1.

Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga – kadar zadevni dolžnik, ki je potrošnik, v postopku ne sodeluje do izdaje tega plačilnega naloga – po uradni dolžnosti zavrniti uporabo nepoštenega pogoja iz pogodbe o potrošniškem kreditu, sklenjene med tem potrošnikom in zadevnim prodajalcem ali ponudnikom, na katerem temelji del uveljavljane terjatve. V tem primeru lahko to sodišče ta zahtevek delno zavrne, če lahko zadevna pogodba načeloma še naprej obstaja brez kakršne koli druge spremembe oziroma dopolnila, kar mora preveriti navedeno sodišče.

2.

Člen 6(1) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da čeprav ta določba nacionalno sodišče, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, zavezuje k temu, da po uradni dolžnosti izpelje vse posledice, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz ugotovitve nepoštenosti pogoja v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali dobaviteljem, da bi se prepričalo, da ta pogoj potrošnika ne zavezuje, pa tega sodišča načeloma ne zavezuje k temu, da po uradni dolžnosti izvede pobot med plačilom, izvedenim na podlagi tega pogoja, in neporavnanim zneskom, dolgovanim na podlagi te pogodbe, vendar pod pogojem, da sta upoštevani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

3.

Člen 6(1) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da če bi bilo nacionalno sodišče, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, na podlagi te določbe v povezavi z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti po uradni dolžnosti zavezano izvesti pobot med plačilom, izvedenim na podlagi nepoštenega pogoja iz pogodbe o potrošniškem kreditu, in neporavnanim zneskom, dolgovanim na podlagi te pogodbe, bi moralo to sodišče opustiti uporabo drugačne sodne prakse sodišča višje stopnje.