—

razglasi ničnost odločbe organa za imenovanje, s katero mu je bila zavrnjena zaposlitev na mestu kreditiranega parlamentarnega pomočnika pri Evropskem parlamentu z dne 22. oktobra 2019 (prva izpodbijana odločba);

—

razglasi ničnosti odločbe generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 14. maja 2020, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je tožeča stranka v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov vložila zoper prvo izpodbijano odločbo (druga izpodbijana odločba);

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

—

kršitev člena 128(2)(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije s tem, da je Evropski parlament ta člen narobe razlagal, in sicer da se zahteva, da zaposleni nimajo kazenske evidence. Ta člen pa se nanaša na zahteve, ki se nanašajo na delovno mesto, pri čemer je opomba v kazenski evidenci upoštevna le, če lahko vpliva na značilnost, ki se zahteva za funkcijo, oziroma vpliva na konkretno opravljanje poklica. Utemeljitev izpodbijane odločbe je v nasprotju z navedenim členom, ker je tožena stranka v drugi izpodbijani odločbi potrdila, da ne pomeni dejanske, sedanje in dovolj resne grožnje za pravilno izvajanje dolžnosti, saj gre le za „dvome“ v zvezi z moralno integriteto tožeče stranke.

—

kršitev člena 41(1) in (2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in v njem vsebovanega temeljnega načela skrbnega ravnanja, ker Evropski parlament pri svojem preizkusu v okviru zaposlitve tožeče stranke ni upošteval vseh merodajnih okoliščin. Razmerje zaupanja do zadevnega poslanca Evropskega parlamenta in okoliščina, da je tožeča stranka že parlamentarni pomočnik v Parlamentu ene federalnih dežel Belgije, ni bila upoštevana. Poleg tega Evropski parlament ni upošteval priznanja krivde v pritožbi tožeče stranke, s tem, da je ugotovil, da mu na podlagi relativizacije kaznivega dejanja iz izpiska iz kazenske evidence manjka občutek odgovornosti. Izpodbijani odločbi tudi nista dovolj utemeljeni.