1.

S temi predlogi za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču ponuja priložnost, da pojasni pravila, po katerih je treba med seboj povezati postopka ponovnega sprejema, ki sta ju v zvezi z istim prosilcem za mednarodno zaščito zaporedoma začeli različni državi članici v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. ( 2 )

2.

Ti predlogi so vloženi v okviru sporov med Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za varnost in pravosodje, Nizozemska; v nadaljevanju: državni sekretar) ter osebami B., F. in K., ki so vsi trije državljani tretjih držav in ki prosijo za mednarodno zaščito, glede zakonitosti odločb o predaji, sprejetih zoper njih. Vsak od njih je po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito v eni od držav članic potoval po ozemlju Evropske unije, pri čemer je v zelo kratkih časovnih razmikih vložil nove prošnje za mednarodno zaščito v državah članicah, na katerih ozemlje je odšel.

3.

Ker Uredba Dublin III in njena izvedbena uredba ( 3 ) ne vsebujeta pojasnil v zvezi z medsebojno povezanostjo postopkov ponovnega sprejema, ki bi jih zaporedoma vodile različne države članice v zvezi z istim prosilcem, bo moralo Sodišče opredeliti pravila, ki bodo na eni strani omogočila ohranitev jasne, izvedljive in hitre metode za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ( 4 ) na drugi strani pa preprečevala zlorabe, ki izhajajo iz številnih prošenj za mednarodno zaščito, ki jih ista oseba hkrati ali zaporedoma vloži v več državah članicah, da bi tako bodisi podaljšala svoje bivanje v Uniji s priznanjem materialnih pogojev za sprejem bodisi izbrala državo članico, odgovorno za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito. ( 5 )

4.

V teh sklepnih predlogih bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da v položajih, kakršni so ti iz postopkov v glavni stvari, v katerih je po posvetu med zadevnima državama članicama veljavno začet prvi postopek ponovnega sprejema, vendar zaradi dogodkov, ki se zgodijo po tem posvetu, to je odhoda prosilca z ozemlja države članice, ki je podala zahtevo, preden je predaja izvedena, in zaporedne podaje druge zahteve za njegov ponovni sprejem, ki jo poda druga država članica, na katere ozemlju je prosilec, navedeni prvi postopek izgubi bistveni element veljavnosti. Pojasnil bom, zakaj se lahko država članica, na katero je zahteva naslovljena in v kateri potekata dva postopka ponovnega sprejema, ki sta ju v zvezi z isto osebo v zelo kratkih časovnih razmikih začeli dve različni državi članici, ki sta obe podali zahtevo, s prvo državo članico, ki jo je podala, dogovori, da prvi od teh postopkov od takrat, ko odobri drugo zahtevo za ponovni sprejem, nima več učinka.

5.

V uvodnih izjavah 4 in 5 Uredbe Dublin III je navedeno:

6.

V poglavju II, naslovljenem „Splošna načela in zaščitni ukrepi“, člen 3(2), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III določa:

„Kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.“

7.

Poglavje VI Uredbe Dublin III, naslovljeno „Postopki za sprejem in ponovni sprejem“, vsebuje člene od 20 do 33 te uredbe. Člen 20(5), prvi pododstavek, te uredbe določa:

„Prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.“

8.

Člen 23, od (1) do (3), Uredbe Dublin III določa:

„1.   Kadar država članica, v kateri je oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica.

2.   Zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe se poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac [(v nadaljevanju: zadetek)] […]

Če zahteva za ponovni sprejem temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pošlje v treh mesecih od datuma, ko je bila […] vložena prošnja za mednarodno zaščito.

3.   Kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz odstavka 2, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja.“

9.

Člen 27(1) Uredbe Dublin III določa:

„Prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.“

10.

Člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III določa:

„1.   Predaja prosilca […] iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če […] obstaja odložilni učinek.

[…]

2.   Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.“

11.

B. je 3. julija 2017 v Nemčiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je pred tem zaprosil za takšno zaščito v Italiji, so nemški organi italijanskim organom podali zahtevo, naj ga ponovno sprejmejo. Italijanski organi so 4. oktobra 2017 odobrili to zahtevo za ponovni sprejem. Rok za predajo je bil nato podaljšan do 4. aprila 2019 zaradi pobega B.

12.

B. je 17. februarja 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je 17. marca 2018 italijanskim organom podal zahtevo za ponovni sprejem B. Italijanski organi so 1. aprila 2018 odobrili to zahtevo za ponovni sprejem. Državni sekretar je z dopisom z dne 29. junija 2018 te organe obvestil, da je B. pobegnil, s čimer naj bi se rok za predajo podaljšal do 1. oktobra 2019.

13.

B. je 9. julija 2018 v Nemčiji vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Nemški organi so 14. septembra 2018 sprejeli odločbo na podlagi Uredbe Dublin III, zoper katero ni bila vložena pritožba.

14.

B. je 27. decembra 2018 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je z odločbo z dne 8. marca 2019 to prošnjo brez obravnave zavrnil z obrazložitvijo, da je za njeno obravnavanje še vedno odgovorna Italijanska republika.

15.

B. je bil 29. aprila 2019 predan Italiji.

16.

B. je zoper odločbo državnega sekretarja z dne 8. marca 2019 vložil tožbo pri pristojnem sodišču. To sodišče je s sodbo z dne 12. junija 2019 tej tožbi ugodilo in navedeno odločbo odpravilo, ker je Zvezna republika Nemčija 4. aprila 2019 zaradi izteka roka za predajo postala odgovorna država članica.

17.

Državni sekretar je zoper to sodbo vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču. V utemeljitev te pritožbe je zlasti na eni strani trdil, da bi bilo treba rok za predajo izračunati ob upoštevanju razmerja med Kraljevino Nizozemsko in Italijansko republiko, na drugi strani pa še, da je ob upoštevanju „verižnega pravila“ za Zvezno republiko Nemčijo začel teči nov rok za predajo, ko je B. vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem.

18.

Predložitveno sodišče navaja, da ni sporno, da je bila Italijanska republika odgovorna država članica na dan, ko je B. vložil zadnjo prošnjo za mednarodno zaščito. Vendar se stranki iz postopka v glavni stvari ne strinjata glede morebitnega izteka roka za predajo, preden je bil B. predan, potem ko je poteklo 18 mesecev, odkar je Italijanska republika odobrila prvo zahtevo za ponovni sprejem.

19.

V obravnavani zadevi naj bi obstajala dva „veljavna sporazuma“ za ponovni sprejem z dvema različnima rokoma za predajo, zato bi bilo treba pojasniti razmerje med tema rokoma. Za to pojasnitev bi bilo treba opredeliti, ali je treba prvo državo članico, ki je podala zahtevo za ponovni sprejem, še vedno obravnavati kot „državo članico, ki poda zahtevo“ v smislu člena 29(2) Uredbe Dublin III ali je treba ta status pridržati za zadnjo državo članico, ki je podala tako zahtevo.

20.

Če bi bilo treba sprejeti drugo razlago, se predložitveno sodišče sprašuje, ali to zadnjo državo kakor koli zavezuje rok za predajo, določen za prvo državo članico. Če bi bilo po drugi strani treba dati prednost prvi razlagi, bi bilo treba opredeliti, ali se lahko B. pred nizozemskimi sodišči sklicuje na iztek roka za predajo, o katerem sta se dogovorili Zvezna republika Nemčija in Italijanska republika, pri čemer bi ta položaj pomenil spodbujanje izbire najugodnejšega sodišča („forum shopping“).

21.

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet, Nizozemska) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

22.

F. je 24. novembra 2017 na Nizozemskem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je pred tem zaprosil za takšno zaščito v Italiji, je državni sekretar italijanskim organom podal zahtevo, naj ga ponovno sprejmejo. Italijanski organi so 19. decembra 2017 odobrili to zahtevo za ponovni sprejem. Državni sekretar je z dopisom z dne 12. aprila 2018 te organe obvestil, da je F. pobegnil, zaradi česar je bil rok za predajo podaljšan do 19. junija 2019.

23.

F. je 29. marca 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji. Predložitveno sodišče ni seznanjeno z nobenim ukrepom, sprejetim v zvezi s to prošnjo.

24.

F. je 30. septembra 2018 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je z odločbo z dne 31. januarja 2019 to prošnjo brez obravnave zavrnil z obrazložitvijo, da je za njeno obravnavanje še vedno odgovorna Italijanska republika.

25.

Potem kot je F. zapustil ustanovo za nastanitev prosilcev za azil, kjer je prebival, je bil na podlagi odločbe državnega sekretarja z dne 1. julija 2019 prijet in nato pridržan zaradi predaje Italiji.

26.

F. je zoper to odločbo vložil tožbo pri pristojnem sodišču. To sodišče je s sodbo z dne 16. julija 2019 tožbi ugodilo in navedeno odločbo odpravilo, ker je Kraljevina Nizozemska 19. junija 2019 zaradi izteka roka za predajo postala odgovorna država članica.

27.

Državni sekretar je zoper to sodbo vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču. V utemeljitev te pritožbe je zlasti trdil, da je ob upoštevanju „verižnega pravila“ za Kraljevino Nizozemsko začel teči nov rok za predajo, ko je F. vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji.

28.

Predložitveno sodišče navaja, da ni sporno, da je treba Italijansko republiko obravnavati kot odgovorno državo članico vsaj do 19. junija 2019.

29.

Vendar se to sodišče kljub vsemu sprašuje, ali bi bilo mogoče upoštevati okoliščino, da je zadevna oseba pred iztekom roka za predajo vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici.

30.

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali je treba člen 29 Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da začne rok za predajo, ki teče, iz člena 29(1) in (2), ponovno teči, ko tujec – potem ko je oviral predajo s strani države članice, tako da je pobegnil – vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi (v obravnavani zadevi tretji) državi članici?“

31.

K. je 6. septembra 2018 v Franciji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je pred tem zaprosil za takšno zaščito v Avstriji, so francoski organi avstrijskim organom podali zahtevo, naj ga ponovno sprejmejo. Avstrijski organi so 4. oktobra 2018 odobrili to zahtevo za ponovni sprejem.

32.

K. je 27. marca 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je 3. maja 2019 avstrijskim organom podal zahtevo za ponovni sprejem K. Ti organi so 10. maja 2019 zavrnili to zahtevo za ponovni sprejem, ker je bila od 4. aprila 2019 Francoska republika država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje K.

33.

Državni sekretar je 20. maja 2019 francoskim organom podal zahtevo, naj ponovno sprejmejo K. Ti organi so to zahtevo za ponovni sprejem zavrnili z obrazložitvijo, da se rok za predajo na dan, ko je K. vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem, še ni iztekel.

34.

Državni sekretar je 31. maja 2019 avstrijskim in francoskim organom predlagal, naj ponovno preučijo zahtevo za ponovni sprejem. V predlogu, ki je bil tako naslovljen na avstrijske organe, se je zatrjevalo, da je začel med Francosko republiko in Republiko Avstrijo teči nov rok, ko je K. vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Avstrijski organi so 3. junija 2019 odobrili zahtevo za ponovni sprejem K.

35.

Državni sekretar je z odločbo z dne 24. julija 2019 brez obravnave zavrnil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil K.

36.

K. je zoper to odločbo vložil tožbo pri pristojnem sodišču. To sodišče je s sodbo z dne 17. oktobra 2019 to tožbo zavrnilo, ker je državni sekretar upravičeno menil, da je Republika Avstrija država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito K.

37.

K. je zoper to sodbo vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču. V utemeljitev te pritožbe je trdil, da vložitev prošnje za mednarodno zaščito v tretji državi članici ne more pomeniti ovire za iztek roka, določenega za predajo med dvema drugima državama članicama.

38.

Predložitveno sodišče navaja, da ni sporno, da je treba Republiko Avstrijo obravnavati kot odgovorno državo članico vsaj do 4. aprila 2019, saj francoski organi te države članice niso obvestili o tem, da je K. pobegnil.

39.

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

40.

Zadevi C‑324/21 in C‑325/21 sta bili v tej fazi postopka združeni. Zadeva C‑323/21 pa z njima ni bila združena. Ker pa so vse tri zadeve povezane, je bila v zvezi z njimi 5. maja 2022 opravljena skupna obravnava, med katero so se stranke izrekle in so bile zlasti pozvane, naj odgovorijo na vprašanja, ki jih je za ustni odgovor nanje naslovilo Sodišče.

41.

Prvo vprašanje v zadevi C‑323/21, edino vprašanje v zadevi C‑324/21 in prvo vprašanje, postavljeno Sodišču v zadevi C‑325/21, bom obravnaval skupaj.

42.

Čeprav so namreč ta vprašanja različno oblikovana, se v bistvu nanašajo na razlago določb v zvezi z izračunom rokov za predajo iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III v položaju, v katerem dve različni državi članici pri državi članici, v kateri je bila prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito, podata zahtevo za ponovni sprejem istega prosilca, pri čemer prva država članica, ki je podala zahtevo, predaje tega prosilca ne more izvesti v skladu s pravili in v rokih iz tega člena, ker je ta zapustil njeno nacionalno ozemlje in odšel na ozemlje druge države članice, ki je podala zahtevo. ( 6 )

43.

V vsaki od teh treh zadev se predložitveno sodišče z vprašanji osredotoča na razlago določb člena 29 Uredbe Dublin III.

44.

Naj opozorim, da so v tem členu opredeljeni pravila in roki, v katerih mora država članica, ki poda zahtevo, izvesti predajo prosilca odgovorni državi članici zaradi njegovega sprejema ali ponovnega sprejema.

45.

Člen 29(1), prvi pododstavek, te uredbe določa, da se predaja izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo država članica, na katero je zahteva naslovljena, sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu v primeru odložilnega učinka.

46.

Vendar člen 29(2) Uredbe Dublin III določa, da se lahko ta rok izjemoma podaljša, da se upošteva dejstvo, da država članica, ki poda zahtevo, zadevne osebe ne more predati, ker je ta v zaporu ali ker je pobegnila. To obdobje se tako podaljša na največ eno leto, če zadevne osebe ni bilo mogoče predati zaradi njene zaporne kazni, pri čemer je bil ta pojem opredeljen v sodbi z dne 31. marca 2022, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl in drugi (Sprejem prosilca za azil v psihiatrično bolnišnico), ( 7 ) ali na največ 18 mesecev, če je zadevna oseba pobegnila, pri čemer je bil pojem „pobeg“ pojasnjen v sodbi z dne 19. marca 2019, Jawo. ( 8 )

47.

Člen 29(2) te uredbe poleg tega določa, da je po izteku teh rokov odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe in da se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. V skladu s sodno prakso Sodišča zadnjenavedena potem ni več upravičena do izvedbe predaje in mora, nasprotno, po uradni dolžnosti sprejeti potrebne ukrepe za takojšen začetek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. ( 9 )

48.

Ta določba se umešča v okvir klasičnega postopka ponovnega sprejema, ki poteka med dvema državama članicama, to je na eni strani državo članico, na katero je zahteva naslovljena, in na drugi strani državo članico, ki poda zahtevo, v kateri je prosilec vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito.

49.

Vendar se vsako od vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, umešča v drugačen okvir, saj se ta vprašanja nanašajo na pravila, po katerih je treba izvesti predajo prosilca, v zvezi s katerim zaradi več prošenj za mednarodno zaščito, ki jih je vložil, potekajo postopki ponovnega sprejema, ki so jih zaporedoma začele različne države članice.

50.

Nobena od določb Uredbe Dublin III ali Uredbe št. 1560/2003 ne določa posebnih pravil za ta primer, ki je tipičen za pojav „sekundarnega gibanja“, torej selitev številnih prosilcev za mednarodno zaščito, ki iz države članice, odgovorne za obravnavanje njihove prošnje, odidejo v druge države članice, v katerih želijo zaprositi za mednarodno zaščito in se nastaniti.

51.

V tem okviru menim, da so določbe člena 29 Uredbe Dublin III, ki se nanašajo na potek postopka predaje, veliko preveč omejene, da bi se predložitvenemu sodišču podal koristen odgovor, zlasti da bi se opredelila pravila, ki na eni strani omogočajo ohranitev jasne, izvedljive in hitre metode za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in na drugi strani preprečujejo zlorabe, ki izhajajo iz selitev nekaterih prosilcev znotraj Unije.

52.

Zato se mi zdi bistveno analizirati določbe, v skladu s katerimi zadevne države članice končajo postopek ponovnega sprejema in ki so zajeti zlasti v členu 20(5) in členu 23(1) Uredbe Dublin III, ter preučiti namen, ki ga uresničuje zakonodajalec Unije v teh okoliščinah.

53.

Iz predstavitve dejanskega stanja v zadevah v glavni stvari je razvidno, da je vsak od prosilcev prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v eni od držav članic, in sicer v zadevah C‑323/21 in C‑324/21 v Italiji, v zadevi C‑325/21 pa v Avstriji, nato pa so se te osebe selile znotraj Unije in odšle na ozemlje drugih držav članic, v katerih so zaporedoma vložile nove prošnje za mednarodno zaščito.

54.

To pomeni, da se za navedene prosilce uporablja člen 18(1), od (b) do (d), Uredbe Dublin III. Ta člen se nanaša na osebo, ki je na eni strani vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ki se trenutno obravnava (točka (b)) ali ki jo je prosilec med obravnavo umaknil (točka (c)) ali je bila zavrnjena (pododstavek (d)), in je na drugi strani bodisi podala prošnjo v drugi državi članici bodisi je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. ( 10 )

55.

Poleg tega to pomeni, da je prva država članica, v kateri je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena, torej v zadevah C‑323/21 in C‑324/21 Italija, v zadevi C‑325/21 pa Avstrija, v skladu s členom 20(5) Uredbe Dublin III prosilca dolžna ponovno sprejeti.

56.

Opozarjam namreč, da v skladu s členom 3(1) Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države vloži na ozemlju katere koli od držav članic, načeloma obravnava le tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. ( 11 ) Vendar so poleg meril, določenih v poglavju III Uredbe Dublin III, s poglavjem VI navedene uredbe vzpostavljeni tudi postopki za sprejem in ponovni sprejem v drugi državi članici, ki „tako kot merila iz poglavja III navedene uredbe prispevajo tudi k določanju odgovorne države članice“. ( 12 )

57.

To velja za določbe člena 20(5) Uredbe Dublin III.

58.

Ta člen 20 se, kot je razvidno iz njegovega naslova, nanaša na začetek postopka za sprejem in ponovni sprejem.

59.

V odstavku 5 navedenega člena je določeno, da prosilca, ki je pred dokončanjem postopka določanja odgovorne države članice zapustil nacionalno ozemlje in vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici, ponovno sprejme država članica, v kateri je bila najprej vložena prošnja za mednarodno zaščito. ( 13 ) Ponovni sprejem prosilca se izvede zato, da se državi članici, v kateri je bila najprej vložena prošnja, omogoči „dokončanj[e] postopka določanja odgovorne države članice“, ne pa obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. ( 14 )

60.

V skladu s sodno prakso Sodišča se ta določba uporablja tudi za položaj, v katerem je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito s tem, da je zapustil ozemlje države članice, v kateri je bila prvič vložena, ne da bi pristojni nacionalni organ obvestil o svoji želji, da jo umakne, kar pomeni, da postopek določanja odgovorne države članice še vedno poteka. ( 15 )

61.

Poleg tega člen 20(5) Uredbe Dublin III določa, da je treba postopek ponovnega sprejema prosilca izvesti v skladu s pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 te uredbe.

62.

V skladu s členom 23(1) navedene uredbe lahko država članica, ki poda zahtevo, zahtevo za ponovni sprejem predloži le, če država članica, na katero je zahteva naslovljena, izpolnjuje pogoje, določene v členu 20(5) ali členu 18(1), od (b) do (d), te uredbe. ( 16 ) Torej morata biti za izvedbo postopka ponovnega sprejema izpolnjena dva kumulativna pogoja, ki ju je zakonodajalec Unije določil v členu 20(5) Uredbe Dublin III: na prvem mestu je moral prosilec prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložiti v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, na drugem mestu pa mora biti ta prosilec brez dovoljenja za prebivanje na ozemlju države članice, ki poda zahtevo, ali je moral pri nacionalnih organih zadnjenavedene države vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito.

63.

Zakonodajalec Unije ne določa primera, v katerem pogoji, določeni za izvedbo tega postopka, ne bi bili več izpolnjeni zaradi pojava okoliščin, ki nastanejo po njegovem začetku.

64.

Iz člena 29 Uredbe Dublin III je razvidno le to, da se postopek ponovnega sprejema konča na tri načine: bodisi se predaja izvede v skladu s pravili in v rokih, določenih v tem členu (odstavek 1), bodisi predaja ni mogla biti izvedena v določenih rokih, na primer, ker je zadevna oseba v zaporu ali je pobegnila (odstavek 2), bodisi je bila odločitev o predaji razveljavljena na podlagi pritožbe ali predloga za pregled, ki ju je prosilec vložil na podlagi člena 27(1) te uredbe (odstavek 3).

65.

Vendar menim, da nič ne nasprotuje temu, da „posvet“, ki ga zadevni državi članici opravita za določitev pravil za predajo, kot je določen s členom 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III, privede do ugotovitve, da je postopek ponovnega sprejema, ki je bil začet pred tem, postal brezpredmeten in da nima več učinka od datuma, ko država članica, na katero je zahteva naslovljena, odobri novo zahtevo za ponovni sprejem prosilca. V položajih, kakršni so ti iz postopkov v glavni stvari, v katerih je po posvetu med zadevnima državama članicama sicer prvi postopek ponovnega sprejema veljavno začet, vendar zaradi dogodkov, ki se zgodijo po tem posvetu, to je odhoda prosilca z ozemlja države članice, ki je podala zahtevo, in njegovega prebivanja na ozemlju druge države članice, v kateri je vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito, navedeni prvi postopek namreč izgubi bistveni element veljavnosti. V nasprotju s pogoji iz člena 20(5) Uredbe Dublin III prosilec namreč ni več na ozemlju države članice, ki je podala zahtevo, zato je treba prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil, že samo zaradi njegovega odhoda šteti za umaknjeno. Naj še opozorim, da je Sodišče razsodilo, da je treba odhod prosilca z ozemlja države članice, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pri uporabi člena 20(5) te uredbe enačiti z implicitnim umikom te prošnje. ( 17 ) Ta ugotovitev po mojem mnenju velja še toliko bolj v položajih, kakršni so ti iz postopkov v glavni stvari, v katerih prosilec ni samo zapustil ozemlja države članice, ki je podala zahtevo, ampak je tudi odšel na ozemlje druge države članice, v kateri je vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito.

66.

Iz tega izhaja, da pogoji za ponovni sprejem prosilca, določeni v členu 20(5) Uredbe Dublin III, niso več izpolnjeni.

67.

V zvezi s tem menim, da se lahko država članica, na katero je zahteva naslovljena in v kateri potekata dva postopka ponovnega sprejema, ki sta ju v zvezi z isto osebo v zelo kratkih časovnih razmikih začeli dve različni državi članici, s prvo državo članico, ki je podala zahtevo, dogovori o tem, da prvi od dogovorjenih postopkov ponovnega sprejema nima več učinka.

68.

Država članica, na katero je zahteva naslovljena, je namreč obveščena o tem, da prva država članica, ki je podala zahtevo, zaradi pobega prosilca ne more izvesti predaje v rokih in v skladu s pravili, o katerih sta se skupaj dogovorili, medtem ko mora hkrati odločiti o drugi zahtevi za ponovni sprejem, ki jo je nanjo naslovila druga država članica, na katere ozemlju je prosilec.

69.

Glede na naravo informacij, s katerimi se mora takrat seznaniti država članica, na katero je zahteva naslovljena, zlasti v zvezi s krajem, kjer je prosilec, in doseženo stopnjo postopkov, začetih v zvezi z njim, menim, da ne more veljavno sprejeti zavez do druge države članice, ki je podala zahtevo, o ponovnem sprejetju prosilca in se tako dogovoriti o pravilih za njegovo predajo, ne da najprej skupaj s prvo državo članico, ki je podala zahtevo, ugotovi, da zaveze, ki so bile pred tem sprejete v prvem postopku ponovnega sprejema, nimajo več učinka. Kot sem že navedel, se ne zdi, da bi bile s tako razlago kršene določbe člena 29 Uredbe Dublin III.

70.

Poleg tega menim, da informacije, sporočene v okviru drugega postopka ponovnega sprejema v zvezi s krajem, kjer je prosilec, in doseženo stopnjo v postopkih, začetih v zvezi z njim, spadajo med informacije, ki jih država članica, na katero je zahteva naslovljena, v skladu s členom 34(1) Uredbe Dublin III lahko uporablja skupaj z zadevnimi državami članicami. Ta člen, ki je umeščen v poglavje VII te uredbe, naslovljeno „Upravno sodelovanje“, v odstavku 2(d), (f) in (g) določa, da lahko te informacije vsebujejo kraje prebivanja in smeri potovanja prosilca ter datum, na katerega je bila vložena morebitna prejšnja prošnja za mednarodno zaščito, datum, na katerega je bila vložena sedanja prošnja, doseženo stopnjo v postopku in morebitno sprejeto odločitev.

71.

Z ugotovitvijo, da prvi postopek ponovnega sprejema nima več učinka, bi se pripomoglo tudi k uresničevanju ciljev, ki si jih je zastavil zakonodajalec Unije v okviru Uredbe Dublin III.

72.

Kot izhaja iz uvodnih izjav 4 in 5 Uredbe Dublin III, je njen cilj uvesti „jasen in izvedljiv način“ za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, to je način, ki temelji na „objektivnih, poštenih merilih za zadevne države članice in osebe“. Ta način mora zlasti „omogočati hitro določitev odgovorne države članice, da […] ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito“. Zakonodajalec Unije želi tako racionalizirati obravnavanje teh prošenj in prosilcem hkrati zagotoviti, da bo njihovo prošnjo vsebinsko obravnavala ena sama, jasno določena država članica. Ta zakonodajalec želi z vzpostavitvijo enotnih mehanizmov in meril za določitev odgovorne države članice poleg tega preprečiti sekundarno gibanje državljanov tretjih držav, ki so vložili prošnjo za mednarodno zaščito, torej njihove odhode v druge države članice. ( 18 )

73.

Samoumevno je, da ni mogoče hkrati v različnih državah članicah v zvezi z isto osebo veljavno voditi dveh postopkov ponovnega sprejema, saj bi bilo to v nasprotju s ciljem Uredbe Dublin III.

74.

Na prvem mestu, v primeru dokončanja prvega postopka ponovnega sprejema, potem ko je zadevna oseba odšla z ozemlja države članice, ki je podala zahtevo, in s prenosom odgovornosti, ki je lahko povezan s tem postopkom, nikakor ne bi bila zagotovljena hitrost navedenega postopka. Nasprotno, z dokončanjem tega prvega postopka bi se lahko na eni strani precej omejila učinkovitost, za katero si prizadeva zakonodajalec Unije, na drugi strani pa bi lahko bile zadevne osebe spodbujene k odhodu z ozemlja države članice, ki je podala zahtevo, da bi tako bodisi preprečile svojo predajo odgovorni državi članici bodisi podaljšale svoje bivanje v Uniji s priznanjem materialnih pogojev za sprejem.

75.

Prenos odgovornosti, ki se zahteva v skladu s členom 29(2), prvi stavek, Uredbe Dublin III, pomeni določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, kot „kazen“ za državo članico, ki je podala zahtevo, če te predaje, ki jo je sama zahtevala, ni izvedla. Od takrat, ko država članica, ki poda zahtevo, ne upošteva rokov iz te določbe, je prenos odgovornosti samodejen in se izvede neodvisno od okoliščin obravnavane zadeve.

76.

Vendar v položajih, kakršni so ti iz obravnavanih zadev, samodejnost tega mehanizma ne omogoča upoštevanja dejstva, da je prosilec zapustil ozemlje prve države članice, ki je podala zahtevo, s čimer je kršil svoje obveznosti sodelovanja. Pristojni organi te države – v nasprotju s pristojnimi organi druge države članice, ki poda zahtevo – ga torej ne morejo niti predati v skladu s pravili in v rokih iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III niti obravnavati njegove prošnje za mednarodno zaščito v primeru prenosa odgovornosti.

77.

Opozarjam namreč, da mora biti prosilec tako za postopek predaje kot tudi za postopek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojnim nacionalnim organom na voljo.

78.

Ti organi pa lahko sicer zaradi formalnosti, ki jih je moral prosilec izpolniti, da je lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici (zlasti po zaslugi vpisa v sistem Eurodac), ugotovijo, kje je, ( 19 ) vendar nimajo nobene pristojnosti za izvedbo predaje te osebe v skladu s členom 29 Uredbe Dublin III, saj je ta zunaj nacionalnega ozemlja in postopek, vzpostavljen s to uredbo, ni kazenski postopek.

79.

Enako mora prosilec, da se izvede postopek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, izpolniti obveznosti, ki so mu naložene z Direktivo o postopkih in Direktivo 2013/33/EU, ( 20 ) in sicer zaradi hitre obravnave in učinkovitega spremljanja njegove prošnje za mednarodno zaščito. Med temi obveznostmi sta obveznost prebivanja na določenem kraju in obveznost javljanja pristojnim nacionalnim organom.

80.

V takih okoliščinah ne vidim nobenega razloga, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti nadaljevanje tega postopka, še zlasti podaljšanje roka za predajo, ki je vnaprej obsojena na neuspeh.

81.

Na drugem mestu, nadaljevanje prvega postopka ponovnega sprejema ne pripomore k ohranjanju jasne in izvedljive metode, ki jo želi zakonodajalec Unije vzpostaviti v okviru Uredbe Dublin III.

82.

Na eni strani, samodejnost prenosa odgovornosti ne omogoča upoštevanja dejstva, da se ta prenos nanaša na obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je verjetno enaka prošnji, vloženi pred tem v prvi državi članici, in prošnji, vloženi pozneje v še eni državi članici.

83.

Na drugi strani, zaporedni potek teh dveh postopkov z uporabo pravila o prenosu odgovornosti, določenega zlasti s členom 29(2), prvi stavek, Uredbe Dublin III, prinaša težave, zaradi katerih bi bilo lahko ovirano učinkovito delovanje „dublinskega sistema“. ( 21 )

84.

Tako se začne drugi postopek ponovnega sprejema, čeprav že poteka prvi tak postopek, kar lahko v primeru izteka rokov iz člena 29(2) Uredbe Dublin III privede do prenosa odgovornosti na prvo državo članico, ki je podala zahtevo. Tako bo – ob upoštevanju dvomesečnega roka, v katerem mora zadevna država članica podati navedeno zahtevo za ponovni sprejem – ta zahteva vložena in bo, če bo to primerno, v državi članici, na katero je naslovljena, tudi odobrena, ne da bi bila odgovornost zadnjenavedene dokončno določena, saj se lahko na podlagi prenosa odgovornosti prenese na prvo državo članico, ki je podala zahtevo. S takim mehanizmom se pristojni nacionalni organi vsake od zadevnih držav članic izpostavljajo negotovostim glede pristojnosti, ki jih imajo, in sicer še toliko bolj, ker sistem Eurodac ne omogoča obveščanja o doseženi stopnji v postopkih sprejema ali ponovnega sprejema, ki potekajo v drugih državah članicah. Kot ponazarjajo obravnavane zadeve, pristojni organ druge države članice, ki poda zahtevo, tako tvega, da bo zoper odločbo o predaji, ki jo je vročil prosilcu, vložena pritožba v skladu s členom 27(1) Uredbe Dublin III in da bo lahko predaja, ki jo je morda izvedel, razveljavljena, kar pomeni, da bo morala zatem ta država v skladu s členom 29(3) navedene uredbe zadevno osebo nemudoma ponovno sprejeti.

85.

Menim, da lahko tak mehanizem privede do paralize sistema Dublin in, paradoksalno, spodbuditve gibanja prosilcev za mednarodno zaščito znotraj Unije.

86.

V teh okoliščinah se mi zato zdi nujno ohraniti polni učinek člena 20(5) Uredbe Dublin III z ohranitvijo „posebnega statusa“ in „posebne vloge“, ki ju je zakonodajalec Unije dodelil državi članici, v kateri je bila najprej vložena prošnja za mednarodno zaščito. ( 22 ) Zato je treba v položajih, kakršni so ti iz obravnavanih zadev, torej ob vložitvi več prošenj za mednarodno zaščito v različnih državah članicah, izoblikovati urejen in nadzorovan mehanizem, da se tako prepreči nenehno preverjanje vloge in naloge vsake od njih zaradi prosilčevih selitev.

87.

Na tretjem mestu, menim, da je pomembno izpostaviti nabor pravnih možnosti, ki jih ima na voljo druga država članica, ki poda zahtevo, za zagotovitev precej hitrejšega in veliko učinkovitejšega postopka ponovnega sprejema, kot ga je zmožna izpeljati prva država članica, ki poda zahtevo, saj je zadevna oseba na ozemlju prvonavedene. Kot potrjuje pravilo o dodelitvi pristojnosti iz člena 20(4) Uredbe Dublin III, je očitno, da je navzočnost zadevne osebe na ozemlju države članice pri vodenju postopka ponovnega sprejema bistveni element. ( 23 )

88.

Naj torej opozorim, da vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito v okviru skupnega evropskega azilnega sistema pomeni, da se uporablja zavezujoč zakonodajni okvir, s katerim se zadevni državi članici naložijo pravne obveznosti, opredeljene v Uredbi Dublin III ter Direktivi o postopkih in Direktivi 2013/33.

89.

Ta država članica mora najprej v skladu s členom 4(1)(a) Uredbe Dublin III, takoj ko je prošnja za mednarodno zaščito vložena v smislu člena 20(2) te uredbe, prosilca v pisni obliki in v jeziku, ki ga razume, obvestiti o posledicah njegove vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito ter posledicah selitve iz ene države članice v drugo med določanjem odgovorne države članice in med obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito. V tem okviru menim, da lahko pristojni nacionalni organi tega prosilca obvestijo o doseženi stopnji v postopkih, začetih v zvezi z njim, in posledicah, povezanih z vložitvijo več prošenj za mednarodno zaščito v Uniji.

90.

Dalje, država članica, ki poda zahtevo, mora v skladu s členom 23(1) Uredbe Dublin III pri odgovorni državi članici podati zahtevo v skladu s členom 20(5) in členom 18(1) te uredbe zaradi ponovnega sprejema prosilca v rokih in pod pogoji iz navedene uredbe. Da se zagotovi učinkovitost postopka ponovnega sprejema, lahko država članica, ki poda zahtevo, v skladu s členom 7(2) Direktive 2013/33 določi kraj, kjer mora prosilec prebivati, in v skladu s členom 13(2)(a) Direktive o postopkih zahteva, da se mora javljati pristojnim organom ali se pri njih osebno zglasiti, in sicer bodisi nemudoma bodisi ob določenem času.

91.

Nazadnje, ob upoštevanju obstoja velike nevarnosti pobega prosilca in s pridržkom spoštovanja pravic in sprejetja zaščitnih ukrepov, ki so mu priznani, lahko ta država članica za zagotovitev učinkovitosti postopka predaje uporabi prisilne ukrepe, kot je pridržanje, pod pogoji, določenimi v členu 8(3)(f) Direktive 2013/33 in člena 28(2) Uredbe Dublin III.

92.

Glede na vse navedene elemente, še zlasti pogoje iz člena 20(5) Uredbe Dublin III, menim, da je zaradi izpeljave postopka ponovnega sprejema in uresničevanja ciljev, ki jih je zastavil zakonodajalec Unije, torej bistveno, da se v položajih kakršni so ti iz postopkov v glavni stvari, izrecno ugotovi, da prvi postopek ponovnega sprejema nima več učinka.

93.

Ob upoštevanju teh preudarkov predlagam, naj Sodišče odloči, da je treba člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III razlagati tako, da morata država članica, na katero je zahteva naslovljena, in prva država članica, ki poda zahtevo – v položaju, v katerem je na državo članico, na katere ozemlju je bila prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito, naslovljena zahteva na podlagi člena 23(1) te uredbe v okviru dveh postopkov ponovnega sprejema, ki sta ju v zvezi z istim prosilcem zaporedoma začeli dve različni državi članici – če zadnjenavedena država predaje prosilca ne more izvesti v skladu s pravili in v rokih iz člena 29 navedene uredbe, ker je ta oseba odšla z ozemlja prve države članice, ki je podala zahtevo, ugotoviti, da navedeni prvi postopek ponovnega sprejema nima več učinka od datuma, ko je država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, odobrila drugo zahtevo za ponovni sprejem, ki jo je podala druga država članica.

94.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v zadevah C‑323/21 in C‑325/21 Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da se lahko v položaju, v katerem je v zvezi z isto osebo začet drugi postopek ponovnega sprejema v državi članici, ki ni država članica, ki je vodila prvi postopek ponovnega sprejema, prosilec v okviru pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo o predaji, ki jo je sprejela druga država članica, ki je podala zahtevo, sklicuje na iztek rokov iz člena 29(1) in (2) te uredbe ter na posledični prenos odgovornosti.

95.

Ob upoštevanju odgovora, ki ga predlagam na prvo vprašanje, menim, da na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

96.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavil Raad van State (državni svet, Nizozemska) v zadevah C‑323/21, C‑324/21 in C‑325/21, odgovori:

Člen 29(1) in (2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva,

je treba razlagati tako, da

morata država članica, na katero je zahteva naslovljena, in prva država članica, ki poda zahtevo – v položaju, v katerem je na državo članico, na katere ozemlju je bila prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito, naslovljena zahteva na podlagi člena 23(1) te uredbe v okviru dveh postopkov ponovnega sprejema, ki sta ju v zvezi z istim prosilcem zaporedoma začeli dve različni državi članici – če zadnjenavedena država predaje prosilca ne more izvesti v skladu s pravili in v rokih iz člena 29 navedene uredbe, ker je ta oseba odšla z ozemlja prve države članice, ki je podala zahtevo, ugotoviti, da navedeni prvi postopek ponovnega sprejema nima več učinka od datuma, ko je država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, odobrila drugo zahtevo za ponovni sprejem, ki jo je podala druga država članica.