1.

Oseba je storila kaznivo dejanje in je bila po poštenem sojenju spoznana za krivo. Na podlagi te ugotovitve krivde je bila izrečena pogojna zaporna kazen. Ta oseba je bila nato obdolžena drugega kaznivega dejanja, storjenega v preizkusni dobi za prvo kaznivo dejanje. Drugo sojenje je potekalo v nenavzočnosti ter se je končalo z ugotovitvijo krivde in izrekom zaporne kazni. Posledično je bil pogojni odlog zaporne kazni za prvo kaznivo dejanje preklican. Ker je bila zadevna oseba zunaj države, je bil izdan evropski nalog za prijetje (v nadaljevanju: ENP) zaradi izvršitve zaporne kazni za prvo kaznivo dejanje.

2.

Ali lahko izvršitveni organ zavrne predajo na podlagi evropskega naloga za prijetje zaradi izvršitve kazni za prvo kaznivo dejanje, ker je drugo sojenje potekalo v nenavzočnosti? Za odgovor na to vprašanje je potrebna razlaga člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ ( 2 ). Natančneje, odgovoriti je treba, ali izraz „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, uporabljen v tej določbi, zajema tudi drugo sojenje.

3.

V okviru teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe se je poleg potrebe po razlagi člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP pokazal globlji izziv za sistem ENP. Postavlja se vprašanje, ali bi bilo treba izvršitvenemu organu omogočiti (ali mu celo naložiti obveznost), da razen v položajih, predvidenih v Okvirnem sklepu o ENP, predajo zavrne tudi, če ugotovi, da bi odreditvena država kršila temeljno pravico (ali vsaj bistvo te pravice) osebe, ki jo je treba predati.

4.

V Okvirnem sklepu o ENP so izčrpno našteti položaji, v katerih je izvršitveni organ zavezan zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje oziroma to lahko stori. ( 3 ) Sodišče je Okvirni sklep o ENP razlagalo tako, da obstaja poleg teh položajev še dodatna možnost. Na podlagi te sodne prakse lahko izvršitveni organ zavrne predajo tudi, če v odreditveni državi obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo neko skupino oseb ali nekatere zapore, ( 4 ) ali tudi splošne ali sistemske pomanjkljivosti glede pravne države ( 5 ). Kadar obstajajo takšne sistemske težave, mora izvršitveni organ pred odločitvijo o zavrnitvi predaje dodatno ugotoviti, ali za posameznika, ki ga je treba predati, obstaja resnična nevarnost, da bi bila v odreditveni državi kršena njegova temeljna pravica. ( 6 )

5.

Vendar v obravnavani zadevi – in enako velja za številne druge zadeve, ki jih Sodišče obravnava v času izdaje teh sklepnih predlogov ( 7 ) – ni sklicevanja na sistemske pomanjkljivosti v odreditveni državi. To postavlja novo vprašanje: ali morebitna posamezna kršitev temeljnih pravic osebe, ki jo je treba predati, zadostuje, da lahko izvršitveni organ zavrne predajo? S tem se tudi (ponovno) odpira vprašanje, ali sme izvršitveni organ sploh preveriti, ali bi odreditvena država spoštovala temeljne pravice osebe, ki jo je treba predati. Vse te zadeve, vključno z obravnavanima predlogoma za sprejetje predhodne odločbe, izpostavljajo težave, s katerimi se soočajo izvršitveni pravosodni organi pri sprejemanju samodejnega vzajemnega priznavanja, ki je prav načelo, na katerem temelji sistem ENP. ( 8 )

6.

Na predloga za sprejetje predhodne odločbe je mogoče odgovoriti na način, ki bo v pomoč predložitvenemu sodišču, ne da bi zavzeli splošno stališče o dodatnih možnostih za zavrnitev izvršitve ENP. Kot bo prikazano, je tako, ker sta se predloženi vprašanji pokazali v okoliščinah, v katerih morebitna kršitev temeljne pravice izhaja iz sojenja v nenavzočnosti. Za takšen položaj je zakonodajalec Unije sprejel skupno razlago, kdaj morajo vsa nacionalna sodišča priznati sodne odločbe, izdane v nenavzočnosti. ( 9 ) Kljub temu bom navedla nekaj argumentov, zakaj je treba dodatne razloge za zavrnitev predaje zmanjšati na minimum. ( 10 )

7.

Člen 1(3) Okvirnega sklepa o ENP določa:

„Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“

8.

Člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP določa fakultativni razlog za neizvršitev ENP pod naslednjimi pogoji:

„1.   Izvršitveni sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:

[…]“.

9.

Člen 4a je bil v Okvirni sklep o ENP kot dodaten fakultativen razlog za neizvršitev ENP uveden z Okvirnim sklepom 2009/299. V tem okviru so upoštevne naslednje uvodne izjave navedenega okvirnega sklepa:

[…]

10.

Bistveno skupna vsebina obeh združenih zadev je bila povzeta v uvodnih točkah teh sklepnih predlogov. Na začetku bom podrobneje predstavila dejansko stanje v obeh združenih zadevah.

11.

Madžarski pravosodni organ zahteva predajo LU, pritožnika v postopku v glavni stvari, zaradi izvršitve zaporne kazni in je v ta namen izdal ENP. Predložitveno sodišče, Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), je v tem okviru izvršitveni pravosodni organ. ( 11 )

12.

High Court (višje sodišče, Irska), ki je na prvi stopnji odločalo o izvršitvi ENP, je v okviru zbiranja upoštevnih informacij odreditvenemu pravosodnemu organu v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa o ENP predložilo skupno sedem zahtev za dodatne informacije.

13.

LU je avgusta 2005 storil več kaznivih dejanj, in sicer družinskega nasilja nad nekdanjo soprogo, njunim otrokom in taščo, vključno z napadom na nekdanjo soprogo ter protipravnim odvzemom prostosti njegovi soprogi in njunemu otroku. Ta kazniva dejanja bom imenovala „prva kazniva dejanja“.

14.

LU je bil oktobra 2006 obsojen zaradi prvih kaznivih dejanj in ta obsodba je bila aprila 2007 potrjena v pritožbenem postopku. Po navedbah predložitvenega sodišča je odreditveni pravosodni organ potrdil, da je bil LU na obeh teh sojenjih prisoten ali pa ga je zastopal izbrani zagovornik. LU je bil tako zaradi prvih kaznivih dejanj obsojen na enoletno zaporno kazen, katere izvršitev je bila pogojno odložena za preizkusno dobo dveh let. ( 12 )

15.

LU je bil decembra 2010 na prvi stopnji obsojen zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine za otroka, ki ga bom imenovala „sprožitveno kaznivo dejanje“. Navzoč je bil na dveh obravnavah, vendar ne pri razglasitvi odločbe. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ni pa izdalo nobene odredbe v zvezi s pogojno obsodbo za prva kazniva dejanja. ( 13 )

16.

Zoper to obsodbo je bila vložena pritožba, čeprav iz spisa ni razvidno, kdo je to pritožbo vložil. ( 14 ) LU je bil povabljen, naj se udeleži obravnave, vendar vabila ni prevzel, kar se je po madžarskem pravu štelo za pravilno vročitev. Ker LU ni bil navzoč na tej obravnavi, mu je pritožbeno sodišče postavilo zagovornika, ki ga je na sojenju zastopal.

17.

Junija 2012 je pritožbeno sodišče spremenilo prvotno kazen (denarno kazen) in LU obsodilo na pet mesecev zapora in enoletno prepoved sodelovanja v javnih zadevah. Hkrati je navedeno sodišče odredilo izvršitev kazni, ki mu je bila izrečena za prva kazniva dejanja, in preklicalo preizkusno dobo. ( 15 )

18.

Madžarski pravosodni organ je takrat, to je septembra 2012, izdal ENP zaradi prestajanja kazni, izrečenih tako za prva kazniva dejanja kot za sprožitveno kaznivo dejanje. LU je tej predaji nasprotoval pred High Court (višje sodišče), ki je zavrnilo odreditev njegove predaje.

19.

Nazadnje je LU vložil predlog za obnovo postopka v zvezi s prvimi kaznivimi dejanji, ki je bil na prvi stopnji zavrnjen oktobra 2016, kar je bilo v pritožbenem postopku potrjeno marca 2017. LU na obravnavi na obeh stopnjah ni bil navzoč, temveč ga je zastopal zagovornik, ki ga je imenoval sam. Zaradi te dokončne zavrnitve predloga za obnovo postopka je bila zaporna kazen za prva kazniva dejanja po madžarskem pravu ponovno izvršljiva. Madžarski pravosodni organ je zato julija 2017 izdal drugi ENP, in sicer samo v zvezi s kaznijo za prva kazniva dejanja. ( 16 ) Ta drugi ENP je trenutno predložen predložitvenemu sodišču kot izvršitvenemu pravosodnemu organu.

20.

Predložitveno sodišče je prišlo do začasne ugotovitve, da sojenje za sprožitveno kaznivo dejanje ni bilo v skladu s členom 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Če bi se ta postopek štel za „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, naj bi bilo posledično mogoče zavrniti izvršitev ENP na podlagi člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

21.

Oseba LU je trdila, da je zaporna kazen za prva kazniva dejanja izvršljiva samo zaradi sojenja za sprožitveno kaznivo dejanje. Iz tega naj bi sledilo, da je treba sojenje za sprožitveno kaznivo dejanje obravnavati kot „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“. Ker je to sojenje potekalo v nenavzočnosti, naj ne bi izpolnjevalo nobenega od pogojev iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, ki bi omogočali predajo. LU je dodal, da v zvezi s sprožitvenim kaznivim dejanjem ni možnosti ponovnega sojenja, zato bi njegova predaja pomenila „očitno kršitev“ njegovih pravic iz člena 6 EKČP ter členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

22.

Nasprotno je Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost, Irska), nasprotna stranka v postopku v glavni stvari, trdil, da je sojenje za sprožitveno kaznivo dejanje zgolj „način izvršitve kazni“ in zato na podlagi obstoječe sodne prakse Sodišča ne spada na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. Po mnenju ministra za pravosodje in enakost bi bilo treba ENP izvršiti, za morebitne domnevne kršitve člena 6 EKČP pa so pristojna sodišča odreditvene države članice.

23.

Predložitveno sodišče dvomi, ali je mogoče sodno prakso Sodišča neposredno uporabiti v obravnavani zadevi.

24.

V teh okoliščinah je Court of Appeal (pritožbeno sodišče) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25.

Poljski sodni organ zahteva predajo PH, pritožnika v postopku v glavni stvari, zaradi izvršitve zaporne kazni in je v ta namen izdal ENP. Court of Appeal (pritožbeno sodišče), ki odloča o pritožbi zoper odločbo High Court (višje sodišče), je v tem okviru izvršitveni pravosodni organ.

26.

PH je bil maja 2015 obsojen, da je januarja istega leta storil kaznivo dejanje napada za zavrnitev storitve ( 17 ) na gospodarsko družbo, podkrepljenega z grožnjami, da bo napad nadaljeval, če mu ne nakažejo denarnega plačila. To kaznivo dejanje bom imenovala „prvo kaznivo dejanje“.

27.

PH je bil ustrezno obveščen o tem postopku in je bil navzoč na sojenju. Obsojen je bil na enoletno zaporno kazen, katere izvršitev je bila pogojno odložena za preizkusno dobo petih let. Ne zoper obsodbo ne zoper kazen ni vložil pritožbe.

28.

Februarja 2017 je bila izrečena obsodilna sodba za kaznivo dejanje, ki ga bom ponovno imenovala „sprožitveno kaznivo dejanje“. Natančneje, PH je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja vloma v bivalno prikolico in tatvine predmetov iz nje ter obsojen na 14-mesečno zaporno kazen. PH ni vedel za obravnavo in torej na njej ni bil niti osebno navzoč niti ga ni zastopal pravni zastopnik.

29.

Maja 2017 je sodišče, ki je izreklo obsodilno sodbo za prvo kaznivo dejanje, ob upoštevanju dejstva, da je bilo sprožitveno kaznivo dejanje storjeno v preizkusni dobi za prvo kaznivo dejanje, odredilo izvršitev zaporne kazni za prvo kaznivo dejanje. ( 18 ) PH ni bil seznanjen s tem postopkom in torej na obravnavi, ki je pripeljala do naloga za izvršitev kazni za prvo kaznivo dejanje, ni bil osebno navzoč niti ga ni zastopal pravni zastopnik.

30.

Februarja 2019 je bil izdan ENP, s katerim je bila zahtevana predaja PH v zvezi z zaporno kaznijo samo za prvo kaznivo dejanje. V zvezi z zaporno kaznijo, ki izhaja iz obsodbe zaradi sprožitvenega kaznivega dejanja, ENP ni bil izdan.

31.

Poljski pravosodni organ je na zahtevo High Court (višje sodišče, izvršitveni pravosodni organ na prvi stopnji) dodatno pojasnil, da se je rok za pritožbo zoper obsodbo zaradi sprožitvenega kaznivega dejanja iztekel. Isti odreditveni organ je dodal, da ima po poljskem pravu vsaka stranka možnost „vložiti izredno pravno sredstvo (sprememba, predlog za obnovo postopka)“. Vendar o tem postopku ni predložil dodatnih informacij.

32.

PH je tej predaji neuspešno nasprotoval pred High Court (višje sodišče). Predložitveno sodišče odloča o pritožbi zoper odločbo High Court (višje sodišče) o izvršitvi ENP.

33.

V okviru tega postopka je Court of Appeal (pritožbeno sodišče) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34.

Pisna stališča so predložile stranke v postopku v glavni stvari v obeh zadevah, Irska, poljska vlada in Evropska komisija. Obravnava, na kateri so LU, PH, Irska in Komisija ustno predstavili stališča, je potekala 13. julija 2022.

35.

Združeni zadevi, ki sta predloženi, se nanašata na več postopkov, ki bi jih lahko označili kot „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) okvirnega sklepa o ENP. S prvima postopkoma sta bili za prvo kaznivo dejanje oziroma prvi kaznivi dejanji izrečeni pogojni zaporni kazni; osebi, katerih predaja je predmet spora, sta bili pri teh postopkih navzoči. V vsakokratnem drugem postopku sta bili izrečeni obsodilni sodbi za sprožitveno kaznivo dejanje; osebi, katerih predaja je predmet spora, pri teh postopkih nista bili navzoči. Zadnji, tretji sklop postopkov zajema postopka, v katerih je bilo odločeno, da se prekliče pogojna odložitev izvršitve zaporne kazni v zvezi s prvim kaznivim dejanjem oziroma prvimi kaznivimi dejanji. V zadevi C‑514/21 je odločitev o preklicu pogojne odložitve zaporne kazni sprejelo isto sodišče na istem sojenju, na katerem je bila ugotovljena krivda in določena kazen za sprožitveno kaznivo dejanje. V zadevi C‑515/21 pa je odločitev o preklicu pogojne odložitve izvršitve sprejelo drugo sodišče v postopku, ki je bil ločen od sojenja za sprožitveno kaznivo dejanje.

36.

Predložitveno sodišče meni, da je očitno, da je bila zaradi nenavzočnosti oseb, katerih izročitev se zahteva, na zadevnem sojenju za sprožitveno kaznivo dejanje kršena njuna pravica do poštenega sojenja. V bistvu torej sprašuje, ali lahko zavrne izvršitev spornih ENP bodisi neposredno na podlagi člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP (prvo vprašanje) bodisi na podlagi člena 6 EKČP ter členov 47 in 48 Listine (drugo in tretje vprašanje).

37.

Pri oblikovanju predloga Sodišču, kako naj odgovori na vprašanja za predhodno odločanje, bom ravnala tako. V oddelku A bom pojasnila, zakaj je treba izraz „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP razlagati tako, da vključuje vrsto sojenj, ki je sporna v zvezi s sprožitvenimi kaznivimi dejanji v obeh obravnavanih zadevah. To pomeni, da se člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP uporablja za položaja v obeh zadevah in da ima predložitveno sodišče, če ni izpolnjen nobeden od pogojev iz člena 4a(1), od (a) do (d), možnost, da pritožnikov ne preda Poljski oziroma Madžarski. Glede na to, da se je večina razprav v pisnih stališčih in tudi na obravnavi vrtela okoli treh prejšnjih upoštevnih zadev – Tupikas ( 19 ), Zdziaszek ( 20 ) in Ardic ( 21 ) – bom predstavila svoje stališče o njihovi upoštevnosti za obravnavani zadevi.

38.

V oddelku B se bom osredotočila na drugo in tretje vprašanje v obeh zadevah, ki ju bom obravnavala skupaj in po mojem mnenju odpirata vprašanja, pomembna za celoten sistem ENP, kot ga je zasnoval zakonodajalec Unije in ga je razlagalo Sodišče. Predložitveno sodišče teh vprašanj ni oblikovalo tako, da bi bila odvisna od pritrdilnega ali nikalnega odgovora na prvo vprašanje. Ob upoštevanju tega bom podala svoj odgovor na drugo in tretje vprašanje glede na oba scenarija: če bo Sodišče ugotovilo, da združeni zadevi spadata na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, kot predlagam, pa tudi če bo ugotovilo, da ne spadata na področje uporabe te določbe.

39.

V Okvirnem sklepu o ENP so izčrpno navedeni razlogi za obvezno (člen 3) in fakultativno neizvršitev (člena 4 in 4a) ENP. Člen 4a Okvirnega sklepa o ENP, katerega razlaga se zahteva, se uporablja le, če oseba, ki jo je treba predati, ni bila navzoča na „sojenju, ki se je zaključilo z odločbo“, za izvršitev katere se zahteva predaja.

40.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem prosi za razlago pojma „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa o ENP. Natančneje, predložitveno sodišče želi pojasnilo, kakšno je področje uporabe tega pojma in ali zajema sojenji za sprožitveni kaznivi dejanji. Prav tako je treba ugotoviti, ali ločeni postopki za odpravo pogojne odložitve in izvršitev zapornih kazni za prva kazniva dejanja spadajo pod pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“.

41.

Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, bi položaja v obeh zadevah spadala na vsebinsko področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. Z odgovorom Sodišča bo torej določeno, ali ima izvršitveni pravosodni organ možnost, da ne izvrši zadevnih ENP, če ugotovi, da ne gre za nobenega od položajev iz člena 4a(1), od (a) do (d), navedenega okvirnega sklepa.

42.

Na to vprašanje bom odgovorila tako. Najprej bom podala pregled prejšnjih zadev, v katerih je Sodišče razlagalo izraz „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“. Nato bom predlagala splošno veljavno razlago tega izraza, ki je v skladu z namenom pravice do navzočnosti na sojenju. Takšna razlaga je, kot bom pokazala, skladna s prejšnjo sodno prakso. Da bi odgovorila na vprašanje 1(b) iz zadeve C‑514/21, bom razmislila o vlogi diskrecijske pravice organov v odreditveni državi pri izdaji naloga za izvršitev. Nazadnje bom obravnavala nekatere dodatne pomisleke, izražene med postopkom, kot sta učinkovitost sistema ENP in nevarnost nekaznovanosti.

43.

Sodišče, ki meni, da gre za avtonomen pojem prava Unije, je že večkrat – zlasti v zadevah Tupikas ( 22 ), Zdziaszek ( 23 ) in Ardic ( 24 ) – razlagalo pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. Predložitveno sodišče je postavilo vprašanje o posledicah, ki jih imajo te sodbe za obravnavani zadevi, o njih pa so razpravljale tudi stranke v teh postopkih.

44.

Sodišče je ugotovilo, da pritožbeni postopek (v zadevi Tupikas) in postopek za odločitev o združitvi ločenih zapornih kazni (v zadevi Zdziaszek) spadata pod pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“. Vendar je Sodišče pri razlagi tega pojma odločilo, da ne zajema postopkov v zvezi s preklicem odločbe o začasnem predčasnem odpustu iz zapora (v zadevi Ardic).

45.

Položaj v obravnavanih zadevah je podoben navedenim trem sodbam v smislu, da je bila prvotna zaporna kazen najprej izrečena na sojenju, na katerem je bila ugotovljena krivda, nato pa je bila spremenjena v poznejših postopkih, v katerih se ni ponovno preverjala ugotovitev krivde, temveč le trajanje odvzema prostosti. Končna odločitev o kazni je bila tako kot v obravnavanih zadevah rezultat več postopkov.

46.

Kljub tem podobnostim se te tri sodbe razlikujejo od položaja, iz katerega izhajata obravnavana predloga za predhodno odločbo. Najpomembneje je, da sprememba prvotno izrečene zaporne kazni v nobeni od teh treh zadev ni bila odvisna od ugotovitve krivde in kazni za drugo kaznivo dejanje. Poleg tega je Sodišče v teh zadevah odločalo le glede na njihove posebne okoliščine in ni navedlo jasnih ali podrobnih splošnih meril o tem, kaj pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ za namene Okvirnega sklepa o ENP. ( 25 ) Zato ugotovitev iz teh zadev ni mogoče samodejno prenesti na obravnavani zadevi.

47.

V nadaljevanju bom ponudila splošno veljavno razlago izraza „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, nato pa pokazala, da taka razlaga, čeprav ne izhaja neposredno iz prejšnjih zadev, ni v nasprotju z nobeno od njih.

48.

Za razlago pojma „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP menim, da se je treba osredotočiti na to, zakaj pravni red Unije varuje pravico osebe, da je navzoča na sojenju, kot temeljno pravico.

49.

Sodišče je v sodbi Tupikas pojasnilo, da mora imeti „zadevna oseba […] možnost, da v celoti uveljavlja svojo pravico do obrambe za dejansko uveljavljanje svojega stališča in s tem za vplivanje na končno odločbo, ki lahko povzroči, da se ji odvzame osebna prostost“. ( 26 ) Sodišče je v sodbi Zdziaszek dodalo, da mora imeti zadevna oseba možnost dejansko uveljavljati svojo pravico do obrambe, kadar gre za odločbe, ki vplivajo na obseg kazni, glede na pomembne posledice, ki lahko iz tega izhajajo za zadevno osebo. ( 27 )

50.

Po mojem mnenju in v skladu z navedeno sodno prakso je možnost osebe, da vpliva na sodišče, pristojno za ugotovitev njene krivde in naložitev kazni, bistvo pravice do navzočnosti na sojenju. Zato mora imeti oseba, zlasti kadar odločitev vključuje odvzem prostosti, možnost, da osebno vpliva na to končno odločitev. Če je končna odločitev rezultat več postopkov, mora imeti ta oseba možnost sodelovati v vseh teh postopkih.

51.

Namen člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP je zaščititi to pravico do navzočnosti na sojenju v okviru postopka predaje zaradi izvršitve kazni, s katero se osebi odvzame prostost. Zato je treba „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, razumeti tako, da vključuje vse faze postopka, ki so prispevale h končni odločitvi o odvzemu prostosti v odreditveni državi.

52.

Odločba, s katero se prekliče pogojna odložitev prvotno odložene zaporne kazni, je tista, s katero se zadevni osebi odvzame prostost. Po mojem mnenju je ključno, da je zadevna oseba prisotna v vseh fazah, ki so odločilne za sprejetje te odločbe.

53.

Glede na navedeno predlagam, da se izraz „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP razlaga kot vsaka faza postopka, ki odločilno vpliva na končno odločitev o odvzemu prostosti osebi.

54.

To pomeni, da so, kot predlaga Komisija, vsi postopki, ki so del teh zadev – sodna postopka, v katerih je bila izrečena prvotna pogojna zaporna kazen, sodna postopka, v katerih sta bili isti osebi obsojeni za sprožitveni kaznivi dejanji, in postopka (če sta ločena), v katerih je bila spremenjena prvotna pogojna zaporna kazen – „sojenja, ki so se zaključila z odločbo“. Vsi so odločilni za odvzem prostosti, zaradi katerega se zahteva predaja zadevnih oseb.

55.

Sodna praksa Sodišča v zvezi s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ dopušča in celo podpira predlagano razlago.

56.

Sodišče je v sodbi Tupikas odločilo tako: „v primeru, v katerem je postopek zajemal več stopenj, na katerih so bile izdane zaporedne odločbe, od katerih je bila vsaj ena izdana v odsotnosti, [je treba] pojem ‚sojenje, ki se je zaključilo z odločbo‘, v smislu člena 4a(1) [Okvirnega sklepa o ENP] razumeti kot stopnjo, na kateri je bila izdana zadnja od teh odločb […]“. ( 28 )

57.

Ta stavek bi lahko nakazoval, da sta za določitev, ali se uporablja člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, pomembna samo zadnja postopka.

58.

Vendar je Sodišče v sodbi Zdziaszek, ki je bila razglašena istega dne kot sodba Tupikas, pojasnilo: „ugotoviti [je treba], da je treba v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bilo po pritožbeni stopnji, na kateri je bila opravljena ponovna vsebinska presoja zadeve, s pravnomočno odločbo odločeno o krivdi zadevne osebe in ji je bila zato prav tako naložena zaporna kazen, katere višina pa je bila spremenjena s poznejšo odločbo, ki jo je pristojni organ sprejel ob uveljavljanju polja proste presoje v zvezi s tem in s katero je bila pravnomočno določena kazen, ti odločbi, tako eno kot tudi drugo, upoštevati za namene uporabe člena 4a(1) [Okvirnega sklepa o ENP]“. ( 29 )

59.

To pomeni, da je po mnenju Sodišča za sprožitev uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP upoštevnih več faz postopka, če so odločilne za izrek kazni, s katero se osebi odvzame prostost. Navedeno točko iz sodbe Tupikas je torej treba razumeti v okviru navedene zadeve: Sodišče je odgovarjalo na vprašanje predložitvenega sodišča o tem, ali je pritožbeni postopek „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, če je bila oseba navzoča na prvi stopnji, ne pa tudi v fazi pritožbe. Ta izjava ne izključuje predlagane razlage, v skladu s katero so vsi postopki, ki prispevajo k odločitvi o odvzemu prostosti ( 30 ), zajeti v izrazu „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“.

60.

Obravnavani zadevi se od prejšnjih razlikujeta po tem, da sojenji za sprožitveni kaznivi dejanji, ki sta potekali v nenavzočnosti, nista bili izvedeni v zvezi s pogojno zaporno kaznijo, za katero je bil izdan ENP. Učinek teh sodnih postopkov na končno odločitev o kaznih za prvo kaznivo dejanje oziroma prvi kaznivi dejanji je bil le stranski. Hkrati je bil tudi odločilen.

61.

Čeprav vprašanje, ali je tako sojenje „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, ni bilo neposredno obravnavano, prejšnja sodna praksa ne nasprotuje razlagi, v skladu s katero tako sojenje, kadar je odločilno za dokončno odločitev o kazni, spada na področje uporabe tega pojma.

62.

Odločitvi o preklicu pogojne odložitve izvršitve zaporne kazni za prvo kaznivo dejanje oziroma prvi kaznivi dejanji sta bili odvisni od ugotovitve krivde za sprožitveni kaznivi dejanji v drugem sojenju ter od narave in trajanja kazni, izrečenih za ti kaznivi dejanji. Ker sta bili sojenji za sprožitveni kaznivi dejanji odločilni del odločitve o preklicu pogojne odložitve izvršitve zaporne kazni za prvo kaznivo dejanje oziroma prvi kaznivi dejanji, sta del „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

63.

V sodbi Zdziaszek ( 31 ) je Sodišče ob sklicevanju na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ( 32 ) razlikovalo med pravnomočno odločbo, ki določa vrsto in višino izrečene kazni, na eni strani ter načinom izvršitve izrečene zaporne kazni na drugi strani. Ugotovilo je, da „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, zajema prvo skupino postopkov, ne pa tudi druge. ( 33 )

64.

Ta ugotovitev je imela odločilno vlogo v zadevi Ardic. Predložitveno sodišče se je, tako kot vsi udeleženci v postopku pred Sodiščem, osredotočilo predvsem na posledice te sodbe za rešitev obravnavanih združenih zadev.

65.

V zadevi Ardic je šlo za preklic začasne izpustitve iz zapora pred iztekom zaporne kazni. S. Ardic, nemški državljan, je bil v Nemčiji obsojen na zaporno kazen, izrečeno z dvema sodbama. Potem ko je prestal del te kazni, je bila izvršitev preostanka te kazni pogojno odložena. Natančneje, v skladu z nemškim pravom se lahko po tem, ko je določen del zaporne kazni prestan in so izpolnjeni dodatni pogoji, preostali del zaporne kazni pogojno odloži in odobri začasna izpustitev. ( 34 )

66.

Vendar S. Ardic ni izpolnil pogojev, povezanih z začasno izpustitvijo. Zato je nemško sodišče preklicalo začasno izpustitev v postopku, v katerem S. Ardic ni bil navzoč. Vprašanje, na katero je Sodišče odgovorilo v zadevi Ardic in ki ga je postavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), ki je odločalo o izvršitvi ENP, je bilo, ali postopek za preklic začasne izpustitve pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ za namene uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

67.

V sodbi Ardic je Sodišče dejansko ponovilo, da v skladu s sodno prakso ESČP načini izvršitve ali uporabe zapornih kazni ne spadajo pod člen 6(1) EKČP in zato tudi ne pod člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. ( 35 ) Sodišče je ob uporabi te logike za položaj S. Ardica ugotovilo, da odločba, ki je bila sporna v tej zadevi, ni spadala pod člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

68.

Sodba v zadevi Ardic si zasluži nekaj kritike. Na primer, še zdaleč ni jasno, zakaj bi bilo treba sodno prakso ESČP, ki razlaga izraz „kazenske obtožbe“ (upošteven za uporabo člena 6 EKČP), samodejno prenesti na razlago člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. ( 36 ) Zdi se, da je skoraj izključno sklicevanje Sodišča na zadevo Boulois proti Luksemburgu ( 37 ), ki se je nanašala na zavrnitev prošnje za enodnevni začasni izpust iz zapora, ( 38 ) da bi utemeljilo ugotovitev, da je odločba o preklicu začasne izpustitve način izvršitve kazni, težko zagovarjati. Vendar omejitev na formalistično branje sodbe Ardic, po katerem bi bilo treba odločbe vedno uvrstiti bodisi v predal „način izvršitve kazni“ bodisi v predal „odločba o vrsti in višini kazni“, ne ustreza razlogovanju Sodišča.

69.

Najpomembnejša ugotovitev Sodišča v sodbi Ardic je po mojem mnenju ta: „Ob upoštevanju zgornjih elementov je torej treba ugotoviti, da za potrebe člena 4a(1) [Okvirnega sklepa o ENP] pojem ‚odločba‘, ki je vsebovan v njem, ne zajema odločbe v zvezi z izvršitvijo ali uporabo predhodno izrečene zaporne kazni, razen če je cilj ali učinek te odločbe, da se spremenita bodisi narava bodisi obseg navedene kazni in je imel organ, ki jo je izdal, glede tega polje proste presoje“. ( 39 )

70.

Zdi se, da formalno razlikovanje med odločbami o izvršitvi kazni na eni strani in odločbami o vrsti in višini kazni na drugi strani ni imelo odločilne vloge pri ugotavljanju, ali je zadevna odločba „odločba“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. Pomembno je bilo, da je namen ali učinek odločbe sprememba predhodno izrečene kazni. Poleg tega je bilo pomembno, da sprememba kazni ni samodejna, temveč je odvisna od diskrecijske pravice organa odločanja, k čemur se bom vrnila v naslednjem oddelku.

71.

Ne glede na to, ali se strinjamo z uporabo te razlage za položaj v zadevi Ardic ali ne, se zdi, da je na Sodišče v tej zadevi vplivalo dejstvo, da je S. Ardic zapustil Nemčijo, s čimer je očitno kršil pogoje začasne izpustitve. ( 40 ) Zato preklica začasne izpustitve ni sprožila odločba sodišča, temveč dejstvo, da je S. Ardic očitno kršil pogoje začasne izpustitve.

72.

Ta ugotovitev v posebnih okoliščinah zadeve Ardic ne pomeni, da postopki v obravnavanih zadevah, tako v zvezi s sprožitvenima kaznivima dejanjema kot v zvezi s preklicem pogojne odložitve izvršitve zaporne kazni po obsodbah za ti kaznivi dejanji, ne spadajo na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

73.

Učinek sojenj za sprožitveni kaznivi dejanji je bil, da je sprememba kazni, izrečenih v prvih sojenjih, postala neizogibna ali vsaj mogoča. Zato bi bilo treba tema zadevnima osebama dati možnost, da se zagovarjata na sojenju za sprožitveni kaznivi dejanji. ( 41 ) Njuna navzočnost pri teh postopkih je bila seveda pomembna za njuno pravico do obrambe v zvezi s samima sprožitvenima kaznivima dejanjema; vendar to z vidika člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP ni pomembno. Pomembno je, da bi njuna obramba na sojenjih za sprožitveni kaznivi dejanji lahko vplivala na spremembo kazni za prvo kaznivo dejanje oziroma za prvi kaznivi dejanji, za kateri sta bila izdana ENP. ( 42 )

74.

Glede postopkov v zvezi s preklicem pogojne odložitve izvršitve, če so ločeni od sojenja za sprožitveno kaznivo dejanje, je njihov namen prav morebitna sprememba predhodne odločitve o kazni. Če ima torej organ odločanja v zvezi z odločitvijo o preklicu pogojne odložitve izvršitve diskrecijsko pravico, so ti postopki zajeti v ugotovitvi Sodišča v sodbi Ardic, kot je povzeta v točki 69 teh sklepnih predlogov.

75.

Skratka, prejšnja sodna praksa ne preprečuje, temveč celo podpira ugotovitev, da je „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, vsak postopek, ki odločilno vpliva (zaradi svojega učinka ali namena) na končno odločbo o izreku zaporne kazni, za katero je izdan ENP.

76.

Zato ni mogoče sprejeti trditev ministra za pravosodje in enakost ter Irske, ki sta na podlagi sklicevanja na zadevo Ardic sklepala, da obravnavani združeni zadevi pomenita zgolj način izvršitve in zato ne spadata na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

77.

Odvzem možnosti LU in PH, da bi na sojenjih za sprožitveni kaznivi dejanji uveljavljala svojo pravico do obrambe, je torej lahko razlog za zavrnitev izvršitve ENP, če ni izpolnjen noben od pogojev iz člena 4a(1), od (a) do (d), Okvirnega sklepa o ENP.

78.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem 1(b) v zadevi C‑514/21 ugotoviti pomen morebitnega obstoja diskrecijske pravice sodišča v odreditveni državi pri odločanju o preklicu pogojne odložitve izvršitve.

79.

Kot je bilo že pojasnjeno v zvezi s posledicami sodbe Ardic za obravnavani zadevi, je diskrecijska pravica organa odločanja pomembna za opredelitev odločbe kot odločbe, ki spada na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. Vendar zaradi diskrecijske pravice organa, ki odloča o preklicu pogojne odložitve izvršitve, pri čemer se zdi, da jo organ odločanja zadevi C‑514/21 ima, sojenje za sprožitveno kaznivo dejanje ni izključeno s področja uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

80.

Naj pojasnim.

81.

Odločitvi o preklicu pogojne odložitve izvršitve, bodisi samodejna (kot v zadevi C‑515/21) bodisi odvisna od presoje organa odločanja (kot v zadevi C‑514/21), ne bi mogli biti sprejeti, če ne bi bila ugotovljena krivda in izrečeni zaporni kazni za sprožitveni kaznivi dejanji. Če bi se osebi, katerih predaja se zahteva, udeležili sojenja za sprožitveno kaznivo dejanje, bi lahko ovrgli svojo krivdo ali vplivali na izrek kazni. Tako je, ker je imelo sodišče, ki je odločalo o sprožitvenih kaznivih dejanjih, določeno diskrecijsko pravico glede vrste in višine kazni. ( 43 )

82.

Če krivda za sprožitveni kaznivi dejanji ne bi bila ugotovljena ali če bi kazen ostala le finančna, se postopek za preklic pogojne odložitve izvršitve sploh ne bi začel. Sojenji za sprožitveni kaznivi dejanji sta bili tisti, ki sta sprožili (od tod njuno poimenovanje) spremembo kazni za prvo kaznivo dejanje oziroma prvi kaznivi dejanji.

83.

To očitno velja v položaju, v katerem je preklic pogojne odložitve izvršitve samodejen. Vendar to velja tudi v položaju, ko ima organ odločanja diskrecijsko pravico glede preklica pogojne odložitve izvršitve. Zadnjenavedene diskrecijske pravice ne bi bilo, če ne bi bila izrečena kazen za sprožitveno kaznivo dejanje. Zato bi morali zadevnima osebama zaradi ustreznega varstva njunih pravic do obrambe omogočiti, da bi bili navzoči tako pri sojenju za sprožitveni kaznivi dejanji kot tudi v ločenem postopku za spremembo prve zaporne kazni, če so imeli organi v tem zadnjenavedenem postopku diskrecijsko pravico.

84.

Diskrecijska pravica organa, ki odloča o preklicu pogojne odložitve izvršitve, tako ne vpliva na ugotovitev, da sodna postopka zaradi sprožitvenih kaznivih dejanj spadata na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. Je pa pomembna za odločitev, ali so taki postopki, če potekajo ločeno, kot se zdi, da je bilo v zadevi C‑515/21, prav tako zajeti z izrazom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“. ( 44 )

85.

Oseba, ki bi ji lahko bila odvzeta prostost, bi morala imeti možnost, da je osebno navzoča v tem postopku, če ima organ odločanja diskrecijsko pravico, da po ugotovitvi krivde za sprožitveno kaznivo dejanje ne prekliče ali le delno prekliče pogojno odložitev zaporne kazni. Takšen postopek je torej – enako kot sojenje za sprožitveno kaznivo dejanje – „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, osebi, ki jo je treba predati, pa je treba omogočiti, da je navzoča v obeh postopkih.

86.

Če pa je odločba o preklicu pogojne odložitve izvršitve zaporne kazni, nasprotno, le ugotovitvena in samodejno sledi ugotovitvi krivde in določitvi kazni za sprožitveno kaznivo dejanje, je zgolj to zadnjenavedeno sojenje (in ne postopek za preklic, če je ločen) „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) okvirnega sklepa o ENP. Zdi se, da je tako v zadevi C‑515/21.

87.

Sodišče je v zadevi Ardic opozorilo, da bi pretirana razširitev pojma „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, lahko ogrozilo učinkovitost mehanizma ENP. ( 45 )

88.

Strinjam se, da področja uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP ne bi smeli razlagati široko, saj pomeni izjemo od splošnega pravila, da mora izvršitveni organ zaupati odreditvenemu organu in samodejno izvršiti ENP. ( 46 ) Vendar namen vključitve člena 4a v navedeni okvirni sklep ni bil le povečati učinkovitost mehanizma ENP, temveč tudi izboljšati raven varstva pravice do navzočnosti na sojenju. ( 47 )

89.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 4a(1) ni bil naveden v prvotni različici Okvirnega sklepa o ENP, temveč je bil dodan z Okvirnim sklepom o spremembi 2009/299. Namen te spremembe iz leta 2009 je bil „določiti jasne in skupne razloge za zavrnitev priznanja odločb, izdanih v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča“, ( 48 ) kar velja za različne pravne akte Unije, ki se nanašajo na pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah ( 49 ).

90.

S členom 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, ki izhaja iz zgoraj navedenih sprememb, so harmonizirani pogoji, pod katerimi lahko organ, ki izvršuje ENP v kateri koli državi članici, ne prizna odločbe sodišča odreditvene države, izdane v okviru sojenja v nenavzočnosti. V tej spremembi je upoštevano, da je pravica do navzočnosti na sojenju del člena 6 EKČP, kot ga razlaga ESČP, vendar tudi, da ta pravica ni absolutna. ( 50 )

91.

Natančneje, obtoženec se lahko pravici do navzočnosti na sojenju prostovoljno odpove, bodisi izrecno bodisi molče, vendar nedvoumno. ( 51 )

92.

Da bi se ugotovilo, da je tako, člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP določa položaje, v katerih mora izvršitveni organ ugotoviti, da se je oseba, katere predaja se zahteva z ENP, odpovedala pravici do osebne udeležbe na sojenju (ali ponovnem sojenju) v odreditveni državi (člen 4a(1), od (a) do (c), Okvirnega sklepa o ENP). Če je eden od teh pogojev izpolnjen ali če obstaja možnost ponovnega sojenja v odreditveni državi po predaji (člen 4a(1)(d) Okvirnega sklepa o ENP), mora izvršitveni organ predati osebo, za katero je bil izdan ENP. ( 52 ) Tako je, ker če je izpolnjen eden od teh pogojev, je (ali bo) imela ta oseba možnost biti navzoča na sojenju in vplivati na končno odločitev. Če pa, nasprotno, ni izpolnjen noben od teh pogojev, je izvršitveni organ – vendar samo v tem primeru – z Okvirnim sklepom o ENP pooblaščen, da zavrne predajo.

93.

Člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP torej utira pot harmonizirani in enostavni predaji, hkrati pa spoštuje visoko raven zaščite, ki je zagotovljena osebam, obtoženim kaznivih dejanj, ki imajo možnost, da se branijo na sojenju.

94.

Učinkovitosti mehanizma ENP torej ni mogoče doseči v škodo temeljnih pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi ustavnega reda Unije.

95.

To, kako Evropska unija razume dopustne omejitve pravice biti navzoč na sojenju, je jasno navedeno v členu 4a(1), od (a) do (d), Okvirnega sklepa o ENP. Te omejitve so določene na ravni varstva, ki je višja od tiste, ki jo zagotavlja člen 6 EKČP. ( 53 ) Ta odločitev zakonodajalca Unije je bila potrjena z Direktivo 2016/343. ( 54 )

96.

Osebi, ki bi ji lahko bila odvzeta prostost, je treba dejansko omogočiti, da vpliva na takšno odločitev. Zato mora imeti ta oseba, kot sem že pojasnila, možnost biti navzoča v vseh fazah postopka, ki odločilno vplivajo na odločbo o odvzemu prostosti.

97.

Čeprav bi torej lahko trdili, da bi bil sistem ENP učinkovitejši, če sojenja za sprožitvena kazniva dejanja ne bi bila del „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“, bi bila takšna razlaga v nasprotju z ravnjo varstva pravice do navzočnosti na sojenju, kot je harmonizirana na ravni Unije.

98.

Ravni varstva, ki jo je izbral zakonodajalec Unije in z učinkom v vseh državah članicah, ni mogoče znižati zaradi skrbi za učinkovito delovanje mehanizma ENP.

99.

Torej ni mogoče sprejeti trditve, da bo razlaga, ki kot „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ obravnava vsak primer postopka, ki lahko vpliva na odločbo o odvzemu prostosti, ogrozila mehanizem ENP.

100.

Kaj pa nekaznovanost? Ali bi se LU in PH lahko izognila zaporni kazni, ki bi jo morala prestati v zadevnih odreditvenih državah članicah, če bi bili sojenji za sprožitveni kaznivi dejanji vključeni v pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“? Mislim, da ne.

101.

Kazen, ki jima je bila izrečena na podlagi sojenja za njuno prvo kaznivo dejanje oziroma njuni prvi kaznivi dejanji, ni imela za posledico odvzema prostosti. Če so v poznejših postopkih, ki sprožijo odvzem prostosti, storjene napake, je tudi ta odvzem prostosti sam po sebi napačen. V tem smislu Komisija upravičeno poudarja, da v teh dveh primerih ne bi bilo mogoče izdati ENP, če ne bi obstajala sodna postopka zaradi sprožitvenih kaznivih dejanj. Izključitev poznejših sojenj s področja uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP bi zato lahko privedla do nezakonitega odvzema prostosti.

102.

Menim torej, da je treba izraz „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP razlagati kot katero koli fazo postopka, ki odločilno vpliva na odločitev o odvzemu prostosti osebi. Tako je, ker je treba zadevni osebi dati možnost, da vpliva na končno odločitev o svoji svobodi.

103.

Zato menim, da obe sojenji (za prvo kaznivo dejanje oziroma prvi kaznivi dejanji in za sprožitveni kaznivi dejanji) spadata na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

104.

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem v obeh zadevah, ki ju bom obravnavala skupaj, sprašuje naslednje: ali je upravičeno (ali celo dolžno) preveriti, ali je bila v postopkih zaradi sprožitvenih kaznivih dejanj in v zvezi s posledičnimi nalogi za izvršitev v odreditveni državi kršena pravica do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja člen 6 EKČP? Ali ima izvršitveni organ, če se ugotovi kršitev člena 6 EKČP, pravico ali celo obveznost, da zavrne izvršitev ENP ali da za predajo odreditveni državi določi pogoje? Ali je za takšno preverjanje potrebna presoja o kršitvi bistva temeljne pravice, ki jo zagotavlja člen 6 EKČP, in kakšno je bistvo te pravice v položaju, ko je postopek potekal v nenavzočnosti?

105.

Ta vprašanja je treba glede na odgovor na prvo vprašanje analizirati različno. Z drugimi besedami, odgovori so odvisni od tega, ali sojenja zaradi sprožitvenih kaznivih dejanj in iz njih izhajajoči nalogi za izvršitev spadajo na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP ali ne. Da bi Sodišču izčrpno pomagala, bom predstavila svoja predloga za obe možnosti, med katerima bo Sodišče na koncu izbralo.

106.

Na začetku je treba opozoriti, da ti vprašanji izhajata iz nasprotja med obveznostjo nacionalnih sodišč, da preverijo in zagotovijo spoštovanje člena 6 EKČP, na eni strani in idejo medsebojnega zaupanja, na kateri temelji mehanizem ENP, v skladu s katero mora izvršitveni organ načeloma samodejno izvršiti ENP, ne da bi se spraševal o postopkih v odreditveni državi, na drugi strani.

107.

Če bi Sodišče ugotovilo, kot sem predlagala, da sta obe sojenji zaradi sprožitvenih kaznivih dejanj „sojenji, ki sta se zaključili z odločbo“, bi to pomenilo, da se uporablja člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. V takem primeru je obveznost predaje ali možnost, da se oseba ne preda, v celoti odvisna od pogojev iz te določbe.

108.

Če izvršitveni organ ugotovi, da je eden od teh pogojev izpolnjen, na primer, da obstaja možnost ponovnega sojenja v odreditveni državi po predaji, kot je predvideno v členu 4a(1)(d) Okvirnega sklepa o ENP, mora izvršitveni organ izvršiti ENP. ( 55 ) Če je izpolnjen eden od pogojev iz člena 4a(1), od (a) do (d), Okvirnega sklepa o ENP, člen 6 EKČP ni kršen. Zato dodatna preiskava o morebitnih kršitvah te določbe ni potrebna.

109.

Takšen sklep izhaja iz namena člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP. Ta določba je bila, kot je pojasnjeno (glej točko 89 teh sklepnih predlogov), uvedena zaradi harmonizacije pogojev, pod katerimi se lahko omeji pravica do navzočnosti na sojenju. Takšni pogoji v celoti izpolnjujejo zahteve iz člena 6 EKČP in njegovo razlago, ( 56 ) če ne določajo celo višje ravni varstva te temeljne pravice v primerjavi z EKČP ( 57 ).

110.

Zato izvršitveni organ pri izpolnjevanju obveznosti predaje iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP nujno izpolnjuje tudi svoje obveznosti iz člena 6 EKČP.

111.

Nasprotno, če ni izpolnjen noben od pogojev iz člena 4a(1), od (a) do (d), Okvirnega sklepa o ENP, ima izvršitveni organ možnost, da ENP ne izvrši. To pomeni, da se lahko izvršitveni organ odloči, ali bo izvršil ENP ali ne.

112.

Dodatno vprašanje se torej nanaša na način, kako naj izvršitveni organ izvaja to diskrecijsko pravico. Ali pravo Unije, vključno z Okvirnim sklepom o ENP, ureja izvajanje te diskrecijske pravice?

113.

Menim, da v zvezi z možnostjo, da se oseba ne preda, v skladu s pravom Unije ni potrebno nič drugega kot ugotoviti, da ni izpolnjen noben od pogojev iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP.

114.

Vendar je lahko raven varstva, ki se zagotavlja na podlagi člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, v določenih okoliščinah višja od tiste iz člena 6 EKČP. ( 58 ) Zato obstaja možnost, da ni prišlo do kršitve člena 6 EKČP, čeprav pravica do navzočnosti na sojenju, kot se razlaga v pravnem redu Unije, morda ni bila spoštovana. Ali se mora izvršitveni organ v takem primeru pred odločitvijo o predaji prepričati, da člen 6 EKČP ni bil kršen? Menim, da odgovor na to vprašanje ne spada na področje uporabe prava Unije.

115.

Izvršitveni organ lahko – vendar mu ni treba, tudi po ugotovitvi, da pogoji iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP niso izpolnjeni – upošteva druge okoliščine, na podlagi katerih se lahko prepriča, da predaja zadevne osebe ne pomeni kršitve njene pravice do obrambe iz člena 6 EKČP, in nato osebo preda. ( 59 )

116.

Občutljivejše vprašanje je: ali se lahko izvršitveni organ odloči, da osebo preda, čeprav niso izpolnjeni pogoji iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP in bi lahko predaja hkrati povzročila morebitno kršitev člena 6 EKČP?

117.

Menim, da v takem primeru Okvirni sklep o ENP izvršitvenemu organu še vedno omogoča izbiro in ne preprečuje odločitve za predajo. Očiten ugovor zoper to ugotovitev je, da to odpira možnost kršitve temeljne pravice zadevne osebe do poštenega sojenja. Ali je to lahko dovoljeno na podlagi Listine ali celo člena 1(3) Okvirnega sklepa o ENP? Seveda ne. Vendar je v takem primeru za varstvo temeljnih pravic odgovorna odreditvena država (kot bom podrobneje pojasnila pri analizi scenarija, po katerem se člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP ne uporablja v obravnavanih zadevah).

118.

Iz tega izhaja, da je člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP izčrpan v trenutku, ko je izvršitvenemu organu dana možnost, da osebe ne preda.

119.

Nazadnje menim, da če se izvršitveni pravosodni organ odloči za izvršitev ENP na podlagi diskrecijske pravice iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, ne more postavljati pogojev odreditvenemu pravosodnemu organu. To bi bilo v nasprotju s hitrim delovanjem sistema ENP in bi dejansko ogrozilo medsebojno zaupanje med pravosodnima organoma. Možnost iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP je izbira med izvršitvijo in neizvršitvijo, ki pa izvršitvenemu pravosodnemu organu ne daje pooblastila za izkrivljanje načina izvršitve. ( 60 )

120.

Kadar položaj spada na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, mora izvršitveni organ le preveriti, ali so pogoji iz tega člena izpolnjeni. S tem izvršitveni organ nujno izpolnjuje tudi svoje obveznosti spoštovanja člena 6 EKČP.

121.

Drugo in tretje vprašanje v obeh zadevah sta bolj smiselni, če Sodišče ugotovi, da sojenja zaradi sprožitvenih kaznivih dejanj (ali obravnava v zvezi z izvršitvijo) niso del „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“. V tem primeru na podlagi Okvirnega sklepa o ENP ni možnosti, da bi izvršitveni organ zavrnil izvršitev ENP.

122.

Glede na sedanjo razlago Okvirnega sklepa o ENP se zdi odgovor na vprašanje, ali lahko izvršitveni organ razišče morebitne kršitve člena 6 EKČP in se, če jih ugotovi, odloči, da ENP ne bo izvršil, preprost: Ne, ne more. Okvirni sklep o ENP vsebuje izčrpen seznam razlogov za neizvršitev ENP, države članice pa ne smejo dodajati razlogov, ki v njem niso našteti. ( 61 )

123.

Vendar se zdi, da to pomeni težavo za vse večje število nacionalnih sodišč, ki se soočajo z izvrševanjem ENP in so hkrati zavezana k spoštovanju člena 6 EKČP. ( 62 ) Zdi se, da predložitveno sodišče meni, da bi predaja v obravnavanih zadevah povzročila „očitno odrekanje sodnega varstva“ ( 63 ) in ga tako postavila v položaj, v katerem bi kršilo svoje obveznosti iz EKČP. Teh pomislekov nacionalnih izvršitvenih organov ne bi smeli zanemariti.

124.

Vprašanje, ki se torej v teh zadevah implicitno postavlja, je, ali člen 1(3) Okvirnega sklepa o ENP dopušča dodatne razloge za zavrnitev predaje, zlasti če bi predaja povzročila „očitno odrekanje sodnega varstva“ ali, kot je navedeno v vprašanjih predložitvenega sodišča, kršitev bistva temeljne pravice do poštenega sojenja.

125.

Člen 1(3) Okvirnega sklepa o ENP jasno določa, da uporaba tega akta ne sme povzročiti kršitve temeljnih pravic in načel, ki jih priznava pravni red Unije. Vprašanje predložitvenega sodišča je torej mogoče razumeti tako, da sprašuje, ali je upravičeno, tudi če ne gre za nobenega od položajev, naštetih v Okvirnem sklepu o ENP, zavrniti predajo, če kljub temu ugotovi, da po predaji obstaja možnost kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja v odreditveni državi.

126.

Sodišče je doslej takšno možnost na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa o ENP potrdilo v dveh primerih. Prvič, v sodbi Aranyosi in Căldăraru ( 64 ) je Sodišče ugotovilo, da je nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, v primeru katerega gre za varstvo absolutne temeljne pravice, ( 65 ) razlog za zavrnitev predaje. Drugič, v sodbi LM ( 66 ) je Sodišče ugotovilo, da je lahko zavrnitev predaje upravičena tudi zaradi nevarnosti kršitve pravice do poštenega sojenja. ( 67 )

127.

Vendar je v obeh položajih dvom, da temeljna pravica osebe, ki jo je treba predati, morda ne bo spoštovana, sprožila začetna ugotovitev izvršitvenega organa, da obstaja splošna ali sistemska težava z varstvom temeljnih pravic v odreditveni državi. V zadevi Aranyosi in Căldăraru ( 68 ) je bila možnost izvršitvenega organa, da presodi, ali bi bila oseba, katere predaja se zahteva, izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, odvisna od začetne ugotovitve, da obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo nekatere skupine ljudi ali nekatere zapore. V zadevi LM ( 69 ) in nadaljnjih zadevah ( 70 ) je moral izvršitveni organ, preden je ugotovil, da je ogrožena pravica do poštenega sojenja osebe, ki jo je bilo treba predati, najprej preveriti obstoj sistemskega ali splošnega pomanjkanja neodvisnosti sodišč v odreditveni državi članici.

128.

Utemeljitev ugotovitev Sodišča v opisani vrsti zadev je, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti ni bilo medsebojnega zaupanja, ki je temelj vzajemnega priznavanja. Poznavanje takšnih pomanjkljivosti torej izvršitvenemu organu omogoča, da izrazi dvom o postopkih v odreditveni državi in preveri, ali obstaja nevarnost kršitve pravice osebe, ki jo je treba predati.

129.

Če takšnih sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti ni, pa ne vidim razloga, da bi izvršitveni organ preverjal, ali bo odreditvena država kršila pravico osebe, ki jo je treba predati, razen v položajih, ki so predvideni v Okvirnem sklepu o ENP.

130.

Nasprotno, dopuščanje takšnih preverjanj bi bilo v nasprotju z idejo medsebojnega zaupanja, na kateri temelji mehanizem ENP. Ta mehanizem temelji na ideji, da vsaka država članica spoštuje skupne temeljne vrednote in si prizadeva zagotoviti njihovo varstvo. ( 71 )

131.

Mehanizem ENP je bil uveden zato, da bi se predaja lahko izvedla hitro, in sicer na podlagi zaupanja v institucije drugih držav. Omogočanje preverjanja spoštovanja temeljnih pravic v vsakem posameznem primeru bi pomenilo, da se mehanizem ENP spreminja v nekaj, kar je bolj podobno prej obstoječim postopkom izročitve.

132.

Če bi bilo to potrebno, menim, da za tako spremembo mehanizma ENP, kot je bil uveden z Okvirnim sklepom o ENP, ni pristojno Sodišče, temveč zakonodajalec Unije.

133.

Ne morem izključiti, da se lahko pojavijo okoliščine, v katerih bi se omogočanje preverjanja morebitnih posameznih kršitev temeljnih pravic osebe, katere predaja se zahteva, izkazalo za potrebno tudi, če v odreditveni državi ni sistemskih pomanjkljivosti. Vendar na področju, na katerem je prišlo do harmonizacije na ravni Unije, kot je vprašanje dopustnih omejitev pravice do navzočnosti na sojenju, ( 72 ) ne vidim razloga za dodajanje izjem v sistem ENP, kot je zasnovan v Okvirnem sklepu o ENP.

134.

Sodišče je že presodilo, da se oseba, katere predaja se zahteva, pri nasprotovanju predaji s strani države izvršiteljice ne more sklicevati na to, da odreditvena država ni prenesla Direktive (EU) 2016/343, ki med drugim harmonizira nekatere vidike pravice do navzočnosti na sojenju v kazenskem postopku. Sodišče je dalje pojasnilo, da obveznost odreditvene države članice, da v svojem pravnem sistemu spoštuje vse določbe prava Unije, vključno z Direktivo (EU) 2016/343, ostaja nespremenjena. ( 73 ) Odreditvena država je tista, ki mora zagotoviti pravno sredstvo, ki je na voljo pred njenimi sodišči, da se zagotovi spoštovanje te direktive.

135.

To, da se od izvršitvenega organa zahteva, da osebo preda zunaj položajev, določenih v Okvirnem sklepu o ENP, zato ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, kot so določeni v členu 6 PEU. ( 74 ) Po predaji, kot ugotavlja Irska, je odreditvena država članica še vedno odgovorna za zagotavljanje temeljnih pravic. ( 75 )

136.

Če bi torej Sodišče ugotovilo, da sojenja za sprožitvena kazniva dejanja ne spadajo na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP, menim, da je izvršitveni organ dolžan izvršiti ENP. Ker ni pomislekov glede sistemskih pomanjkljivosti v odreditveni državi članici, izvršitveni organ ne bi smel preverjati skladnosti s členom 6 EKČP v tej državi glede osebe, katere predaja se zahteva, temveč je dolžan izvršiti ENP.

137.

Nazadnje, predložitveno sodišče je v vprašanju 3(b) v obeh zadevah vprašalo, ali je treba presojo morebitnih kršitev, zaradi katerih lahko izvršitveni organ zavrne predajo, omejiti na tiste, ki se nanašajo na bistvo temeljne pravice do poštenega sojenja.

138.

Menim, da poleg položajev, ki so predvideni v Okvirnem sklepu o ENP, in ob neobstoju sistemskih pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice mehanizem ENP ne omogoča, da bi izvršitveni organ preverjal, ali je oziroma bo kršeno bistvo temeljne pravice do poštenega sojenja zahtevanih oseb.

139.

Kadar položaj ne spada v člen 4a(1) Okvirnega sklepa o ENP in če ni sistemskih pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice, izvršitveni organ ne more preverjati, ali je oziroma ali bi bila kršena temeljna pravice do poštenega sojenja zahtevanih oseb, temveč mora izvršiti ENP.

140.

Po izvršitvi ENP odreditvena država ohrani odgovornost za zagotavljanje temeljnih pravic predane osebe.

141.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), odgovori: