|
11.4.2023 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 127/13 |
Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 16. februarja 2023 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Rechtbank Den Haag zittingsplaats Zwolle – Nizozemska) – L.G./Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid
(Zadeva C-745/21 (1), Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Nerojeni otrok ob vložitvi prošnje za azil))
(Predhodno odločanje - Azilna politika - Uredba (EU) št. 604/2013 - Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - Člen 6(1) - Največja korist otroka - Člen 16(1) - Vzdrževana oseba - Člen 17(1) - Diskrecijska klavzula - Izvajanje države članice - Državljanka tretje države, ki je noseča ob vložitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito - Zakonska zveza - Zakonec, ki uživa mednarodno zaščito v zadevni državi članici - Odločba o zavrnitvi obravnave prošnje in predaji prosilke v drugo državo članico, ki se šteje za odgovorno za to prošnjo)
(2023/C 127/15)
Jezik postopka: nizozemščina
Predložitveno sodišče
Rechtbank Den Haag zittingsplaats Zwolle
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: L.G.
Tožena stranka: Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid
Izrek
|
1. |
Člen 16(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da se ne uporablja, če obstaja razmerje odvisnosti bodisi med prosilcem za mednarodno zaščito in njegovim zakoncem, ki zakonito prebiva v državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za tako zaščito, bodisi med še nerojenim otrokom tega prosilca in tem zakoncem, ki je tudi oče tega otroka. |
|
2. |
Člen 17(1) Direktive 604/2013 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da zakonodaja države članice pristojnim nacionalnim organom nalaga, da zgolj zaradi največje koristi otroka obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila državljanka tretje države, ko je bila ta ob vložitvi prošnje noseča, čeprav merila iz členov od 7 do 15 te uredbe določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo. |