1.

Maxime Picard s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. marca 2021, Picard/Komisija (T‑769/16, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:153), s katero je bila zavrnjena njegova tožba za razglasitev ničnosti, na eni strani, odgovora upravitelja iz sektorja „Pokojnine“ oddelka 4 Urada Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) z dne 4. januarja 2016, v skladu s katerim sta polna upokojitvena starost in letna odmerna stopnja pokojninskih pravic pritožnika s 1. junijem 2014 prešli na 66 let in 1,8 %, in na drugi strani, odločbe direktorja direktorata E Generalnega direktorata (GD) za človeške vire pri Evropski komisiji (v nadaljevanju: GD za človeške vire) kot organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), z dne 25. julija 2016 o zavrnitvi pritožbe, ki jo je M. Picard vložil zoper odgovor z dne 4. januarja 2016.

2.

Ta zadeva je za Sodišče priložnost, da obravnava dve vprašanji.

3.

Na prvem mestu, Sodišče bo moralo odločiti o pogojih za časovno veljavnost prehodnih določb, ki se uporabljajo za pogodbene uslužbence Unije v zvezi z letno odmerno stopnjo pokojninskih pravic in upokojitveno starostjo ter so določene v Uredbi (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije ( 2 ). Rešitev, ki jo bo glede tega sprejelo Sodišče, bo pomembno vplivala na pokojninski sistem, ki se uporablja za nezanemarljiv del pogodbenih uslužbencev Unije.

4.

Na drugem mestu, ta zadeva bi Sodišču lahko omogočila, da z vidika pojma „akt, ki posega v položaj“, pojasni, kdaj lahko član osebja Unije izpodbija elemente, ki so se uporabili kot podlaga za določitev njegovih pokojninskih pravic.

5.

V tej zadevi so upoštevni:

6.

Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 1 do 25 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti, kot sledi.

7.

M. Picard je bil z učinkom od 1. julija 2008 zaposlen pri Komisiji kot pogodbeni uslužbenec na oddelku 5 urada PMO (v nadaljevanju: pogodba iz leta 2008). Pritožnik je bil razvrščen v prvo funkcionalno skupino. Ta pogodba je bila trikrat podaljšana za določen čas in z odločbo z dne 3. maja 2011 za nedoločen čas.

8.

GD za človeške vire je pritožniku 16. maja 2014 ponudil novo pogodbo pogodbenega uslužbenca, ki jo je pritožnik podpisal istega dne (v nadaljevanju: pogodba z dne 16. maja 2014). Ta pogodba za nedoločen čas je začela veljati 1. junija 2014, pri čemer je bil pritožnik razvrščen v drugo funkcionalno skupino.

9.

Pred sklenitvijo te pogodbe so bili Kadrovski predpis in PZDU spremenjeni z Uredbo št. 1023/2013, katere določbe, ki so upoštevne v tej zadevi, se uporabljajo od 1. januarja 2014.

10.

Po reformi iz leta 2014 člen 77, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi člena 109(1) PZDU uporablja za pogodbene uslužbence, določa novo letno odmerno stopnjo v višini 1,8 %, medtem ko je bila prejšnja stopnja 1,9 %. Poleg tega člen 77, peti odstavek, Kadrovskih predpisov določa upokojitveno starost 66 let, drugače kot prej, ko je bila ta določena na 63 let.

11.

Vendar je bila v Prilogi XIII h Kadrovskim predpisom določena prehodna ureditev. Tako se v skladu s členom 21, drugi odstavek, te priloge za uradnike, ki so se zaposlili v času od 1. maja 2004 do 31. decembra 2013, še naprej uporablja letna odmerna stopnja 1,9 %. Poleg tega člen 22(1), drugi pododstavek, navedene priloge določa, da postanejo uradniki, ki so na dan1. maja 2014 stari 35 let ( 3 ) in so se zaposlili pred 1. januarjem 2014, upravičeni do starostne pokojnine v starosti 64 let in 8 mesecev. Nazadnje, člen 1(1) Priloge k PZDU določa, da se te prehodne določbe „smiselno uporabljajo za druge uslužbence, zaposlene na dan 31. decembra 2013“.

12.

Pritožnik je, ker ni bil prepričan glede posledic, ki bi jih lahko imela reforma iz leta 2014 za njegov položaj po podpisu pogodbe z dne 16. maja 2014, z elektronskim sporočilom z dne 4. januarja 2016 upravitelja iz sektorja „Pokojnine“ oddelka 4 urada PMO zaprosil za pojasnila (v nadaljevanju: elektronsko sporočilo z dne 4. januarja 2016).

13.

Ta upravitelj je z elektronskim sporočilom z istega dne pritožniku potrdil, da so se njegove pokojninske pravice zaradi spremembe pogodbe spremenile in da sta zato, kar zadeva njega, polna upokojitvena starost in letna odmerna stopnja pravic do starostne pokojnine s 1. junijem 2014 prešli na 66 let oziroma 1,8 % (v nadaljevanju: odgovor z dne 4. januarja 2016).

14.

Pritožnik je 4. aprila 2016 zoper odgovor z dne 4. januarja 2016 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

15.

Direktor direktorata E GD za človeške vire je kot OPSP z odločbo z dne 25. julija 2016, o kateri je bil pritožnik uradno obveščen 26. julija 2016, navedeno pritožbo primarno zavrgel kot nedopustno zaradi neobstoja akta, ki posega v položaj, podredno pa zavrnil kot neutemeljeno (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi z dne 25. julija 2016).

16.

Pritožnik je s tožbo, vloženo 7. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagal razglasitev ničnosti odgovora z dne 4. januarja 2016 in po potrebi odločbe o zavrnitvi z dne 25. julija 2016. Komisija je 6. februarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločeno vlogo vložila ugovor nedopustnosti zoper to tožbo.

17.

Predsednik tretjega senata je s sklepom z dne 12. oktobra 2017 odločil, da odločanje o zadevi prekine do pravnomočnosti končne odločbe v zadevi T‑128/17, Torné/Komisija.

18.

Po razglasitvi sodbe z dne 14. decembra 2018, Torné/Komisija ( 4 ), in ker zoper to odločbo ni bila vložena pritožba, sta stranki v roku, ki ga je določilo Splošno sodišče, predložili stališči o posledicah navedene sodbe za obravnavano zadevo.

19.

Splošno sodišče je s sklepom z dne 13. maja 2019 v skladu s členom 130(7) Poslovnika odločanje o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, pridržalo za končno odločbo in pridržalo odločitev o stroških.

20.

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo, ki jo je vložil pritožnik.

21.

Splošno sodišče je najprej odločilo, da preuči tožbene razloge, ki jih je navedel pritožnik, ne da bi prej odločalo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija. Splošno sodišče se je pri tem odločanju oprlo na sodno prakso, v skladu s katero lahko sodišče Unije glede na okoliščine posameznega primera presoja, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ne da bi predhodno odločilo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je navedla tožena stranka. ( 5 )

22.

Glede utemeljenosti je Splošno sodišče presodilo, da je Komisija pravilno menila, da pogodba z dne 16. maja 2014 pomeni, da pritožnik ne more biti upravičen do uporabe prehodnih določb iz Priloge XIII h Kadrovskim predpisom v zvezi z letno odmerno stopnjo pokojninskih pravic in upokojitveno starostjo.

23.

Splošno sodišče je v točkah od 65 do 83 izpodbijane sodbe člen 1(1) Priloge k PZDU razlagalo tako, da ta določa, da se prehodna pravila, ki so za uradnike določena v členih 21 in 22 ( 6 ) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, „smiselno uporabljajo za druge uslužbence, zaposlene na dan 31. decembra 2013“.

24.

Splošno sodišče je med drugim odločilo, da iz besedila te določbe izhaja, da se člena 21 in 22 te priloge uporabljata za uslužbence, za katere veljajo PZDU, če je mogoče vzpostaviti analogijo med njimi in uradniki ob upoštevanju značilnosti vsake od teh kategorij osebja. Potem ko je Splošno sodišče preučilo te značilnosti, je poudarilo, da uradnik začne delati in ostane zaposlen v upravi Unije na podlagi akta o imenovanju, ki med njegovo celotno kariero ostane nespremenjen, medtem ko pogodbeni uslužbenec začne delati in ostane zaposlen na podlagi pogodbe, dokler ta učinkuje.

25.

Splošno sodišče je z vidika teh preudarkov razlagalo zahtevo, da morajo biti uslužbenci „zaposleni na dan 31. decembra 2013“ v smislu člena 1(1) Priloge k PZDU.

26.

Splošno sodišče je v točki 81 izpodbijane sodbe presodilo, da pojem „smiselno“ iz člena 1(1) Priloge k PZDU predpostavlja, da so uslužbenci v položaju, ki je analogen položaju uradnikov. Po mnenju Splošnega sodišča je obstoj tega položaja mogoče ugotoviti le, kadar uslužbenec ni podpisal nove pogodbe, ki pomeni začetek novega delovnega razmerja z upravo Unije. V zvezi s tem je spomnilo, da je bilo že odločeno, da lahko delovno razmerje med uslužbencem in upravo Unije ostane nespremenjeno tudi po podpisu nove pogodbe, ki je formalno ločena od prvotne pogodbe, če z zadnjenavedeno pogodbo ni določena bistvena sprememba nalog uslužbenca, zlasti funkcionalne skupine, ki bi lahko posegla v funkcionalno kontinuiteto njegovega delovnega razmerja z upravo Unije. ( 7 )

27.

Splošno sodišče je iz tega najprej sklepalo, da se člena 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom uporabljata samo za druge uslužbence, ki so bili zaposleni na dan 31. decembra 2013 in ki po tem dnevu ostanejo zaposleni na podlagi pogodbe, dokler se njihov položaj ne preuči za izračun pokojninskih pravic.

28.

Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 85 do 93 izpodbijane sodbe iz teh ugotovitev izpeljalo posledice za položaj pritožnika. Predvsem je Splošno sodišče po preučitvi pogodb, ki jih je pritožnik sklenil s Komisijo, in značilnosti delovnih mest, na katerih je bil zaposlen, ugotovilo, da je bilo s spremembo funkcionalne skupine poseženo v funkcionalno kontinuiteto delovnega razmerja pritožnika z upravo. Splošno sodišče je iz tega sklepalo, da je pogodba z dne16. maja 2014 povzročila prenehanje vseh učinkov pogodbe iz leta 2008, na podlagi katere je bil pritožnik „zaposlen na dan 31. decembra 2013“ v smislu člena 1(1) Priloge k PZDU, ter zato prekinitev delovnega razmerja med njim in upravo. Tako je Splošno sodišče ugotovilo, da je pogodba z dne 16. maja 2014 za uporabo navedene določbe pomenila nov začetek dela, tako da pritožnik ni mogel biti upravičen do uporabe prehodnih določb v zvezi z letno odmerno stopnjo pravic do starostne pokojnine in upokojitveno starostjo.

29.

Nazadnje, Splošno sodišče je poudarilo, da te ugotovitve ni mogoče ovreči med drugim s trditvijo pritožnika, da nova pogodba ne ovira upravičenosti do uporabe navedenih prehodnih določb, ker ne povzroči prekinitve kontinuitete vključenosti in prispevka v pokojninski sistem Unije. Po mnenju Splošnega sodišča uporaba navedenih določb za uslužbence ne more biti odvisna od domnevno neprekinjene vključenosti v pokojninski sistem Unije, temveč je odvisna od funkcionalne kontinuitete delovnega razmerja, kot je bilo ugotovljeno v točki 81 izpodbijane sodbe.

30.

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

31.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

32.

Komisija trdi, da je pritožba nedopustna, ker pritožnik v nasprotju s členom 169(2) Poslovnika Sodišča ni natančno opredelil izpodbijanih delov sodbe.

33.

Ta institucija poudarja, da pritožnik kritizira izpodbijano sodbo, ker naj bi Splošno sodišče s tem, da je v točki 90 te odločbe štelo, da zaradi sklenitve nove pogodbe uslužbenec ni bil več „zaposlen“ na dan 31. decembra 2013 v smislu člena 1(1) Priloge k PZDU, napačno uporabilo pravo. Iz tega sklepa, da to sklicevanje na samo eno točko izpodbijane sodbe ne izpolnjuje pogojev iz člena 169(2) Poslovnika.

34.

Pritožnik pa trdi, da je v točkah 25 in 26 pritožbe opredelil, kako je Splošno sodišče v točki 81 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, in da je kritiziral razlago, ki jo je Splošno sodišče podalo v zvezi s členom 1(1) Priloge k PZDU.

35.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi –sicer bi bila nedopustna – natančno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se ta predlog posebej utemeljuje. ( 8 )

36.

Vendar ugotavljam, da pritožnik v točki 24 in naslednjih pritožbe trdi, da je Splošno sodišče v točki 81 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 1(1) Priloge k PZDU, ker je presodilo, da se prehodne določbe lahko še naprej uporabljajo za druge uslužbence, samo če ti ne sklenejo nove pogodbe ali če ob sklenitvi nove pogodbe še naprej v bistvu opravljajo iste naloge.

37.

Poleg tega pritožnik v pritožbi kritizira obrazložitev v točki 90 izpodbijane sodbe, s katero se je Splošno sodišče izrecno oprlo na razlago določb člena 1(1) Priloge k PZDU, podano v točki 81 te sodbe, za ugotovitev, da je pogodba z dne 16. maja 2014 povzročila prenehanje vseh učinkov pogodbe iz leta 2008 in zato prekinitev delovnega razmerja z upravo Unije.

38.

Iz tega izhaja, da je pritožnik izpolnil zahteve iz člena 169(2) Poslovnika s tem, da je dovolj natančno navedel na eni strani kritizirane dele razlogovanja Splošnega sodišča in na drugi strani napačno uporabo prava, na katero se namerava sklicevati v podporo pritožbi.

39.

Iz tega sklepam, da je pritožba dopustna.

40.

Pritožnik v podporo temu pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi člena 1(1) Priloge k PZDU, trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo področja uporabe te določbe, ker ni upoštevalo niti ciljev, ki jim sledi zakonodajalec Unije, niti sistema, uvedenega s Kadrovskimi predpisi in PZDU na posebnem področju pokojninskega sistema Unije. V zvezi s tem pritožnik trdi, da je, kot je Splošno sodišče razsodilo v sodbi Torné, časovna veljavnost prehodnih določb odvisna od nadaljnje vključenosti v pokojninski sistem in kontinuitete plačevanja prispevkov v ta sistem.

41.

Poleg tega pritožnik trdi, da Splošno sodišče z ugotovitvijo, da je pogodba povzročila prekinitev delovnega razmerja z upravo Unije, ni upoštevalo kontinuitete tega razmerja, priznane v členu 86(2) PZDU, z vidika spremembe plačila. Nazadnje poudarja, da je zakonodajalec Unije v členu 1(1) Priloge k PZDU uporabil pojem „zaposleni“ uslužbenci, medtem ko je v členih 4 in 5 iste priloge izrecno uporabil izraz „pogodbe, ki so […] veljavne“. Pritožnik iz tega sklepa, da ta zakonodajalec področja uporabe predhodnih določb ni želel omejiti samo na pogodbe, ki so veljavne.

42.

Komisija pa trdi, da je analogijo s položajem uradnikov mogoče ugotoviti le, kadar uslužbenec ne podpiše nove pogodbe, ki pomeni začetek novega delovnega razmerja. Dodaja, da se pritožnik ne more učinkovito sklicevati na sodbo Torné, ker se ta odločba ni nanašala na razlago določb člena 1(1) Priloge k PZDU, temveč na pogoje za uporabo določb členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za uradnika, ki je ostal zaposlen samo na podlagi prvotnega akta o imenovanju. V zvezi s tem ta institucija poudarja, da položaj uradnika ni primerljiv s položajem pogodbenega uslužbenca, ker ta ostaja zaposlen, dokler pogodba učinkuje. Poudarja, da je Splošno sodišče opravilo podrobno analizo dejanskega stanja, iz katere je sklepalo, da med pogodbo, sklenjeno leta 2008, in pogodbo z dne 16. maja 2014 ni kontinuitete.

43.

Komisija trdi tudi, da določbe člena 86 PZDU, na katere se sklicuje pritožnik, nimajo vpliva na razlago besed „zaposleni na dan 31. decembra 2013“, ki so uporabljene v členu 1(1) Priloge k PZDU. Nazadnje, ta institucija meni, da je razliko v terminologiji med zadnjenavedenim členom ter členoma 4 in 5 Priloge k PZDU mogoče pojasniti z razliko v predmetu, ki ga urejajo te določbe, saj se prva nanaša na uporabo prehodnih ukrepov, drugi dve pa na podaljšanje pogodb.

44.

Spremembe letne odmerne stopnje pravic do starostne pokojnine in upokojitvene starosti, uvedene z Uredbo št. 1023/2013, izpolnjujejo cilja ohranjanja aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema in upoštevanja sprememb demografske strukture osebja v institucijah Unije. ( 9 ) Ob tem je zakonodajalec Unije v členih 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za uradnike, ki so se zaposlili pred 1. januarjem 2014, uvedel prehodni sistem, ki jim omogoča, da ohranijo upravičenost do odmerne stopnje pravic do starostne pokojnine, določene v prejšnjih aktih, in ki določa stopnjevanje starosti, pri kateri ima uradnik pravico do starostne pokojnine. V skladu s členom 1(1) Priloge k PZDU se „[č]len 21 [in] člen 22, razen odstavka 4, […] navedene priloge […] smiselno uporablja[ta] za druge uslužbence, zaposlene na dan 31. decembra 2013“.

45.

Splošno sodišče je, da bi ugotovilo pomen in obseg te analogije med uradniki in uslužbenci, za katere veljajo PZDU, preučilo značilnosti vsake od teh kategorij osebja. Natančneje, v izpodbijani sodbi je bilo v bistvu ugotovljeno, da če uradnik začne delati in ostane zaposlen v upravi na podlagi razmerja, ki temelji na Kadrovskih predpisih, nastalega z aktom o imenovanju, ki ostane nespremenjen do prenehanja zaposlitve, pogodbeni uslužbenec začne delati in ostane zaposlen na podlagi pogodbenega razmerja. Na podlagi tega razlikovanja je Splošno sodišče štelo, da se prehodne določbe po analogiji uporabljajo za druge uslužbence, ki so bili zaposleni na dan 31. decembra 2013 in ki po tem dnevu ostanejo zaposleni bodisi na podlagi prej sklenjene pogodbe bodisi na podlagi nove pogodbe, kadar ta pogodba ne vključuje prekinitve kontinuitete nalog, ki jih opravlja uslužbenec.

46.

Povedano drugače, Splošno sodišče je odločilo, da za pogodbene uslužbence merilo v zvezi z vsebinsko kontinuiteto nalog določa časovno veljavnost prehodnih določb iz Uredbe št. 1023/2013.

47.

Vendar se mi zdi, da s to razlago, katere bistvena podlaga je razlika med Kadrovskimi predpisi za uradnike in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, ni mogoče v celoti obnoviti pomena in obsega določb člena 1(1) Priloge k PZDU.

48.

V zvezi s tem naj spomnim, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je. ( 10 )

49.

Glede tega ugotavljam, da PZDU v zvezi s prehodnimi določbami ne vsebujejo nobene opredelitve izraza „zaposleni“. Poleg tega beseda „analogija“, ( 11 ) ki je v francoščini običajno opredeljena kot „vrsta razmerja, podobnosti na fizični, intelektualni ali moralni ravni, ki z nekaterih vidikov obstaja med dvema ali več različnimi stvarmi“, ( 12 ) sama po sebi ni dovolj pomembna, da bi se z njo utrdila razlaga prehodnih določb iz člena 1(1) Priloge k PZDU.

50.

Zato se je treba za analizo teh prehodnih določb opreti na metodi teleološke in kontekstualne razlage.

51.

Čeprav je zakonodajalec Unije nameraval prilagoditi pokojninski sistem za uradnike in druge uslužbence, je želel to reformo povezati z dodatnimi ukrepi, pri katerih bi se upoštevale prej pridobljene pokojninske pravice osebja. ( 13 ) Ta cilj je izrecno izražen v uvodni izjavi 29 Uredbe št. 1023/2013, v kateri je navedeno, da „bi bilo [treba] določiti prehodno ureditev, ki bi omogočala postopno uporabo novih pravil in ukrepov, pri čemer bi spoštovala pridobljene pravice in legitimna pričakovanja osebja, zaposlenega pred začetkom veljavnosti teh sprememb Kadrovskih predpisov“.

52.

Ta uvodna izjava pa se mi zdi upošteven element za razlago prehodnih določb iz člena 1(1) Priloge k PZDU.

53.

V zvezi s tem najprej ugotavljam, da se navedena uvodna izjava, ki stoji za obrazložitvijo vseh sprememb, vnesenih v Kadrovske predpise in PZDU z Uredbo št. 1023/2013, očitno nanaša na vse prehodne določbe iz te uredbe, med drugim na predhodne določbe o starostni pokojnini. Dalje ugotavljam, da iz uporabe izraza „osebje, zaposleno“, ki je splošen, izhaja, da zakonodajalec Unije v zvezi s cilji, potrjenimi v isti uvodni izjavi, ni vzpostavil razlikovanja med uradniki in drugimi uslužbenci, za katere veljajo PZDU.

54.

Iz tega sklepam, da je treba določbe člena 1(1) Priloge k PZDU po zgledu določb členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom razlagati z vidika ciljev v zvezi z upoštevanjem pridobljenih pravic in legitimnih pričakovanj drugih uslužbencev Evropske unije, ki so bili zaposleni pred 1. januarjem 2014. ( 14 )

55.

Tega pristopa, čeprav je z njim mogoče bolje opredeliti cilje, ki jih uresničuje zakonodajalec Unije, poleg tega ni mogoče ločiti od analize splošne sistematike pokojninskega sistema, v katero se umeščajo prehodne določbe.

56.

Dajatve, ki se izplačajo v okviru pokojninskega sistema, so opredeljene v naslovu V, poglavje 3, Kadrovskih predpisov in Prilogi XIII k tem predpisom. Na podlagi teh določb člen 83(1) teh kadrovskih predpisov določa, da izplačila dajatev v skladu s pokojninskim sistemom bremenijo proračun Unije in da države članice skupno jamčijo za plačilo teh dajatev. Poleg tega člen 83a Kadrovskih predpisov in Priloga XII k tem predpisom opredeljujeta aktuarska pravila za izračun prispevne stopnje, s katerimi je mogoče zagotoviti ravnotežje pokojninskega sistema.

57.

Pokojninski sistem za pogodbene uslužbence je določen v členih 109 in 110 PZDU. Tako člen 109(1), prvi stavek, PZDU določa, da je „[o]b prenehanju dela […] pogodbeni uslužbenec upravičen do starostne pokojnine, prenosa aktuarskega ekvivalenta ali izplačila odpravnine v skladu s poglavjem 3 naslova V Kadrovskih predpisov“.

58.

Iz samega besedila teh aktov torej izhaja, da pokojninska sistema uradnikov in pogodbenih uslužbencev delujeta po skupnih pravilih.

59.

Shematično je pokojninski sistem, kakor je opredeljen v navedenih aktih, oblikovan kot pojmovni sklad z opredeljenimi dajatvami, v katerem se prispevki osebja uporabljajo za financiranje njihovih prihodnjih pokojnin. Ti prispevki pokrivajo stroške pokojninskih pravic, pridobljenih v danem letu, in nikakor niso povezani z izdatki v navedenem letu za izplačilo pokojnin.

60.

Delovanje tega sklada temelji na načelu aktuarskega ravnotežja, na podlagi katerega morajo prispevki osebja v skladu s členom 83(2) Kadrovskih predpisov pokriti eno tretjino pravic, pridobljenih v zadevnem letu, ki ustrezajo pokojninam, ki bodo morale biti izplačane uradnikom po njihovi upokojitvi. ( 15 ) Stopnja prispevkov, ki jih plačajo uradniki, je predmet redne ocene iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, s katero se zagotavlja, da se s temi prispevki financira ena tretjina stroškov sistema. ( 16 )

61.

Iz teh preudarkov sledi, da tako za uradnike, za katere veljajo Kadrovski predpisi, kot za druge uslužbence, za katere veljajo PZDU, sistem starostne pokojnine članov osebja Unije temelji na tem, da ti plačujejo posodobljen prispevek, ki daje pokojninske pravice za dano leto. Zdi pa se mi, da je z obstojem takega skupnega sistema, temelječega na plačilu prispevkov, mogoče razjasniti razlago izraza „analogija“ v členu 1(1) Priloge k PZDU.

62.

Z vidika konteksta, v katerega se umešča ta člen, namreč menim, da smiselna uporaba členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom ne more biti vezana na pogoj ugotovitve vsebinske kontinuitete nalog, ki jih opravlja pogodbeni uslužbenec. Zdi se mi, nasprotno, da mora ta uporaba, kot jo je treba razumeti glede na pokojninski sistem, za katerega se plačujejo prispevki, ki ga je v korist uradnikov in uslužbencev, za katere veljajo PZDU, pripravil zakonodajalec Unije, temeljiti na načelu kontinuitete vključenosti v pokojninski sistem.

63.

Iz tega sklepam, da je treba v smislu prehodnih določb iz člena 1(1) Priloge k PZDU kot „zaposlenega na dan 31. decembra 2013“ šteti pogodbenega uslužbenca, ki se je zaposlil pred tem datumom in je bil ne glede na poznejšo sklenitev pogodbe, s katero so bile bistveno spremenjene njegove naloge, še naprej vključen v pokojninski sistem Unije in je še naprej plačeval prispevke v ta sistem.

64.

Dodajam, da je samo s to razlago mogoče obnoviti pomen in obseg določb člena 1(1) Priloge k PZDU, ker je z njo mogoče pogodbenega uslužbenca postaviti v podoben položaj tistemu, v katerem je uradnik, ki je – ker je začel delo pred 1. januarjem 2014 in je še naprej plačeval prispevke v pokojninski sistem – lahko upravičen do prehodnih določb iz členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. ( 17 )

65.

Poleg tega analizi, za katero Sodišču predlagam, naj ji sledi, ni mogoče učinkovito podvomiti o s sklicevanjem na sodbo EMA/Drakeford v točki 81 izpodbijane sodbe. Kot pravzaprav poudarja M. Picard, se ta sodba namreč nanaša na preoblikovanje pogodb za določen čas, ki se zaporedoma sklenejo z začasnimi uslužbenci, določeno v členu 8(1) PZDU. V takem primeru se je Splošno sodišče oprlo na merilo vsebinske kontinuitete nalog, ki jih opravlja začasni uslužbenec, da je ugotovilo, ali ni uprava pod pretvezo podaljšanja pogodb za določen čas nameravala zapolniti trajno delovno mesto. Ta rešitev, ki temelji na sistematiki določb člena 8(1) PZDU, se mi zdi nepomembna za razlago prehodnih ukrepov, ki so na področju starostnih pokojnin določeni v Uredbi št. 1023/2013.

66.

Glede na vse te preudarke menim, da je Splošno sodišče s tem, da je zavrnilo tožbo za razglasitev ničnosti odgovora z dne 4. januarja 2016 z obrazložitvijo, da se prehodne določbe iz člena 1(1) Priloge k PZDU smiselno uporabljajo za pogodbene uslužbence, ki so bili zaposleni na dan 31. decembra 2013 in ki po tem dnevu ostanejo zaposleni na podlagi pogodbe, ki ne povzroči prekinitve delovnega razmerja, napačno uporabilo pravo.

67.

Zato Sodišču predlagam, naj odloči, da je edini pritožbeni razlog utemeljen, in zato izpodbijano sodbo razveljavi.

68.

Člen 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča, lahko Sodišče, če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

69.

V zvezi s tem naj spomnim, da je Komisija pred Splošnim sodiščem vložila ugovor nedopustnosti zoper tožbo, ki se nanaša na neobstoj akta, ki posega v položaj, v smislu člena 90 Kadrovskih predpisov. Splošno sodišče je na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča ( 18 ) odločilo, da je treba zaradi ekonomičnosti postopka najprej preučiti tožbene razloge, ki jih je navedel pritožnik, ne da bi se prej odločalo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, ker je tožba vsekakor neutemeljena. Iz tega sledi, da mora Sodišče za odločitev o celotnem sporu najprej odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, nato pa po potrebi preučiti utemeljenost predloga pritožnika.

70.

Vendar se mi zdi, da Sodišče lahko odloči o vseh teh točkah, ker je na eni strani predstavitev nespornega dejanskega stanja, ki je potrebno za odločitev, celovita in zadostna ter se je na drugi strani o elementih spora kontradiktorno razpravljalo pred Splošnim sodiščem ( 19 ) in Sodiščem. Dodajam, da je v interesu pritožnika, ki je tožbo pri Splošnem sodišču vložil 7. novembra 2016, da se sodna odločba hitro doseže.

71.

Komisija v podporo ugovoru nedopustnosti trdi, da odgovora z dne 4. januarja 2016, poslanega v obliki elektronskega sporočila, ni mogoče obravnavati kot akt, ki posega v položaj, ker je njegov namen pritožniku samo zagotoviti informacije o določbi Kadrovskih predpisov. V zvezi s tem ugotavlja, da ta odgovor vsebuje opozorilo s pojasnilom, da je sporočilo samo informativno. Dodaja, da ker je odgovor z dne 4. januarja 2016 poslal zgolj sodelavec pritožnika zelo kmalu po njegovi prošnji, pred tem ni bila opravljena nobena študija, ki bi bila nujna za sprejetje akta, ki posega v položaj.

72.

Komisija trdi tudi, da bodo določbe Kadrovskih predpisov o odmerni stopnji pravic do starostne pokojnine in upokojitveni starosti imele konkreten učinek šele na dan upokojitve uslužbenca. Meni, da pritožnik ne more zahtevati, da se vnaprej določijo nekateri elementi njegovih pokojninskih pravic, in to toliko bolj, ker se te določbe do datuma njegove upokojitve lahko spremenijo. Komisija iz tega sklepa, da bo edini akt, ki lahko posega v položaj M. Picarda, dokončna odločba, ki bo sprejeta ob njegovi upokojitvi.

73.

M. Picard trdi, da je uprava morala vnaprej določiti elemente izračuna njegove pokojnine, ker so bili ti elementi že znani in se niso mogli več spremeniti, ko je vložil prošnjo. Dodaja, da je odgovor z dne 4. januarja 2016 takoj in neposredno vplival na njegove pokojninske pravice, tako da je imel obstoječ in dejanski legitimen interes za to, da se v sodnem postopku določi negotov element njegovega položaja.

74.

Pritožnik poudarja tudi, da je Splošno sodišče v sodbi Torné odločilo, da je treba določbe Kadrovskih predpisov razlagati tako, da zadevni instituciji implicitno nalagajo, da takoj sprejme odločitev, ne da bi čakala na dokončno prenehanje nalog zadevne osebe. Poudarja tudi, da je Splošno sodišče v točki 49 te sodbe odločilo, da je v položaj pritožnice poseglo sporno sporočilo, v katerem je bil določen datum začetka njene zaposlitve, in ne prihodnja uporaba tega sporočila za izračun njenih pokojninskih pravic ob njeni upokojitvi.

75.

V zvezi z nespornimi dejstvi je treba spomniti, da je M. Picard zoper odgovor z dne 4. januarja 2016 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. OPSP, ki je odločal o tej pritožbi, je glede na odločbo z dne 25. julija 2016 GD za človeške vire pritožbo primarno zavrgel kot nedopustno zaradi neobstoja akta, ki posega v položaj, in podredno zavrnil kot neutemeljeno.

76.

M. Picard je pri Splošnem sodišču vložil tožbo za razglasitev ničnosti odgovora z dne 4. januarja 2016 in „po potrebi“ odločbe o zavrnitvi z dne 25. julija 2016.

77.

Iz določb člena 90(2) Kadrovskih predpisov izhaja, da lahko uradnik izpodbija akte institucije samo, če posegajo v njegov položaj. Člen 91(1) Kadrovskih predpisov v bistvu določa, da je tudi dopustnost sporne tožbe odvisna od izpolnjevanja tega pogoja. Poleg tega se v skladu s členom 117 PZDU določbe Kadrovskih predpisov o pravnih sredstvih, med katerimi so določbe, ki sem jih navedel, po analogiji uporabljajo za pogodbene uslužbence.

78.

Iz teh elementov izhaja, da je treba za ugotovitev, ali je tožba M. Picarda dopustna, preveriti, ali se odgovor z dne 4. januarja 2016 razume kot akt, ki posega v njegov položaj, v smislu zgoraj navedenih določb.

79.

V zvezi s tem moram opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da v položaj posegajo in so lahko predmet ničnostne tožbe samo akti ali ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj. ( 20 ) Ta opredelitev akta, ki posega v položaj, na področju javnih uslužbencev sicer ni drugačna od opredelitve, ki jo je Sodišče sprejelo za opredelitev „izpodbojnih aktov“ v smislu člena 263 PDEU, ( 21 ) tako da bi se sodna praksa, sprejeta v zvezi s tem členom, lahko smiselno uporabila za ta primer.

80.

Za ugotovitev, ali ima izpodbijani akt take zavezujoče učinke, se je treba osredotočiti na vsebino tega akta in te učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, po potrebi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela. ( 22 )

81.

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se pripravljalni akti, povsem izvršilni akti, zgolj priporočila in mnenja ter načeloma notranja navodila ne obravnavajo kot akti, ki povzročajo zavezujoče učinke. ( 23 )

82.

Iz teh preudarkov izhaja, da se je treba za ugotovitev, ali akt posega v položaj, osredotočiti samo na njegovo vsebino, tako da njegova formalna oblika ni pomembna. ( 24 ) Iz tega sklepam, da zgolj okoliščina, da ima odgovor z dne 4. januarja 2016 obliko elektronskega sporočila, ne zadostuje za izključitev njegove opredelitve kot akta, ki posega v položaj, in da je treba še analizirati njegovo vsebino, da se določi njegova pravna narava.

83.

V zvezi s tem na podlagi nespornega dejanskega stanja v obravnavani zadevi ugotavljam, da se je M. Picard z elektronskim sporočilom z dne 4. januarja 2016 obrnil na upravitelja iz sektorja „Pokojnine“ oddelka 4 PMO, da bi izvedel, ali so se njegove pokojninske pravice zaradi podpisa pogodbe z dne 16. maja 2014 spremenile.

84.

Ta upravitelj je v elektronskem sporočilu z istega dne M. Picardu odgovoril, da so se njegove pokojninske pravice „zaradi spremembe pogodbe spremenile“, tako da je „polna upokojitvena starost dejansko prešla na 66 let“ in je „odstotek letno pridobljenih pravic prešel na 1,8 %/leto od 01/06/2014“. Avtor elektronskega sporočila je to sporočilo končal z besedami: „[u]pam, da bodo te informacije koristne“.

85.

Po mojem mnenju je iz takih okoliščin razvidno, da – onkraj pomenskih opozoril v odgovoru z dne 4. januarja 2016 – za to elektronsko sporočilo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti, da je samo informativno. V zvezi s tem ugotavljam, da je upravitelj sektorja „Pokojnine“ oddelka 4 PMO od M. Picarda prejel prošnjo za natančne informacije in da mu je v tej funkciji odgovoril, pri čemer je prav tako natančno navedel, da je zaradi sklenitve nove pogodbe njegova upokojitvena starost prešla na 66 let in da se je odmerna stopnja za njegove pokojninske pravice zmanjšala.

86.

Vendar zgolj s to analizo ni mogoče ugotoviti, da je bila tožba M. Picarda dopustna. Za odgovor na trditve Komisije je treba ugotoviti še, ali odgovor z dne 4. januarja 2016 lahko posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov ali pa je edina odločba, zoper katero se lahko vloži tožba, tista, s katero bodo dokončno določene pokojninske pravice M. Picarda na datum, ko se bo ta upokojil.

87.

Glede tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da vmesni akti, ker izražajo začasno stališče institucije, načeloma ne pomenijo aktov, ki so lahko predmet ničnostne tožbe. ( 25 ) V takem primeru se je namreč na morebitne pravne pomanjkljivosti takih začasnih aktov mogoče sklicevati v utemeljitev tožbe zoper končni akt. ( 26 )

88.

Ob tem ugotovitev, da je akt institucije vmesni ukrep, ki ne izraža končnega stališča institucije, ne more zadostovati za sistematično ugotovitev, da ta akt ni „izpodbojni akt“. Tako je vmesni akt, ki ima samostojne pravne učinke, lahko predmet ničnostne tožbe, če nezakonitosti tega akta ni mogoče odpraviti s tožbo zoper končno odločbo, za katero ta akt pomeni pripravljalno fazo. Iz tega sledi, da mora biti, kadar izpodbijanje zakonitosti vmesnega akta v okviru take tožbe tožeči stranki ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva zoper učinke tega akta, mogoče vložiti ničnostno tožbo. ( 27 )

89.

Zdi se mi, da je to sodno prakso mogoče prenesti na obravnavano zadevo, da se preveri, ali je odgovor z dne 4. januarja 2016 lahko predmet ničnostne tožbe. V zvezi s tem ugotavljam, da je v tem odgovoru med drugim M. Picardu sporočeno, da je zaradi spremembe njegove pogodbe upokojitvena starost prešla na 66 let. Če pa bi bil pritožnik prisiljen dopolniti starost, upoštevano v tem odgovoru, da bi se upokojil in izpodbijal končno odločbo, ki bi bila sprejeta na ta datum in s katero bi bile določene njegove pravice do starostne pokojnine, bi mu bilo odvzeto vsako učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi lahko trdil, da bi na podlagi prehodnih določb iz člena 1(1) Priloge k PZDU moral imeti pravico do starostne pokojnine od 63. leta.

90.

Iz tega sledi, da odgovor z dne 4. januarja 2016 povzroča samostojne pravne učinke, ker ima lahko nepovratne učinke, ki neposredno in takoj vplivajo na pravni položaj M. Picarda ter ki jih ni mogoče odpraviti z vložitvijo tožbe zoper končno odločbo, sprejeto ob upokojitvi zadevne osebe.

91.

V teh okoliščinah menim, da je treba ta odgovor obravnavati kot akt, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ker bi bilo sicer M. Picardu odvzeto učinkovito sodno varstvo.

92.

Zato glede na vse te preudarke menim, da je treba tožbo, ki jo je vložil M. Picard, šteti za dopustno.

93.

Če bi Sodišče pri preučitvi edinega pritožbenega razloga sprejelo razlogovanje, ki mu ga predlagam, bi bilo treba tožbi M. Picarda ugoditi. Iz nespornih elementov iz spisa je namreč razvidno, da je pritožnik od 1. julija 2008, ko je bil prvič zaposlen kot pogodbeni uslužbenec, neprekinjeno delal za Unijo in neprestano prispeval v njen pokojninski sistem.

94.

Iz tega izhaja, da je treba šteti, da je bil M. Picard zaposlen na dan 31. decembra 2013 v smislu člena 1(1) Priloge k PZDU, ter da mora biti zato upravičen do ohranitve letne odmerne stopnje pokojninskih pravic in upokojitvene starosti pod pogoji in v skladu s pravili, določenimi v prehodnih določbah Uredbe št. 1023/2013.

95.

Zato Sodišču predlagam, naj odgovor z dne 4. januarja 2016 in odločbo o zavrnitvi z dne 25. julija 2016 razglasi za nična.

96.

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.

97.

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

98.

V obravnavani zadevi je pritožnik Sodišču ob predstavitvi zadeve predlagal, naj ugodi njegovim zahtevam, podanim na prvi stopnji, in Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

99.

Ker Komisija ni uspela in je M. Picard predlagal, naj se ji naloži plačilo stroškov, se ji poleg plačila lastnih stroškov v zvezi z obema postopkoma naloži plačilo stroškov, ki jih je pritožnik imel pred Sodiščem in Splošnim sodiščem.

100.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: