1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago več določb Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ( 2 ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 ( 3 ).

2.

Predložitveno sodišče Sodišču postavlja vrsto vprašanj, večinoma v zvezi s tem, ali lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ker se zatrjuje nepristojnost odreditvenega pravosodnega organa za izdajo tega naloga in sodišča, ki naj bi sodilo obdolžencu, ter ali Okvirni sklep 2002/584 nasprotuje izdaji novega evropskega naloga za prijetje, potem ko je bil prvi tak nalog zavrnjen.

3.

Ta vprašanja se postavljajo v okviru kazenskega postopka, uvedenega zoper nekdanje katalonske voditelje, potem ko je bil 1. oktobra 2017 v Avtonomni skupnosti Katalonija (Španija) izpeljan referendum o samoodločbi. V zvezi z nekaterimi obdolženci, ki so od konca leta 2017 zapustili Španijo, so bili izdani evropski nalogi za prijetje. Njihova neizvršitev je posledica tako izvolitve nekaterih od teh obdolžencev v Evropski parlament kot tudi kontroverznosti zadevnega kazenskega postopka. Ta kontroverznost se v zvezi s preučevano zadevo nanaša na pravila, ki določajo pristojnost Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) za sojenje obdolžencem ter temeljijo zlasti na kraju storitve kaznivih dejanj, ki se jim očitajo, in povezanosti teh kaznivih dejanj.

4.

Natančneje, ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na to, da so belgijska sodišča zavrnila izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper Lluísa Puiga Gordija. Pritožbeno sodišče, ki se je dokončno izreklo o tem, je navedeno zavrnitev utemeljilo z obstojem tveganja za kršitev pravice do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, pri čemer se je oprlo na presojo, da pristojnost Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) za sojenje L. Puigu Gordiju ne temelji na izrecni pravni podlagi. Poleg tega je pojasnilo, da je treba prav tako zelo resno obravnavati tveganje za kršitev domneve nedolžnosti. Čeprav se navedena zavrnitev neposredno nanaša samo na L. Puiga Gordija, je predložitveno sodišče predlog oblikovalo, kot da je njegov namen opredeliti, kako odločiti v zvezi z vsemi obdolženci.

5.

Sodišče bo moralo – kot se to pogosto zgodi – na podlagi problematike, ki mu je predložena, poiskati pravično ravnotežje med učinkovitostjo sistema predaje med državami članicami, vzpostavljenega z Okvirnim sklepom 2002/584, in spoštovanjem temeljnih pravic oseb, za katere je izdan evropski nalog za prijetje.

6.

Sodišče je v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru ( 4 ), opredelilo metodo, ki jo mora uporabiti izvršitveni pravosodni organ, pred katerim oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, uveljavlja obstoj tveganja za nečloveško ali ponižujoče ravnanje – ki je prepovedano s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 5 ) – zaradi razmer v zaporu v odreditveni državi članici. Ta metoda je v bistvu sestavljena iz dveh faz, ki ju pri preverjanju opravi ta organ, in sicer v prvi fazi ugotovi, da obstaja dejansko tveganje za kršitev zadevne temeljne pravice zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti, ki se nanašajo bodisi na nekatere skupine oseb bodisi na nekatere zapore v odreditveni državi članici, v drugi fazi pa ugotovi, da obstaja konkretno in posamično tveganje, da bo ta pravica kršena zadevni osebi.

7.

Sodišče je v sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu) ( 6 ), to metodo preizkusa v dveh fazah razširilo na predpostavko tveganja za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine. To sodno prakso je potrdilo v sodbi z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa) ( 7 ), nato pa še v sodbi z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici) ( 8 ).

8.

V zadevah, v katerih sta bili izdani ti sodbi, se je v okviru prve faze zatrjeval obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici.

9.

Glavni izziv obravnavane zadeve je opredelitev, ali lahko izvršitveni pravosodni organ, kadar se take pomanjkljivosti, ki bi vplivale na delovanje pravosodnega sistema odreditvene države članice, ne uveljavljajo, kljub vsemu zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi tveganja za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, v tej državi članici.

10.

Ali sta tako v zvezi s to temeljno pravico obe fazi preverjanja, ki ju mora izvesti izvršitveni pravosodni organ, kumulativni? Povedano drugače, ali lahko ta organ, če prva faza ne omogoča ugotovitve obstoja sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti, ki bi vplivale na delovanje pravosodnega sistema odreditvene države članice, zavrne izvršitev zadevnega evropskega naloga za prijetje?

11.

Sodišče redno opozarja, da je načelo medsebojnega priznavanja v skladu z uvodno izjavo 6 Okvirnega sklepa 2002/584 „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in je izraženo v členu 1(2) tega okvirnega sklepa, v katerem je določeno pravilo, da morajo države članice izvršiti vsak evropski nalog za prijetje na osnovi tega načela in v skladu z določbami navedenega okvirnega sklepa. ( 9 )

12.

Menim, da si je treba prizadevati za to, da ne bi ta „temeljni kamen“ kot podnožje pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah – ker bi s sklicevanjem na spoštovanje temeljnih pravic dopuščali preveč izjem od načela medsebojnega priznavanja – razpokal in da se ne bi s potrpežljivostjo zgrajena zgradba razmajala ali se celo porušila, ker ne bi imela več trdnih temeljev.

13.

Zagotoviti je treba tudi, da se ne ogrozita uresničitev cilja Okvirnega sklepa 2002/584 in vzajemno zaupanje med državami članicami, na katerem temelji mehanizem evropskega naloga za prijetje, ki je uveden s tem okvirnim sklepom.

14.

Zato bom zagovarjal tezo, da mora Sodišče še naprej stati za stališčem, da mora biti zavrnitev predaje, ki je utemeljena s trditvijo o tveganju za kršitev pravice do poštenega sojenja osebi, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, resnično izjemna. Če izvršitveni pravosodni organ ne dokaže obstoja sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice, ne more upravičeno zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje na podlagi zgolj trditve o posamičnem tveganju za kršitev te temeljne pravice.

15.

Po sprejetju zakonov o neodvisnosti Avtonomne skupnosti Katalonija (Španija) in izvedbi referenduma za to je bil pred Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) uveden kazenski postopek proti več osebam, ki se jim je očitala storitev zlasti kaznivih dejanj upora in zlorabe javnih sredstev.

16.

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v okviru tega postopka 14. oktobra 2019 izdalo evropski nalog za prijetje zoper Carlesa Puigdemonta Casamajója, 4. novembra 2019 pa evropske naloge za prijetje zoper Antonija Comína Oliveresa, Lluisa Puiga Gordija in Claro Ponsatí Obiols. Medtem ko je bila C. Ponsatí Obiols prijeta v Združenem kraljestvu, so bili drugi trije obdolženci prijeti v Belgiji, v tej državi članici pa so se zato začeli postopki za izvršitev teh evropskih nalogov za prijetje. Nobena od zahtevanih oseb ni soglašala s svojo predajo.

17.

Zaradi izvolitve C. Puigdemonta Casamajója in A. Comína Oliveresa za poslanca Evropskega parlamenta sta bila postopka proti njima v Belgiji prekinjena na podlagi poslanske imunitete, ki jo uživata kot poslanca Evropskega parlamenta. ( 10 ) Nadaljeval pa se je postopek v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper L. Puiga Gordija. To je torej postopek v središču te zadeve.

18.

S sklepom z dne 7. avgusta 2020 je 27. kazenski senat Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v nizozemščini, Belgija) ( 11 ) zavrnil izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper L. Puiga Gordija.

19.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče menilo, da mu Okvirni sklep 2002/584 omogoča presojo pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa za izdajo evropskega naloga za prijetje. V zvezi s tem naj bi se oprlo zlasti na sodno prakso Sodišča v zvezi z opredelitvijo državnega tožilstva več držav članic za „pravosodni organ“ ( 12 ), na uvodni izjavi 8 in 12 Okvirnega sklepa 2002/584 ter na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ( 13 ).

20.

Prvostopenjsko sodišče naj bi učinkovito preverilo to pristojnost in naj bi ugotovilo, da Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ni pristojno za obravnavo postopka v zvezi z L. Puigom Gordijem in torej za izdajo evropskega naloga za prijetje zoper njega. To presojo naj bi utemeljilo z mnenji Delovne skupine za samovoljna pridržanja Sveta Generalne skupščine Združenih narodov za človekove pravice ( 14 ) v zvezi z osebami, vpletenimi v ista dejstva, s sodno prakso ESČP ( 15 ) ter z drugimi določbami španskega in belgijskega prava.

21.

Pritožba, ki jo je vložilo belgijsko državno tožilstvo, je bila zavrnjena s sodbo zunajobravnavnega senata Cour d'appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija) z dne 7. januarja 2021, ( 16 ) s čimer sta bila tako potrjena izpodbijani sklep in zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje zoper L. Puiga Gordija. Višje sodišče naj bi se za to, da je prišlo do ugotovitve, da se ne zdi, da bi pristojnost odreditvenega pravosodnega organa temeljila na izrecni zakonski določbi, sklicevalo na poročilo delovne skupine za samovoljna pridržanja z dne 27. maja 2019, na sodno prakso ESČP in na dokument, v katerem je pojasnjena pristojnost Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki mu ga je to sodišče predložilo 11. marca 2021.

22.

V tem okviru predložitveno sodišče navaja, da mora odločiti o ohranitvi ali umiku obstoječih evropskih nalogov za prijetje in o vprašanju morebitne izdaje novih evropskih nalogov za prijetje zoper vse soobdolžence v tej zadevi ali zoper nekatere od njih.

23.

Natančneje, v zvezi z L. Puigom Gordijem to sodišče navaja, da bo lahko na podlagi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe presodilo, ali je mogoče ponovno vložiti zahtevo za predajo, po potrebi z izdajo novega evropskega naloga za prijetje zoper njega, če je pravosodni organ iste izvršitvene države članice predajo te osebe zavrnil na podlagi razlogov za zavrnitev, ki bi bili lahko v nasprotju z Okvirnim sklepom 2002/584/PNZ.

24.

Predložitveno sodišče dvomi o pooblastilu, ki naj bi ga imel pravosodni organ, zadolžen za izvršitev evropskega naloga za prijetje, kar na eni strani zadeva presojo pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa za sojenje obdolžencem, izvedeno v skladu z nacionalnim pravom odreditvene države članice, in na drugi strani zavrnitev izvršitve tega naloga zaradi domnevne kršitve temeljnih pravic obdolženca, ki naj bi izhajala iz kršitve te pristojnosti. To sodišče v zvezi s tem navaja več trditev.

25.

Na prvem mestu, predložitveno sodišče v zvezi z vprašanjem, ali izvršitveni pravosodni organ lahko preveri, ali ima odreditveni pravosodni organ dejansko pristojnost, ki se zahteva za vsebinsko odločanje o zadevi, kar je bistveni pogoj za pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje, meni, da bi moralo tako pooblastilo izhajati bodisi iz formalnega pravila prava Unije bodisi iz razlage tega prava v tem smislu.

26.

Vendar to sodišče zlasti ugotavlja, da take možnosti ni mogoče utemeljiti z besedilom členov 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584, ki se nanašajo na razloge za obvezno ali fakultativno neizvršitev, niti je ni mogoče izpeljati iz široke razlage tega okvirnega sklepa ali njegovega člena 6(1), saj je načelo, izoblikovano v njegovem členu 1(2), izvršitev evropskega naloga za prijetje, medtem ko je morebitna neizvršitev izjema, ki jo je treba torej razlagati ozko.

27.

Na drugem mestu, predložitveno sodišče se ob predpostavki, da bi Sodišče izvršitvenemu pravosodnemu organu priznalo pooblastilo za preverjanje pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa, sprašuje o elementih, ki bi jih ta moral v okviru takega preverjanja upoštevati.

28.

V zvezi s tem to sodišče meni, da bi bilo treba pristojnost odreditvenega pravosodnega organa, ki je izdal evropski nalog za prijetje, določiti izključno na podlagi nacionalnega prava odreditvene države članice. Vendar bi dopustitev, da lahko izvršitveni pravosodni organ razlaga nacionalno pravo te države, privedla do neskladnega in nevzdržnega položaja, saj bi moral izvršitveni pravosodni organ razložiti in uporabiti pravo, ki mu je tuje in za katero se niti ne predvideva, da bi ga moral poznati.

29.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče meni, da sta belgijski sodišči napačno razlagali špansko pravo. Ti sodišči naj prav tako ne bi upoštevali številnih odločb, v katerih je predložitveno sodišče odločilo o vprašanju svoje pristojnosti, niti okoliščine, da se je o tem razpravljalo pred Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija), ki naj bi pristojnost predložitvenega sodišča potrdilo zlasti v sodbi z dne 17. februarja 2021. ( 17 ) Belgijski sodišči naj torej ne bi upoštevali niti razlage, ki so jo podala španska sodišča, niti okoliščine, da so bile stranke v zvezi z izdanimi evropskimi nalogi za prijetje deležne prvostopenjske in drugostopenjske ravni varstva.

30.

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče v zvezi z obsegom, ki ga je treba pripisati mehanizmu zahteve po dodatnih informacijah iz člena 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584, meni, da ga izvršitveni pravosodni organ ni zadostno uporabil. Ta organ bi namreč moral od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati dodatne informacije, s čimer bi mu omogočil predložitev elementov, ki temeljijo na njegovem nacionalnem pravu, zlasti številnih odločb, v katerih je bilo odločeno o vprašanju pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa za vsebinsko odločanje o zadevi.

31.

Na četrtem mestu, predložitveno sodišče poudarja, da se je višje sodišče za zavrnitev zadevnega evropskega naloga za prijetje oprlo na člen 4(5), točka 5, zakona o evropskem nalogu za prijetje ( 18 ) z dne 19. decembra 2003, ki določa, da se izvršitev evropskega naloga za prijetje obvezno zavrne, če obstajajo resni razlogi za prepričanje, da bi izvršitev evropskega naloga za prijetje povzročila kršitev temeljnih pravic zadevne osebe. Vendar naj ta razlog za neizvršitev ne bi bil izrecno naveden v Okvirnem sklepu 2002/584.

32.

Poleg tega to sodišče meni, da bi lahko v skladu s sodno prakso Sodišča do zavrnitve izvršitve, ki bi bila izpeljana iz člena 1(3) tega okvirnega sklepa, prišlo samo v izjemnih okoliščinah, za katere je bil doslej v zvezi s temeljno pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine, značilen obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti, kar zadeva neodvisnost sodne oblasti odreditvene države članice.

33.

Poleg tega naj višje sodišče s tem, da je kot element v podporo svoji presoji upoštevalo poročilo delovne skupine za samovoljna pridržanja z dne 27. maja 2019, ne bi izpolnilo zahteve, v skladu s katero mora imeti izvršitveni pravosodni organ, da bi lahko ugotovil resno, dejansko, konkretno in posamično tveganje za kršitev temeljnih pravic zadevne osebe, na voljo objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke.

34.

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35.

Pisna stališča so predložili L. Puig Gordi, C. Puigdemont Casamajó, A. Comín Oliveres, C. Ponsatí Obiols, M. Rovira Vergés, A. Gabriel Sabaté, Ministerio Fiscal, španska, belgijska, poljska in romunska vlada ter Evropska komisija. Obravnava je potekala 5. aprila 2022.

36.

Namen vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je na splošno to, da Sodišče pojasni pogoje, pod katerimi lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ker obstaja tveganje, da bo v primeru predaje zahtevane osebe odreditvenemu pravosodnemu organu kršena temeljna pravica te osebe do poštenega sojenja pred sodiščem, ustanovljenim z zakonom, kot je določena v členu 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ( 19 ) ki ustreza členu 47, drugi odstavek, Listine.

37.

Večina teh vprašanj izhaja iz obrazložitve izvršitvenega pravosodnega organa, ki je zavrnil izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za L. Puiga Gordija.

38.

V nekaj besedah bom zavzel stališče o dopustnosti vprašanj za predhodno odločanje, pri čemer bom opozoril, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga ali presoja veljavnosti pravila Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore. ( 20 )

39.

Vendar je Sodišče v sodbi z dne 25. julija 2018, AY (Nalog za prijetje – priča) ( 21 ), ugotovilo, da so vprašanja, ki jih je postavil odreditveni pravosodni organ zaradi opredelitve obsega pristojnosti izvršitvenega pravosodnega organa po izdaji evropskih nalogov za prijetje, ki jim ni bilo ugodeno, dopustna ( 22 ).

40.

Sodišče je pri tej ugotovitvi na eni strani upoštevalo dejstvo, da je predložitveno sodišče navedlo, da se je na Sodišče obrnilo za to, da bi glede na odgovore na zastavljena vprašanja sprejelo odločitev o umiku evropskega naloga za prijetje. Zato ni bilo mogoče trditi, da postavljena vprašanja nimajo nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom postopka, ki teče pred predložitvenim sodiščem, niti, da je problem hipotetičen. ( 23 )

41.

Na drugi strani je Sodišče razsodilo, da dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe ni vprašljiva zaradi okoliščine, da se postavljena vprašanja nanašajo na obveznosti izvršitvenega pravosodnega organa, medtem ko je predložitveno sodišče pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje. Posledica izdaje evropskega naloga za prijetje je namreč mogoče prijetje zahtevane osebe in torej posega v individualno svobodo te osebe. Sodišče pa je glede postopka v zvezi z evropskim nalogom za prijetje razsodilo, da je jamstvo temeljnih pravic v prvi vrsti odgovornost odreditvene države članice. ( 24 )

42.

Sodišče je na podlagi te utemeljitve v sodbi Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) navedlo tudi, da je za zagotovitev jamstva teh pravic – kar lahko privede pravosodni organ do tega, da sprejme odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje – pomembno, da ima tak organ možnost predložiti zadevo v predhodno odločanje Sodišču. ( 25 )

43.

Menim, da uporaba te sodne prakse za obravnavano zadevo ni vprašljiva. Ker se namreč mehanizem evropskega naloga za prijetje konkretno udejanja v odnosu med dvema pravosodnima organoma, mora biti enemu ali drugemu od njiju omogočeno, da Sodišču predloži vprašanje, da tako pridobi pojasnila za preprečitev ali razrešitev morebitnih pomanjkljivosti v delovanju tega mehanizma. Kot je v svojih stališčih upravičeno navedla Komisija, je treba preprečiti izoblikovanje asimetrije v možnosti, ki jo imajo sodišča odreditvene ali izvršitvene države članice za to, da pri Sodišču vložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Problem ni hipotetičen, saj je njegova rešitev potrebna, da se odreditvenemu pravosodnemu organu omogoči odločitev o tem, ali naj umakne ali izda evropski nalog za prijetje v okviru kazenskega postopka, ki poteka. ( 26 ) Poleg tega menim, da za uporabo te sodne prakse v obravnavani zadevi ni treba, da vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, v celoti sovpadajo z razlogi, ki jih je višje sodišče upoštevalo pri odločitvi, da zavrne izvršitev zadevnega evropskega naloga za prijetje.

44.

V nadaljevanju bom vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, preučil v treh fazah.

45.

V prvi fazi bom obravnaval prvo vprašanje za predhodno odločanje, pri čemer bom pojasnil, ali in – če bo to primerno – pod katerimi pogoji lahko država članica določi razlog za neizvršitev, ki ni izrecno določen z Okvirnim sklepom 2002/584.

46.

V drugi fazi bom skupaj preučil tretje, četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje, s katerimi se v bistvu prosi za razjasnitev pogojev, pod katerimi lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi razloga, ki se nanaša na to, da naj odreditveni pravosodni organ ne bi bil pristojen za izdajo tega evropskega naloga za prijetje in za sojenje zahtevani osebi.

47.

V tretji fazi bom odgovoril na sedmo vprašanje za predhodno odločanje, katerega namen je opredeliti, ali je možnost odreditvenega pravosodnega organa, da izda nov evropski nalog za prijetje, potem ko je bila izvršitev njegovega predhodnega naloga zavrnjena, omejena.

48.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi razloga za zavrnitev izvršitve, ki je določen v njegovem nacionalnem pravu, vendar ni naveden v tem okvirnem sklepu.

49.

Sodišče je že razsodilo, da je na področju, ki je urejeno z Okvirnim sklepom 2002/548, načelo medsebojnega priznavanja – ki, kot je razvidno zlasti iz uvodne izjave 6 tega okvirnega sklepa, pomeni „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah – uporabljeno v členu 1(2) tega okvirnega sklepa, v katerem je izraženo pravilo, da države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej načeloma zavrnejo izvršitev takega naloga samo iz taksativno naštetih razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom 2002/548, za izvršitev evropskega naloga za prijetje pa se lahko določi le kateri od pogojev, ki so izčrpno našteti v členu 5 tega okvirnega sklepa. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko. ( 27 )

50.

Tako so v Okvirnem sklepu 2002/584 izrecno določeni razlogi za obvezno neizvršitev (člen 3) in fakultativno neizvršitev (člena 4 in 4a) evropskega naloga za prijetje ter jamstva, ki jih mora dati odreditvena država članica v nekaterih primerih (člen 5). ( 28 )

51.

Vendar je Sodišče kljub temu primere, v katerih je treba izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrniti, razširilo onkraj razlogov za neizvršitev, izrecno navedenih v členih 3, 4 in 4a tega okvirnega sklepa.

52.

Tako je Sodišče najprej razsodilo, da je treba izvršitev zavrniti, če evropski nalog za prijetje ne izpolnjuje zahtev glede pravilnosti iz člena 8(1) navedenega okvirnega sklepa. ( 29 ) Nato je menilo, da člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 upravičuje ustavitev postopka izvršitve, da se v nekaterih izjemnih primerih prepreči kršitev temeljnih pravic. ( 30 ) Nazadnje je menilo, da načelo medsebojnega priznavanja velja samo za evropske naloge za prijetje v smislu člena 1(1) tega okvirnega sklepa, kar pomeni, da se ne smejo izvršiti evropski nalogi za prijetje, ki jih ni izdal „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa ( 31 ) ali so bili izdani v postopku, ki ni izpolnjeval zahteve po učinkovitem sodnem varstvu ( 32 ).

53.

Ob vseh teh predpostavkah, ki lahko izvršitveni pravosodni organ privedejo do zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje, se je Sodišče pri razlogovanju vedno oprlo na določbe Okvirnega sklepa 2002/584, po potrebi ob upoštevanju členov 4 in 47 Listine.

54.

Nasprotno pa razloga za neizvršitev, določenega z nacionalnim pravom države članice, ki ne bi imel podlage v določbi tega okvirnega sklepa, ni mogoče dopustiti.

55.

Iz tega izhaja, da je treba Okvirni sklep 2002/584 po mojem mnenju razlagati tako, da nasprotuje temu, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi razloga za zavrnitev izvršitve, ki je določen v njegovem nacionalnem pravu, vendar ni naveden v tem okvirnem sklepu.

56.

Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil celovit odgovor, se mi vseeno zdi potrebno pojasniti, da v obravnavani zadevi razlog za neizvršitev, ki je v središču razprav in na katerega so se belgijska sodišča oprla pri zavrnitvi izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper A. Puiga Gordija, izhaja iz člena 4(5), točka 5, zakona o evropskem nalogu za prijetje, ki določa, da se „[i]zvršitev evropskega naloga za prijetje […] zavrne […], če obstajajo resni razlogi za prepričanje, da bi izvršitev evropskega naloga za prijetje povzročila kršitev temeljnih pravic zadevne osebe, kot so določene v členu 6 [PEU].“

57.

Tovrstna določba v nacionalnem pravu držav članic ni redka ( 33 ) in je izraz prizadevanja zakonodajalca Unije za izoblikovanje mehanizma, s katerim se spoštujejo temeljne pravice osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje.

58.

Naj v zvezi s tem opozorim, da člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da ta „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU]“. V zvezi s tem so upoštevne tudi uvodne izjave 10, 12 in 13 tega okvirnega sklepa. ( 34 )

59.

Kot sem navedel zgoraj, je Sodišče priznalo, da so „v izjemnih okoliščinah“ ( 35 ) mogoče omejitve načel medsebojnega priznavanja in vzajemnega zaupanja med državami članicami, pri čemer je svoje razlogovanje oprlo zlasti na člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 ( 36 ).

60.

V nadaljevanju bom opozoril, da je treba pogoje, ki jih mora izvršitveni pravosodni organ izpolniti, da lahko upravičeno zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, če obstajajo resni razlogi za prepričanje, da bi izvršitev tega naloga povzročila kršitev temeljnih pravic zadevne osebe, razlagati ozko, da se tako zagotovi, da ostane zavrnitev izvršitve izjema.

61.

Ob upoštevanju pravkar navedenih elementov menim, da ni samo po sebi sporno to, da država članica v svojem nacionalnem pravu navede možnost, da lahko izvršitveni pravosodni organ iz takih razlogov zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, saj je tudi samo Sodišče na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 dopustilo možnost omejitev načel medsebojnega priznavanja in vzajemnega zaupanja med državami članicami. Vendar moram k temu nemudoma dodati pomembno pojasnilo, to je, da je treba nacionalno določbo, kot je člen 4(5), točka 5, zakona o evropskem nalogu za prijetje – kot vsako nacionalno določbo, s katero se izvaja pravo Unije – seveda razlagati v skladu s tem pravom. Izvršitveni pravosodni organ torej ne more na podlagi take določbe obvezno in samodejno zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje v primeru zatrjevane kršitve temeljnih pravic zadevne osebe, ( 37 ) ne da bi ob tem upošteval sodno prakso, s katero so strogo določeni pogoji, pod katerimi je mogoče odreditveni pravosodni organ izjemoma zavrniti.

62.

Predlagam torej, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da nasprotuje temu, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi razloga za zavrnitev izvršitve, ki je določen v njegovem nacionalnem pravu, vendar ni naveden v tem okvirnem sklepu. Nasprotno pa Okvirni sklep ne nasprotuje nacionalni določbi, s katero se izvaja člen 1(3) tega okvirnega sklepa, tako da določa možnost, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, če obstajajo resni razlogi za prepričanje, da bi njegova izvršitev lahko povzročila kršitev temeljnih pravic zadevne osebe, vendar pod pogojem, da se ta določba uporabi v skladu s sodno prakso Sodišča, v kateri so opredeljeni strogi pogoji, pod katerimi je taka zavrnitev mogoča.

63.

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga predlagam Sodišču, po mojem mnenju na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

64.

Kot sem že napovedal, bom skupaj preučil tretje, četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje, saj se vsa nanašajo na razjasnitev pogojev, pod katerimi lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi razloga, ki se nanaša na to, da naj odreditveni pravosodni organ ne bi bil pristojen za izdajo tega evropskega naloga za prijetje in za sojenje zahtevani osebi.

65.

V zvezi s tem predložitveno sodišče prosi za pojasnila o več vidikih. Najprej, ali lahko tak razlog za neizvršitev izhaja iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584? Dalje – in prav to je osrednja težava, o kateri mora odločiti Sodišče – pod katerimi pogoji lahko izvršitveni pravosodni organ na podlagi člena 1(3) tega okvirnega sklepa zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje zaradi zatrjevanega tveganja za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja, varovane s členom 47, drugi odstavek, Listine? Nazadnje, kako lahko na to zadnje vprašanje vpliva na eni strani okoliščina, da je lahko zahtevana oseba pred sodišči odreditvene države članice uveljavljala varstvo svojih temeljnih pravic in izpodbijala pristojnost teh sodišč, ter na drugi strani morebitni obstoj obveznosti za izvršitveni pravosodni organ, ki namerava zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, da od odreditvenega pravosodnega organa zahteva dodatne informacije v skladu s členom 15(2) navedenega okvirnega sklepa?

66.

Ugotavljam, da Okvirni sklep 2002/584, še zlasti v členih 3, 4 in 4a, ne vsebuje nobene določbe, v kateri bi bil izrecno naveden razlog za neizvršitev, ki se nanaša na to, da naj odreditveni pravosodni organ ne bi bil pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje. Ne zdi se mi niti, da bi bilo mogoče tak razlog za neizvršitev izpeljati iz člena 6(1) tega okvirnega sklepa.

67.

Sodišče je že razsodilo, da se z načelom medsebojnega priznavanja zahteva, da je treba v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584 izvršiti samo evropske naloge za prijetje v smislu člena 1(1) tega sklepa, kar zahteva, da tak nalog, ki je v tej določbi opredeljen kot „sodna odločba“, izda „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa. ( 38 )

68.

Naj spomnim, da je v skladu s to določbo „[o]dreditveni pravosodni organ […] pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje“.

69.

Poleg tega člen 6(3) navedenega okvirnega sklepa določa, da „[v]saka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu“. Kraljevina Španija je na podlagi te določbe obvestila Svet, da so na podlagi člena 35 Ley 23/2014 de reconocimiento mutuo de resoluciones penales en la Unión Europea (zakon 23/2014 o vzajemnem priznavanju odločb v kazenskih zadevah v Evropski uniji) ( 39 ) z dne 20. novembra 2014 pravosodni organi, ki so pristojni za izdajo evropskega naloga za prijetje, sodnik ali sodišče, ki odloča o zadevi, v okviru katere je treba izdati evropski nalog za prijetje ( 40 ). Obstaja torej povezava med pristojnostjo pravosodnega organa za odločanje o zadevi in njegovo pristojnostjo za izdajo evropskega naloga za prijetje zaradi izpeljave kazenskega postopka.

70.

Kot je Sodišče med drugim razsodilo v sodbi z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) ( 41 ), izraz „pravosodni organ“ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ni omejen zgolj na sodnike ali sodišča katere od držav članic, ampak ga je treba razumeti tako, da širše zajema organe, ki v tej državi članici sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah, v nasprotju z, med drugim, ministrstvi ali službami policije, ki so del izvršilne oblasti. ( 42 )

71.

Poleg tega po navedbah Sodišča pojem „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 pomeni, da zadevni organ pri opravljanju svojih funkcij v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje deluje neodvisno. ( 43 )

72.

Če niso izpolnjena merila, ki tako omogočajo opredelitev pojma „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje. Nasprotno, kadar so ta merila izpolnjena, po mojem mnenju besedila te določbe v delu, v katerem se nanaša na pravosodni organ, „ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje“, ni mogoče razlagati tako, da je z njim izvršitvenemu pravosodnemu organu podeljeno pooblastilo, da preveri pristojnost odreditvenega pravosodnega organa za izdajo zadevnega evropskega naloga za prijetje in da zavrne izvršitev tega naloga, če meni, da navedeni organ ni pristojen.

73.

Dopustitev, da se s členom 6(1) tega okvirnega sklepa pooblašča izvršitveni pravosodni organ za preverjanje pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa, bi bila namreč v nasprotju z načelom procesne avtonomije, na podlagi katerega lahko države članice v skladu s svojim nacionalnim pravom imenujejo pravosodni organ s pristojnostjo za odreditev evropskega naloga za prijetje. ( 44 ) Torej ob upoštevanju porazdelitve nalog med izvršitvenim in odreditvenim pravosodnim organom ni v pristojnosti prvega, da preveri, ali je drugi v skladu s pravili procesnega vodstva v odreditveni državi članici pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje. Že samo zato, ker evropski nalog za prijetje izda „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) navedenega okvirnega sklepa, mora izvršitveni pravosodni organ predpostaviti, da odreditveni pravosodni organ upošteva nacionalna pravila, s katerimi je opredeljena njegova pristojnost.

74.

Skratka, čeprav pomena in obsega pojma „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ni mogoče prepustiti presoji vsake države članice ( 45 ) in čeprav se za ta pojem zahteva avtonomna in enotna razlaga ( 46 ) v vsej Uniji, spadajo pravila, ki določajo pristojnost takega organa za izdajo evropskega naloga za prijetje, v procesno avtonomijo odreditvene države članice, v katero izvršitveni pravosodni organ na podlagi te določbe ne more posegati. Vsaka drugačna razlaga bi kršila načelo medsebojnega priznavanja.

75.

Pravkar navedeno seveda ne vpliva na sodni nadzor, ki bi bil lahko v odreditveni državi članici opravljen bodisi po uradni dolžnosti bodisi na pobudo osebe, za katero se zahteva predaja, da se preveri, ali se upoštevajo nacionalna pravila, ki določajo pristojnost odreditvenega pravosodnega organa.

76.

Menim, da iz teh elementov izhaja, da je treba člen 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da izvršitvenemu pravosodnemu organu ne omogoča preverjanja, ali je odreditveni pravosodni organ v skladu s pravom odreditvene države članice pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje.

77.

Zdaj je treba razjasniti pogoje, pod katerimi lahko člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 kot podlaga za morebitno odstopanje od načela medsebojnega priznavanja izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoči zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje v primeru zatrjevanega tveganja za kršitev temeljne pravice zahtevane osebe do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, varovane s členom 47, drugi odstavek, Listine.

78.

Najprej moram navesti, da je treba po mojem mnenju pri odgovoru na to vprašanje upoštevati premiso vsake analize na tem področju, in sicer, da „je načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogoča vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. S tem načelom se zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, da razen v izjemnih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.“ ( 47 )

79.

Ta predpostavka vzajemnega zaupanja v nacionalne sisteme varstva temeljnih pravic pomeni, kot je Sodišče jasno potrdilo v mnenju 2/13 (Pristop Unije k EKČP), da „se od držav članic, ko izvajajo pravo Unije, lahko na podlagi istega prava zahteva, da domnevajo, da druge države članice spoštujejo temeljne pravice, zaradi česar ne le da od druge države članice ne morejo zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije, temveč ne smejo niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“. ( 48 ) Odtlej Sodišče na področju evropskega naloga za prijetje ni odstopilo od usmeritve, v okviru katere se poudarja, da lahko izvršitveni pravosodni organ le izjemoma preveri spoštovanje temeljnih pravic v odreditveni državi članici. ( 49 ) Tako se na tem področju izraža to, da mora biti obveznost držav članic, da spoštujejo temeljne pravice, vedno vključena v okvir strukture in ciljev Unije. ( 50 )

80.

Glede tega je treba spomniti, da je namen Okvirnega sklepa 2002/584, da se z uvedbo poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje in da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da ta postane območje svobode, varnosti in pravice, tako da se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami. ( 51 )

81.

Poleg tega sem že navedel, da načelo medsebojnega priznavanja za dosego tega cilja pomeni, da je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo in da je treba zavrnitev izvršitve razumeti kot izjemo, ki jo je treba razlagati ozko. ( 52 )

82.

V tem okviru je Sodišče v sodbi Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu) dopustilo, da lahko po zgledu dejanskega tveganja za kršitev člena 4 Listine tudi dejansko tveganje za kršitev temeljne pravice zadevne osebe do poštenega sojenja, kot izhaja iz člena 47, drugi odstavek, Listine, izjemoma povzroči zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje.

83.

„Visoka stopnja zaupanja med državami članicami, ki je podlaga za mehanizem evropskega naloga za prijetje, [namreč] temelji na predpostavki, da kazenska sodišča odreditvene države članice, ki bodo po izvršitvi evropskega naloga za prijetje vodila kazenski pregon ali postopek izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, pa tudi kazenski postopek v ožjem smislu, izpolnjujejo zahteve, ki so neločljivo povezane s temeljno pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine“. ( 53 ) Po mnenju Sodišča je „[t]a temeljna pravica […] izjemnega pomena kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države“. ( 54 )

84.

Spoštovanje zahtev, neločljivo povezanih s temeljno pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine, je torej temelj, ki je pogoj za delovanje mehanizma evropskega naloga za prijetje, s katerim se spoštujejo pravice, priznane osebam, za katere je tak nalog izdan.

85.

V zvezi s tem ni nobenega dvoma, da sta odreditveni in izvršitveni pravosodni organ kot organa, ki morata izvajati Okvirni sklep 2002/584, dolžna spoštovati temeljne pravice, varovane z Listino. Vendar pa so, da lahko sistem predaje, vzpostavljen s tem okvirnim sklepom, deluje, pristojnosti v zvezi s tem v skladu z načelom vzajemnega zaupanja porazdeljene med ta organa. Če bi bila namreč odreditveni in izvršitveni pravosodni organ pooblaščena za izvedbo enakih preverjanj, bi bili ogroženi učinkovitost in hitrost predaje. Poleg tega je vzajemno zaupanje že po naravi v nasprotju s tem, da bi se vsak od organov z navzkrižnimi preverjanji prepričal o spoštovanju temeljnih pravic v državi članici, ki ji pripada drugi organ. Torej je mogoče po tej logiki izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi tega, da izvršitveni pravosodni organ ugotovi tveganje za kršitev temeljnih pravic v odreditveni državi članici, zavrniti samo izjemoma.

86.

To je Sodišče izrazilo s tem, da je razsodilo, da „mora sicer predvsem vsaka država članica za zagotovitev polne uporabe načel medsebojnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, na katerih temelji delovanje tega mehanizma, pod končnim nadzorom Sodišča zagotoviti, da se ohranijo zahteve, ki so neločljivo povezane [s temeljno pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine], tako da se vzdrži vseh ukrepov, ki bi jo lahko ogrozili […], vendar lahko obstoj resnične nevarnosti, da bo osebi, v zvezi s katero je izdan evropski nalog za prijetje, v primeru predaje odreditvenemu pravosodnemu organu kršena ta ista temeljna pravica, dovoljuje izvršitvenemu pravosodnemu organu, da tega evropskega naloga za prijetje izjemoma ne izvrši na podlagi člena 1(3) tega okvirnega sklepa“. ( 55 )

87.

Tako se zaradi obstoja dejanskega tveganja, da bo osebi, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v primeru predaje odreditvenemu pravosodnemu organu kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, izjemoma spremeni porazdelitev pristojnosti, podeljenih odreditvenemu oziroma izvršitvenemu pravosodnemu organu. Naj v zvezi s tem spomnim, da je v postopku v zvezi z evropskim nalogom za prijetje za zagotavljanje spoštovanja pravic osebe, katere predaja se zahteva, prvenstveno odgovorna odreditvena država članica, glede katere se domneva, da spoštuje pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. ( 56 )

88.

Možnost za izvršitveni pravosodni organ, da to domnevo obrne s preverjanjem obstoja tveganja za kršitev temeljnih pravic v odreditveni državi članici, zaradi česar bi ta organ lahko zavrnil izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584, je Sodišče strogo opredelilo, saj je že v sodbi Aranyosi in Căldăraru zahtevalo – in odtlej to redno potrjevalo – izvedbo preizkusa v dveh fazah, ki združuje presojo obstoja zatrjevanega tveganja na sistemski ravni s preizkusom obstoja tega tveganja na posamični ravni.

89.

Sodišče je tako razsodilo, da „izvršitveni pravosodni organ, ki mu je dodeljeno odločanje o predaji osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, kadar razpolaga z elementi, ki kažejo na obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, vendarle ne more domnevati, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo za to osebo v primeru njene predaje zadnjenavedeni državi članici obstajala resnična nevarnost kršitve njene temeljne pravice do poštenega sojenja, ne da bi opravil konkretno in natančno presojo, pri kateri bi upošteval med drugim osebne okoliščine navedene osebe, naravo zadevnega kaznivega dejanja in dejanski okvir, v katerega se umešča ta izdaja, kot so izjave ali dejanja javnih organov, ki lahko posegajo v obravnavo posameznega primera“. ( 57 )

90.

V okviru preizkusa v dveh fazah „mora izvršitveni pravosodni organ najprej ugotoviti, ali obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni elementi, ki dokazujejo obstoj resnične nevarnosti, da bo v odreditveni državi članici zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v tej državi članici kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, zagotovljena s to določbo“. ( 58 )

91.

Nato „mora izvršitveni pravosodni organ konkretno in natančno presoditi, kolikšen je lahko vpliv pomanjkljivosti, ugotovljenih v prvi fazi, na ravni sodišč navedene države članice, ki so pristojna za odločanje v postopkih zoper zadevno osebo, in ali – glede na osebne okoliščine te osebe, naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je kazensko preganjana, in dejanski okvir, v katerega se umešča izdaja tega naloga za prijetje, ter ob upoštevanju informacij, ki jih je morebiti predložila ista država članica v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 – obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da za navedeno osebo v primeru predaje navedeni državi obstaja taka nevarnost“. ( 59 )

92.

Sodišče je v sodbi Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici) v zvezi s postopkom imenovanja sodnikov v odreditveni državi članici navedlo, da je ob predpostavki, da se izpodbija jamstvo – prav tako neločljivo povezano s temeljno pravico do poštenega sojenja, določeno s členom 47, drugi odstavek, Listine – glede z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, potreben preizkus v dveh fazah, ter pojasnilo pogoje in pravila uporabe tega preizkusa.

93.

Preizkus v dveh fazah je bil ob tej predpostavki utemeljen s tremi preudarki.

94.

Prvič, Sodišče je poudarilo „neločljive povezave, ki za namene temeljne pravice do poštenega sojenja obstajajo med jamstvoma neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov ter dostopom do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“. ( 60 ) Drugič, izpostavilo je potrebo po uravnoteženju spoštovanja temeljnih pravic oseb, katerih predaja se zahteva, z drugimi interesi, kot sta spoštovanje pravic žrtev in boj proti nekaznovanosti, kar za izvršitveni pravosodni organ pomeni, da se pri svojem preizkusu ne sme omejiti samo na njegovo prvo fazo. ( 61 ) Tretjič, Sodišče je posvarilo pred pristopom, ki bi pripeljal do de facto zaustavitve izvajanja mehanizma evropskega naloga za prijetje za to državo članico, s čimer ne bi bila spoštovana pristojnost Evropskega sveta in Sveta v zvezi s tem. ( 62 )

95.

Iz dveh glavnih razlogov menim, da je treba v obravnavani zadevi znova uporabiti razlogovanje, ki ga je Sodišče tako izoblikovalo v sodbi Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici) in ki v velikem delu temelji na tem, da mora zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje zaradi zatrjevanega tveganja za kršitev temeljne pravice zahtevane osebe do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, določene s členom 47, drugi odstavek, Listine, ostati izjema.

96.

Na prvem mestu, tveganje, ki se zatrjuje v tej zadevi, se navezuje na kršitev iste zahteve, neločljivo povezane s temeljno pravico do poštenega sojenja, to je zahteve po z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču, čeprav se v tej zadevi ne izpodbija postopek imenovanja sodnikov v odreditveni državi članici, ampak spoštovanje zakonskih pravil, ki določajo pristojnosti posameznih sodišč te države.

97.

Na drugi strani se mi zdi to, da se pri oceni dejanskega tveganja za kršitev te temeljne pravice v primeru predaje opravi preizkus v dveh fazah, nujno potrebno, da ostane zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki temelji na takem tveganju, resnično izjemna.

98.

Ti dve točki bom obravnaval eno za drugo.

99.

Med sestavnimi deli jamstva glede z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča je zahteva, v skladu s katero mora pristojnost tega sodišča temeljiti na zakonski podlagi. Naj spomnim, da je namen člena 52(3) Listine v delu, v katerem ta določa pravice, ki ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja EKČP, zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to posegalo v avtonomijo prava Unije. V skladu s Pojasnili k Listini o temeljnih pravicah člen 47, drugi odstavek, Listine ustreza členu 6(1) EKČP. ( 63 ) Sodišče mora zato paziti, da se z razlago člena 47, drugi odstavek, Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6(1) EKČP, kot ga razlaga ESČP. ( 64 )

100.

Pojem „z zakonom ustanovljeno sodišče“ – skupaj s pojmoma „neodvisnost“ in „nepristranskost“ sodišča – spada med „institucionalne zahteve“ iz člena 6(1) EKČP. V sodni praksi ESČP so ti pojmi med seboj zelo tesno povezani. ( 65 )

101.

ESČP je razsodilo, da je institucionalnim zahtevam iz člena 6(1) EKČP, čeprav ima vsaka od njih natančen cilj, zaradi katerih gre za ločena jamstva za pošteno sojenje, skupno, da so namenjene spoštovanju temeljnih načel, in sicer vladavine prava in delitve oblasti, pri čemer je v zvezi s tem pojasnilo, da je jedro vsake od teh zahtev nujnost ohranitve zaupanja, ki ga mora sodna oblast vzbujati pri pravnem subjektu, in neodvisnost te oblasti v razmerju do preostalih oblasti. ( 66 ) Sodišče je te elemente opredelitve vključilo v svojo sodno prakso. ( 67 )

102.

Poleg tega je ESČP pojem „z zakonom ustanovljeno sodišče“ razložilo kot „v skladu z zakonom ustanovljeno sodišče“. ( 68 ) Podobno kot nepravilnosti v postopku imenovanja sodnikov ( 69 ) lahko tudi kršitev pravil nacionalnega prava, ki urejajo pristojnost sodišča za odločanje o zadevi, trči ob zahtevo po „z zakonom ustanovljenem sodišču“ ( 70 ). „Zakon“ iz člena 6(1) EKČP namreč vključuje zlasti zakonodajo v zvezi z ustanovitvijo in pristojnostjo pravosodnih organov. ( 71 ) Zato po mnenju ESČP sodišče, „če z vidika nacionalnega prava ni pristojno za sojenje obtožencu, […] ni ,ustanovljeno z zakonom‘ v smislu te določbe“. ( 72 )

103.

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je po mnenju ESČP namen vključitve besedne zveze „z zakonom ustanovljenim“ v člen 6 EKČP preprečiti, da bi bila organizacija pravosodnega sistema v demokratični družbi prepuščena diskreciji izvršne oblasti, in torej zagotoviti, da je ta organizacija urejena z zakonom, ki ga je sprejel parlament. ( 73 ) Poleg tega po mnenju istega sodišča „[v] državah kodificiranega prava organizacija pravosodnega sistema tudi ne more biti prepuščena prosti presoji pravosodnih organov, kar pa ne izključuje, da se jim prizna določena pristojnost za razlago nacionalne zakonodaje s tega področja“. ( 74 )

104.

Iz teh elementov izhaja, da zakonski izvor pravil, ki določajo pristojnost sodišč, in to, da jih navedena sodišča spoštujejo, pomenita neločljivi vezi z jamstvoma neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov. To širše prispeva k zagotovitvi vladavine prava in delitev oblasti, da se tako ohrani zaupanje, ki ga mora sodna oblast vzbujati pri pravnem subjektu, in neodvisnost te oblasti v razmerju do preostalih oblasti.

105.

Jamstva za dostop do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča so tako temeljni kamen pravice do poštenega sojenja. Preverjanje, ali sodišče pomeni sodišče, ustanovljeno z zakonom, če se pojavi resen dvom o pristojnosti sodišča, je potrebno za zaupanje, ki ga morajo sodišča demokratične družbe vzbujati pri pravnem subjektu. ( 75 )

106.

Iz tega sledi, da mora izvršitveni pravosodni organ – podobno kot je Sodišče razsodilo v sodbi Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici) v zvezi s postopkom imenovanja sodnikov – preizkus v dveh fazah opraviti tudi v primeru zatrjevanega tveganja za kršitev jamstva glede z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča zaradi nepravilnosti v zvezi s pristojnostjo sodišč odreditvene države članice.

107.

Morebitna nepristojnost odredbenega pravosodnega organa bi se lahko izkazala za problematično tako v fazi izdaje evropskega naloga za prijetje kot tudi v primeru, da bi bilo zaradi izvršitve tega naloga zahtevani osebi sojeno pred nepristojnim sodiščem. Pred Sodiščem se je razpravljalo o vlogi, ki jo mora odigrati izvršitveni pravosodni organ, če se pred njim zatrjuje težava s pristojnostjo odreditvenega pravosodnega organa.

108.

Doslej je Sodišče poudarjalo predvsem to, da mora izvršitveni pravosodni organ po izvedeni prvi fazi preizkusa izvesti še njegovo drugo fazo. Do zdaj so bile Sodišču namreč v obravnavo predložene zadeve, v katerih je zahtevana oseba zatrjevala sistemske ali splošne pomanjkljivosti v odreditveni državi članici. V tem posebnem okviru je mogoče z zahtevo po nadzoru v dveh fazah zlasti zagotoviti, da samo dokaz o sistemskih ali splošnih pomanjkljivostih še ne privede do oviranja uporabe Okvirnega sklepa 2002/584, tudi če ni zahtevana oseba kot posameznik v praksi izpostavljena nobenemu dejanskemu tveganju.

109.

Vendar se v obravnavani zadevi postavlja drugačno vprašanje, to je, ali lahko izvršitveni pravosodni organ zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje utemelji s posamičnim tveganjem za kršitev jamstva glede z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, ki ne izhaja iz obstoja sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice. Tako se tukaj ne postavlja vprašanje, ali je obstoj takih sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti zadosten, ampak ali je potreben, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584, če se zatrjuje tveganje za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine.

110.

Zdi se mi, da je mogoče bistveno vsebino razprave, ki je v zvezi s tem potekala pred Sodiščem, povzeti, kot je navedeno v nadaljevanju, in sicer z ugotovitvijo dveh nasprotujočih si tez.

111.

Po prvi tezi naj ugotovitev v zvezi z obstojem sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice ne bi bila nujna faza za to, da lahko izvršitveni pravosodni organ preveri obstoj posamičnega in konkretnega tveganja za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, ki mora biti zagotovljena osebi, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje. V zvezi s tem naj bi bilo okoliščino, da je Sodišče doslej zahtevalo, da ta organ v zadevah, v katerih se je izpodbijalo spoštovanje člena 47, drugi odstavek, Listine v odreditveni državi članici, izvede preizkus v dveh fazah, mogoče pojasniti z dejstvom, da se je v teh zadevah postavljalo vprašanje, ali je ob obstoju sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti druga faza v zvezi s presojo tveganja za kršitev te temeljne pravice na posamični ravni potrebna. Nasprotno pa naj se Sodišče ne bi izreklo o vprašanju, ali je vedno potrebna prva faza.

112.

Podporniki te prve teze tako jeziček na tehtnici ravnotežja med vzajemnim zaupanjem in varstvom temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem na neki način potiskajo proti drugemu od obeh elementov. Poleg tega trditve, s katerimi se utemeljuje ta teza, ne pripisujejo odločilnega pomena razliki, ki po naravi obstaja med temeljnimi pravicami, varovanimi z Listino, glede na to, ali so absolutne ali pa se zanje lahko uporabljajo omejitve.

113.

Obratno bi bilo po drugi tezi treba v zvezi s temeljno pravico do poštenega sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine, strogo zahtevati upoštevanje obeh faz, ki ju je Sodišče opredelilo kot okvir, ki ga mora izvršitveni pravosodni organ uporabiti pri preverjanju dejanskega tveganja za kršitev te pravice v odreditveni državi članici. Ker bi moralo biti – da se ne ogrozi vzajemno zaupanje, ki ga morajo imeti države članice v zvezi z dobrim delovanjem pravosodnega sistema vsake od njih – preverjanje, ki ga v zvezi s tem opravi izvršitveni pravosodni organ, izjema, naj bi to pomenilo, da je treba nujno ugotoviti obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v odreditveni državi članici. Samo take pomanjkljivosti naj bi lahko povzročile dejansko tveganje za poseg v bistveno vsebino te pravice ali vsekakor dejansko tveganje za dovolj resno kršitev navedene pravice. Nekateri zagovorniki te teze so dopustili, da bi lahko v zvezi s tem obstajala razlika glede na to, ali se zatrjevano tveganje za kršitev nanaša na pravico, kakršna je tista, varovana s členom 4 Listine, ki je absolutna, ali na pravico, kakršna je tista, ki jo zagotavlja člen 47, drugi odstavek, Listine, ki jo je mogoče omejiti.

114.

Poenostavljeno povedano, podporniki navedene druge teze tako jeziček na tehtnici potiskajo proti vzajemnemu zaupanju, o katerem naj bi lahko izvršitveni pravosodni organ podvomil samo v izjemnih primerih, v katerih bi bilo treba, kar zadeva člen 47, drugi odstavek, Listine, vedno ugotoviti obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice.

115.

Pridružujem se zagovornikom druge teze, saj s tem, da se zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje obravnava kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko, pripomore k zagotavljanju učinkovitosti sistema pravosodnega sodelovanja med državami članicami, pri čemer je navedeni nalog eden bistvenih elementov tega sistema.

116.

V zvezi s tem menim, da je nujno čim bolj ohraniti porazdelitev pristojnosti, ki jih imata odreditvena in izvršitvena država članica. Kot sem že navedel, je v prvi vrsti odreditvena država članica tista, ki mora zagotoviti, da se z odločitvijo o izdaji evropskega naloga za prijetje spoštujejo pravice, ki jih ima oseba, za katero je bil nalog izdan, na podlagi prava Unije in med katerimi so temeljne pravice, varovane z Listino. Odreditvena država članica mora za to navedeni osebi zagotoviti učinkovito pravno varstvo, zlasti z vzpostavitvijo pravnih sredstev, potrebnih za ta nadzor. ( 76 ) Če ni mogoče dokazati nobene sistemske ali splošne pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice, izvršitveni pravosodni organ ne more imeti pomislekov glede tega, da bo lahko zadevna oseba z uporabo pravnih sredstev, ki so ji na voljo v tej državi članici, dosegla ugotovitev in po potrebi odpravo ali sankcioniranje morebitne kršitve svoje temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine. V zvezi s tem je iz razprav pred Sodiščem razvidno, da imajo osebe v kazenskem postopku iz zadeve v glavni stvari v odreditveni državi članici na voljo pravna sredstva, s katerimi si lahko zagotovijo, da se opravi nadzor nad spoštovanjem navedene temeljne pravice vse do ravni Tribunal Constitucional (ustavno sodišče). ( 77 ) Naj k temu še dodam, da se v večini primerov težave v zvezi s pristojnostjo sodišč razrešijo na podlagi postopkovnih pravil nacionalnega prava, za uporabo katerih so najbolje usposobljena sodišča odreditvene države članice, ki tako zagotovijo varstvo temeljne pravice do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem.

117.

Če se torej ne zatrjujejo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice, ki zajemajo zlasti pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema te države, zaradi katerih eno od sodišč v navedeni državi lahko ne bi moglo ugotoviti kršitve zadevne temeljne pravice in je po potrebi odpraviti ali sankcionirati, mora polno učinkovati načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami, da se tako lahko uresniči cilj pospešitve in poenostavitve pravosodnega sodelovanja med državami članicami, za dosego katerega si prizadeva Okvirni sklep 2002/584 z opiranjem na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami. ( 78 )

118.

Če bi namreč izvršitvenemu pravosodnemu organu omogočili, da v konkretnem primeru preveri spoštovanje temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem v odreditveni državi članici, ne da bi obstajale sistemske ali splošne pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema te države članice, bi s tem močno otežili nalogo tega organa, kar bi bilo v nasprotju z zahtevama po učinkovitosti in hitrosti predaje. Poleg tega dejansko stanje iz obravnavane zadeve ponazarja težave, s katerimi se srečuje izvršitveni pravosodni organ, kadar poskusi uporabiti, razložiti ali celo samo razumeti postopkovna pravila odreditvene države članice.

119.

Torej menim, da se lahko le v izjemnih okoliščinah, to je v primeru obstoja sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice, obrne delitev pristojnosti med odreditvenim in izvršitvenim pravosodnim organom, s čimer se drugonavedenemu omogoči preverjanje, ali je ta država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljno pravico do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine. ( 79 ) Povedano drugače, od pravila, po katerem izvršitveni pravosodni organ ne sme preverjati spoštovanja temeljnih pravic v odreditveni državi članici, bi bilo mogoče – kot je navedlo Sodišče v točki 192 Mnenja 2/13 (Pristop Unije k EKČP) – izjemoma odstopiti samo v primeru sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice. Po tem pravilu mora biti torej dopustitev izjemnih okoliščin strogo omejena. ( 80 )

120.

Iz sodne prakse Sodišča je v zvezi s tem jasno razvidno, da je prva stopnja preizkusa, ki jo mora izvesti izvršitveni pravosodni organ, nujni predpogoj za sprožitev druge faze tega preizkusa. V okviru te druge faze mora namreč „[i]zvršitveni pravosodni organ […] presoditi, ali se lahko sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ugotovljene v prvi fazi tega preizkusa, udejanjijo v primeru predaje zadevne osebe odreditveni državi članici in ali v posebnih okoliščinah obravnavanega primera za to osebo obstaja resnična nevarnost kršitve njene temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine“. ( 81 ) Kot upravičeno navaja Komisija, sta obe fazi preizkusa, ki ju mora opraviti izvršitveni pravosodni organ, po naravi kumulativni in si sledita v analitičnem zaporedju, ki ga mora ta organ upoštevati.

121.

Poleg tega in po analogiji s presojo Sodišča v točki 62 sodbe Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici) menim, da bi, če bi že preverjanje tveganja za kršitev te temeljne pravice v konkretnem primeru samo po sebi zadostovalo za to, da se izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoči, da po potrebi zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, povečanje števila preverjanj, ki bi jih lahko moral opraviti ta organ v zvezi s tem, ogrozilo cilj boja proti nekaznovanosti, zastavljenega z Okvirnim sklepom 2002/584, lahko pa tudi druge interese, kot je potreba po spoštovanju temeljnih pravic žrtev zadevnih kaznivih dejanj. ( 82 )

122.

Skratka, izvršitvena država članica bi lahko le v primeru obstoja velikih težav v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice, ki bi bile dosledno dokazane z zadostno stopnjo gotovosti na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov, ugotovila obstoj dejanskega tveganja za to, da bo v tej državi članici kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, zagotovljena s členom 47, drugi odstavek, Listine. Po mojem mnenju gre pri tem za uresničevanje območja svobode, varnosti in pravice ter, natančneje, za tekoče in učinkovito izvajanje mehanizma, vzpostavljenega z Okvirnim sklepom 2002/584, ki temelji na vzajemnem zaupanju in domnevi, da države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, varovane z Listino.

123.

Menim, da bi moralo Sodišče na področju evropskega naloga za prijetje ta pristop ohraniti, čeprav je na področju azila v primeru premestitve prosilca za azil v državo članico, odgovorno za obravnavo njegove prošnje, uporabilo prožnejši pristop. Z navedenima področjema se namreč uresničujejo različni cilji. ( 83 ) Poleg tega se ta pristop, ki temelji na posamičnem, ne pa sistemskem tveganju za kršitev temeljnih pravic, nanaša na člen 4 Listine, torej na absolutno pravico. ( 84 ) Nasprotno se za pravico do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine lahko uporabljajo omejitve.

124.

Cilj vzpostavitve hitrega in učinkovitega sistema predaje – v povezavi s ciljem boja proti nekaznovanosti – namreč ni združljiv s preširoko dopustitvijo možnosti za izvršitveni pravosodni organ, da preveri obstoj tveganja za kršitev temeljnih pravic v odreditveni državi članici, še zlasti v zvezi s temeljno pravico do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, ki ni absolutna pravica. ( 85 )

125.

Naj poleg tega še poudarim, da je za dobro delovanje mehanizma evropskega naloga za prijetje pomembno, da izvršitveni pravosodni organ ni pooblaščen za izvedbo preverjanja, ki ga ni zmožen izvesti. To, da tak organ preveri pristojnost odreditvenega pravosodnega organa za sojenje osebam, za katere je bil izdan evropski nalog za prijetje, in za izdajo takega naloga, je že po naravi v pristojnosti sodišč odreditvene države članice, ki so v najboljšem položaju za to, da razložijo in uporabijo postopkovna pravila, ki so sestavni del pravnega reda te države članice. Če ne obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema navedene države članice, izvršitveni pravosodni organ ne sme opraviti preverjanja, ki bi kazalo na nezaupanje do sodišč odreditvene države članice. To bi privedlo do rezultata, diametralno nasprotnega izhodiščni želji, ki je izgradnja pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah na temelju, katerega vezivo sta medsebojno priznavanje in vzajemno zaupanje, s čimer bi stopili na pot razgradnje s potrpežljivostjo zgrajene zgradbe.

126.

Menim, da se je treba poleg tega v okviru zatrjevane kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, izogniti samodejni uporabi tistega, kar je Sodišče razsodilo v zvezi z obstojem pravnega sredstva, ki zapornikom v okviru sodnega varstva omogoča izpodbijanje zakonitosti njihovih pogojev prestajanja kazni zapora z vidika člena 4 Listine v odreditveni državi članici, in sicer, da tako pravno sredstvo „samo ne more zadoščati, da se izključi obstoj dejanske nevarnosti, da bi bila zadevna oseba v odreditveni državi članici podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 te listine“. ( 86 ) Po mnenju Sodišča namreč tak sodni nadzor, čeprav ga lahko izvršitveni pravosodni organ upošteva pri celostni presoji predvidenih pogojev prestajanja zapora osebe, ki je predmet evropskega naloga za prijetje, „ne more izključiti nevarnosti, da bo ta oseba po svoji predaji podvržena ravnanju, ki ni združljivo s členom 4 Listine zaradi njenih pogojev prestajanja zapora“. ( 87 )

127.

V zvezi s tem menim, da je treba položaj, v katerem se zatrjuje tveganje za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, če bi bila zahtevana oseba predana, razlikovati od položaja, v katerem se sklicuje na tveganje za kršitev člena 4 Listine zaradi pogojev prestajanja kazni zapora v odreditveni državi članici. ( 88 ) Če ne obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema v odreditveni državi članici, se mi zdi možnost učinkovitega sodnega varstva temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, v tej državi članici odločilna za zavrnitev obstoja dejanskega tveganja za kršitev te pravice. Kar zadeva postopkovne vidike, je mogoče namreč morebitno nepravilnost glede pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa odpraviti s sodnim nadzorom, ki se lahko opravi v odreditveni državi članici.

128.

Preučitev tretjega, četrtega, petega in šestega vprašanja za predhodno odločanje bom končal z nekaj preudarki glede vsebine prve faze preizkusa, ki ga mora opraviti izvršitveni pravosodni organ.

129.

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora „[i]zvršitveni pravosodni organ […] v okviru prve faze tega preizkusa na splošno presoditi, ali obstaja resnična nevarnost kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja, ki je zlasti povezana […] s pomanjkanjem neodvisnosti sodišč v odreditveni državi članici ali z nespoštovanjem zahteve po z zakonom ustanovljenem sodišču zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v tej državi članici“. ( 89 ) Za tako presojo je potrebna „celostna presoja“ ( 90 ), ki mora biti utemeljena z „objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki“ ( 91 ). Isto presojo je treba opraviti glede na standard varstva temeljne pravice, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine. ( 92 ) V zvezi s tem je Sodišče glede postopka imenovanja sodnikov razsodilo, da vsake nepravilnosti v tem postopku ni mogoče šteti za kršitev temeljne pravice do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu te določbe. ( 93 ) Po njegovem mnenju mora biti tovrstna nepravilnost po naravi in teži posebna. ( 94 )

130.

Sodišče je tako sprejelo standard varstva te temeljne pravice, primerljiv s standardom, ki izhaja iz sodne prakse ESČP. Čeprav namreč to sodišče meni, da je pristojno za preverjanje, ali se z nacionalnim pravom spoštuje zahteva po z zakonom ustanovljenem sodišču, k temu kljub vsemu dodaja, da lahko ob upoštevanju splošnega načela, po katerem je razlaga določb nacionalnega prava v prvi vrsti v pristojnosti nacionalnih sodišč, o njihovi razlagi podvomi samo v primeru očitne kršitve teh določb. ( 95 ) Na podlagi teh elementov, povzetih iz sodne prakse ESČP, menim, da bi bilo mogoče kršitev člena 6(1) EKČP ugotoviti samo v primeru očitne kršitve nacionalnih pravnih pravil v zvezi s pristojnostjo pravosodnih organov, ki bi presegala polje razlage te pravice, ki ga je treba priznati nacionalnim sodiščem. Torej se zahteva visok prag resnosti te kršitve, da se šteje, da so bila kršena temeljna načela, na katera se opira zahteva po „z zakonom ustanovljenem sodišču“ v smislu člena 6(1) EKČP. ( 96 )

131.

To, da se od izvršitvenega pravosodnega organa zahteva, da preveri, ali obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema v odreditveni državi članici, da lahko ugotovi obstoj dejanskega tveganja za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, v tej državi članici, se mi zdi skladno z zahtevo po visokem pragu resnosti, ki ga je ESČP upoštevalo v zvezi s kršitvijo pravice do „z zakonom ustanovljenega sodišča“ v smislu člena 6(1) EKČP. Poleg tega je ESČP večkrat upoštevalo posebnost območja svobode, varnosti in pravice, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja, uskladitvi več zadevnih interesov in potrebi po tem, da se izvršitveni pravosodni organ opre na zadostno dejansko podlago. ( 97 )

132.

Skratka, zahteva po sistemskih ali splošnih pomanjkljivostih v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice je izraz tega, da je mogoče samo zaradi tveganja za kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja, ki dosega visok prag resnosti, zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje. Ta zahteva, ki pripomore k zagotovitvi, da taka zavrnitev ostane izjema, konec koncev ohranja potrebno ravnotežje med varstvom te temeljne pravice in cilji splošnega interesa, zastavljenimi z mehanizmom evropskega naloga za prijetje.

133.

Na podlagi vseh navedenih elementov menim, da izvršitveni pravosodni organ ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, če – kot je to storilo višje sodišče v Bruslju – tudi sam izključuje obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice, vendar nato podvomi o spoštovanju temeljne pravice osebe, za katero se zahteva predaja, do poštenega sojenja, pri čemer se sklicuje na poročilo delovne skupine za samovoljna pridržanja in na sodbe ESČP, kar so v teoriji sicer lahko dokazi, ( 98 ) ki pa v obravnavani zadevi ne dokazujejo obstoja takih pomanjkljivosti v tej državi članici. Naj k temu še dodam, da zavrnitev izvršitve ne more temeljiti na negotovi razlagi procesnega prava odreditvene države članice in ni mogoča, ne da bi se od odreditvenega pravosodnega organa v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 pred tem zahtevale dodatne in posodobljene informacije o obstoju pravnih sredstev in stanju pravosodnih razprav v tej državi članici, kar zadeva preverjanje, ali je pristojnost navedenega organa skladna s to temeljno pravico. ( 99 )

134.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na tretje, četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da kadar izvršitveni pravosodni organ, ki odloča o predaji osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka, nima na voljo elementov, s katerimi bi bilo mogoče v okviru celovite presoje, ki temelji na objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementih, dokazati obstoj dejanskega tveganja kršitve temeljne pravice te osebe do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine, zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema odreditvene države članice, ta organ ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje.

135.

Predložitveno sodišče s sedmim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da nasprotuje temu, da odreditveni pravosodni organ izda nov evropski nalog za prijetje za isto osebo in istemu izvršitvenemu pravosodnemu organu, če je ta zavrnil izvršitev prejšnjega evropskega naloga za prijetje v nasprotju s pravom Unije.

136.

V zvezi s tem že uvodoma ugotavljam, da Okvirni sklep 2002/584 ne vsebuje nobene določbe, s katero bi bilo omejeno izdajanje evropskih nalogov za prijetje. Poleg tega je Sodišče ob preizkusih dopustnosti že dopustilo, da je mogoče zoper isto zahtevano osebo zaporedoma izdati več evropskih nalogov za prijetje. ( 100 )

137.

Možnost izdaje več evropskih nalogov za prijetje zoper isto osebo, naslovljenih na isti izvršitveni pravosodni organ, da se zoper to osebo uvede kazenski postopek ali se izvrši zoper njo izrečena kazen, je podprta tudi s ciljem boja proti nekaznovanosti, zastavljenega z Okvirnim sklepom 2002/584. V teh okoliščinah bi z omejitvijo števila evropskih nalogov za prijetje, ki jih je mogoče izdati, ogrozili učinkovitost sistema pravosodnega sodelovanja med državami članicami in oslabili prizadevanja za učinkovit pregon kaznivih dejanj znotraj območja svobode, varnosti in pravice.

138.

To še toliko bolj velja v položaju, v katerem se izkaže, da je ena od predhodnih zavrnitev izvršitve v nasprotju s pravom Unije. V položaju, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, mora biti odreditvenemu pravosodnemu organu omogočeno, da upošteva posledice razlage Okvirnega sklepa 2002/584, za katero je zaprosil in ki mu jo je zagotovilo Sodišče v sodbi, izdani na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, tako da po potrebi izda nov evropski nalog za prijetje. V zvezi s tem vidikom je navedeni organ seveda še vedno dolžan preučiti, ali je glede na posebnosti obravnavane zadeve izdaja tega novega naloga sorazmerna. ( 101 )

139.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), odgovori: