1

Evropska komisija je 14. februarja 2020 po pritožbi, ki jo je vložilo združenje, ki zastopa evropske proizvajalce iztiskanih izdelkov iz aluminija (v nadaljevanju: zadevni izdelek), objavila obvestilo o začetku protidampinškega postopka za uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz Ljudske republike Kitajske v Evropsko unijo (UL 2020, C 51, str. 26), in sicer na podlagi člena 5 Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: osnovna uredba).

2

Komisija se je odločila, da se za potrebe protidampinškega postopka in preiskave v skladu s členom 17 osnovne uredbe opre na vzorec neodvisnih uvoznikov. V ta vzorec je bila vključena tožeča stranka, družba Airoldi Metalli SpA, ki je uvoznica zadevnega izdelka.

3

Tožeča stranka je med postopkom večkrat predložila pripombe, med drugim v odgovor na zahteve Komisije, Komisija pa jo je zaslišala 29. junija 2020. Poleg tega je predlagala prekinitev postopka zaradi zdravstvene krize, vendar Komisija temu predlogu ni ugodila.

4

Združenje pritožnik je 23. junija 2020 vložilo zahtevo za registracijo izdelka, na katerega se je nanašala protidampinška preiskava, na podlagi člena 14(5) osnovne uredbe, da bi se lahko protidampinške dajatve nato uporabljale za uvoz navedenega izdelka od datuma te registracije. Tožeča stranka je 6. julija 2020 Komisiji sporočila, da nasprotuje tej zahtevi za registracijo.

5

Komisija je 21. avgusta 2020 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2020/1215 o obvezni registraciji uvoza iztiskanih izdelkov iz aluminija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2020, L 275, str. 16). To uredbo so pred Splošnim sodiščem izpodbijale tožeča stranka (zadeva T‑611/20) ter kitajski družbi Guangdong Haomei New Materials Co. Ltd in Guangdong King Metal Light Alloy Technology Co. Ltd, proizvajalki izvoznici zadevnega izdelka (zadeva T‑604/20). Splošno sodišče je prvo tožbo zavrglo s sklepom z dne 28. septembra 2021, Airoldi Metalli/Komisija (T‑611/20, neobjavljen, EU:T:2021:641), z obrazložitvijo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje navedene uredbe.

6

Komisija je na podlagi novih stališč, ki jih je med drugim predložila tožeča stranka, 12. oktobra 2020 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2020/1428 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz iztiskanih izdelkov iz aluminija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2020, L 336, str. 8, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

7

Izpodbijana uredba med drugim določa:

„Člen 1

1.   Uvede se začasna protidampinška dajatev na uvoz [zadevnega izdelka].

2.   Stopnje začasne protidampinške dajatve, ki se uporabljajo za neto ceno franko meja Unije pred plačilom dajatve za izdelek iz odstavka 1, ki ga proizvajajo spodaj navedene družbe, so:

3.   Pogoj za uporabo individualnih stopenj dajatve, določenih za družbe iz odstavka 2, je, da se carinskim organom držav članic predloži veljaven trgovinski račun, ki vsebuje izjavo z datumom in podpisom uradnika subjekta, ki izdaja take račune, ter njegovim imenom in funkcijo, in sicer: ‚Podpisani potrjujem, da je (količina) (zadevnega izdelka), prodanega za izvoz v Evropsko unijo, ki ga zajema ta račun, proizvedla družba (ime in naslov družbe) (dodatna oznaka TARIC) v [zadevna država]. Izjavljam, da so informacije na tem računu popolne in točne.‘ Če tak račun ni predložen, se uporabi dajatev, ki velja za vse druge družbe.

4.   Sprostitev izdelka iz odstavka 1 v prosti promet v Uniji je pogojena z varščino, ki je enaka znesku začasne dajatve.

[…]

Člen 2

1.   Zainteresirane strani Komisiji predložijo svoje pisne pripombe k tej uredbi v 15 koledarskih dneh od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

2.   Zainteresirane strani, ki želijo zaprositi za zaslišanje pred Komisijo, to storijo v petih koledarskih dneh od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

3.   Zainteresirane strani, ki želijo zaprositi za zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih, to storijo v petih koledarskih dneh od datuma začetka veljavnosti te uredbe. Pooblaščenec za zaslišanje prouči zahteve, predložene zunaj tega roka, in se lahko odloči, ali jih bo sprejel, če je to primerno.

Člen 3

1.   Carinskim organom se odredi, da ustavijo registracijo uvoza, ki je bila določena v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2020/1215 o obvezni registraciji uvoza iztiskanih izdelkov iz aluminija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske.

2.   Zbrani podatki o izdelkih, ki so bili uvoženi v EU za potrošnjo največ 90 dni pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, se hranijo do začetka veljavnosti morebitnih dokončnih ukrepov ali prekinitve tega postopka.“

8

Komisija je po vložitvi tožb v tej zadevi sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2021/546 z dne 29. marca 2021 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz iztiskanih izdelkov iz aluminija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2021, L 109, str. 1, v nadaljevanju: dokončna uredba).

9

Dokončna uredba določa:

„Člen 1

1.   Uvede se dokončna protidampinška dajatev na uvoz [zadevnega izdelka].

2.   Stopnje dokončne protidampinške dajatve, ki se uporabljajo za neto ceno franko meja Unije pred plačilom dajatev za izdelke iz odstavka 1, ki jih proizvajajo spodaj navedene družbe, so:

3.   Pogoj za uporabo individualnih stopenj dajatve, določenih za družbe iz odstavka 2, je, da se carinskim organom držav članic predloži veljaven trgovinski račun, ki vsebuje izjavo z datumom in podpisom uradnika subjekta, ki izdaja take račune, ter njegovim imenom in funkcijo, in sicer: ‚Podpisani potrjujem, da je (količina) (zadevnega izdelka), prodanega za izvoz v Evropsko unijo, ki ga zajema ta račun, proizvedla družba (ime in naslov družbe) (dodatna oznaka TARIC) v [zadevna država]. Izjavljam, da so informacije na tem računu popolne in točne.‘ Če tak račun ni predložen, se uporabi dajatev, ki se uporablja za vse druge družbe.

[…]

Člen 2

Zneski, zavarovani z začasno protidampinško dajatvijo v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2020/1428, se dokončno poberejo. Zavarovani zneski, ki presegajo dokončne stopnje protidampinške dajatve, se sprostijo.

Člen 3

Dokončna protidampinška dajatev se ne obračuna retroaktivno na registrirani uvoz. Podatki, zbrani v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2020/1215, se ne hranijo več.

[…]“

10

Tožeča stranka je 21. decembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

11

Evropski parlament je 11. marca 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

12

Komisija je 12. marca 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločeno vlogo vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča. Z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. aprila 2021, je Komisija sporočila sprejetje dokončne uredbe 29. marca 2021 in njeno objavo. Tožeča stranka je 28. aprila 2021 predložila stališče glede ugovora nedopustnosti. Poleg tega je 9. junija 2021 vložila tožbo zoper dokončno uredbo (zadeva T‑328/21).

13

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

14

Tožeča stranka Splošnemu sodišču dodatno predlaga tudi, naj z ukrepom procesnega vodstva Komisijo pozove k predložitvi vseh njenih internih dokumentov, ki sestavljajo pripravljalno gradivo za izpodbijano uredbo in registracijo zadevnega uvoza.

15

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

Splošno sodišče lahko na podlagi člena 130(1) in (7) Poslovnika na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. Ker je v obravnavani zadevi Komisija predlagala, naj se odloči o nedopustnosti, bo Splošno sodišče o tem predlogu odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek, saj meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

17

Komisija se sklicuje na nedopustnost te tožbe z obrazložitvijo, prvič, da izpodbijana uredba ni izpodbojni akt, drugič, da tožeča stranka nima ali nima več interesa za njeno izpodbijanje in, tretjič, da nima niti procesnega upravičenja za vložitev tožbe zoper izpodbijano uredbo.

18

Komisija v zvezi z razlogom za nedopustnost, ki se nanaša na neizpodbojnost izpodbijane uredbe, trdi, da gre za začasen ukrep, sprejet pred zaključkom preiskave, njegova edina posledica pa je položitev varščine, da se po potrebi omogoči naknadna uporaba določenih začasnih dajatev, ne da bi bila v tej fazi pobrana kakršna koli dajatev. Tako naj bi šlo za pripravljalni akt, ki mu v skladu z osnovno uredbo sledi bodisi akt, s katerim se protidampinški postopek konča brez sprejetja ukrepov, bodisi uredba o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev. Komisija dodaja, da tožeči stranki s tem, da ne more neposredno izpodbijati izpodbijane uredbe, ni odvzeto sodno varstvo, ker naj bi se bilo mogoče na morebitne nezakonitosti zadevne uredbe sklicevati v utemeljitev tožbe zoper akt o uvedbi dokončnih dajatev, za katerega je to ena od pripravljalnih faz. Poleg tega bi moralo po mnenju Komisije Splošno sodišče, če bi bilo treba tožbo razglasiti za dopustno, preučiti vprašanja, o katerih se bo Komisija izrekla pozneje ob morebitni določitvi dokončnih protidampinških dajatev, kar ne bi bilo združljivo z zahtevami po učinkovitem izvajanju sodne oblasti in pravilnem poteku upravnega postopka pred Komisijo.

19

Tožeča stranka nasprotno meni, da je izpodbijana uredba izpodbojni akt. Ta uredba naj bi namreč imela neposredne, zavezujoče, samostojne in dokončne negativne učinke na njen dejanski in pravni položaj, na katere naj sprejetje dokončne uredbe nikakor ne bi moglo vplivati. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na sankcije, ki bi ji lahko bile naložene, če ne bi spoštovala obveznosti, da položi varščine, zahtevane z izpodbijano uredbo. Tožeča stranka opozarja tudi na škodo, povezano s stroški te položitve varščine za zneske, ki so bili nazadnje sproščeni z dokončno uredbo, in težave v zvezi z razpoložljivostjo zadevnega izdelka po začetku veljavnosti izpodbijane uredbe.

20

V skladu s členom 263 PDEU se lahko ničnostna tožba vloži zoper akte, ki niso priporočila ali mnenja in ki imajo pravne učinke do tretjih oseb.

21

Da bi se ugotovilo, ali je zoper akt mogoče vložiti tako tožbo, je treba upoštevati samo vsebino tega akta, pri čemer oblika, v kateri je bil sprejet, v zvezi s tem načeloma ni pomembna. V zvezi s tem le ukrepi, katerih namen je povzročiti zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 19. januarja 2017, Komisija/Total in Elf Aquitaine, C‑351/15 P, EU:C:2017:27, točki 35 in 36, ter sklep z dne 15. marca 2019, Silgan Closures in Silgan Holdings/Komisija, T‑410/18, EU:T:2019:166, točki 12 in 13).

22

Pri aktih, ki nastajajo v več fazah, so izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je priprava končne odločbe (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 10, in sklep z dne 10. decembra 1996, Söktas/Komisija, T‑75/96, EU:T:1996:183, točka 27).

23

Drugače bi bilo le, če bi akti ali odločbe, sprejeti v pripravljalnem postopku, ne le imeli zgoraj opisane pravne značilnosti, ampak bi se z njimi tudi dokončno končal posebni postopek, ki je ločen od tistega, ki instituciji omogoči, da odloči po vsebini (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 11, in sklep z dne 2. junija 2004, Pfizer/Komisija, T‑123/03, EU:T:2004:167, točka 23), ter bi tako imeli samostojne, takojšnje in nepovratne pravne učinke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zoper navedene akte ali odločbe vložiti ničnostno tožbo, če njihove nezakonitosti ne bi bilo mogoče odpraviti s tožbo, vloženo zoper končno odločbo, za katero bi pomenili pripravljalno fazo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Tognoli in drugi/Parlament, C‑431/20 P, EU:C:2021:807, točke 42, 44 in 51 ter navedena sodna praksa). V zvezi s tem je bilo že odločeno, da je odločba Komisije o začetku protidampinškega postopka pripravljalni akt, zoper katerega ni pravnega sredstva, ker ne vpliva neposredno in nepopravljivo na pravni položaj zadevnih podjetij in ker torej ni mogel še pred končanjem upravnega postopka upravičevati dopustnosti ničnostne tožbe (glej v tem smislu sklepa z dne 14. marca 1996, Dysan Magnetics in Review Magnetics/Komisija, T‑134/95, EU:T:1996:38, točke od 21 do 23 in navedena sodna praksa, in z dne 25. maja 1998, Broome & Wellington/Komisija, T‑267/97, EU:T:1998:108, točke od 26 do 29).

24

V obravnavani zadevi je torej treba oceniti učinke in pravno naravo izpodbijane uredbe, sprejete v skladu s členom 7 osnovne uredbe, glede na njeno funkcijo v okviru protidampinškega postopka in glede na akt, s katerim se ta postopek konča na podlagi člena 9 osnovne uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 13, in sklep z dne 15. marca 2019, Silgan Closures in Silgan Holdings/Komisija, T‑410/18, EU:T:2019:166, točka 16).

25

Kot pa je razvidno iz določb osnovne uredbe, je uredba o uvedbi začasnih protidampinških dajatev vmesna faza med obvestilom o začetku postopka, ki ga ureja člen 5 osnovne uredbe in ki označuje začetek protidampinškega postopka, in koncem tega postopka, ko se bodisi uvedejo dokončne dajatve bodisi se ne določijo dajatve na podlagi člena 9 osnovne uredbe. Namen take uredbe, s katero se uvedejo začasne dajatve, je namreč glede na besedilo prvih uredb o zaščiti pred dampingom zagotoviti „ustrezno zaščito“ Unije, kakor hitro je obstoj dampinga razviden iz predhodne preučitve, in „preprečiti nastanek škode med postopkom“, tako da se začasno določijo protidampinške dajatve, ki bodo nato morda obračunane retroaktivno ob koncu postopka (glej trinajsto uvodno izjavo Uredbe Sveta (EGS) št. 459/68 o zaščiti proti dampingu in dodeljevanju podpor ali subvencij s strani držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL 1968, L 93, str. 1), in člen 11 Uredbe Sveta (EGS) z dne 20. decembra 1979 o zaščiti proti „dampinškemu“ oziroma subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL 1979, L 339, str. 1)). Tako je ta uredba del kontinuitete protidampinškega postopka in zagotavlja njegovo učinkovitost.

26

V istem smislu kontinuitete so z uredbo o določitvi začasnih protidampinških dajatev zainteresirane stranke, zlasti uvozniki, obveščene o podrobnostih, na katerih temeljijo bistvena dejstva in preudarki, na osnovi katerih so bili uvedeni začasni ukrepi, in imajo možnost predložiti pripombe za določitev dokončnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti (člen 2 izpodbijane uredbe; glej tudi člena 19a in 20 osnovne uredbe). Taka kontinuiteta je še toliko očitnejša, ker od začetka veljavnosti osnovne uredbe leta 2016 vse akte, ki sestavljajo protidampinški postopek, od obvestila o začetku postopka do uvedbe dokončnih dajatev, sprejema Komisija, medtem ko je pred tem dokončne dajatve nalagal Svet Evropske unije (glej zlasti člen 9 Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51)). Poleg tega je v zvezi s tem pomembno, da je v uvodni izjavi 32 osnovne uredbe omenjena „zaporedn[a] logik[a] [začasnih ukrepov] v zvezi s sprejetjem dokončnih ukrepov“. Tako se ureditev, ki se uporablja v obravnavani zadevi, razlikuje od ureditve, ki je veljala v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. februarja 1984, Allied Corporation in drugi/Komisija (239/82 in 275/82, EU:C:1984:68), ki je tožeča stranka sicer ne navaja v utemeljitev svojih trditev v podporo izpodbojnosti izpodbijane uredbe in v kateri je Sodišče odločilo o utemeljenosti dveh izpodbijanih začasnih uredb, ne da bi se izrecno izreklo o izpodbojnosti teh uredb, ki jima ni sledilo sprejetje dokončne uredbe.

27

Iz tega sledi, da za izpodbijano uredbo v delu, v katerem se uvajajo začasne protidampinške dajatve, ni mogoče šteti, da pomeni dokončno končanje postopka, ki je ločen od tistega, ki se konča z določitvijo dokončnih dajatev ali z nedoločitvijo takih dajatev. Tako kot obvestilo o začetku protidampinškega postopka, ki se v sodni praksi, kot je bilo opozorjeno v točki 23 zgoraj, šteje za pripravljalni akt, je tudi izpodbijana uredba pripravljalni akt za te akte, s katerimi se konča protidampinški postopek in zoper katere je mogoče vložiti tožbo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2003, Eurocoton in drugi/Svet, C‑76/01 P, EU:C:2003:511, točka 72 in navedena sodna praksa; glej po analogiji tudi sklep z dne 25. maja 1998, Broome & Wellington/Komisija, T‑267/97, EU:T:1998:108, točka 33, in sodbo z dne 17. decembra 2010, EWRIA in drugi/Komisija, T‑369/08, EU:T:2010:549, točka 37 in navedena sodna praksa).

28

Poleg tega izpodbijana uredba ne vpliva neposredno in nepopravljivo na pravni položaj tožeče stranke.

29

Člen 2 izpodbijane uredbe namreč ne vključuje nobene obveznosti sodelovanja v preiskavi in določa zgolj možnost zainteresiranih strank, med katerimi so uvozniki, da predložijo pripombe ali da so zaslišane. Čeprav je v tej določbi uporabljen sedanjik v povednem naklonu, jo je treba razumeti glede na člena 19a in 20 osnovne uredbe (glej točko 26 zgoraj) ter jo je torej treba razlagati tako, da samo določa postopkovna jamstva v korist zainteresiranih strani in ima le učinke procesnega akta, ne da bi zunaj postopkovnega položaja tožeče stranke vplivala na njen pravni položaj (glej po analogiji sklepa z dne 14. marca 1996, Dysan Magnetics in Review Magnetics/Komisija, T‑134/95, EU:T:1996:38, točka 27, in z dne 15. marca 2019, Silgan Closures in Silgan Holdings/Komisija, T‑410/18, EU:T:2019:166, točki 17 in 19 ter navedena sodna praksa).

30

Prav tako z izpodbijano uredbo niti uvoznikom, kot je tožeča stranka, niti drugim zadevnim gospodarskim subjektom ni naložena obveznost, da spremenijo ali pretehtajo svoje poslovne prakse (glej po analogiji sodbo z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 19, in sklep z dne 10. decembra 1996, Söktas/Komisija, T‑75/96, EU:T:1996:183, točka 41). Natančneje, zvišanje cen in težave z razpoložljivostjo zadevnega izdelka ter s tem povezane zamude pri njegovi dobavi, na katere se sklicuje tožeča stranka, so – tudi če bi bili dokazani – le dejanske in gospodarske posledice izpodbijane uredbe, ki jih ni mogoče šteti za zavezujoče učinke, ki bi spreminjali njen pravni položaj.

31

Čeprav je treba priznati, da se s členom 1 izpodbijane uredbe nalagajo protidampinške dajatve, so te poleg tega po definiciji začasne in jih v tej fazi uvoznikom še ni treba plačati. O njihovem morebitnem pobiranju se odloči šele pozneje, ko se konča protidampinški postopek, v skladu s členom 10(2) osnovne uredbe. Škodljivi učinki, ki jih tožeča stranka pripisuje izpodbijani uredbi in ki so navedeni v točki 30 zgoraj, so tako vsekakor posledica izključno tega, da so gospodarski subjekti pričakovali gospodarske učinke, ki bi jih lahko imela dejanska uvedba protidampinških dajatev, če bi jih bilo treba plačati na podlagi dokončne uredbe, sprejete ob koncu protidampinškega postopka. Tako naj taki učinki, tudi če bi nastali, ne bi bili neposredno in nepovratno posledica izpodbijane uredbe.

32

Z izpodbijano uredbo se torej ne nalaga obveznost, ki bi imela neposredne in nepovratne učinke.

33

Tudi iz okoliščine, da člen 1 izpodbijane uredbe v odstavku 4 določa, da je uvoz zadevnega izdelka v Unijo pogojen s položitvijo varščine, ki je enaka znesku začasne dajatve, ni mogoče sklepati, da je izpodbijana uredba izpodbojna. Namen te obveznosti položitve varščine za uvoz zadevnega izdelka v obdobju veljavnosti izpodbijane uredbe – tudi če bi vključevala sankcije, kot trdi tožeča stranka – je namreč zagotoviti plačilo dajatev, če bi bilo na koncu določeno njihovo pobiranje, in je zato odvisna od te obveznosti plačila, ki bo določena in naložena šele pozneje. Ustaljena praksa odločanja je torej, da se, kadar se zneski, zajamčeni z začasno protidampinško dajatvijo, v celoti poberejo na podlagi dokončne uredbe, ni mogoče sklicevati na noben samostojen pravni učinek, ki bi izhajal iz začasne uredbe, saj dokončna uredba v tem primeru retroaktivno nadomesti začasno uredbo (sklepi z dne 30. junija 1998, BSC Footwear Supplies in drugi/Komisija, T‑73/97, EU:T:1998:147, točka 13; z dne 11. januarja 2013, Charron Inox in Almet/Komisija in Svet, T‑445/11 in T‑88/12, neobjavljen, EU:T:2013:4, točka 30, in z dne 10. novembra 2014, DelSolar (Wujiang)/Komisija, T‑320/13, neobjavljen, EU:T:2014:969, točka 56).

34

Res je bilo tudi odločeno, da je v primeru, kot se obravnava v tej zadevi (glej člen 1(2) izpodbijane uredbe, povzet v točki 7 zgoraj, in člen 1(2) dokončne uredbe, povzet v točki 9 zgoraj), v katerem bi se del zneskov, zajamčenih na podlagi uredbe o uvedbi začasne dajatve, sprostil, ker je stopnja določene dokončne dajatve nižja od stopnje začasne dajatve, mogoče ugotoviti morebitne samostojne ali neodvisne učinke, ki bi jih bilo mogoče pripisati izključno uredbi o uvedbi začasne protidampinške dajatve po začetku veljavnosti uredbe, s katero je bila uvedena dokončna protidampinška dajatev, in ki torej niso bili prevzeti z zadnjenavedeno uredbo (sodba z dne 11. julija 1990, Neotype Techmashexport/Komisija in Svet, C‑305/86, EU:C:1990:295, točka 15; sklepa z dne 30. junija 1998, BSC Footwear Supplies in drugi/Komisija, T‑73/97, EU:T:1998:147, točka 15, in z dne 11. januarja 2013, Charron Inox in Almet/Komisija in Svet, T‑445/11 in T‑88/12, neobjavljen, EU:T:2013:4, točka 30). Vendar je sodišče Unije tako odločilo ob upoštevanju poznejšega sprejetja dokončne uredbe, ker se ni izreklo o pogoju dopustnosti iz obravnavane zadeve, ki se preuči na dan vložitve tožbe (glej sodbo z dne 22. junija 2016, Whirlpool Europe/Komisija, T‑118/13, EU:T:2016:365, točka 49 in navedena sodna praksa), temveč o ločenem pogoju pravnega interesa, ki mora obstajati tudi po vložitvi tožbe in katerega nadaljnji obstoj se presoja v trenutku, ko sodišče odloča (glej sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 61 in navedena sodna praksa). Ta sodna praksa tako dopolnjuje preudarke iz točke 33 zgoraj in potrjuje, da obveznost položitve varščine za kritje začasnih dajatev na datum presoje dopustnosti tožbe nima samostojnih in nepovratnih pravnih učinkov, saj je nastanek takih učinkov odvisen od obstoja in vsebine pozneje sprejete dokončne uredbe.

35

Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da je imela obveznost položitve varščine za kritje začasnih dajatev na datum vložitve te tožbe, ko protidampinški postopek še ni bil končan in ki pomeni tudi datum, na katerega je treba presojati o dopustnosti tožbe (glej točko 34 zgoraj), samostojne in nepovratne pravne učinke.

36

Obveznost položitve varščine se tako razlikuje od obveznosti mirovanja, ki velja za odločbe o začetku formalnega postopka preiskave na področju državnih pomoči, za katere se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da lahko pomenijo izpodbojne akte (sodbe z dne 30. junija 1992, Španija/Komisija, C‑312/90, EU:C:1992:282, točke od 21 do 24; z dne 24. oktobra 2013, Deutsche Post/Komisija, C‑77/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:695, točke od 51 do 55, in z dne 9. septembra 2009, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija, od T‑30/01 do T‑32/01 in od T‑86/02 do T‑88/02, EU:T:2009:314, točka 350). Ta obveznost mirovanja namreč velja od začetka veljavnosti navedene odločbe in preprečuje izvedbo zadevnega ukrepa pomoči do sprejetja odločbe, s katero se konča formalni postopek preiskave, ne glede na vsebino te odločbe in ne da bi se lahko z njo ponovno uvedlo to obdobje mirovanja.

37

Poleg tega bi odločitev, da je začasna uredba izpodbojni akt, škodovala učinkovitemu izvajanju sodne oblasti in institucionalnemu ravnovesju. V primeru priznanja dopustnosti te tožbe bi se namreč moralo Splošno sodišče izreči o tožbenih razlogih, ki so najpogosteje podobni razlogom, navedenim v utemeljitev tožbe zoper dokončno uredbo, kot je tudi v obravnavani zadevi, čeprav je Komisija medtem dokončno zavzela stališče o vprašanjih iz teh tožbenih razlogov, pri čemer je upoštevala dodatne elemente, zbrane v postopku, ki je sledil sprejetju začasne uredbe. Poleg tako ustvarjene zmede med upravno in sodno fazo, na katero upravičeno opozarja Komisija, ter težav, ki jih Splošnemu sodišču povzroča sprejetje stališča glede ugotovitev o obstoju dampinga in začasne določitve stopnje protidampinške dajatve, če bodo te ugotovitve in stopnje pozneje morda spremenjene v okviru dokončne presoje Komisije, je treba opozoriti tudi na pomanjkljivosti v postopku, kar zadeva utemeljenost začasne uredbe v smislu sodnega varstva. Ker se namreč dokončna presoja izvede na podlagi podatkov, ki se delno razlikujejo od tistih, ki so bili upoštevani pri začasni presoji, morebitna razglasitev ničnosti začasne uredbe ne bi nujno pomenila, da mora Komisija na podlagi člena 266 PDEU iz ničnostne sodbe izpeljati posledice za svojo dokončno uredbo, tako da bo stranka, ki meni, da je zaradi začasne uredbe oškodovana, vsekakor morda morala vložiti tudi tožbo zoper dokončno uredbo, da bi zagotovila učinkovito in popolno izboljšanje svojega položaja (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 20, in sklep z dne 14. aprila 2015, SolarWorld in Solsonica/Komisija, T‑393/13, neobjavljen, EU:T:2015:211, točke od 66 do 69).

38

Zlasti je treba poudariti, da nedopustnost te tožbe ne pomeni, da je tožeča stranka prikrajšana za sodno varstvo, do katerega je upravičena. Tožeča stranka lahko namreč, če meni, da je do tega upravičena, vloži tožbo za ugotovitev odgovornosti na podlagi člena 268 PDEU, pri čemer navede nezakonitosti začasne uredbe, na katere se je sklicevala v utemeljitev te tožbe, in zahteva povračilo domnevno nastale škode, ki jo sestavljajo stroški, povezani s položitvijo varščine, ti pa ustrezajo zneskom, ki so bili nazadnje sproščeni z dokončno uredbo (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 2000, Fresh Marine/Komisija,T‑178/98, EU:T:2000:240, točke od 45 do 52, in sklep z dne 14. aprila 2015, SolarWorld in Solsonica/Komisija, T‑393/13, neobjavljen, EU:T:2015:211, točki 51 in 52 ter navedena sodna praksa).

39

Iz vsega navedenega izhaja, da je izpodbijana uredba pripravljalni akt, sprejet med protidampinškim postopkom, in zato ne more biti predmet ničnostne tožbe.

40

Zaradi celovitosti je mogoče dodati še, da bi bilo treba v obravnavani zadevi tudi ob predpostavki, da je izpodbijana uredba izpodbojni akt, odločiti, da je tožeča stranka po sprejetju dokončne uredbe izgubila interes za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.

41

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora pravni interes tožeče stranke glede predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna, in mora obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar predpostavlja, da ima lahko stranka, ki tožbo vloži, od izida te tožbe korist (glej sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 61 in navedena sodna praksa). Natančneje, v primeru sprejetja dokončne uredbe med postopkom, v katerem je treba odločiti o razglasitvi ničnosti začasne uredbe, ki se obravnava v tej zadevi (glej točke 8, 9 in 12 zgoraj), sta Splošno sodišče in Sodišče dosledno odločali, da tožeče stranke načeloma nimajo več interesa za izpodbijanje začasne uredbe (sodba z dne 5. oktobra 1988, Brother Industries/Komisija, 56/85, EU:C:1988:463, točka 6; sklepa z dne 10. marca 2016, SolarWorld/Komisija, C‑312/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:162, točka 25, in z dne 11. januarja 2013, Charron Inox in Almet/Komisija in Svet, T‑445/11 in T‑88/12, neobjavljen, EU:T:2013:4, točka 30).

42

Res je, da se je priznalo, da bi lahko tožeča stranka poleg interesa za vložitev odškodninske tožbe izkazovala tudi interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti uredbe o uvedbi začasnih dajatev kljub sprejetju uredbe o določitvi dokončnih dajatev, vendar le v zvezi z zneski, zajamčenimi na podlagi uredbe o uvedbi začasne dajatve, ki so bili sproščeni, ker se je dokončna dajatev izkazala za nižjo od stopnje začasne dajatve, kot je to v obravnavani zadevi (glej točko 34 zgoraj), in le, če je dokazana škoda v zvezi z navedenimi zneski (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1990, Neotype Techmashexport/Komisija in Svet, C‑305/86 in C‑160/87, EU:C:1990:295, točka 15, in sklep z dne 11. januarja 2013, Charron Inox in Almet/Komisija in Svet, T‑445/11 in T‑88/12, neobjavljen, EU:T:2013:4, točka 30). Ne da bi se zahtevala natančna količinska določitev zadevne škode, kot se zahteva za vložitev odškodninske tožbe, se je treba vseeno prepričati, da je zadevna škoda dejansko nastala, glede na zgoraj navedene težave zlasti v smislu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki jih povzroča preučitev tožbe zoper začasno uredbo, če je bila tožba vložena tudi zoper dokončno uredbo (glej točko 37 zgoraj).

43

V tem sporu pa tožeča stranka ni podala nobene navedbe o tem, kaj šele da bi dokazala, da je dejansko izvajala dejavnost uvoza in položila s tem povezane varščine v obdobju uporabe začasne uredbe, to je od 14. oktobra 2020 do 31. marca 2021. Tožeča stranka v bistvu le na splošno in nenatančno omenja stroške, povezane z varščino, katere hipotetičnost dokazujeta neobstoj natančnih podatkov o zadevnih porokih – na splošno se omenjata banka ali zavarovalnica – in neobstoj številčnih podatkov. Še več, nobenih podrobnosti ni o stroških, povezanih z delom varščine, ki bi bil izrecno namenjen kritju zneskov dajatev, sproščenih z dokončno uredbo.

44

Zato ni mogoče šteti, da je tožeča stranka dokazala svoj interes za nadaljevanje te tožbe kljub sprejetju dokončne uredbe.

45

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba to tožbo zavrniti in da o njej nikakor ni več treba odločati.

46

V teh okoliščinah ni več treba odločati o predlogu Parlamenta za intervencijo niti o stranskem predlogu tožeče stranke za predložitev dokumentov (glej točko 14 zgoraj).

47

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

48

Poleg tega v skladu s členom 144(10) Poslovnika Parlament, tožeča stranka in Komisija nosijo vsak svoje stroške v zvezi s predlogom za intervencijo.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

sklenilo: