25

Tožeča stranka nasprotuje zavrnitvi ECB, da bi stečajnemu upravitelju dala zahtevano navodilo. Dostop do prostorov, informacij, osebja in sredstev tožeče stranke naj bi bil nujen, da se njenemu upravnemu odboru omogoči, da opravlja nalogo zastopanja tožeče stranke v skladu s sodbo z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923). Trdi, da je upravni odbor ne more učinkovito zastopati, če je odvetniku, ki ga je pooblastil navedeni odbor, zavrnjen dostop do informacij in dokumentacije, ki jih ima ta stranka, ter do njenih sredstev, zlasti finančnih sredstev, ki bi omogočila financiranje zunanjega pravnega zastopanja.

26

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na domnevno napako, ki jo je ECB storila z ugotovitvijo, da ni pristojna, da bi stečajnemu upravitelju dala zahtevano navodilo. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva. Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je bila kršena njena pravica do izjave. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do ustrezne obrazložitve. S petim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je ECB kršila načelo nemo auditur propriam turpitudinem allegans.

27

Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da je ECB kot neposredni nadzorni organ tožeče stranke, odkar je bila opredeljena kot „pomembna kreditna institucija“, pristojna, da stečajnemu upravitelju da zahtevano navodilo, med drugim na podlagi latvijskega prava, zlasti člena 1321(3) Kredītiestāžu likums (zakon o kreditnih institucijah) z dne 5. oktobra 1995 (Latvijas Vēstnesis, 1995, št. 163), ki določa:

„V skladu s pristojnostjo, določeno v tem zakonu, je [FKTK] pooblaščena za nadzor dejavnosti stečajnega upravitelja in njegovega spoštovanja omejitev, določenih v tem zakonu. Pooblaščenec [FKTK] ima v ta namen pravico seznaniti se z vso dokumentacijo kreditne institucije v zvezi s to kreditno institucijo ter od stečajnega upravitelja dobiti vsa pojasnila in vse druge koristne informacije o postopku zaradi insolventnosti v zvezi s kreditno institucijo.“

28

Zato naj bi ECB morala nadzirati dejavnosti stečajnega upravitelja, da bi se zagotovilo spoštovanje ustreznega notranjega upravljanja tožeče stranke. Ena od pomembnih nalog nadzornega organa naj bi bilo zagotavljanje, da lahko upravni odbor učinkovito izvaja svoje pristojnosti. Tožeča stranka poudarja, da njen upravni organ ne more izvajati svojih pristojnosti, dokler nima dostopa do prostorov in sredstev te kreditne institucije.

29

Tožeča stranka se opira tudi na člen 4(1)(e) Uredbe št. 1024/2013 ter člena 67 in 74 Direktive 2013/36/UE Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338), to je določbe, ki se nanašajo na zahteve v zvezi z mehanizmom notranjega upravljanja kreditne institucije. Poudarja, da zlasti iz člena 67(1) in (2) Direktive 2013/36 izhaja, da če kreditna institucija ni vzpostavila mehanizmov upravljanja, ki jih pristojni organi zahtevajo v skladu s nacionalnimi določbami o prenosu člena 74 te direktive, nadzorni organ lahko izda odredbo, ki od odgovorne fizične ali pravne osebe zahteva, naj preneha z ravnanjem in tega ravnanja več ne ponovi.

30

Iz teh določb naj bi izhajalo, da je ECB, ki je nadomestila FKTK, pristojna, da stečajnemu upravitelju da zahtevano navodilo, da bi se zagotovilo učinkovito zastopanje tožeče stranke za regulativne namene. V obravnavani zadevi naj bi ECB sama onemogočala spoštovanje pravil bonitetnega nadzora v kreditni instituciji, ki naj bi jo nadzirala.

31

Poleg tega naj bi ECB priznala, da je upravni odbor tožeče stranke ohranil status zastopnika te stranke. ECB naj bi tako odvetniku, ki ga je pooblastil upravni odbor, dala možnost, da predloži pripombe glede osnutka sklepa o odvzemu dovoljenja tožeče stranke.

32

ECB v ugovoru nedopustnosti zavrača te trditve.

33

Najprej, ugotoviti je treba, da je ECB s sklepom z dne 17. februarja 2020 tožeči stranki odvzela dovoljenje za opravljanje bančnih poslov. Od tega datuma tožeča stranka načeloma ni več kreditna institucija v smislu Uredbe št. 1024/2013, ki je pod bonitetnim nadzorom ECB. Zato se postavlja vprašanje, ali bi se v sedanjem položaju tožeča stranka lahko še vedno veljavno sklicevala na obveznosti ECB na podlagi njenih pristojnosti na področju bonitetnega nadzora in jih uveljavljala. Vendar ni sporno, da je tožeča stranka, ko je ECB 19. novembra 2019 zavrnila, da bi stečajnemu upravitelju dala zahtevano navodilo, bila kreditna institucija. Zato je treba preučiti, ali tožeča stranka utemeljeno meni, da je bila ECB takrat pristojna, da bi ugodila njeni zahtevi.

34

Najprej je treba navesti, da tožeča stranka ta tožbeni razlog v bistvu opira na člen 4(1)(e) Uredbe št. 1024/2013, člena 67 in 74 Direktive 2013/36 in člen 1321(3) zakona o kreditnih institucijah. Po mnenju tožeče stranke je ECB s temi določbami podeljeno pooblastilo, da da zahtevano navodilo.

35

V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s členom 4(3) Uredbe št. 1024/2013 ECB v okviru svojih nalog bonitetnega nadzora, kot so določene v členu 4(1)(e) navedene uredbe, uporablja vse upoštevne določbe prava Evropske unije, in če to vključuje direktive, nacionalno pravo o prenosu teh direktiv.

36

Člen 1, prvi odstavek, Uredbe št. 1024/2013 določa, da se s to uredbo „na ECB prenesejo posebne naloge, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora nad kreditnimi institucijami, z namenom prispevati k varnosti in trdnosti kreditnih institucij ter k stabilnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici, in sicer ob popolnem upoštevanju in dolžni skrbnosti za enotnost in celovitost notranjega trga, temelječega na enakem obravnavanju kreditnih institucij zaradi preprečevanja regulativne arbitraže“.

37

Člen 1, peti odstavek, navedene uredbe določa, da ta uredba „ne posega v pristojnosti in z njimi povezana pooblastila pristojnih organov sodelujočih držav članic za opravljanje nadzorniških nalog, ki se s to uredbo ne prenesejo na ECB“.

38

V skladu s členom 4(1)(e) te uredbe „je ECB v skladu z odstavkom 3 tega člena izključno pristojna za opravljanje naslednjih nalog za namene bonitetnega nadzora v zvezi z vsemi kreditnimi institucijami s sedežem v sodelujočih državah članicah: […] zagotavljanje skladnosti z akti iz prvega pododstavka člena 4(3), ki določajo, da morajo kreditne institucije vzpostaviti stabilno ureditev upravljanja, vključno z zahtevami glede sposobnosti in primernosti oseb, odgovornih za upravljanje kreditnih institucij, postopke obvladovanja tveganj, mehanizme notranjih kontrol, politike in prakse v zvezi s prejemki ter učinkovite procese ocenjevanja ustreznosti notranjega kapitala, vključno z modeli na podlagi notranjih bonitetnih ocen“.

39

Prvič, ta določba tako ureja obseg bonitetnega nadzora, ki ga izvaja ECB in ki ne vključuje pooblastila za to institucijo, da stečajnemu upravitelju, imenovanem v skladu z nacionalnim pravom v okviru postopka zaradi insolventnosti, začetega zoper institucijo, kot je tožeča stranka, da navodila, ki niso povezana z navedenim nadzorom, kot je navodilo, ki ga je zahtevala tožeča stranka, da odvetniku upravnega odbora take institucije omogoči dostop do prostorov, informacij, osebja in sredstev te institucije.

40

Zgolj dejstvo, da je ECB edina institucija, zadolžena za naloge, naštete v členu 4(1) Uredbe št. 1024/2013, v zvezi z „vsemi kreditnimi institucijami“, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, nikakor ne pomeni, da ima v zvezi s tako imenovanimi „pomembnimi“ kreditnimi institucijami, ki so torej pod njenim neposrednim nadzorom, kot je tožeča stranka, širšo pristojnost od te, ki je določena v členu 4(1)(e) Uredbe št. 1024/2013.

41

Res je treba opozoriti, da člen 4 Uredbe št. 1024/2013, naslovljen „Na ECB prenesene naloge“, v odstavku 1 določa, da je ECB v okviru člena 6 te uredbe „izključno pristojna“, da pri bonitetnem nadzoru opravlja naloge, naštete v tem členu 4(1), v zvezi z „vsemi“ kreditnimi institucijami. Iz člena 4(1) Uredbe št. 1024/2013 tako izhaja, da je ECB izključno pristojna za opravljanje nalog, ki so navedene v tej določbi, v zvezi z vsemi temi institucijami, torej tako v zvezi s „pomembnimi institucijami“ kot v zvezi z „manj pomembnimi“ institucijami (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden‑Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točki 37 in 38).

42

Vendar v okviru člena 4(1) Uredbe št. 1024/2013 v povezavi z s členom 6, od (4) do (6), te uredbe razlika med tema kategorijama kreditnih institucij ni upoštevna za obseg pristojnosti ECB na področju bonitetnega nadzora, ampak samo za delitev nalog med ECB in nacionalnimi nadzornimi organi, če ti pomagajo ECB pri opravljanju nalog, ki so nanjo prenesene z navedeno uredbo, z decentraliziranim izvajanjem nekaterih od teh nalog v zvezi z manj pomembnimi kreditnimi institucijami v smislu člena 6(4), prvi pododstavek, te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden‑Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 41).

43

Res je namreč, da ECB na podlagi člena 6(1) Uredbe št. 1024/2013 naloge opravlja v okviru enotnega mehanizma nadzora, ki ga sestavljajo ta institucija in pristojni nacionalni organi, in da je odgovorna za učinkovito in skladno delovanje tega mehanizma (sodba z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden‑Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 39).

44

Pristojni nacionalni organi v tem okviru in v skladu s členom 6(6) Uredbe št. 1024/2013 izvajajo in so odgovorni za naloge iz člena 4(1), točke (b), od (d) do (g) in (i), te uredbe ter sprejemanje vseh relevantnih nadzorniških odločitev v zvezi s kreditnimi institucijami iz zgoraj navedenega člena 6(4), prvi pododstavek, in sicer tistimi, ki v skladu z merili iz zadnjenavedene določbe spadajo med „manj pomembne“ (sodba z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden‑Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 40). Vendar ta preudarek ne more veljati za tako imenovane „pomembne“ kreditne institucije, kot je tožeča stranka, v zvezi s katerimi ECB sama neposredno izvaja vse upoštevne nadzorniške naloge na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

45

Ob tem upoštevne določbe Uredbe št. 1024/2013 ne dokazujejo, da nadzorniške naloge, prenesene na ECB, v zvezi s „pomembnimi“ kreditnimi institucijami vključujejo pooblastilo za dajanje navodil stečajnemu upravitelju, ki ni povezano s temi nalogami, kot je navodilo, ki ga zahteva tožeča stranka, kot je bilo ugotovljeno v točki 39 zgoraj. Očitno je tudi, da besedilo teh določb ne vsebuje nobene navedbe o obstoju takega pooblastila. Trditev tožeče stranke v zvezi s tem je torej treba zavrniti.

46

Drugič, glede cilja Uredbe št. 1024/2013 in njenega člena 4(1)(e) je treba najprej poudariti, da člen 127(6) PDEU, ki je pravna podlaga, na katere osnovi je bila sprejeta Uredba št. 1024/2013, določa, da lahko Svet Evropske unije na ECB prenese posebne naloge, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih in drugih finančnih institucij, razen zavarovalnic (sodba z dne 2. oktobra 2019, Crédit mutuel Arkéa/ECB, C‑152/18 P in C‑153/18 P, EU:C:2019:810, točka 52).

47

Nato je treba poudariti, da je člen 127 PDEU del poglavja 2, naslovljenega „Monetarna politika“, iz naslova VIII tretjega dela Pogodbe DEU ter določa cilje in temeljne naloge Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in ECB (sodba z dne 2. oktobra 2019, Crédit mutuel Arkéa/ECB, C‑152/18 P in C‑153/18 P, EU:C:2019:810, točka 54).

48

Cilj izvajanja nalog bonitetnega nadzora nad bankami iz člena 127(6) PDEU je zagotoviti varnost in trdnost kreditnih institucij, zlasti velikih kreditnih institucij in velikih bančnih skupin, da se pripomore k zagotovitvi stabilnosti finančnega sistema Unije v celoti (sodba z dne 2. oktobra 2019, Crédit mutuel Arkéa/ECB, C‑152/18 P in C‑153/18 P, EU:C:2019:810, točka 55).

49

Poleg tega je uresničevanje teh ciljev izrecno navedeno v uvodnih izjavah 16, 26, 30 in 65 Uredbe št. 1024/2013 ter v členu 1, prvi odstavek, te uredbe (sodba z dne 2. oktobra 2019, Crédit mutuel Arkéa/ECB, C‑152/18 P in C‑153/18 P, EU:C:2019:810, točka 56).

50

Iz tega sledi, da je cilj bonitetnega nadzora, ki ga izvaja ECB, iz Uredbe št. 1024/2013 in zlasti njenega člena 4(1) omejiti posebna tveganja, povezana z gospodarsko in finančno stabilnostjo v euroobmočju, med drugim s preprečevanjem propada kreditnih institucij. Pristojnost ECB za izvajanje nadzorniških nalog, ki so prenesene nanjo, je nujna za odkrivanje tveganj, ki ogrožajo sposobnost preživetja bank, in nalaganje obveznosti tem bankam, da sprejmejo potrebne ukrepe.

51

V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka predmet postopka zaradi insolventnosti, ki ga vodi stečajni upravitelj v skladu z latvijskim pravom, pri čemer zahtevano navodilo, katerega namen je odvetniku upravnega odbora tožeče stranke samo omogočiti dostop do prostorov, informacij, osebja in sredstev te stranke, ne more prispevati k upravljanju tveganj, ki jih Uredba št. 1024/2013 želi omejiti. Zahtevano navodilo namreč ne vpliva niti na sposobnost preživetja zadevne kreditne institucije niti na gospodarsko ali finančno stabilnost.

52

Zato je očitno, da niti iz besedila upoštevnih določb Uredbe št. 1024/2013, niti iz njihovega cilja, ki se med drugim kaže v pravni podlagi navedene uredbe v Pogodbi DEU, niti iz njihovega sobesedila ni mogoče sklepati, da je ECB pristojna za preučitev zahteve upravnega odbora tožeče stranke, naj stečajnemu upravitelju da zahtevano navodilo.

53

V skladu s členom 74(1) Direktive 2013/36 imajo „[i]nstitucije […] stabilno ureditev upravljanja, ki vključuje jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi ravnmi odgovornostmi, učinkovitimi procesi za ugotavljanje, obvladovanje in spremljanje tveganj ter poročanje o tveganjih, katerim so ali bi lahko bile institucije izpostavljene, primerne mehanizme notranjih kontrol, vključno z zanesljivimi administrativnimi in računovodskimi postopki, ter politike in prakse prejemkov, ki so skladne s preudarnim in učinkovitim upravljanjem tveganja in ga tudi spodbujajo“.

54

V skladu s členom 67(1)(d) Direktive 2013/36 se ta člen med drugim uporablja takrat, ko „[i]nstitucija nima ureditve upravljanja, ki jo zahtevajo pristojni organi v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi se prenaša člen 74 [navedene direktive]“. Iz člena 67(2)(b) te direktive izhaja, da „[d]ržave članice zagotovijo, da v primerih iz odstavka 1 upravne kazni in drugi upravni ukrepi, ki se lahko uporabijo, vključujejo vsaj: […] odredbo, ki od odgovorne fizične ali pravne osebe zahteva, naj preneha z ravnanjem in tega ravnanja več ne ponovi“.

55

Cilji Direktive 2013/36, kar se tiče korporativnega upravljanja kreditnih institucij, jasno izhajajo iz njenih uvodnih izjav, zlasti 53 in 54 (sodba z dne 24. aprila 2018, Caisse régionale de crédit agricole mutuel Alpes Provence in drugi/ECB, od T‑133/16 do T‑136/16, EU:T:2018:219, točka 73).

56

V uvodni izjavi 53 Direktive 2013/36 je poudarjeno, da so „[p]omanjkljivosti pri korporativnem upravljanju več institucij […] prispevale k pretiranemu in nepremišljenemu prevzemanju tveganj v bančnem sektorju, kar je povzročilo propad posameznih institucij ter sistemske težave v državah članicah in po vsem svetu […]“ (sodba z dne 24. aprila 2018, Caisse régionale de crédit agricole mutuel Alpes Provence in drugi/ECB, od T‑133/16 do T‑136/16, EU:T:2018:219, točka 74).

57

V zvezi s tem je zakonodajalec v isti uvodni izjavi navedel, da je „[p]omanjkanje učinkovitega medsebojnega nadzora v institucijah […] v nekaterih primerih povzročilo neučinkovit nadzor nad sprejemanjem vodstvenih odločitev, kar je spodbudilo kratkoročne in pretirano tvegane strategije upravljanja“ (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2018, Caisse régionale de crédit agricole mutuel Alpes Provence in drugi/ECB, od T‑133/16 do T‑136/16, EU:T:2018:219, točka 74).

58

Poudariti je treba, da so cilji člena 74(1) Direktive 2013/36 podobni ciljem Uredbe št. 1024/2013. Čeprav je torej ECB pristojni organ za zagotavljanje spoštovanja te določbe v zvezi s tožečo stranko, navedena določba tej instituciji tudi ne podeljuje pristojnosti za sprejetje ukrepov v zvezi z navodili, kot je zahtevano navodilo, tako da je predmet zahteve tožeče stranke, naj ECB stečajnemu upravitelju naloži, da ravna po zahtevanem navodilu, očitno zunaj obsega pristojnosti ECB. Edini cilj zahteve upravnega odbora tožeče stranke je namreč v resnici ta, da se navedenemu odboru omogoči razpolaganje s sredstvi tožeče stranke, da bi plačal svojega odvetnika in imel dostop do dokumentov in informacij, ki bi mu omogočile uresničevanje pravice do izjave in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Ta zahteva torej ni povezana s predmetom člena 74 Direktive 2013/36, ki je povezan z upravljanjem zadevne kreditne institucije ter uvedbo preudarnega in učinkovitega upravljanja tveganja v navedeni instituciji.

59

Navedenega ni mogoče ovreči s členom 67(1)(d) in (2)(b) Direktive 2013/36. Iz teh določb namreč zlasti izhaja, da če kreditna institucija ni vzpostavila mehanizmov upravljanja, ki jih pristojni organi zahtevajo v skladu s nacionalnimi določbami o prenosu člena 74 te direktive, nadzorni organ lahko med drugim izda odredbo, ki od odgovorne fizične ali pravne osebe zahteva, naj preneha z ravnanjem in tega ravnanja več ne ponovi.

60

V teh okoliščinah za zahtevano navodilo ni mogoče šteti, da spada v okvir bonitetnega nadzora iz teh določb, katerega namen je predvsem omejiti pretirano prevzemanje tveganj zadevne kreditne institucije.

61

Po mnenju tožeče stranke ima ECB, ki je, odkar je bila opredeljena kot pomemben subjekt, pristojna za njen neposredni nadzor, v obravnavani zadevi iste pristojnosti, kot so podeljene FKTK s členom 1321(3) zakona o kreditnih institucijah, ki določa:

„V skladu s pristojnostjo, določeno v tem zakonu, je [FKTK] pooblaščena za nadzor dejavnosti stečajnega upravitelja in njegovega spoštovanja omejitev, določenih v tem zakonu. Pooblaščenec [FKTK] ima v ta namen pravico seznaniti se z vso dokumentacijo kreditne institucije v zvezi s to kreditno institucijo ter od stečajnega upravitelja dobiti vsa pojasnila in vse druge koristne informacije o postopku zaradi insolventnosti v zvezi s kreditno institucijo.“

62

Kot je bilo v bistvu poudarjeno v točki 35 zgoraj, iz člena 4(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1024/2013 izhaja:

„ECB za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, in s ciljem zagotavljanja visokih standardov nadzora uporablja vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije. V primerih, ko gre pri upoštevnem pravu Unije za uredbe, in kadar navedene uredbe državam članicam izrecno ponujajo različne možnosti, ECB uporablja tudi nacionalno zakonodajo, s katero se izvršujejo navedene možnosti.“

63

Poudariti je treba, da zakon o kreditnih institucijah spada med latvijske zakonodajne instrumente, s katerimi je prenesena Direktiva 2013/36.

64

Vendar iz člena 1321(3) zakona o kreditnih institucijah v povezavi z upoštevnimi določbami Uredbe št. 1024/2013 in Direktive 2013/36 ne izhaja, da mora ECB dati zahtevano navodilo stečajnemu upravitelju. Za postopke zaradi insolventnosti so namreč pristojni nacionalni organi, zlasti ker ni določb, ki bi tako pristojnost podeljevale ECB.

65

Poleg tega s trditvijo tožeče stranke, da je njenemu upravnemu odboru onemogočeno izvajanje njegovih pristojnosti zaradi zavrnitve stečajnega upravitelja, da znova omogoči dostop do njenih prostorov in sredstev, ni mogoče izpodbijati navedenega, ob upoštevanju neobstoja pristojnosti ECB v zvezi s tem ter narave in cilja postopka zaradi insolventnosti, ki poteka v zvezi s tožečo stranko. V skladu s členom 2(1), točka 47, Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190) „običajni insolvenčni postopki“ namreč pomeni „skupne insolvenčne postopke, katerih posledica je delna ali popolna prodaja dolžnikovega premoženja in imenovanje likvidacijskega upravitelja ali upravitelja, ki se običajno uporabljajo za institucije v skladu z nacionalnim pravom, pri čemer so lahko specifični za te institucije ali pa se splošno uporabljajo za katero koli fizično ali pravno osebo“.

66

Zato je očitno, da niti Uredba št. 1024/2013 niti Direktiva 2013/36 niti nacionalno pravo ECB ne podeljujejo pristojnosti, da da stečajnemu upravitelju zahtevano navodilo.

67

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je ECB kršila obveznosti, ki izhajajo iz sodbe z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923), je treba poudariti, da se ta sodba nanaša na sodno varstvo pravne osebe Trasta Komercbanka, ki je kreditna institucija, v posebnih okoliščinah, v katerih je imenovani likvidacijski upravitelj odvetniku, ki ga je pooblastil upravni odbor te institucije, preklical pooblastilo za vložitev tožbe pri sodišču Unije zoper sklep o odvzemu dovoljenja, sprejet v zvezi s to banko. V bistvu iz navedene sodbe izhaja, da glede na pravico do učinkovitega sodnega varstva, določeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), sodišče Unije v teh okoliščinah ni moglo upoštevati preklica pooblastila zadevnemu odvetniku in je zato moralo odločiti o tožbi.

68

Sodišče je v zvezi s tem v točki 55 sodbe z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923), opozorilo, da načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, pomeni splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. To načelo je bilo uzakonjeno s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu. Zdaj je potrjeno v členu 47 Listine.

69

Poleg tega je Sodišče menilo, da je učinkovito sodno varstvo pravne osebe, kot je družba Trasta Komercbanka, ki ji je bilo dovoljenje odvzeto s sklepom institucije Unije, kot je ECB, ki je bil sprejet na podlagi akta Unije, kot je Uredba št. 1024/2013, zagotovljeno s pravico, ki jo ima ta oseba v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, da pred sodiščem Unije vloži tožbo za razglasitev ničnosti navedenega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923, točka 56).

70

V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da je ECB spoštovala zahteve, ki izhajajo iz sodbe z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923). Prvič, ECB je po izreku te sodbe priznala, da upravni odbor tožeče stranke to še vedno zastopa zaradi vložitve tožbe zoper sklep o odvzemu dovoljenja. Tako je ECB, namesto da bi pridobila pripombe samo stečajnega upravitelja, v skladu s to sodbo Sodišča pozvala tudi odvetnika, ki ga je pooblastil upravni odbor tožeče stranke, naj predloži svoje pripombe v zvezi z osnutkom sklepa o odvzemu dovoljenja tožeče stranke. Drugič, ECB je v dopisu, ki je vseboval tudi njeno zavrnitev, da stečajnemu upravitelju da zahtevano navodilo, odobrila podaljšanje roka za predložitev pripomb, za katero je zaprosil odvetnik, ki ga je pooblastil upravni odbor tožeče stranke. Tretjič, ECB je v tem dopisu napovedala, da bo odvetnik, ki ga je pooblastil upravni odbor tožeče stranke, imel dostop do spisa o bonitetnem nadzoru („supervisory file“). Tako trditev tožeče stranke, da ECB z zavrnitvijo, da bi stečajnemu upravitelju dala zahtevano navodilo, ni upoštevala posledic sodbe z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923), očitno ni utemeljena.

71

Vendar iz ustaljene sodne prakse vsekakor izhaja, da morajo nacionalni organi države članice po potrebi sprejeti splošne ali posebne ukrepe, s katerimi se na njihovem ozemlju zavaruje spoštovanje prava Unije. Navedeni organi morajo, ob tem da ohranijo možnost izbire med ukrepi, ki jih je treba sprejeti, med drugim poskrbeti, da se posameznikom omogoči polni učinek pravic, ki zanje izhajajo iz prava Unije, vključno s pravico do učinkovitega sodnega varstva, določeno v členu 47 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2007, Jonkman in drugi, od C‑231/06 do C‑233/06, EU:C:2007:373, točka 38 in navedena sodna praksa).

72

V zvezi s tem je treba poudariti, da neobstoj pristojnosti ECB, da da stečajnemu upravitelji zahtevano navodilo, zainteresiranim osebam, kot je tožeča stranka, ne odvzame ipso facto učinkovitega sodnega varstva. Odločitve, ki jih nacionalni organi sprejmejo v okviru postopka zaradi insolventnosti, kot je postopek, ki poteka v zvezi s tožečo stranko, v odgovor na morebitno zahtevo za dostop do dokumentov, prostorov, osebja ali sredstev zadevne kreditne institucije, so načeloma predmet nadzora nacionalnih sodišč, ki lahko po potrebi Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje na podlagi člena 267 PDEU, če bi imela težave pri razlagi ali uporabi prava Unije.

73

Iz tega sledi, da ECB očitno ni pristojna za ugoditev zahtevi upravnega odbora tožeče stranke, da da zahtevano navodilo.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat)

sklenilo: