1.

Člen 14(4)(b) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite

je treba razlagati tako, da

je uporaba te določbe pogojena s tem, da pristojni organ dokaže, da je preklic statusa begunca sorazmeren ukrep glede na nevarnost, ki jo zadevni državljan tretje države predstavlja za osnovne interese skupnosti države članice, v kateri je. Zato mora ta pristojni organ opraviti tehtanje te nevarnosti in pravic, ki jih je treba v skladu s to direktivo zagotoviti osebam, ki izpolnjujejo materialne pogoje iz člena 2(d) navedene direktive, ni pa mu treba preveriti, ali javni interes za vrnitev navedenega državljana tretje države v njegovo izvorno državo prevlada nad interesom istega državljana tretje države za ohranitev mednarodne zaščite glede na obseg in naravo ukrepov, ki bi jim bil izpostavljen ob vrnitvi v svojo izvorno državo.

2.

Člen 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav

je treba razlagati tako, da

nasprotuje sprejetju odločbe o vrnitvi v zvezi z državljanom tretje države, kadar se ugotovi, da je njegova odstranitev v predvideno državo vrnitve na podlagi načela nevračanja za nedoločen čas izključena.