja in dovolj resna?
45. Na tretjem mestu, ali mora država članica pri odločitvi, da prekliče status begunca v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95, upoštevati načelo sorazmernosti? Če je odgovor pritrdilen, katere elemente je treba pretehtati? Natančneje, ali mora pristojni organ opraviti tehtanje med interesom države članice gostiteljice, da zaščiti svojo skupnost, in interesom zadevnega državljana tretje države, da je še naprej upravičen do zaščite v tej državi članici?
46. Preden bom obravnaval ta različna vprašanja, bom navedel nekaj uvodnih ugotovitev glede pogoja v zvezi s pravnomočno obsodbo za izredno hudo kaznivo dejanje.
1. Uvodne ugotovitve glede pogoja v zvezi s pravnomočno obsodbo za izredno hudo kaznivo dejanje
47. Ugotavljam, da se nobeno od vprašanj predložitvenih sodišč ne nanaša na to, kaj pomeni, da mora biti zadevni državljan tretje države „pravnomočno obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje“. To vprašanje pa je neposredno postavljeno v okviru zadeve Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C‑402/22), ki je trenutno v obravnavi pred Sodiščem na pobudo Raad van State (državni svet, Nizozemska). Ker bo ta zadeva torej zagotovila primeren okvir za opredelitev obsega tega pogoja,(13) bom tukaj navedel zgolj naslednje ugotovitve, ki temeljijo na očitni različnosti obsodb, izrečenih v obravnavanih zadevah.
48. Zadeva C‑663/21 se tako nanaša na državljana tretje države, čigar status begunca je bil preklican, potem ko je bil zaradi različnih kaznivih dejanj obsojen na več pogojnih zapornih kazni. Zadeva C‑8/22 pa se nanaša na državljana tretje države, čigar status begunca je bil preklican, potem ko je bil zaradi različnih kaznivih dejanj, med njimi umora, obsojen na 25 let zapora.
49. Intuitivno in ob pridržku nadaljnje poglobitve opredelitve pojma „obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje“ se zdi, da obsodba na zaporno kazen v trajanju in za kaznivo dejanje, kakršni sta ta, ki se obravnavata v zadevi C‑8/22, spada v to opredelitev ali pa vsaj ni očitno zunaj njenega področja uporabe.
50. Nasprotno se je v okviru zadeve C‑663/21 mogoče vprašati, ali več obsodb na pogojno zaporno kazen za kazniva dejanja, od katerih nobeno, če se obravnavajo ločeno, ni mogoče opredeliti za „izredno hudo kaznivo dejanje“, izpolnjuje pogoj iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95. Pri tem se postavlja vprašanje, ali lahko skupni učinek več kaznivih dejanj doseže izredno veliko težo, ki se zahteva s to določbo.
51. V teh sklepnih predlogih ne bom obravnaval teh vprašanj, ki niso bila predmet razprave v okviru obravnavanih zadev, ampak bom predložitveni sodišči zgolj opozoril na dejstvo, da se takrat, ko bosta morali izpeljati sklepe iz odgovorov Sodišča na njuna vprašanja, ne bosta mogli izogniti predhodnemu preverjanju obstoja ali neobstoja obsodbe za „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95. To je namreč nujen pogoj za uporabo možnosti preklica statusa begunca, ki je zagotovljena s to določbo.
52. Toda, ali je ta pogoj zadosten za uporabo te možnosti preklica? Za odgovor na to vprašanje je treba pojasniti povezavo, ki v smislu uporabe člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 obstaja med pravnomočno obsodbo za izredno hudo kaznivo dejanje in obstojem nevarnosti za skupnost, da bo na podlagi tega mogoče ugotoviti, ali sta to kumulativna pogoja ali ne.
2. Povezava med pravnomočno obsodbo za izredno hudo kaznivo dejanje in obstojem nevarnosti za skupnost
53. Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem v zadevi C‑8/22 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 razumeti tako, da je razlog za preklic statusa begunca iz te določbe mogoče uporabiti, če se ugotovi, da je bila zadevna oseba pravnomočno obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje, ne da bi bilo treba preveriti, kot ločen pogoj, ali ta oseba pomeni nevarnost za skupnost države članice, v kateri je.
54. Za odgovor na ti vprašanji je treba ugotoviti, ali sta ta dva elementa, in sicer pravnomočna obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje na eni strani in obstoj nevarnosti za skupnost zadevne države članice na drugi strani, v samodejni vzročni zvezi, tako da prvi element nujno pomeni nastanek drugega, ali pa gre za dva elementa, ki sta sicer medsebojno povezana, vendar ju je treba dokazati ločeno.
55. Drugače povedano, ali je treba šteti, da je v členu 14(4)(b) Direktive 2011/95 določen en sam pogoj za preklic statusa begunca, in sicer, da je upravičenec do statusa begunca nevaren za skupnost že zgolj zato, ker je bil pravnomočno obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje? Ali pa je treba šteti, da sta v tej določbi določena dva pogoja za ta preklic, tako da mora država članica poleg obstoja pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje dokazati tudi, da begunec pomeni nevarnost za skupnost?
56. Zdi se, da se mnenja držav članic v zvezi s tem razlikujejo. Nekatere menijo, da je obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje v vseh primerih dovolj za to, da se šteje, da je zadevna oseba nevarna za skupnost. Druge menijo, da je treba kot ločen pogoj dokazati tudi obstoj take nevarnosti.(14)
57. Tako kot Komisija menim, da čeprav je pravnomočna obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje nujen pogoj za to, da se lahko prekliče status begunca v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95, pa ta pogoj ni zadosten.(15) S tega vidika je treba tudi raziskati in ugotoviti, ali zadevna oseba predstavlja nevarnost za skupnost države članice, v kateri je. V tej določbi sta tako določena dva sicer povezana pogoja, ki pa sta vendarle ločena in morata biti kumulativno izpolnjena. Pravnomočna obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje je torej hkrati pogoj za obstoj nevarnosti za skupnost v skladu z navedeno določbo in upošteven element za oceno te nevarnosti. Kot bom pojasnil v nadaljevanju, pa ta obsodba ni edini element za tako oceno.
58. Menim, da besedilo člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 podpira tako razlago.
59. Naj v zvezi s tem opozorim, da čeprav se jezikovne različice te določbe razlikujejo,(16) je z njo izražena misel, da mora biti poleg tega, da mora biti zadevna oseba obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje, tudi dokazano, da obstaja povezava med kaznivim dejanjem, za katero je bila ta oseba obsojena, in nevarnostjo, ki jo predstavlja. Navedena oseba mora torej predstavljati nevarnost zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila.(17)
60. Nevarnost za skupnost, ki se zahteva s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95, tako ni dokazana, če temelji na trditvah v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih je storila zadevna oseba, ali splošnim ravnanjem te osebe, ki niso privedla do pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje.
61. Kot je Sodišče navedlo v zvezi z ustreznim razlogom iz člena 21(2) Direktive 2004/83, ki omogoča vrnitev begunca, je treba šteti, da člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 za preklic statusa begunca določa stroge pogoje, zlasti ker je le za begunca, ki je bil pravnomočno obsojen za „izredno hudo kaznivo dejanje“, mogoče šteti, da pomeni „nevarnost za skupnost te države članice“.(18) Ti strogi pogoji so sorazmerni z resnimi posledicami preklica statusa begunca, in sicer, da zadevna oseba nima več pravic in ugodnosti, navedenih v poglavju VII te direktive, saj so te vezane na ta status.(19)
62. Obstoj povezave med elementoma, navedenima v členu 14(4)(b) navedene direktive, pa po mojem mnenju ne pomeni, da bi bilo treba v vseh primerih šteti, da obstoj nevarnosti za skupnost samodejno izhaja iz obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje in da posledično dokazovanje take nevarnosti ni potrebno.
63. Ne glede na jezikovne različice in način, kako je v njih izražena povezava med pravnomočno obsodbo za izredno hudo kaznivo dejanje in obstojem nevarnosti za skupnost, namreč na podlagi okoliščine, da sta v tej določbi navedena ta dva elementa, menim, da je zakonodajalec Unije tako določil, da morata biti za to, da se omogoči preklic statusa begunca, izpolnjena dva kumulativna pogoja. Če nevarnost za skupnost ne bi bil samostojen pogoj, bi ta zakonodajalec po vsej logiki zgolj določil, da je status begunca dovoljeno preklicati že samo na podlagi obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje.(20)
64. Navedeni zakonodajalec je naredil prav to, ko je na primer med razlogi za izključitev iz statusa begunca v členu 12(2)(b) Direktive 2011/95 navedel storitev „izredno hudega kaznivega dejanja“, med razlogi za izključitev iz upravičenosti do subsidiarne zaščite v členu 17(1)(b) te direktive pa storitev „hudega kaznivega dejanja“. Ugotavljam tudi, da so tehtni razlogi za domnevo, da zadevna oseba „predstavlja nevarnost za skupnost ali varnost države članice, v kateri se nahaja“, med razlogi za izključitev iz upravičenosti do subsidiarne zaščite ločen in samostojen razlog za izključitev.
65. Na podlagi primerjave s temi določbami in posebnega besedila člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 menim, da obstoj nevarnosti za skupnost ne more samodejno in v vseh primerih izhajati iz obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje, saj je sicer navedba, da mora zadevna oseba pomeniti nevarnost za skupnost, odveč.
66. V nasprotju s tem, kar trdi belgijska vlada, razlaga, s katero se zagovarja obstoj dveh kumulativnih pogojev, ne odvzema polnega učinka drugemu razlogu za preklic statusa begunca, ki je naveden v členu 14(4)(a) Direktive 2011/95, kadar obstajajo utemeljeni razlogi, da se begunec šteje za „nevarnega za varnost države članice, v kateri se nahaja“. Ta razlog ima namreč po mojem mnenju lastno področje uporabe, saj zajema tako notranjo varnost države članice kot njeno zunanjo varnost. Zato lahko ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva, pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov vplivajo na javno varnost.(21) Tako razumljena nevarnost za varnost države članice v smislu člena 14(4)(a) Direktive 2011/95 se razlikuje od nevarnosti za skupnost države članice iz člena 14(4)(b) te direktive, ki se nanaša bolj na ohranitev javnega reda zadevne države članice.(22)
67. Razlaga, v skladu s katero se od pristojnega organa zahteva, da ne upošteva zgolj pretekle obsodbe, da bi lahko na podlagi te določbe preklical status begunca, je po mojem mnenju podkrepljena s potrebo po uporabi ozke razlage navedene določbe glede na cilj Direktive 2011/95.
68. Kot je navedeno v uvodni izjavi 12, je cilj te direktive po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah navedenim osebam na voljo minimalna raven ugodnosti.
69. Osebi je treba priznati status begunca, če izpolnjuje minimalne standarde, določene s pravom Unije. Tako v skladu s členom 13 Direktive 2011/95 države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III te direktive.
70. Člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 pa določa razlog za preklic statusa begunca, ki pomeni izjemo od splošnega pravila iz člena 13 te direktive ter omejuje pravice in ugodnosti, navedene v poglavju VII navedene direktive. Ta razlog za preklic je zato po mojem mnenju treba razlagati ozko, kar pomeni, da ga je mogoče uporabiti samo, če pristojni organ dokaže, prvič, da je bil zadevni državljan tretje države pravnomočno obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje, in drugič, da ta državljan predstavlja nevarnost za skupnost države članice, v kateri je.
71. Zdi se mi, da je takšna razlaga v skladu tudi z razlago člena 33(2) Ženevske konvencije, ki med drugim določa, da se na načelo nevračanja ne more sklicevati begunec, „ki, glede na to da je bil pravnomočno obsojen za posebno težko kaznivo dejanje, predstavlja nevarnost za skupnost [države, v kateri se nahaja]“. Naj v zvezi s tem opozorim, da čeprav ima zadnjenavedena določba drug cilj, saj določa izjeme od načela nevračanja, ni sporno, da je bila vir razlogov za preklic statusa begunca, ki jih je zakonodajalec Unije navedel v členu 14(4) Direktive 2011/95. Zato se mi zdi primerno upoštevati razlago člena 33(2) navedene konvencije, ki je, kot je razvidno iz uvodnih izjav 4, 23 in 24 Direktive 2011/95, temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev.(23)
72. Splošneje menim, da primeri iz člena 14(4) in (5) Direktive 2011/95, v katerih lahko države članice status begunca prekličejo ali ga ne priznajo, v bistvu ustrezajo primerom, v katerih lahko države članice begunca vrnejo na podlagi člena 21(2) te direktive in člena 33(2) Ženevske konvencije, zato bi bilo treba razloge, navedene v teh določbah, razlagati enako.
73. Ker pa se zdi, da razlaga člena 33(2) Ženevske konvencije daje prednost obstoju dveh pogojev, in sicer pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje na eni strani in obstoja nevarnosti za skupnost države, v kateri je zadevni begunec, na drugi strani,(24) to utrjuje moje prepričanje, da ustrezna razloga, ki sta navedena tako v členu 14(4)(b) Direktive 2011/95 kot v členu 21(2)(b) te direktive, prav tako zahtevata izpolnitev teh dveh kumulativnih pogojev.
74. Iz zgoraj navedenih elementov izhaja, da je treba po mojem mnenju člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da lahko država članica razlog za preklic statusa begunca iz te določbe uporabi le, če ugotovi, prvič, da je bila zadevna oseba pravnomočno obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje, in drugič, da ta oseba predstavlja nevarnost za skupnost te države članice.
75. Zdaj je treba pojasniti značilnosti, ki jih mora imeti taka nevarnost.
3. Značilnosti nevarnosti za skupnost
76. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi C‑8/22 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je preklic statusa begunca, ki temelji na tej določbi, pogojen z obstojem resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti za skupnost te države članice.
77. To sodišče se s tem, ko Sodišče sprašuje o tem, ali mora biti nevarnost za skupnost iz člena 14(4)(b) te direktive resnična, sedanja in dovolj resna, sprašuje, ali je treba na to določbo prenesti standard, ki ga je Sodišče določilo v svoji sodni praksi v zvezi z nevarnostmi za javni red.
78. Mišljena je zlasti sodna praksa, s katero je Sodišče določilo standard na področju prostega gibanja državljanov Unije, v skladu s katerim je mogoče državljana Unije, ki je uveljavil svojo pravico do prostega gibanja, obravnavati kot grožnjo javnemu redu samo, če njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe;(25) ta standard je bil pozneje uzakonjen v sekundarni zakonodaji.(26) Ta standard se je uporabljal tudi za državljane tretjih držav, ki niso družinski člani državljanov Unije. Tako je bil večkrat uporabljen za upravičence do pravic, podeljenih s pridružitvenimi sporazumi,(27) nato, v določeni meri, za rezidente za daljši čas,(28) pa tudi za ugotovitev, da se v postopku vračanja ne odobri obdobje za prostovoljni odhod,(29) da je mogoče preklicati dovoljenje za prebivanje, izdano beguncu,(30) da se odredi pridržanje prosilca za azil,(31) da se izda prepoved vstopa, ki dopolnjuje odločbo o vrnitvi,(32) ali za utemeljitev izvršitve pridržanja zaradi odstranitve v zaporu.(33)
79. Nasprotno pa je bil standard, ki se nanaša na obstoj resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe, v drugih okoliščinah izključen, med drugim pri zavrnitvi izdaje vizuma študentom.(34)
80. Tako je bilo mogoče razsoditi, da ni nujno, da se vsako sklicevanje zakonodajalca Unije na pojem „grožnja javnemu redu“ razume tako, da napotuje izključno na individualno ravnanje, ki pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe zadevne države članice, ter da je treba upoštevati besedilo zadevnih določb, njihovo sobesedilo in cilje zakonodaje, katere del so.(35)
81. Iz tega kratkega opisa sodne prakse Sodišča na področju grožnje javnemu redu izhaja, da se ta lahko razlikuje glede na pravna pravila Unije, ki jih mora to sodišče razložiti, pri čemer vsakič upošteva besedilo zadevnih določb, sobesedilo, v katero so umeščene, in cilj zakonodaje, katere del so. Zdi se mi torej, da je treba značilnosti nevarnosti za skupnost iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 opredeliti ob upoštevanju posebnega besedila tega člena, sobesedila, v katero je ta umeščen, in cilja te direktive. Ugotavljam tudi, da čeprav je zaradi podobnosti obeh vrst nevarnosti, in sicer grožnje javnemu redu države članice na eni strani in nevarnosti za skupnost te države članice na drugi strani, primerjava meril, na podlagi katerih je mogoče opredeliti tako nevarnost, nedvomno dovoljena, pa to ne nadomesti posebne preučitve člena 14(4)(b) navedene direktive z razlago njegovega besedila, sobesedila in cilja.
82. V zvezi s tem iz besedila člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 izhaja, da mora biti nevarnost za skupnost, na katero napotuje ta določba, resnična. Ta določba namreč določa, da zadevna oseba „predstavlja“ nevarnost za skupnost države članice, v kateri je. Vendar, kot pravilno navaja Komisija, zahteva po tem, da je nevarnost resnična, ne pomeni, da se bo v prihodnje zagotovo uresničila.
83. Poleg tega na podlagi sobesedila, v katero je umeščen člen 14(4)(b) Direktive 2011/95, in zaradi polnega učinka pogoja, v skladu s katerim zadevna oseba predstavlja nevarnost za skupnost, menim, da mora biti nevarnost sedanja.
84. V zvezi s sobesedilom, v katero se umešča ta določba, poudarjam, da je Sodišče že razsodilo, da v sistemu Direktive 2004/83 sedanja nevarnost, ki jo za zadevno državo članico lahko predstavlja begunec, ni upoštevana v okviru člena 12(2), temveč v okviru po eni strani člena 14(4)(a), v skladu s katerim lahko ta država članica prekliče podeljen status begunca, kadar obstajajo utemeljeni razlogi, da je obravnavan kot nevaren za varnost navedene države članice, in po drugi strani njenega člena 21(2), ki določa, da lahko država članica gostiteljica, kot dovoljuje tudi člen 33(2) Ženevske konvencije, vrne begunca, če obstajajo utemeljeni razlogi, da je obravnavan kot nevaren za varnost te države članice.(36)
85. Vendar po mojem mnenju ni nobenega razloga za to, da bi se štelo, da se člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 v sistemu te direktive razlikuje od člena 14(4)(a) in člena 21(2) te direktive, za katera naj pojasnim, da sta enaka ustreznima členoma iz Direktive 2004/83, kar se tiče zahteve, da zadevna oseba predstavlja sedanjo nevarnost za državo članico, v kateri je. S sprejetjem drugačne razlage bi prišlo do nedoslednosti pri razlagi teh različnih določb.
86. Poleg tega menim, da mora imeti navedba obstoja nevarnosti za skupnost iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95, glede na to, da obsodba zaradi izredno hudega kaznivega dejanja sama po sebi potrjuje, da je begunec povzročil izredno resno motnjo v družbi, zaradi katere je bilo treba ravnanje, ki je bilo vzrok te motnje, kaznovati, polni učinek, sicer se zdi odvečna.
87. Da ima navedba, da zadevna oseba predstavlja nevarnost za skupnost, polni učinek, torej pomeni, da mora pristojni organ takrat, ko namerava preklicati status begunca, dokazati, da oseba, ki je bila v preteklosti obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje, od obsodbe še vedno predstavlja nevarnost za skupnost države članice, v kateri je.
88. Iz navedenega izhaja, da mora oseba, v zvezi s katero je bil uveden postopek za preklic statusa begunca, predstavljati sedanjo nevarnost za skupnost države članice, v kateri je v trenutku, ko mora pristojni organ sprejeti odločbo.
89. Poleg tega po mojem mnenju iz izredno velike teže kaznivega dejanja, ki se zahteva v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95, kar se tiče obsodbe za kaznivo dejanje, logično izhaja, da mora biti tudi nevarnost za skupnost, ki je povezana s to obsodbo, ob sprejetju odločbe o preklicu statusa begunca dovolj resna, da upraviči tak preklic.
90. Uporaba standarda, ki se nanaša na resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, v okviru člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 se mi zdi upravičena glede na to, da ta določba pomeni izjemo od pravila za priznanje statusa begunca iz člena 13 te direktive. Kot sem navedel zgoraj, ta izjema zahteva ozko razlago člena 14(4)(b) navedene direktive, ki je še toliko bolj upravičena, ker glavni cilj te direktive ni preprečiti nevarnost za varnost, javni red ali skupnost držav članic, temveč ta, ki je naveden v njeni uvodni izjavi 12.(37)
91. Zdi se mi, da je uporabo tega standarda mogoče izpeljati iz tega, kar je Sodišče odločilo v sodbi T. v zvezi s preklicem dovoljenja za prebivanje, izdanega upravičencem do statusa begunca, zaradi nujnih razlogov, povezanih z nacionalno varnostjo ali javnim redom. Sodišče je namreč v okviru člena 24(1) Direktive 2004/83 neposredno uporabilo standard, ki izhaja iz njegove sodne prakse v zvezi s prostim gibanjem državljanov Unije.(38) V zvezi s tem je Sodišče menilo, da čeprav Direktiva 2004/38 sledi drugačnim ciljem od Direktive 2004/83 in čeprav lahko države članice prosto določajo zahteve javnega reda in javne varnosti v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, vseeno velja, da se obseg zaščite, ki jo želi neka skupnost podeliti svojim temeljnim interesom, ne sme razlikovati glede na pravni status osebe, ki te interese ogroža.(39)
92. Sodišče je v tej sodbi določilo stopnjevanje ukrepov, ki se lahko sprejmejo zoper begunca, glede na to, kako težke so njihove posledice zanj. Tako je vrnitev begunca, katere posledice so lahko izjemne,(40)ultima ratio, ki ga država članica lahko uporabi, kadar noben drug ukrep ni možen ali zadosten za soočenje z grožnjo, ki jo ta begunec pomeni za varnost ali skupnost te države članice.(41) Preklic dovoljenja za prebivanje zaradi grožnje za državno varnost ali javni red na podlagi člena 24(1) Direktive 2011/95 ima blažje posledice kot preklic statusa begunca ali vrnitev kot skrajni ukrep.(42) To stopnjevanje pojasnjuje, da lahko po mnenju Sodišča nekatere okoliščine, ki niso dovolj težke, da bi država članica lahko na podlagi člena 21(2) te direktive sprejela odločbo o vrnitvi, državi članici vseeno dopustijo, da zadevnemu beguncu na podlagi člena 24(1) navedene direktive odvzame dovoljenje za prebivanje.(43)
93. Čeprav se besedili zadnjenavedene določbe in člena 21(2) Direktive 2011/95, v katerem so navedena merila, podobna tistim iz člena 14(4)(b) te direktive, razlikujeta,(44) se nagibam k mnenju, da če je za uporabo ukrepa z blažjimi posledicami, kot je odvzem dovoljenja za prebivanje beguncu na podlagi člena 24(1) navedene direktive, potrebna resnična, sedanja in dovolj resna nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe, bi se po vsej logiki te iste značilnosti nevarnosti morale še toliko bolj zahtevati pri sprejetju odločb s težjimi posledicami, ki določajo preklic statusa begunca ali vrnitev zadevne osebe.
94. Za ugotovitev, ali neka oseba pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za skupnost zadevne države članice, je treba upoštevati vse dejanske ali pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj begunca, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali pomeni njegovo osebno ravnanje tako grožnjo. Zato so v primeru begunca, ki je bil kazensko obsojen, med upoštevnimi okoliščinami tudi vrsta in teža izvršenega dejanja ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve.(45) Tako menim, da je treba poleg presoje kazenskega sodišča, ki je seveda odločilen element pri merjenju nevarnosti zadevne osebe, upoštevati tudi ravnanje te osebe v obdobju med obsodbo in trenutkom ocenjevanja obstoja nevarnosti za skupnost. V tem pogledu je treba upoštevati daljše ali krajše časovno obdobje, ki je preteklo od te obsodbe, nevarnost ponovne kršitve in prizadevanja za rehabilitacijo navedene osebe.(46) Če je iz ravnanja begunca razvidno, da je pri njem še vedno prisotno vedenje, ki razkriva nagnjenost k storitvi drugih dejanj, ki bi lahko resno škodili temeljnim interesom družbe, je po mojem mnenju mogoče ugotoviti obstoj resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti za skupnost.
95. Pojasniti je treba tudi, da mora pristojni organ, ki namerava preklicati status begunca, dokazati, da so pogoji iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 izpolnjeni. Čeprav je besedilo tega odstavka v zvezi s tem manj izrecno kot odstavka 2 in 3 tega člena, s katerima je državam članicam naloženo, naj izkažejo oziroma ugotovijo, da so pogoji, ki jih določata, izpolnjeni, ne vidim razlogov za sprejetje drugačnega stališča.(47) Torej ni begunec tisti, ki mora predložiti dokaz, da njegov status ne sme biti preklican.
96. Poleg tega nisem naklonjen rešitvi, ki je bila nakazana s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje v zadevi C‑8/22, in sicer, da je treba šteti, da je obstoj nevarnosti za skupnost mogoče domnevati, če je bilo dokazano, da je bila zadevna oseba pravnomočno obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje. Čeprav, kot sem navedel zgoraj, v logiki razloga za preklic iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 obstaja povezava med pravnomočno obsodbo za izredno hudo kaznivo dejanje in obstojem nevarnosti za skupnost, je namreč pristojni organ tisti, ki mora za vsak primer posebej ugotoviti, glede na individualne okoliščine in zlasti čas, ki je pretekel od te obsodbe, ter ravnanje begunca v tem obdobju, ali je navedena obsodba ob sprejetju odločbe o preklicu še vedno odločilni element za opredelitev obstoja take nevarnosti. V tem okviru je treba spoštovati postopkovna pravila iz člena 45 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite,(48) tako da se zadevni osebi med drugim omogoči, da izpodbija razloge, iz katerih pristojni organ meni, da ji je treba odvzeti status begunca.
97. Iz navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da lahko država članica razlog za preklic statusa begunca iz te določbe uporabi le, če dokaže, da zadevna oseba pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost za skupnost te države članice.
4. Uporaba načela sorazmernosti
98. Namen prvega vprašanja v zadevi C‑663/21 in drugega vprašanja v zadevi C‑8/22 je izvedeti, ali je treba za uporabo razloga za preklic statusa begunca v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95 upoštevati načelo sorazmernosti.
99. Natančneje, predložitveno sodišče v zadevi C‑663/21 v bistvu sprašuje, ali je treba to določbo razlagati tako, da je status begunca, ki je podeljen državljanu tretje države, mogoče preklicati le, če javni interes za vrnitev tega državljana v izvorno državo prevlada nad interesom navedenega državljana, da ohrani mednarodno zaščito, ob upoštevanju obsega in vrste ukrepov, ki mu grozijo. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da namerava predložitveno sodišče glede ukrepov, ki grozijo zadevni osebi, med drugim upoštevati posledice, ki bi jih za to osebo imela njena morebitna vrnitev v izvorno državo.
100. Da bi odgovoril na ta vprašanja, bom najprej navedel, da je Sodišče v zvezi s podrobnimi pravili za preučitev, na podlagi katere lahko pristojni organ ugotovi obstoj razloga za izključitev ali odvzem mednarodne zaščite, nedavno v zvezi s členom 14(4)(a) in členom 17(1)(d) Direktive 2011/95 razsodilo, da se na podlagi uporabe vsake od teh določb zahteva, da pristojni organ za vsak posamezen primer presodi natančna dejstva, ki jih pozna, da bi ugotovil, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da položaj zadevne osebe, ki sicer izpolnjuje merila za pridobitev ali ohranitev mednarodne zaščite, spada v enega od primerov iz navedenih določb.(49)
101. Po mnenju Sodišča je ta presoja sestavni del postopka mednarodne zaščite, ki ga je treba opraviti v skladu z direktivama 2011/95 in 2013/32.(50) Organ za presojo(51) mora sam pod nadzorom sodnikov opraviti presojo vseh upoštevnih dejstev in okoliščin, vključno s tistimi, ki se nanašajo na uporabo členov 14 in 17 Direktive 2011/95, in na podlagi te presoje sprejeti svojo odločitev.(52)
102. Sodišče je tako izključilo vsakršno samodejnost, kot tudi odvisnost od drugega organa, kadar mora organ za presojo sprejeti odločitev.(53) Nasprotno, ta organ mora imeti na voljo vse upoštevne informacije in glede na te informacije sam opraviti presojo dejstev in okoliščin, da določi pomen svoje odločbe in jo v celoti obrazloži.(54)
103. V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da mora imeti organ za presojo, kot izhaja iz člena 14(4)(a) Direktive 2011/95, polje proste presoje pri odločanju, ali je treba iz razlogov v zvezi z nacionalno varnostjo zadevne države članice preklicati status begunca ali ne, kar izključuje, da bi ugotovitev obstoja nevarnosti za to varnost samodejno pomenila tak preklic.(55)
104. Menim, da je zgornje ugotovitve mogoče uporabiti tudi za člen 14(4)(b) te direktive. Tako mora imeti pristojni organ polje proste presoje tudi pri odločanju, ali je treba zaradi obstoja nevarnosti za skupnost preklicati status begunca ali ne.
105. Tako kot mora imeti organ za presojo glede na svoje naloge proste roke pri presoji, ali obstaja grožnja za nacionalno varnost, ne da bi bil zavezan, da se opre na neobrazloženo mnenje, ki so ga izdali organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo,(56) mora imeti organ, ki odvzame status begunca, proste roke pri presoji, ali begunec, ki je bil obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje, predstavlja nevarnost za skupnost v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95.
106. V zvezi s tem naj opozorim, da ta določba določa, da imajo države članice zgolj možnost, da prekličejo status begunca. Po analogiji s tem, kar je Sodišče razsodilo v zvezi s členom 21(2) Direktive 2004/83 glede možnosti vrnitve begunca, je treba ugotoviti, da je preklic statusa begunca, tudi če so izpolnjeni pogoji iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95, zgolj možnost, prepuščena prosti presoji držav članic, ki so svobodne, da izberejo druge, manj stroge možnosti.(57) Ta določba se tako razlikuje od člena 12 te direktive, ki določa razloge za obvezno izključitev iz statusa begunca.
107. Države članice pri izvrševanju možnosti, ki jim je priznana v členu 14(4)(b) Direktive 2011/95, izvajajo pravo Unije, kar pomeni, da te možnosti ne smejo izvajati tako, da bi bil ogrožen cilj in polni učinek te direktive, ter da morajo razlog za preklic statusa begunca iz te določbe uporabljati ob spoštovanju temeljnih pravic, določenih v Listini.(58) Poleg tega je v uvodni izjavi 16 te direktive navedeno, da ta upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana z Listino.(59) Sodišče je tudi razsodilo, da uporaba člena 14, od (4) do (6), navedene direktive ne vpliva na obveznost zadevne države članice, da spoštuje upoštevne določbe Listine, kot so te iz njenega člena 7 o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, iz njenega člena 15 o svobodi izbire poklica in pravici do dela, iz njenega člena 34 o socialni varnosti in socialni pomoči ter iz njenega člena 35 o varovanju zdravja.(60)
108. Poleg tega je treba pri izvajanju razloga za preklic statusa begunca iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 spoštovati načelo sorazmernosti, kar zlasti pomeni, da mora biti primerno za uresničitev cilja, ki mu ta določba sledi, in ne sme presegati tistega, kar je nujno za uresničitev tega cilja.(61) V zvezi s tem je treba opozoriti, da je načelo sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije, zavezujoče za države članice, kadar izvajajo to pravo.(62)
109. Načelo sorazmernosti v resnici prežema celoten postopek, na koncu katerega lahko država članica prekliče status begunca v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95: najprej pri preverjanju izredno velike teže kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena obsodba, nato pri presoji, ali obstaja dovolj resna nevarnost za skupnost, in, nazadnje, pri odločanju, glede na fakultativnost preklica statusa begunca, ali ne bi bilo treba dati prednosti manj strogemu ukrepu.
110. V zvezi z zadnjenavedeno fazo presoje menim, da se je treba na področju preklica statusa begunca oddaljiti od tega, kar je Sodišče razsodilo v zvezi s členom 12(2)(b) in (c) Direktive 2004/83 na področju izključitve iz statusa begunca, in sicer, da pristojnemu organu v bistvu ni treba opraviti dodatnega preizkusa sorazmernosti za vsak posamezen primer, če ugotovi, da so pogoji iz teh določb izpolnjeni.(63) Kot sem že navedel, so namreč v navedenih določbah določeni razlogi za obvezno izključitev, od katerih torej ni mogoče odstopati,(64) kar jih ločuje od razlogov za fakultativen preklic, ki so določeni v členu 14(4) Direktive 2011/95.
111. Glede vprašanja, ali ne bi bilo treba dati prednost manj strogemu ukrepu, kot je preklic statusa begunca, glede na fakultativnost zadnjenavedenega, menim, da mora presoja, ki jo je treba opraviti, vključevati tehtanje med interesi, ki morajo biti skrbno opredeljeni.
112. S stališča države članice je namen možnosti preklica statusa begunca zaščititi skupnost te države članice pred nevarnostjo, ki jo zanjo pomeni begunec, tako da se določi sprejetje ukrepa, ki se lahko doda kazenski obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje.
113. Ker osebe, katere status begunca je preklican, zaradi načela nevračanja(65) ni mogoče odstraniti z ozemlja države članice, v kateri je, je mogoče upravičeno podvomiti v učinkovitost odločbe o preklicu tega statusa v smislu odprave nevarnosti, ki jo ta oseba pomeni za skupnost te države članice. Vendar ima možnost preklica statusa begunca lahko hkrati odvračalno in kaznovalno funkcijo. V tem pogledu državi članici možnost, da prekliče status begunca, omogoča, da ustrezno ukrepa v primeru, v katerem zadevna oseba krši dolžnost, da se ravna po zakonih in predpisih ter ukrepih za vzdrževanje javnega reda in miru. V skladu s tem, kar je določeno v členu 2(66) in členu 33(2) Ženevske konvencije, se mi zdi upravičeno, da se na ravni Unije določi, da je treba v zameno za priznanje statusa begunca z ugodnostmi in pravicami, ki iz njega izhajajo, spoštovati varnost in javni red države članice, ki je podelila mednarodno zaščito.
114. Naj opozorim, da je posledica za osebo, zoper katero je uveden postopek za preklic statusa begunca, to, da ji status begunca sicer ni odvzet in torej v skladu s členom 14(6) Direktive 2011/95 še naprej uživa nekatere pravice, določene z Ženevsko konvencijo,(67) vendar nima več vseh pravic in ugodnosti, ki so navedene v poglavju VII te direktive.(68) Izgubi zlasti dovoljenje za prebivanje, ki ga člen 24 navedene direktive veže na status begunca.(69) Interes zadevne osebe, ob upoštevanju njenega osebnega in družinskega položaja, da ohrani te pravice in ugodnosti, je zato po mojem mnenju drugi element, ki ga je treba pretehtati.
115. Ker je torej, če se ugotovi, da zadevne osebe ni mogoče vrniti, zaradi uporabe člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 ogrožena ohranitev pravic in ugodnosti iz poglavja VII te direktive, mora pristojni organ preveriti, ali je to, da se tej osebi odvzame status begunca, sorazmerno z vidika stopnje nevarnosti, ki jo pomeni za skupnost, ter njenega osebnega in družinskega položaja.
116. S tega vidika mora ta organ upoštevati dejstvo, da lahko zadevno osebo ukinitev pravic in ugodnosti, ki izhajajo iz statusa begunca, zaradi negotovega položaja, v katerega jo ta lahko pahne, spodbudi k storitvi novih kaznivih dejanj po prestani kazni, kar bi lahko pripomoglo k trajnemu obstoju nevarnosti za skupnost, ne pa k njeni odpravi. Ta ugotovitev govori v prid temu, da se možnost preklica statusa begunca, ki jo ponuja člen 14(4)(b) Direktive 2011/95, uporabi samo, kadar je to nujno potrebno, da zdravilo ne bi bilo hujše od bolezni.
117. Zato se lahko država članica v okviru polja proste presoje, ki ji je prepuščeno s to določbo, ne samo odloči, da prekliče status begunca zadevne osebe ali da ga ne prekliče, temveč tudi, da beguncu, ki mu želi preklicati status begunca, podeli pravice, ki presegajo prag iz člena 14(6) te direktive.(70) Kot sem že navedel, je treba takrat, kadar država članica uporabi možnost iz člena 14(4)(b) navedene direktive, za vsak primer posebej zlasti presoditi, ali je ta uporaba združljiva z nekaterimi temeljnimi pravicami, ki so zagotovljene z Listino.(71)
118. Nasprotno pa se mi v primeru, v katerem se za zadevno osebo uporablja načelo nevračanja, ne zdi smiselno, da se pri odločanju o tem, ali se status begunca prekliče ali ne, upoštevajo tveganja, ki bi jim bila ta oseba izpostavljena v primeru vrnitve v izvorno državo. Načelo sorazmernosti torej po mojem mnenju ne zahteva, da pristojni organ v okviru tehtanja, ki ga mora izvesti, upošteva ta tveganja.
119. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑663/21 in na drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑8/22 odgovori, da je treba člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora država članica pri uporabi možnosti preklica statusa begunca iz te določbe spoštovati temeljne pravice, ki so zagotovljene z Listino, in načelo sorazmernosti. Zato mora ta država članica pred odločitvijo o preklicu statusa begunca na podlagi navedene določbe pretehtati interes za zaščito svoje skupnosti na eni strani in interes zadevne osebe za ohranitev statusa begunca na drugi strani, ob upoštevanju posledic, ki bi jih odvzem tega statusa lahko imel zlasti za njen osebni in družinski položaj. Vendar če vrnitev begunca ni mogoča, ker bi povzročila nevarnost, da bodo kršene njegove temeljne pravice iz člena 4 in člena 19(2) Listine, člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 ne zahteva, da je preklic statusa begunca odvisen od tehtanja med interesom zadevne države članice za zaščito njene skupnosti in tveganji, ki bi jim bil ta begunec izpostavljen v primeru vrnitve v izvorno državo.
B. Možnost sprejetja odločbe o vrnitvi v primeru uporabe načela nevračanja
120. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi C‑663/21 v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2008/115 razlagati tako, da nasprotuje sprejetju odločbe o vrnitvi državljana tretje države, čigar status begunca je bil preklican, če je bilo ugotovljeno, da je odstranitev tega državljana na podlagi načela nevračanja za nedoločen čas izključena.
121. Člen 6(1) Direktive 2008/115 določa, da države članice brez poseganja v izjeme iz odstavkov od 2 do 5 tega člena izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.
122. Člen 8(1) te direktive določa, da države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za izvršitev odločbe o vrnitvi, če ni bilo odobreno obdobje za prostovoljni odhod ali če obveznost vrnitve ni bila izpolnjena v tem odobrenem obdobju.
123. Člen 9(1)(a) navedene direktive določa, da države članice odložijo odstranitev, če bi ta kršila načelo nevračanja.
124. Splošneje, člen 5 Direktive 2008/115 poleg tega države članice zavezuje, da pri izvajanju te direktive spoštujejo načelo nevračanja. Na praktični ravni so s členom 14 navedene direktive uvedeni nekateri varovalni ukrepi pred vrnitvijo, ki koristijo predvsem državljanom tretjih držav, katerih odstranitev je bila odložena, in jim zagotavljajo neko obliko minimalnega statusa v obdobju trajanja takega odloga.
125. Kot pravilno navaja predložitveno sodišče, je odločba o vrnitvi, ki je sprejeta zoper državljana tretje države, katerega odstranitev za nedoločen čas ni mogoča, tako rekoč od njenega sprejetja do izdaje nove odredbe povsem brez učinka, kar pojasnjuje pomisleke, ki jih je to sodišče izrazilo glede možnosti sprejetja take odločbe.
126. Udeleženci postopka v zadevi C‑663/21 se v zagovor stališča, da bi bilo treba v tem položaju odločbo o vrnitvi kljub vsemu sprejeti, sklicujejo na sodbo z dne 3. junija 2021, Westerwaldkreis,(72) v kateri je Sodišče menilo, da mora država članica, ki se odloči, da ne bo izdala dovoljenja za prebivanje nezakonito prebivajočemu državljanu tretje države, sprejeti odločbo o vrnitvi, in to vključno takrat, ko za tega državljana tretje države velja načelo nevračanja. Ta okoliščina naj bi v skladu s členom 9(1) Direktive 2008/115 upravičevala samo odložitev njegove odstranitve, izogniti pa naj bi se bilo treba obstoju „vmesnega statusa“ državljanov tretjih držav, ki so na ozemlju države članice brez pravice ali dovoljenja za prebivanje in za katere morda velja prepoved vstopa, ne da bi v zvezi z njimi še vedno obstajala veljavna odločba o vrnitvi.(73) Vendar je treba poudariti, da se je v tej sodbi obravnaval poseben položaj, v katerem se je osrednja težava nanašala na to, da je bil državljanu tretje države prepovedan vstop, čeprav je bila odločba o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in ki naj bi jo ta prepoved dopolnjevala, umaknjena. Sodišče je razlogovalo glede na ta položaj, ki je drugačen od položaja v zadevi C‑663/21.
127. Poleg tega, čeprav je namen Direktive 2008/115 uvesti učinkovito politiko odstranitve in repatriacije nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ob spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva zadevnih oseb,(74) je Sodišče v nekaterih okoliščinah izključilo sprejetje odločbe o vrnitvi.
128. Tako je Sodišče pojasnilo, da lahko pravica do družinskega življenja v skladu s členom 5 Direktive 2008/115 nasprotuje samemu sprejetju odločbe o vrnitvi, ne pa njeni izvršitvi.(75)
129. Dalje, Sodišče je v posebnem primeru mladoletnikov brez spremstva menilo, da mora biti sprejetje odločbe o vrnitvi izključeno na podlagi elementov, ki lahko ovirajo odstranitev mladoletnika.(76)
130. Poleg tega je Sodišče v primeru državljanov tretjih držav, ki jim je mednarodna zaščita priznana v drugi državi članici, razsodilo, da če ni mogoče določiti tretje države, v katero bi se lahko izvedla odstranitev, ni mogoče sprejeti odločbe o vrnitvi.(77)
131. Po teh pojasnilih se je treba za neposreden odgovor na drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče v zadevi C‑663/21, sklicevati na najnovejšo sodno prakso Sodišča.
132. Sodišče je v sodbi z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja),(78) po mojem mnenju rešilo težavo, ki jo je izpostavilo to sodišče.
133. Sodišče je namreč opozorilo, da kadar se za državljana tretje države uporablja Direktiva 2008/115, se morajo poleg tega zanj načeloma uporabiti skupni standardi in postopki iz te direktive za njegovo vrnitev, in to dokler se njegovo prebivanje glede na okoliščine primera ne uredi tako, da je v skladu s predpisi.(79)
134. S tega vidika po eni strani iz člena 6(1) Direktive 2008/115 izhaja, da mora biti po tem, ko je ugotovljena nezakonitost prebivanja, zoper vsakega državljana tretje države, brez poseganja v izjeme iz odstavkov od 2 do 5 tega člena in ob strogem spoštovanju zahtev, določenih v členu 5 te direktive, sprejeta odločba o vrnitvi, v kateri mora biti med tretjimi državami iz člena 3, točka 3, navedene direktive opredeljena tista, v katero ga je treba odstraniti.(80) Po drugi strani država članica ne bi mogla izvesti odstranitve nezakonito prebivajočega državljana tretje države v skladu s členom 8 Direktive 2008/115, ne da bi se predhodno sprejela odločba o vrnitvi v zvezi s tem državljanom ob upoštevanju materialnih in postopkovnih jamstev, uvedenih s to direktivo.(81)
135. Vendar je Sodišče tudi pojasnilo, da člen 5 Direktive 2008/115, ki je splošno pravilo, ki ga morajo države članice spoštovati takoj, ko prenesejo to direktivo, pristojni nacionalni organ zavezuje, da v vseh fazah postopka vračanja spoštuje načelo nevračanja, ki je kot temeljna pravica zagotovljeno v členu 18 Listine v povezavi s členom 33 Ženevske konvencije in v členu 19(2) Listine. Tako je zlasti, kadar namerava ta organ po zaslišanju zadevne osebe sprejeti odločbo o njeni vrnitvi.(82)
136. Sodišče je na podlagi tega sklepalo, da člen 5 Direktive 2008/115 nasprotuje temu, da se zoper državljana tretje države izda odločba o vrnitvi, če ta odločba kot namembno državo določa državo, v kateri obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil v primeru izvršitve navedene odločbe ta državljan izpostavljen resnični nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s členom 18 ali členom 19(2) Listine.(83)
137. V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da na podlagi zadnjenavedene določbe nihče ne sme biti odstranjen v državo, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo podvržen ne le smrtni kazni, ampak tudi mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine. Prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, določena v tem členu, je absolutna, ker je tesno povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine.(84)
138. Po mnenju Sodišča iz tega sledi, da če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, v primeru vrnitve v tretjo državo izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine v povezavi z njenim členom 1 in člena 19(2) Listine, za tega državljana ne more biti izdana odločba o vrnitvi v to državo, dokler taka nevarnost traja.(85) Prav tako navedeni državljan v tem obdobju ne more biti odstranjen, kot je poleg tega izrecno določeno v členu 9(1) Direktive 2008/115.(86)
139. Tako se mi zdi, da iz sodbe Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) jasno izhaja, da je treba člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 Listine ter členom 19(2) te listine razlagati tako, da nasprotuje sprejetju odločbe o vrnitvi državljana tretje države, čigar status begunca je bil preklican, če je bilo ugotovljeno, da je odstranitev tega državljana na podlagi načela nevračanja za nedoločen čas izključena.
IV. Predlog
140. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih predložili Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) v zadevi C‑663/21 in Conseil d’État (državni svet, Belgija) v zadevi C‑8/22, odgovori:
1. Člen 14(4)(b) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite
je treba razlagati tako, da
– lahko država članica razlog za preklic statusa begunca iz te določbe uporabi le, če ugotovi, prvič, da je bila zadevna oseba pravnomočno obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje, in drugič, da ta oseba predstavlja nevarnost za skupnost te države članice;
– lahko država članica razlog za preklic statusa begunca iz te določbe uporabi le, če dokaže, da zadevna oseba predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost za skupnost te države članice, in
– mora država članica pri uporabi možnosti preklica statusa begunca iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 spoštovati temeljne pravice, ki so zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, in načelo sorazmernosti. Zato mora ta država članica pred odločitvijo o preklicu statusa begunca na podlagi navedene določbe pretehtati interes za zaščito svoje skupnosti na eni strani in interes zadevne osebe za ohranitev statusa begunca na drugi strani, ob upoštevanju posledic, ki bi jih odvzem tega statusa lahko imel zlasti za njen osebni in družinski položaj. Vendar če vrnitev begunca ni mogoča, ker bi povzročila nevarnost, da bodo kršene njegove temeljne pravice iz člena 4 in člena 19(2) Listine o temeljnih pravicah, člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 ne zahteva, da je preklic statusa begunca odvisen od tehtanja med interesom zadevne države članice za zaščito njene skupnosti in tveganji, ki bi jim bil ta begunec izpostavljen v primeru vrnitve v izvorno državo.
2. Člen 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah ter členom 19(2) te listine
je treba razlagati tako, da
nasprotuje sprejetju odločbe o vrnitvi državljana tretje države, čigar status begunca je bil preklican, če je bilo ugotovljeno, da je odstranitev tega državljana na podlagi načela nevračanja za nedoločen čas izključena.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 UL 2011, L 337, str. 9. S to direktivo je bila prenovljena Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96).
3 Podpisana 28. julija 1951 v Ženevi (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), veljati je začela 22. aprila 1954.
4 Sklenjen 31. januarja 1967 v New Yorku, veljati je začel 4. oktobra 1967. Glej Janku, L., „(In)Compatibility of Article 14 (4) and (6) of the Qualification Directive with the 1951 Refugee Convention“, govor na Nordic Asylum Law Seminar 29. in 30. maja 2017, na voljo na spletnem naslovu: http://mhi.hi.is/sites/mhi.hi.is/files/nalsfiles/4/nals_paper_janku.pdf.
5 C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2019:403; v nadaljevanju: sodba M in drugi (Preklic statusa begunca).
6 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 97).
7 UL 2008, L 348, str. 98.
8 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 93).
9 Podpisana v Rimu 4. novembra 1950.
10 Urad se sklicuje zlasti na sodbo z dne 9. novembra 2010, B in D (C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661). Sodišče je v tej sodbi razsodilo, prvič, da izključitev iz statusa begunca na podlagi člena 12(2) (b) ali (c) Direktive 2004/83 ni pogojena s tem, da je zadevna oseba trenutno nevarna za državo članico gostiteljico (točka 105), in drugič, da taka izključitev ni pogojena s preizkusom sorazmernosti za vsak posamezen primer (točka 111).
11 C‑546/19, EU:C:2021:432.
12 Čeprav je v predložitveni odločbi dejansko stanje v postopku v glavni stvari zelo skopo pojasnjeno, belgijska vlada navaja, da je bil XXX v bistvu obsojen zaradi ropa v sostorilstvu in umora.
13 Ugotoviti je treba zlasti, ali so zahteve in parametri, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je oseba storila „hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 17(1)(b) Direktive 2011/95, upoštevni tudi pri odločanju, ali je oseba storila „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 14(4)(b) te direktive. Glej v zvezi z razlago člena 17(1)(b) Direktive 2011/95 sodbo z dne 13. septembra 2018, Ahmed (C‑369/17, EU:C:2018:713).
14 Glej med drugim poročilo Komisije, naslovljeno „Evaluation of the application of the recast Qualification Directive (2011/95/EU)“, 2019, str. 135, na voljo na spletnem naslovu: https://www.statewatch.org/media/documents/news/2019/feb/eu-ceas-qualification-directive-application-evaluation-1-19.pdf.
15 Glej v tem smislu Kraft, I., „Article 14, Revocation of, ending of or refusal to renew refugee status“, v Hailbronner, K., in Thym, D., EU Immigration and Asylum Law: A Commentary, 2. izdaja, C. H. Beck, München, 2016, str. od 1225 do 1233, zlasti str. 1231.
16 Glej na primer nemško, nizozemsko in finsko različico, v katerih je navedeno, da zadevni begunec predstavlja nevarnost za skupnost zadevne države članice, „ker“ je bil pravnomočno obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje.
17 Glej med drugim EASO, Analyse juridique, Fin de la protection internationale: articles 11, 14, 16 et 19 de la Directive Qualification (2011/95/UE), 2018, str. 53, na voljo na spletnem naslovu: https://euaa.europa.eu/sites/default/files/ending-international-protection_fr.pdf.
18 Glej sodbo z dne 24. junija 2015, T. (C‑373/13, EU:C:2015:413, točka 72; v nadaljevanju: sodba T.).
19 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 99). Natančneje, uporaba člena 14(4) ali (5) Direktive 2011/95 med drugim povzroči, da zadevna oseba izgubi pravico do prebivanja, ki jo člen 24 te direktive veže na status begunca v smislu navedene direktive (točka 103). Tako je mogoče begunca, na katerega se nanaša ukrep, sprejet na podlagi člena 14(4) ali (5) Direktive 2011/95, obravnavati, kot da ne prebiva oziroma ne prebiva več zakonito na ozemlju zadevne države članice (točka 104). Vendar ta oseba – kot izrecno določa člen 14(6) te direktive – uživa ali še naprej uživa nekatere pravice, določene z Ženevsko konvencijo, kar potrjuje, da je oziroma je še naprej begunec, med drugim v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, kljub preklicu statusa begunca ali zavrnitvi priznanja tega statusa (točka 99).
20 Kot je pravilno navedla Komisija, se izrecno sklicevanje na nevarnost za skupnost zadevne države članice iz člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 ne sme obravnavati zgolj kot odvečna navedba, temveč kot pogoj, ki mora biti prav tako izpolnjen.
21 Glej po analogiji v zvezi s členom 24(1) Direktive 2004/83 sodbo T. (točka 78 in navedena sodna praksa). Prav tako se mi zdi upoštevno upoštevati podano razlago pojma „nevarnost za varnost države“, v kateri je begunec, v smislu člena 33(2) Ženevske konvencije. Ta določba je bila namreč navdih za besedilo tako člena 14(4)(a) Direktive 2011/95 kot člena 21(2)(a) te direktive. V skladu s komentarjem k tej konvenciji, ki ga je leta 1997 objavil Oddelek za mednarodno zaščito pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce UNHCR) in ki je dostopen na spletnem naslovu https://www.unhcr.org/3d4ab5fb9.pdf, pa „se na pojem ,nacionalna varnost‘ ali ,državna varnost‘ sklicuje zoper dejanja določene resnosti, ki neposredno ali posredno ogrožajo ustavo (vlado), ozemeljsko celovitost, neodvisnost ali zunanji mir zadevne države“ (prost prevod) (str. 140).
22 Tudi tu lahko razlaga Ženevske konvencije pripomore k razumevanju pojma „nevarnost za skupnost“ države članice v smislu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95. V zvezi s tem poudarjam, da je iz komentarja, navedenega v prejšnji opombi, glede ustrezajočega pojma „nevarnost za skupnost“ države, v kateri je begunec, v smislu člena 33(2) navedene konvencije, razvidno, da je ta pojem opredeljen kot „nevarnost za mirno življenje populacije z njenih številnih vidikov. V tem smislu se oseba šteje za nevarnost za skupnost, če poškoduje komunikacijska sredstva, razstreli ali zažge bivališča ali druge objekte, napade ali udari miroljubne državljane, stori dejanja vloma, oboroženega ropa ali ugrabitve, itd., skratka, če moti ali spodkopava civilno življenje in če to zlasti počne v večjem obsegu, pri čemer dejansko postane javna grožnja“ (prost prevod) (str. 143).
23 Glej med drugim sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 81 in navedena sodna praksa). V zvezi s potrebo po razlagi določb Direktive 2011/95 ob upoštevanju Ženevske konvencije glej tudi sodbo z dne 13. septembra 2018, Ahmed (C‑369/17, EU:C:2018:713, točka 41 in navedena sodna praksa).
24 Glej „The refugee Convention, 1951: the Travaux préparatoires analysed with a Commentary by Dr Paul Weis“, str. 246, na voljo na spletnem naslovu: https://www.unhcr.org/protection/travaux/4ca34be29/refugee-convention-1951-travaux-preparatoires-analysed-commentary-dr-paul.html.
25 Glej med drugim sodbi z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau (30/77, EU:C:1977:172, točki 28 in 35), in z dne 19. januarja 1999, Calfa (C‑348/96, EU:C:1999:6, točki 24 in 25).
26 Člen 27(2) Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).
27 Glej med drugim sodbe z dne 10. februarja 2000, Nazli (C‑340/97, EU:C:2000:77, točki 57 in 58); z dne 20. novembra 2001, Jany in drugi (C‑268/99, EU:C:2001:616, točka 59), in z dne 8. decembra 2011, Ziebell (C‑371/08, EU:C:2011:809, točka 82).
28 Glej sodbo z dne 7. decembra 2017, López Pastuzano (C‑636/16, EU:C:2017:949, točke od 25 do 28).
29 Glej sodbo z dne 11. junija 2015, Zh. in O. (C‑554/13, EU:C:2015:377, točka 60).
30 Glej sodbo T. (točka 79).
31 Glej sodbo z dne 15. februarja 2016, N. (C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84, točka 67).
32 Glej sodbo z dne 16. januarja 2018, E (C‑240/17, EU:C:2018:8, točka 49).
33 Glej sodbo z dne 2. julija 2020, Stadt Frankfurt am Main (C‑18/19, EU:C:2020:511, točka 45).
34 Glej sodbo z dne 4. aprila 2017, Fahimian (C‑544/15, EU:C:2017:255, točka 40).
35 Glej v zvezi s pogoji za vstop državljanov tretjih držav na podlagi Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL 2016, L 77, str. 1), sodbo z dne 12. decembra 2019, E. P. (Grožnja javnemu redu) (C‑380/18, EU:C:2019:1071, točke od 31 do 33), ter na področju pravice do združitve družine sodbo z dne 12. decembra 2019, G. S. in V. G. (Grožnja javnemu redu) (C‑381/18 in C‑382/18, EU:C:2019:1072, točki 54 in 55). Sodišče je v zadnjenavedeni sodbi razsodilo, da člen 6(1) in (2) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 224) ne nasprotuje temu, da lahko pristojni organi iz razlogov javnega reda na eni strani zavrnejo prošnjo za vstop in prebivanje, ki temelji na tej direktivi, na podlagi kazenske obsodbe, ki je bila sprejeta v času prejšnjega bivanja na ozemlju zadevne države članice, in na drugi strani prekličejo dovoljenje za prebivanje, ki temelji na navedeni direktivi, ali zavrnejo njegovo podaljšanje, če je bila prosilcu izrečena dovolj visoka kazen glede na trajanje prebivanja, če se ta praksa uporablja samo, če je kaznivo dejanje, za katero je bila izdana zadevna obsodba, dovolj resno, da se ugotovi, da je prebivanje tega prosilca nujno izključeno, in da ti organi opravijo posamično presojo iz člena 17 te direktive (točka 70). Sodišče je pojasnilo, da navedenim organom za to ni treba dokazati, da individualno ravnanje navedenega prosilca pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe zadevne države članice (točka 63).
36 Glej sodbo z dne 9. novembra 2010, B in D (C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661, točka 101).
37 Glej točko 68 teh sklepnih predlogov.
38 Glej sodbo T. (točki 78 in 79).
39 Glej sodbo T. (točka 77).
40 Glej sodbo T. (točka 72).
41 Glej sodbo T. (točka 71).
42 Glej v zvezi z Direktivo 2004/83 sodbo T. (točka 74).
43 Glej v zvezi z Direktivo 2004/83 sodbo T. (točka 75).
44 Natančneje, tako v členu 14(4)(b) kot členu 21(2)(b) Direktive 2011/95 je navedena „nevarnost za skupnost“ zadevne države članice, medtem ko so v členu 24(1) te direktive navedeni nujni razlogi, med drugim povezani z „javnim redom“ te države članice. Čeprav se ta pojma ne bi smela šteti za enaka, se mi podrobnosti, na podlagi katerih bi ju bilo mogoče ločevati, ne zdijo dovolj pomembne, da bi pri analizi izključevale primerjavo meril, od katerih je odvisna uporaba teh določb.
45 Glej sodbo z dne 11. junija 2015, Zh. in O. (C‑554/13, EU:C:2015:377, točki 61 in 62).
46 Jasno je, da če pristojni organ odloča takoj po tem, ko je bil državljan tretje države obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje, bo ta obsodba odločilna za to, da se dokaže, da ta državljan pomeni nevarnost za skupnost. Če pa je trenutek sprejetja odločbe o preklicu statusa begunca oddaljen od trenutka, ko je bil navedeni državljan obsojen, bo imelo ravnanje zadnjenavedenega od obsodbe večjo težo pri oceni obstoja nevarnosti za skupnost.
47 Kot je poudarila Komisija, tudi UNHCR meni, da mora država članica, ki se sklicuje na člen 14(4) Direktive 2011/95, nositi dokazno breme za ugotovitev, da so pogoji iz tega člena izpolnjeni. Glej „UNHCR Annotated Comments on the [Directive 2004/83]“, str. 30, na voljo na spletnem naslovu: https://www.unhcr.org/43661eee2.pdf.
48 UL 2013, L 180, str. 60.
49 Glej sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi (C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 72 in navedena sodna praksa; v nadaljevanju: sodba Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi).
50 Glej sodbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi (točka 73).
51 Organ za presojo je v členu 2(f) Direktive 2013/32 opredeljen kot „kateri koli parasodni ali upravni organ v državi članici, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in je pristojen izdajati odločbe na prvi stopnji v takih primerih“.
52 Glej sodbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi (točka 75 in navedena sodna praksa).
53 Glej sodbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi (točka 79).
54 Glej sodbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi (točka 80).
55 Glej sodbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi (točka 81). Nasprotno pa je Sodišče v isti sodbi sprejelo drugačen pristop v zvezi s členom 17(1)(b) Direktive 2011/95, ki določa, da državljan tretje države ne more biti upravičen do subsidiarne zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je storil hudo kaznivo dejanje. Po mnenju Sodišča namreč uporaba izraza „ne more biti“ v tej določbi pomeni, da organ za presojo nima polja proste presoje, če ugotovi, da je zadevna oseba storila hudo kaznivo dejanje (točka 90).
56 Glej sodbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi (točka 83).
57 Glej sodbo T. (točka 72).
58 Glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2019, Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal (Združitev družine – Sestra begunca) (C‑519/18, EU:C:2019:1070, točke od 61 do 64).
59 V tej uvodni izjavi je poleg tega navedeno, da namen navedene direktive ni le zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do azila prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo, temveč tudi spodbujati uporabo členov 1, 7, 11, 14, 15, 16, 18, 21, 24, 34 in 35 Listine, ter da bi jo bilo zato treba temu ustrezno izvajati.
60 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 109).
61 Glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2019, Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal (Združitev družine – Sestra begunca) (C‑519/18, EU:C:2019:1070, točki 66 in 67).
62 Glej med drugim sodbo z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek) (C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 31).
63 Glej sodbo z dne 9. novembra 2010, B in D (C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661, točki 109 in 111).
64 Glej sodbo z dne 9. novembra 2010, B in D (C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661, točka 115). Sodišče je v tej sodbi med drugim razsodilo, da so bili zadevni razlogi za izključitev uvedeni, da bi bile iz statusa begunca izključene osebe, nevredne ustrezne zaščite, in da bi se preprečilo, da bi dodelitev tega statusa omogočala storilcem nekaterih težjih kaznivih dejanj, da se izognejo kazenski odgovornosti (točka 104).
65 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 95), iz katere izhaja, da je vrnitev begunca, ki spada k enemu od primerov iz člena 14(4) in (5) ter člena 21(2) Direktive 2011/95, prepovedana, če bi povzročila nevarnost, da bodo kršene njegove temeljne pravice iz člena 4 in člena 19(2) Listine.
66 Ta člen določa, da ima „[v]sak begunec […] dolžnosti do države, v kateri se nahaja, še posebej dolžnost, da se ravna po njenih zakonih in predpisih ter ukrepih za vzdrževanje javnega reda in miru“.
67 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 107).
68 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 99).
69 Glej sodbo M in drugi (Preklic statusa begunca) (točka 103).
70 Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v združenih zadevah M in drugi (Preklic statusa begunca) (C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2018:486, točka 129). V zvezi s tem je treba navesti, da člen 3 Direktive 2011/95 državam članicam omogoča, da določijo ugodnejše standarde zlasti v zvezi z vsebino mednarodne zaščite, če so ti združljivi z navedeno direktivo.
71 Kot je generalni pravobranilec M. Wathelet poudaril v sklepnih predlogih v združenih zadevah M in drugi (Preklic statusa begunca) (C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2018:486), „če bi država članica na podlagi uveljavljanja [možnosti iz člena 14(4) in (5) Direktive 2011/95] beguncu onemogočila dostop do nekaterih zdravstvenih storitev, bi bilo tako onemogočanje lahko v nasprotju s členom 35 Listine (ki se nanaša na pravico do zdravja)“. Poleg tega mora ta država članica upoštevati dejstvo, da „med drugim ni mogoče izključiti, da se s tem, da se beguncu po prihodu iz zapora ne dovoli vključitev na trg dela, čeprav ga ni mogoče vrniti v tretjo državo in je torej primoran za nedoločen čas ostati v državi članici pribežališča, glede na okoliščine lahko krši člen 7 Listine“ (točka 134).
72 C‑546/19, EU:C:2021:432.
73 Glej sodbo z dne 3. junija 2021, Westerwaldkreis (C‑546/19, EU:C:2021:432, točke od 57 do 59).
74 Glej med drugim sodbo z dne 20. oktobra 2022, Centre public d’action sociale de Liège (Preklic ali zadržanje odločbe o vrnitvi) (C‑825/21, EU:C:2022:810, točka 49 in navedena sodna praksa).
75 Glej sodbo z dne 8. maja 2018, K. A. in drugi (Združitev družine v Belgiji) (C‑82/16, EU:C:2018:308, točka 104).
76 Glej sodbo z dne 14. januarja 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Vrnitev mladoletnika brez spremstva) (C‑441/19, EU:C:2021:9, točke od 51 do 56). Natančneje, Sodišče je razsodilo, da „mora zadevna država članica pred sprejetjem odločbe o vrnitvi izvesti preiskavo, da bi konkretno preverila, ali je zadevnemu mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem“, in da „[č]e tak sprejem ni na voljo, zoper navedenega mladoletnika ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi na podlagi člena 6(1) [Direktive 2008/115]“ (točki 55 in 56).
77 Glej sodbo z dne 24. februarja 2021, M in drugi (Predaja v državo članico) (C‑673/19, EU:C:2021:127, točki 42 in 45).
78 C‑69/21, EU:C:2022:913; v nadaljevanju: sodba Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja).
79 Glej med drugim sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 52 in navedena sodna praksa).
80 Glej med drugim sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 53 in navedena sodna praksa).
81 Glej med drugim sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 54 in navedena sodna praksa).
82 Glej med drugim sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 55 in navedena sodna praksa).
83 Glej sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 56).
84 Glej med drugim sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 57).
85 Glej sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 58).
86 Glej sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) (točka 59).