1.

Ali pravica obdolženca, da je navzoč na sojenju, zajema pravico do udeležbe ali pravico do opazovanja? Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) v drugem od petih predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo v okviru istega kazenskega postopka ( 2 ), Sodišču predlaga, naj odloči o tem vprašanju.

2.

Direktiva (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ( 3 ) v skladu s členom 1 določa skupna minimalna pravila glede nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in pravice biti navzoč na sojenju.

3.

V uvodnih izjavah od 9 do 11, 22, od 33 do 35, 47 in 48 Direktive 2016/343 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4.

Člen 6 Direktive 2016/343, naslovljen „Dokazno breme“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo. To ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, in pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.“

5.

Člen 8 Direktive 2016/343, naslovljen „Pravica biti navzoč na sojenju“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.

2.   Države članice lahko določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če:

6.

Člen 13 Direktive 2016/343, naslovljen „Prepoved poslabšanja položaja“, določa:

„Ta direktiva v nobenem primeru ne pomeni omejevanja ali odstopanja od katerih koli pravic in procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo Listina, EKČP ali druge zadevne določbe mednarodnega prava ali pravo katere koli države članice, ki določa višjo stopnjo varstva.“

7.

Člen 12 Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) ( 4 ) določa, da je sodni postopek kontradiktoren in da ima obramba enake pravice kot tožilstvo.

8.

Iz člena 46(2)(1) in člena 52 NPK je razvidno, da predkazenski postopek vodijo preiskovalni organi pod vodstvom in nadzorom državnega tožilca.

9.

Člen 117 NPK določa:

„Z izpovedbami prič se lahko ugotovijo vsa dejstva, ki jih je priča zaznala in ki lahko pomagajo ugotoviti objektivno resnico.“

10.

V predložitveni odločbi je ob sklicevanju na člen 107(1) in člena 139 in 224 NPK navedeno, da je priča zaslišana v predkazenskem postopku z namenom zbiranja dokazov, običajno brez navzočnosti obrambe. Ob sklicevanju na člen 280(2) NPK v povezavi s členom 253 NPK je v njej tudi navedeno, da je priča ponovno zaslišana na obravnavi v navzočnosti obrambe, ki ima nato možnost, da ji postavi svoja vprašanja.

11.

Člen 223 NPK, naslovljen „Zaslišanje priče pred sodnikom“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„(1)   Če obstaja tveganje, da se priča ne bo mogla udeležiti postopka pred sodiščem zaradi hude bolezni, daljše odsotnosti iz države ali drugih razlogov, zaradi katerih njena navzočnost ni mogoča, in tudi če je treba ohraniti izpovedbo priče, ki je posebej pomembna za ugotovitev objektivne resnice, se zaslišanje opravi pred sodnikom zadevnega sodišča prve stopnje ali sodišča prve stopnje, v okrožju katerega poteka dejavnost. V teh okoliščinah se spis ne predloži sodniku.

(2)   Organ, pristojen za predkazenski postopek, zagotovi navzočnost priče ter možnost, da se obdolženec in njegov morebitni zagovornik udeležita zaslišanja.“

12.

Člen 281 NPK, naslovljen „Branje izpovedbe priče“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„(1)   Izpovedbe prič, podane v isti zadevi pred sodnikom v predkazenskem postopku ali pred sodiščem druge sestave, se preberejo, kadar

[…]

[…]

(3)   Pod pogoji, določenimi v členu 281(1), od (1) do (6), se izpovedbe prič, podane pred organom, pristojnim za predkazenski postopek, preberejo, če sta pri zaslišanju sodelovala obdolženec in njegov zagovornik, če je bil ta pooblaščen ali imenovan. Če je obdolžencev več, je za branje izpovedb prič, ki se nanašajo na obtožbe zoper njih, potrebno soglasje tistih obdolžencev, ki niso bili vabljeni na zaslišanje ali so navedli ustrezno utemeljene razloge za svojo nenavzočnost.“

13.

Spetsializirana prokuratura (Specializirano državno tožilstvo, Bolgarija) je začelo kazenski pregon zoper več oseb zaradi njihovega domnevnega sodelovanja v organizirani hudodelski združbi, ki se je ukvarjala s tihotapljenjem državljanov tretjih držav čez bolgarske meje, pomočjo pri njihovem nezakonitem vstopu na bolgarsko ozemlje ter prejemanjem ali dajanjem podkupnin v zvezi s temi dejavnostmi.

14.

V predkazenskem postopku so preiskovalni organi, ki so pomagali državnemu tožilcu, zaslišali pet državljanov tretjih držav, in sicer MM, RB, KH, HN in PR (skupaj v nadaljevanju: priče), ki naj bi jim pet oseb, in sicer IP, DD, ZI, SS in HYA (skupaj v nadaljevanju: obdolženci), olajšalo nezakonit vstop v Bolgarijo. Prvi trije obdolženci so bili uslužbenci mejne policije na letališču v Sofiji (Bolgarija).

15.

V skladu s členom 223 NPK so bile priče zaslišane pred sodnikom: MM, RB in PR so bili zaslišani 30. marca in 12. aprila 2017, HN 30. marca 2017, KH pa 26. maja 2017. ( 5 ) Ta zaslišanja so bila opravljena, še preden so bili obdolženci uradno obtoženi in jim je bil omogočen dostop do odvetnika. IP, DD, SS in HYA so bili aretirani 25. maja 2017 zvečer in so bili obtoženi naslednji dan ( 6 ), medtem ko je bil ZI aretiran in obtožen 31. maja 2017. Zoper obdolžence je bil nato odrejen pripor in zagotovljena jim je bila pomoč odvetnika.

16.

Državni tožilec po vložitvi obtožnice zoper obdolžence ni menil, da je treba zaslišati priče v navzočnosti obdolžencev ali njihovih zastopnikov, čeprav je vedel, da so bili za štiri od njih izdani sklepi o izgonu, zaradi česar je bilo malo verjetno, da bi se te priče lahko udeležile sojenja obdolžencem.

17.

Državni tožilec je 21. julija 2017 drugič zaslišal priči MM in RB. MM je bil ponovno zaslišan 22. novembra 2017. Ta zaslišanja niso bila opravljena pred sodnikom, obdolženci in njihovi zastopniki pa niso bili navzoči.

18.

SS in DD sta 18. januarja 2018 oziroma 30. aprila 2018 izrecno zaprosila za dovoljenje za zaslišanje MM. Državno tožilstvo na ti prošnji ni odgovorilo. ( 7 )

19.

Zoper priče MM, RB, HN in PR je bil zaradi nezakonite prisotnosti v Bolgariji in vzporedno s kazenskim postopkom uveden upravni postopek, v okviru katerega so bile pridržane v zavetišču za migrante. Pred izpustitvijo iz pridržanja so jim bili vročeni sklepi o izgonu. KH, ki je v državo vstopil 25. maja 2017, jo je zapustil 29. maja 2017, ne da bi bil zoper njega uveden upravni postopek.

20.

Specializirano državno tožilstvo je 19. junija 2020 pri predložitvenem sodišču vložilo obtožnico zoper obdolžence. Poskusi predložitvenega sodišča, da bi poiskalo in povabilo priče, da bi jih zaslišalo v navzočnosti obdolžencev ali njihovih zastopnikov, so se izkazali za neuspešne bodisi zato, ker njihovo prebivališče ni bilo znano (kot v primeru RB, HN in PR), bodisi zato, ker so bile izgnane iz Bolgarije (kot v primeru MM) ali ker so prostovoljno zapustile državo (kot v primeru KH). Predložitveno sodišče je tako ugotovilo, da prič ni mogoče zaslišati osebno v navzočnosti obdolžencev ali njihovih zastopnikov in da ti tem pričam ne morejo postaviti vprašanj.

21.

Državno tožilstvo je na naroku 9. aprila 2021 na podlagi člena 281(1) NPK predlagalo, naj se na sojenju obdolžencem preberejo izpovedbe, ki so jih priče podale pred sodnikom v predkazenskem postopku. ( 8 ) Na ta način bi izpovedbe postale del dokaznega gradiva, na podlagi katerega bi sodišče odločilo o obtožbah, ki so bile vložene zoper obdolžence. Obdolženci so temu predlogu nasprotovali, ker naj bi jim bila s tem odvzeta pravica do poštenega sojenja v smislu člena 6 EKČP.

22.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so izpovedbe teh prič podlaga za obtožnice in so ključne za presojo krivde obdolžencev. Vendar se sprašuje, ali je s pravom Unije združljiv postopek iz člena 281(1) NPK v povezavi s členom 223 NPK, po katerem se lahko obdolžencu v nenavzočnosti priče na sojenju prebere izpovedba, ki jo je priča podala pred sodnikom v predkazenskem postopku v nenavzočnosti obdolženca ali njegovih zastopnikov, ne da bi zadnjenavedeni imel(-i) možnost tej priči postaviti vprašanja..

23.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da se lahko kazensko sodišče pri sojenju o kaznivem dejanju opira na izpovedbe prič, ki so bile podane v navzočnosti obdolženca ali njegovih zastopnikov. V skladu s členom 281(1) in (3) NPK, ko sodišče, pristojno za sojenje, prebere izpovedbe priče, ki jih je ta podala v predkazenskem postopku, postanejo te izpovedbe del dokazov v spisu in imajo enako dokazno vrednost, kot če bi bila priča navzoča na sojenju in bi odgovarjala na vprašanja strank. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se lahko priča, če obstaja tveganje, da se ne bo mogla udeležiti postopka pred sodiščem, pristojnim za sojenje, zasliši v predkazenskem postopku pred sodnikom, katerega naloga je usmerjati zaslišanje tako, da zagotovi njegovo formalno zakonitost. Ko je osumljenec uradno obtožen, ga je treba o tem zaslišanju obvestiti in mu dati možnost, da v njem sodeluje. Vendar preiskovalni organi, da bi se izognili tej pravni obveznosti, priče pogosto zaslišijo v 24 urah med aretacijo osumljenca in njegovo uradno obtožbo. ( 9 ) V obravnavani zadevi je bilo tako. ( 10 )

24.

Predložitveno sodišče meni, da pravica obdolženca biti navzoč na svojem sojenju iz člena 8(1) Direktive (EU) 2016/343 predpostavlja uresničevanje vseh njegovih zakonskih pravic v okviru tega sojenja za namene njegove obrambe, vključno s pravico do zaslišanja obremenilnih prič. Tako se lahko sodišče, ki odloča o zadevi, opre le na dokaze, pridobljene v navzočnosti obdolžencev ali njihovih zastopnikov. V obravnavani zadevi pa obdolženci, čeprav so navzoči na sojenju, dejansko prisostvujejo branju izpovedb obremenilnih prič, ne da bi imeli možnost tem pričam postaviti vprašanja. Predložitveno sodišče ob sklicevanju na člen 47, drugi odstavek, Listine meni, da so obdolženci v enakem položaju, kot če bi državni tožilec te priče zaslišal na obravnavi v nenavzočnosti obdolžencev ali njihovih zastopnikov.

25.

Predložitveno sodišče poleg tega ugotavlja, da če državni tožilec zbira dokaze v okviru vmesnega postopka, kot je postopek iz člena 223 NPK, brez sodelovanja obrambe, in jih uporabi za dokazovanje krivde obdolžencev na njihovem sojenju, izvaja dokazovanje svojih trditev na način, ki izključuje vsako možnost obdolžencev ali njihovih zastopnikov, da tem pričam postavljajo vprašanja. Predložitveno sodišče sprašuje, ali je obveznost dokazovanja krivde obdolženca, ki jo ima državni tožilec na podlagi člena 6(1) Direktive (EU) 2016/343, v takih okoliščinah pravilno izpolnjena. Sprašuje tudi, ali je treba za uresničitev pravice do poštenega sojenja, ki je zagotovljena s členom 47, drugi odstavek, Listine, obdolžencem zagotoviti učinkovita pravna sredstva za obrambo pred obremenilnimi dokazi, ki jih predloži tožilstvo, zlasti možnost zaslišanja obremenilnih prič. Predložitveno sodišče želi tako izvedeti, ali je treba člen 6(1) Direktive (EU) 2016/343 razlagati v povezavi z njenim členom 8(1).

26.

Predložitveno sodišče meni, da branje izpovedbe priče, ki jo je ta podala v predkazenskem postopku, ne da bi imeli obdolženci možnost tej priči postaviti svoja vprašanja, na sojenju obdolžencem ni v vseh okoliščinah nezdružljivo s pravom Unije. Čeprav je s tem postopkom kršena pravica obdolženca biti navzoč na sojenju, je lahko potreben, če je objektivno nemogoče zagotoviti navzočnost priče na sojenju, pri čemer državni tožilec ravna v dobri veri in so uvedeni izravnalni ukrepi.

27.

V obravnavani zadevi je tožilstvo vedelo, da bodo priče odstranjene iz Bolgarije in da bo njihova udeležba na sojenju otežena ali celo nemogoča. Vedelo je torej, da se bodo izpovedbe, ki so jih priče podale pred sodnikom v predkazenskem postopku v odgovor na vprašanja državnega tožilca in v nenavzočnosti obdolžencev in njihovih zastopnikov, prebrale na sojenju in da bodo imele enako dokazno vrednost, kot če bi bili obdolženci ali njihovi zastopniki navzoči ali zastopani na tem predkazenskem zaslišanju. ( 11 ) Poleg tega nacionalno pravo ne predvideva nobenega pravnega sredstva zoper neukrepanje ali zavrnitev državnega tožilca, da bi obdolžencem omogočil zaslišanje prič, na katerih dokaze se namerava opreti.

28.

V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je s členoma 8(1) in 6(1) v povezavi z uvodnima izjavama 33 in 34 Direktive 2016/343 ter členom 47(2) Listine združljiv nacionalni zakon, v skladu s katerim pravica obtoženca do udeležbe v postopku šteje za zagotovljeno in velja, da je tožilstvo pravilno izpolnilo svojo obveznost dokazati krivdo obtoženca, če so v sodni fazi kazenskega postopka uporabljene izpovedbe prič iz predkazenskega postopka, ko teh prič iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati v sodni fazi postopka, pri čemer je te priče zaslišal le organ kazenskega pregona brez sodelovanja obrambe, vendar pred sodnikom; organ kazenskega pregona pa bi že v predkazenskem postopku lahko omogočil sodelovanje obrambe pri tem zaslišanju, vendar tega ni storil?“

29.

DD, IP in Evropska komisija so predložili pisna stališča.

30.

Predložitveno sodišče meni, da bi bil položaj, ki vzbuja dvome v tej zadevi, lahko skladen s pravom Unije, če bi bile izpolnjene nekatere zahteve iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). ( 12 ) Zlasti opozarja na sodbo ESČP v zadevi Gani proti Španiji ( 13 ), v kateri je to sodišče s sklicevanjem na člen 6(1) in člen 6(3)(d) EKČP preučilo možnost, da sodišče kot dokaz prizna izjave, ki jih je edina obremenilna priča podala v predkazenskem postopku, v okoliščinah, ko je obdolženec in njegov zagovornik nista mogla zaslišati na sojenju, ker je trpela zaradi posttravmatskega stresa.

31.

V zvezi s tem naj navedem dve ugotovitvi.

32.

Prvič, predložitveno sodišče se pri razlagi Direktive 2016/343 pravilno zgleduje po sodni praksi ESČP. ( 14 )

33.

V uvodni izjavi 47 Direktive (EU) 2016/343 je navedeno, da ta podpira temeljne pravice in načela, kot so priznani z Listino in EKČP, vključno s pravico do poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravicami obrambe. Iz uvodne izjave 48 Direktive (EU) 2016/343 izhaja, da raven varstva, ki jo morajo zagotoviti države članice, nikoli ne sme biti nižja od standardov, ki so določeni v Listini oziroma EKČP, kot ju razlagata Sodišče in ESČP. Zahteva po spoštovanju minimalnih standardov je tesno povezana s ciljema okrepiti zaupanje držav članic v kazenskopravne sisteme drugih držav članic in olajšati vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah. ( 15 )

34.

V uvodni izjavi 33 Direktive 2016/343 je navedeno, da pravica obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, temelji na pravici do poštenega sojenja, določeni v členu 6 EKČP ter členu 47, drugi in tretji odstavek, in členu 48 Listine. V skladu s Pojasnili k Listini ( 16 ) člen 47, drugi odstavek, Listine ustreza členu 6(1) EKČP, člen 48 Listine pa je enak členu 6(2) in (3) EKČP. ( 17 ) Iz tega sledi, da je pravica vsakega obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje prič, ki so poklicane, da pričajo zoper njega, iz člena 6(3)(d) EKČP del pravice do obrambe, ki je zagotovljena s členom 48(2) Listine. V skladu s to pravico mora biti zadevnemu posamezniku dana možnost, da učinkovito predstavi svoja stališča glede obtožb zoper njega ( 18 ), splošneje pa je ta pravica poseben vidik pravice do poštenega sojenja, zagotovljene v členu 47, drugi odstavek, Listine. ( 19 )

35.

Drugič, na podlagi teh preudarkov ugotavljam, da je treba poleg člena 47, drugi odstavek, Listine, na katerega se predložitveno sodišče neposredno sklicuje, upoštevati tudi člen 48(2) Listine, da bi lahko koristno odgovorili na vprašanje predložitvenega sodišča. ( 20 )

36.

Postopek v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2016/343, saj se, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, nanaša na obdolžence, ki se preganjajo v okviru kazenskega postopka zaradi domnevne storitve kaznivih dejanj, pri čemer o njihovi krivdi še ni bilo pravnomočno odločeno. ( 21 )

37.

Komisija poskuša v pisnem stališču na novo opredeliti obseg predloga za sprejetje predhodne odločbe, saj trdi, da se vprašanje predložitvenega sodišča v bistvu nanaša na vprašanje dopustnosti dokazov. Državam članicam je naložena obveznost, da zagotovijo, da se pri presojanju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršenjem pravice do molka ali pravice posameznika, da ne izpove zoper sebe, spoštujejo pravice obrambe in poštenost postopka. Vendar je ta obveznost izražena „[b]rez poseganja v nacionalna pravila in sisteme glede dopustnosti dokazov“. ( 22 )

38.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe vsaj v delu, v katerem se nanaša na razlago člena 8(1) Direktive 2016/343 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine, ne sproža vprašanja o dopustnosti dokazov. Namesto tega se izrecno nanaša na pravico obdolžencev biti navzoč na svojem sojenju, in sicer v okoliščinah, v katerih želi predložitveno sodišče izvedeti natančen obseg in vsebino te pravice ter posledice, ki lahko iz nje izhajajo, za potek sojenja obdolžencem. Natančneje, izvedeti želi, ali je ta pravica v celoti zagotovljena v okoliščinah, v katerih se lahko obdolženci udeležijo sojenja, da bi poslušali branje izpovedb, ki so jih obremenilne priče podale v predkazenskem postopku v njihovi nenavzočnosti in v nenavzočnosti njihovih zastopnikov, ki tako postanejo del spisa, ne da bi jim bilo omogočeno, da tem pričam postavljajo vprašanja zaradi njihove nenavzočnosti. Z drugimi besedami, ali pravica biti navzoč na sojenju, kot jo zagotavljajo navedene določbe, nujno vključuje pravico obdolženca ali njegovih zastopnikov, da sodelujejo na tem sojenju z zaslišanjem obremenilnih prič?

39.

Komisija podredno trdi, da se člen 8(1) Direktive 2016/343 v okoliščinah, kakršne so te, ki so navedene v predložitveni odločbi, ne uporablja.

40.

Komisija najprej trdi, da se člen 8(1) Direktive 2016/343 uporablja le v sodni fazi kazenskega postopka. Ta člen naj torej ne bi urejal zbiranja dokazov v predkazenskem postopku, vključno z vprašanjem, ali imajo obdolženci in/ali njihovi zastopniki pravico biti navzoči pri zaslišanju priče v tej fazi.

41.

Ta trditev me ne prepriča. Kot je poudarjeno v predložitveni odločbi, predložitveno sodišče prosi za pojasnila glede zakonitosti uporabe člena 281(1) NPK na sojenju obdolžencem in ne glede vodenja predkazenskega postopka.

42.

Drugič, Komisija trdi, da člen 8(1) Direktive 2016/343 zajema pravico obdolženca biti navzoč na svojem sojenju. Pravice obdolžencev ali njihovih zastopnikov, da zastavljajo vprašanja pričam, naj ne bi zajemal.

43.

Čeprav niti v členu 8(1) Direktive (EU) 2016/343 niti v nobeni drugi določbi te direktive ni navedena pravica obdolženca, da zasliši obremenilne priče, bi bila v skladu z razlago Komisije glede pravice obdolžencev biti navzoč na svojem sojenju njihova vloga omejena zgolj na vlogo opazovalcev. S to razlago bi bila členu 8(1) Direktive 2016/343 odvzeta vsa vsebina, pravica obdolžencev biti navzoč na svojem sojenju pa bi bila neučinkovita, če ne celo brezpredmetna. Predložitveno sodišče pravilno meni, da bi bili obdolženci, če bi se sprejela ta razlaga, v enakem položaju, kot če bi državni tožilec te priče zaslišal med sojenjem v nenavzočnosti obdolžencev ali njihovih zastopnikov.

44.

Vsekakor je iz sodne prakse Sodišča in ESČP jasno razvidno, da je pravica obdolžencev, da med sojenjem o kazenskih obtožbah zaslišijo priče, ki jih je poklicalo tožilstvo, bistveni del pravice posameznika, da je navzoč na svojem sojenju.

45.

Sodišče je ob sklicevanju na sodno prakso ESČP v sodbi, v kateri je razlagalo člen 8(1) in (2) Direktive 2016/343, razsodilo, da je „javna obravnava temeljno načelo, določeno v členu 6 EKČP[, ki] je posebej pomembno na kazenskem področju, na katerem […] [lahko] posameznik […] legitimno zahteva, da se ga ‚zasliši‘ in da se mu da zlasti možnost ustno podati razloge svoje obrambe, slišati obremenilne izjave ter zaslišati priče obrambe in obtožbe“. ( 23 )

46.

Podobno je Sodišče v zadevi, ki se je nanašala na uporabo načela neposrednosti kazenskega postopka, po katerem mora biti sodišče neposredno in takoj seznanjeno z zadevo, ki jo obravnava ( 24 ), odločilo, da bi morale osebe, ki so odgovorne za odločitev o krivdi ali nedolžnosti obdolženca, načeloma imeti možnost osebno zaslišati priče in oceniti njihovo verodostojnost, da je ocena verodostojnosti priče zapletena naloga, ki je običajno ni mogoče doseči zgolj z branjem vsebine njenih izpovedb, in da je „eden od pomembnih elementov poštenega kazenskega postopka možnost, da se obdolženec sooči s pričami v prisotnosti sodnika, ki na koncu odloča“. ( 25 )

47.

ESČP je imelo večkrat priložnost razlagati pravico oseb, obtoženih kaznivega dejanja, da zaslišujejo oziroma zahtevajo zaslišanje prič, ki so poklicane, da pričajo zoper njih, kot je določena v členu 6(3)(d) EKČP in ki pomeni poseben vidik pravice do poštenega sojenja, priznane v členu 6(1) EKČP. ( 26 ) ESČP ob upoštevanju teh določb preučuje, ali je kazenski postopek, obravnavan kot celota, vključno z načinom pridobivanja dokazov, pošten. ( 27 )

48.

Po mnenju ESČP je treba v skladu s členom 6(1) in členom 6(3)(d) EKČP pred obsodbo oseb, obtoženih kaznivega dejanja, vse dokaze zoper njih običajno izvesti v njihovi navzočnosti na javni obravnavi, da se olajša kontradiktorna razprava. Uporaba izpovedb, pridobljenih v fazi preiskave, kot dokazov sama po sebi ni v neskladju s temi določbami, če se spoštuje pravica do obrambe, v skladu s katero mora imeti obdolženec praviloma ustrezno in primerno možnost oporekati obremenilni priči in ji postavljati vprašanja. ( 28 )

49.

ESČP skladnost kazenskega postopka, med katerim se kot dokaz uporabijo izpovedbe priče, ki ni bila prisotna in zaslišana na sojenju, s členom 6(1) in členom 6(3)(d) EKČP presoja glede na tristopenjski preizkus. ( 29 )

50.

Prvič, obstajati mora utemeljen razlog za neudeležbo obremenilne priče na sojenju, kot so smrt, zdravstveno stanje, strah pred pričanjem ali nezmožnost najti pričo. ( 30 )

51.

Drugič, obsodba, ki izključno ali v odločilni meri temelji na izjavah osebe, ki je obdolženec ni imel možnosti zaslišati ali zahtevati njeno zaslišanje v svojem imenu, bodisi med preiskavo bodisi med sojenjem, omejuje pravico do obrambe v tolikšni meri, da je to sojenje nezdružljivo z jamstvi, določenimi v členu 6 EKČP. ( 31 )

52.

Tretjič, ESČP preveri, ali so obstajali zadostni nadomestni elementi, vključno s trdnimi postopkovnimi jamstvi, ki so odtehtali težave, povzročene obrambi s tem, da so se kot dokaz dopustile nepreverjene izpovedbe nenavzoče priče, in zagotovili, da je bilo sojenje, presojano kot celota, pošteno. ( 32 ) ESČP v tem okviru preučuje naslednje elemente: pristop sodišča, pristojnega za sojenje, k nepreverjenim izpovedbam odsotne priče ( 33 ), razpoložljivost in moč potrditvenih dokazov na sojenju ( 34 ) ter postopkovne ukrepe, sprejete za nadomestitev neobstoja možnosti neposrednega zaslišanja priče v kontradiktornem postopku na sojenju. ( 35 )

53.

Na postavljeno vprašanje v zvezi z razlago člena 8(1) Direktive 2016/343 je treba odgovoriti ob upoštevanju teh ugotovitev.

54.

Kot pojasnjuje predložitveno sodišče, člen 281(1) NPK v povezavi s členom 223 NPK sodišču, ki odloča o kazenski obtožbi, omogoča, da v primeru, ko priča iz utemeljenih razlogov ne more biti navzoča na sojenju, pri odločanju o krivdi ali nedolžnosti obdolženca upošteva izpovedbe, ki jih je ta priča podala pred sodnikom na zaslišanju tožilstva v predkazenskem postopku, pri čemer se razume, da če obdolženec v času tega zaslišanja ni bil uradno obtožen, na njem ne more sodelovati.

55.

Ker te določbe v praksi onemogočajo obdolžencem ali njihovim zagovornikom, da bi na sojenju zaslišali obremenilno pričo, lahko posegajo v njihovo pravico do navzočnosti na sojenju, kot jo zagotavlja člen 8(1) Direktive 2016/343, ter v pravico do poštenega sojenja in pravico do obrambe iz člena 47, drugi odstavek, oziroma člena 48(2) Listine.

56.

Čeprav Sodišču ni treba slediti tristopenjskemu preizkusu, ki ga je oblikovalo ESČP, je ta koristen konceptualni okvir, s sklicevanjem na katerega je mogoče presoditi združljivost postopkov, kakršni so tisti, opisani v predložitveni odločbi, s členom 8(1) Direktive 2016/343 ter pravicami iz člena 47, drugi odstavek, in člena 48(2) Listine.

57.

Zdi se, da nacionalna zakonodaja, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, izpolnjuje zahtevo iz prvega dela tega preizkusa, saj se izpovedba obremenilne priče dopusti le, če obstaja utemeljen razlog za njeno nenavzočnost na sojenju. O tem, ali lahko tožilstvo dokaže upravičen razlog za nenavzočnost prič v okoliščinah postopka, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, mora odločiti predložitveno sodišče.

58.

Tudi glede uporabe drugega dela preizkusa, ki ga je določilo ESČP, mora odločiti predložitveno sodišče glede na dejanske elemente, ki so mu predloženi. Če bi ugotovilo, da so izpovedbe nenavzočih prič odločilne za odločitev o krivdi obdolžencev, bi iz tega sledilo, da nacionalna zakonodaja, na katero napotuje, omejuje pravico teh oseb do obrambe v tolikšni meri, da ni združljiva z jamstvi iz člena 6 EKČP.

59.

Glede tretjega dela tega preizkusa, informacije, ki so na voljo Sodišču, kažejo, da ni dovolj nadomestnih elementov, da bi odtehtali težave, ki so bile obdolžencem povzročene z dopustitvijo nepreverjenih izpovedb prič, da bi bilo mogoče zagotoviti poštenost sojenja kot celote. Po navedbah predložitvenega sodišča imajo izpovedbe prič, podane pred sodnikom v skladu s členom 223 NPK in prebrane v skladu s členom 281(1) NPK, enako dokazno vrednost, kot če bi bile priče navzoče na sojenju in bi odgovarjale na vprašanja tožilstva in obrambe. Zlasti tožilstvo ni dolžno, da bi po zaslišanju priče pred sodnikom v skladu s členom 223 NPK brez sodelovanja obrambe to pričo v predkazenskem postopku ponovno zaslišalo v navzočnosti obrambe. ( 36 ) Obramba tudi nima možnosti izpodbijati zavrnitve tožilstva, da bi ugodilo zahtevi za zaslišanje prič v predkazenskem postopku, ali od njega zahtevati, da odgovori na zahtevo v ta namen.

60.

V zvezi z razlago člena 6(1) Direktive 2016/343, na katero se prav tako nanaša vprašanje za predhodno odločanje, ta določba je eden od petih členov iz poglavja 2 te direktive, v katerem se obravnava domneva nedolžnosti. Kot je razvidno iz uvodne izjave 22 te direktive, je s to določbo državam članicam naloženo, da zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo.

61.

Člen 6(1) Direktive (EU) 2016/343 tako ureja razdelitev dokaznega bremena v kazenskih postopkih. V nasprotju z navedbami predložitvenega sodišča ta določba ne vsebuje zahteve, da lahko tožilstvo za dokazovanje krivde obdolžencev predloži le dokaze, ki jih je pridobilo v skladu z zakonom, vključno s členom 8(1) Direktive 2016/343. Predmet Direktive 2016/343, kot je opredeljen v njenem členu 1, nikakor ne zajema urejanja takih zadev.

62.

Zato menim, da razlaga člena 6(1) Direktive 2016/343 ni upoštevna za dejansko stanje v tej zadevi in da zato ni treba odgovoriti na zahtevo predložitvenega sodišča za razlago te določbe.

63.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), odgovori:

Nacionalni zakon, v skladu s katerim šteje pravica obdolženca do udeležbe v postopku za zagotovljeno, ni združljiv s členom 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če so v sodni fazi kazenskega postopka uporabljene izpovedbe prič iz predkazenskega postopka, teh prič pa v sodni fazi postopka iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati, pri čemer je navedene priče zaslišal le organ kazenskega pregona brez sodelovanja obrambe, vendar pred sodnikom, organ kazenskega pregona pa bi že v predkazenskem postopku lahko omogočil sodelovanje obrambe pri tem zaslišanju, vendar tega ni storil.