(Zadeva T‑312/20)
EVH GmbH
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 17. maja 2023
„Konkurenca – Koncentracije – Nemški trg z električno energijo – Sklep o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Dopustnost – Obveznost obrazložitve – Pojem ‚ena sama koncentracija‘ – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Pravica do izjave – Razmejitev trga – Obdobje analize – Analiza tržne moči – Odločilni vpliv – Očitne napake pri presoji – Dolžnost skrbnega ravnanja“
Sodni postopek – Intervencija – Ugovor nedopustnosti, ki ga tožena stranka ni vložila – Nedopustnost – Tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj procesnega upravičenja tožeče stranke – Procesna predpostavka javnega reda – Sodni preizkus po uradni dolžnosti
(Statut Sodišča, člena 40, četrti odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člena 129 in 142(3))
(Glej točki 27 in 28.)
Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Neposredno nanašanje – Merila – Sklep Komisije o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom – Tožba konkurenčnega podjetja, s katero se zatrjuje obstoj znatnega vpliva na njegov položaj na trgu – Dopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točko 31.)
Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Posamično nanašanje – Merila – Sklep Komisije o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom – Tožba podjetja, ki je konkurent udeležencem koncentracije – Podjetje, ki je aktivno sodelovalo v upravnem postopku in ki je utemeljilo posebne okoliščine, značilne za pogoje vplivanja na njegov položaj na trgu – Dopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točke 32, 33, 38 in od 42 do 46.)
Koncentracije podjetij – Pregled Komisije – Sprejetje sklepa o ugotovitvi združljivosti koncentracije z notranjim trgom brez začetka faze II – Zahteva – Neobstoj resnih dvomov – Ekonomske presoje – Diskrecijska pravica – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji
(člen 263 PDEU; Uredba Sveta št. 139/2004, člena 2 in 6(1))
(Glej točke od 48 do 53, od 199 do 202, 210 in 351.)
Pravo Evropske unije – Pojmi – Razlaga – Upoštevanje posebnega pojma, ki je naveden le v preambuli zadevnega akta – Dopustnost v mejah besedila samih določb tega akta
(Uredba Sveta št. 139/2004, uvodna izjava 20 in člen 3(1))
(Glej točke od 75 do 79.)
Koncentracije podjetij – Pregled Komisije – Ena sama koncentracija – Pojem – Pogoji – Medsebojno odvisne koncentracije, ki enemu ali več podjetjem omogočajo neposredni ali posredni ekonomski nadzor nad dejavnostjo enega ali več drugih podjetij – Pridobitev nadzora neodvisnih podjetij nad različnimi cilji v okviru izmenjave sredstev – Izključitev – Neobstoj funkcionalne povezave med zadevnimi koncentracijami
(Uredba Sveta št. 139/2004, uvodna izjava 20 in člen 3(1))
(Glej točke od 80 do 86, od 90 do 94 in od 97 do 101.)
Koncentracije podjetij – Presoja združljivosti z notranjim trgom – Vzpostavitev ali krepitev prevladujočega položaja, ki bistveno ovira učinkovito konkurenco na notranjem trgu – Presoja protikonkurenčnih učinkov koncentracije – Koncentracije, ki so del kompleksne izmenjave sredstev in ki so medsebojno odvisne, kar omogoča predvideti verjetne učinke na trgu vsake koncentracije – Uporaba prednostnega pravila – Izključitev – Celovita presoja vseh dokazov, ki jo mora opraviti Komisija
(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 2(3))
(Glej točke od 107 do 121.)
Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep o uporabi pravil s področja koncentracij podjetij – Sklep o odobritvi koncentracije
(člen 296 PDEU; Uredba Sveta št. 139/2004)
(Glej točke od 125 do 129, 139, 140 in 145.)
Koncentracije podjetij – Upravni postopek – Obveznost Komisije do kvalificiranih tretjih oseb – Pravica do izjave – Obseg
(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 18(4); Uredba Komisije št. 802/2004, člena 11(c) in 16(1))
(Glej točke od 154 do 165.)
Koncentracije podjetij – Pregled Komisije – Sklep Komisije o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom – Zahteve, ki izhajajo iz načela učinkovitega sodnega varstva – Sprejetje vseh ustreznih ukrepov objave, ki zainteresiranim tretjim osebam koncentracije omogočajo seznanitev z razlogi za to koncentracijo – Objava nezaupne različice te odločitve – Zadostnost
(členi 15, 296 in 297(2) PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 139/2004, člen 6(1)(b))
(Glej točke od 176 do 189.)
Koncentracije podjetij – Presoja združljivosti z notranjim trgom – Vzpostavitev ali krepitev prevladujočega položaja, ki bistveno ovira učinkovito konkurenco na notranjem trgu – Pregled Komisije – Prospektivna analiza – Razmejitev obdobja analize – Merila
(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 2(2) in (3))
(Glej točke od 231 do 234.)
Koncentracije podjetij – Pregled Komisije – Presoja združljivosti z notranjim trgom – Spoštovanje smernic Komisije – Upoštevanje elementov presoje, navedenih v omenjenih smernicah – Diskrecijska pravica Komisije – Preučitev tržnih deležev – Sodni nadzor
(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 2; Obvestilo Komisije 2004/C 31/03, točke 14, 16, od 19 do 21 in 27)
(Glej točke 271, 349 in 350.)
Koncentracije podjetij – Pregled Komisije – Upoštevanje podatkov, ki so jih posredovali udeleženci koncentracije – Očitna napaka pri presoji – Dokazno breme
(Uredba Sveta št. 139/2004)
(Glej točke od 277 do 280.)
Koncentracije podjetij – Presoja združljivosti z notranjim trgom – Vzpostavitev ali krepitev prevladujočega položaja, ki bistveno ovira učinkovito konkurenco na notranjem trgu – Presoja protikonkurenčnih učinkov koncentracije – Indici – Veliki tržni deleži
(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 2(3); Obvestilo Komisije 2004/C 31/03, točka 17)
(Glej točke od 282 do 284.)
Koncentracije podjetij – Presoja združljivosti z notranjim trgom – Vzpostavitev ali krepitev prevladujočega položaja, ki bistveno ovira učinkovito konkurenco na notranjem trgu – Presoja protikonkurenčnih učinkov koncentracije – Pridobitev manjšinskega deleža konkurenta – Merila presoje – Skupno lastništvo
(Uredba Sveta št. 139/2004, člena 2(3) in 3(2))
(Glej točke od 367 do 388.)
Koncentracije podjetij – Pregled Komisije – Ekonomske presoje – Diskrecijska pravica – Dolžnost skrbnega ravnanja – Obseg
(Uredba Sveta št. 139/2004)
(Glej točke od 400 do 405.)
Povzetek
Tožba nemškega proizvajalca električne energije EVH zoper Komisijo, ki je družbi RWE odobrila nakup sredstev družbe E.ON, se zavrne
Splošno sodišče je med drugim poudarilo, da izmenjava sredstev med neodvisnimi podjetji ne pomeni „ene same koncentracije “
Marca 2018 sta družbi nemškega prava RWE AG in E.ON SE sporočili, da nameravata izvesti kompleksno izmenjavo sredstev s tremi koncentracijami (v nadaljevanju: celotna koncentracija).
S prvo koncentracijo je družba RWE, ki deluje v celotni verigi dobave električne energije v več evropskih državah, želela pridobiti izključni nadzor ali skupni nadzor nad nekaterimi proizvodnimi sredstvi družbe E.ON., dobaviteljice električne energije, ki deluje v več evropskih državah. Druga koncentracija je zajemala pridobitev izključnega nadzora družbe E.ON nad dejavnostmi distribucije in maloprodajo električne energije ter nekaterimi proizvodnimi sredstvi družbe innogy SE, ki je hčerinska družba družbe RWE. S tretjo koncentracijo pa je bilo predvideno, da družba RWE pridobi 16,67 % deležev družbe E.ON.
Evropska komisija je opravila nadzor nad prvo in drugo koncentracijo, nad tretjo pa je nadzor opravil Bundeskartellamt (zvezni urad za varstvo konkurence, Nemčija).
Aprila 2018 je nemško podjetje EVH GmbH, ki na nemškem ozemlju električno energijo proizvaja tako iz konvencionalnih kot obnovljivih virov energije, obvestilo Komisijo, da želi sodelovati v postopku v zvezi s prvo in drugo koncentracijo in zato v zvezi z njima prejemati dokumente.
Prva koncentracija je bila Komisiji priglašena 22. januarja 2019. S sklepom z dne 26. februarja 2019 ( 1 ) (v nadaljevanju: sporni sklep) je Komisija sklenila, da ne bo nasprotovala priglašeni koncentraciji in jo je razglasila za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 6(1)(b) Uredbe št. 139/2004. ( 2 )
Družba EVH ( 3 ) je pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Splošno sodišče je tožbo zavrnilo in najprej pojasnilo pojem „ena sama koncentracija“, kar zadeva izmenjavo sredstev. Nato je prvič odločilo o obveznosti Komisije, da objavi sklepe, sprejete na podlagi člena 6(1)(b) Uredbe št. 139/2004. Nazadnje, pojasnilo je dolžino obdobja, ki ga mora analizirati Komisija za presojo združljivosti zadevne koncentracije z notranjim trgom, in preučilo pojem „skupno lastništvo“.
Presoja Splošnega sodišča
Prvič, Splošno sodišče je zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je navedla družba RWE in ki se je nanašal na neobstoj procesnega upravičenja družbe EVH.
V zvezi s tem je Splošno sodišče opozorilo, da v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU lahko fizična ali pravna oseba vloži tožbo zoper sklep, naslovljen na drugo osebo, le, če se navedeni sklep nanjo neposredno in posamično nanaša.
Splošno sodišče je glede neposrednega nanašanja navedlo, da je izpodbijani sklep – ker je omogočal takojšnjo izvedbo prve koncentracije – lahko povzročil takojšnjo spremembo razmer na zadevnih trgih. Iz tega izhaja, da se zato sporni sklep na družbo EVH, ki je dejavna na tem trgu, neposredno nanaša.
Splošno sodišče je glede posamičnega nanašanja na družbo EVH opozorilo, da je treba pri sklepu o ugotovitvi združljivosti koncentracije z notranjim trgom to, ali se ta sklep na tretje podjetje te koncentracije nanaša posamično, ugotoviti, na eni strani, glede na vpliv na njegov položaj na trgu in, na drugi strani, njegovo sodelovanje v upravnem postopku. V obravnavani zadevi pa je treba ob upoštevanju obsežnega sodelovanja družbe EVH v upravnem postopku, njenega statusa konkurentke strankam koncentracije in morebitnega vpliva na vrednost nekaterih naložb, ki jih je družba EVH posebej opredelila po koncentraciji, šteti, da se sporni sklep nanjo posamično nanaša.
Drugič, Splošno sodišče je po vsebinski presoji najprej zavrnilo tožbeni razlog, v okviru katerega se je Komisiji očitalo, na eni strani, da ni opravila nadzora nad tretjo koncentracijo in, na drugi strani, da ni štela, da so tri koncentracije sestavni deli ene same koncentracije.
Splošno sodišče je glede tretje koncentracije ugotovilo, da družba EVH ne more upravičeno trditi, da gre za koncentracijo v smislu člena 3 Uredbe št. 139/2004. ( 4 )
V zvezi s tem je na prvem mestu navedlo, da se tožba formalno nanaša le na sklep Komisije o razglasitvi prve koncentracije za združljivo z notranjim trgom. V tem sklepu pa ni izrecno odločeno o tem, kako je treba opredeliti tretjo koncentracijo glede na pojem „koncentracija“, in o pristojnosti Komisije za presojo združljivosti te koncentracije z notranjim trgom. Zato družba EVH Splošnemu sodišču ne more predlagati, da reši vprašanje pristojnosti, ki ga Komisija v sklepu, ki je predmet tožbe, ni obravnavala. Poleg tega, če je družba EVH menila, da bi tretja koncentracija lahko imela razsežnost na ravni Unije, bi morala na Komisijo nasloviti pritožbo, da bi ji predlagala obravnavo te koncentracije, saj bi se Komisija v takem primeru morala opredeliti o svoji pristojnosti kot nadzorni organ.
Na drugem mestu, pridobitev manjšinskega deleža lahko povzroči prevzem samo, če so manjšinskemu deležu pripisane posebne pravice, ki povzročijo izključni nadzor na pravni podlagi, ali če manjšinski delničar zaradi posebnih okoliščin pridobi izključni nadzor na dejanski podlagi. ( 5 ) V obravnavani zadevi pa družba EVH ni zatrjevala, da so bile manjšinskemu deležu, ki ga je pridobila družba RWE, pripisane posebne pravice, niti ni dokazala, da je družba RWE pridobila izključni nadzor nad družbo E.ON na dejanski podlagi.
Splošno sodišče je glede vprašanja, ali je tri koncentracije mogoče šteti za sestavne dele ene same koncentracije, opozorilo, da morata biti v zvezi s tem izpolnjena dva pogoja. ( 6 ) Na eni strani morajo biti koncentracije medsebojno odvisne, tako da ne bi bile izvedene ena brez druge. Na drugi strani mora biti rezultat teh koncentracij ta, da je enemu ali več podjetjem podeljen neposreden ali posreden ekonomski nadzor nad dejavnostjo enega ali več drugih podjetij. Glede na ta pogoja se pojem „ena sama koncentracija“ ne uporablja, kadar neodvisna podjetja pridobijo nadzor nad različnimi cilji, kot v primeru izmenjave sredstev.
V obravnavani zadevi iz preizkusa Splošnega sodišča izhaja, da celotna koncentracija izpolnjuje pogoj o medsebojni odvisnosti, ne izpolnjuje pa pogoja v zvezi z rezultatom. Ni namreč funkcionalne povezave med tremi koncentracijami, ker celotna koncentracija v obravnavani zadevi ni koncentracija, s katero bi bilo izvedenih več vmesnih transakcij za dosego nadzora istega ali istih podjetij nad enim ali več podjetji. Ker v teh okoliščinah eden od dveh pogojev ni izpolnjen, je Komisija lahko upravičeno štela, da tri koncentracije niso sestavni deli ene same koncentracije.
Zato nikakor ni protislovno, da je Komisija ločeno preučila prvo in drugo koncentracijo, pri čemer je v spornem sklepu upoštevala učinke, ki jih imata ena na drugo.
V zvezi s tem je Splošno sodišče najprej pojasnilo, da tudi če bi moralo potrditi obstoj prednostnega pravila v smislu, kot ga je opredelila Komisija, in sicer, da je treba koncentracijo preučiti glede na vse prej priglašene koncentracije, se to pravilo v obravnavanem primeru ne more uporabiti. Prva koncentracija je bila namreč uradno priglašena pred drugo koncentracijo. Splošno sodišče je dodalo, da bi ob upoštevanju pravne in dejanske medsebojne odvisnosti zadevnih koncentracij nepremišljena uporaba tega pravila lahko arbitrarno vplivala na obseg analize Komisije. Če so torej te koncentracije povezane, kar Komisiji omogoča, da vnaprej predvidi mogoče učinke na trgu vsake koncentracije, mora Komisija pri celoviti presoji vseh upoštevnih dokazov, ki jo opravi pri vsaki koncentraciji, to upoštevati. Te so glede na druge transakcije element, ki ga Komisija mora upoštevati pri celoviti analizi vplivov koncentracije na notranji trg.
Dalje, Splošno sodišče je zavrnilo tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, ker je do objave spornega sklepa prišlo po daljšem časovnem obdobju, pri čemer je opozorilo, da pozna objava akta Unije ne vpliva na njegovo veljavnost.
Splošno sodišče je v okviru svoje analize navedlo, da čeprav Uredba št. 139/2004 ne predpisuje objave sklepov Komisije, sprejetih v skladu s členom 6(1)(b) te uredbe, v Uradnem listu Evropske unije, si je Komisija v praksi vseeno naložila obveznost objave takih sklepov in to v skladu z zaupnostjo, ki mora biti zagotovljena glede informacij, za katere velja poslovna skrivnost ali druge izjeme javnega reda. ( 7 ) Splošno sodišče meni, da je tak pristop v skladu z obveznostjo Komisije, da z ustreznimi ukrepi objave zagotovi pravico tretjih oseb, na katere se taki sklepi neposredno in posamično nanašajo, do učinkovitega sodnega varstva.
Nazadnje, Splošno sodišče je zavrnilo tožbeni razlog, ki se nanaša na očitne napake Komisije pri presoji združljivosti zadevne koncentracije z notranjim trgom, zlasti zaradi izbire domnevno prekratkega obdobja analize na eni strani in preizkusa, ki je bil predstavljen kot nezadosten, o vplivu, ki bi ga lahko družba RWE imela nad družbo E.ON, predvsem glede na njuno skupno lastništvo, na drugi.
Splošno sodišče je glede obdobja analize opozorilo, da mora Komisija pri nadzoru koncentracij presoditi, ali lahko koncentracija bistveno ovira učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali velikem delu tega trga. Taka prospektivna analiza, v okviru katere se preučuje, kako bi lahko koncentracija spremenila dejavnike, ki določajo stanje konkurence na določenem trgu, zahteva predstavljanje različnih povezav med vzroki in posledicami, da bi se ugotovile tiste, katerih verjetnost je največja. Iz tega izhaja, da mora Komisija presoditi posledice koncentracije v obdobju, katerega najdaljše trajanje ne sme z zadostno stopnjo gotovosti preseči časa nastanka nekaterih dogodkov. V tem smislu od Komisije ni mogoče zahtevati, da opravi prospektivno analizo na podlagi elementov, za katere ne more z razumno stopnjo odstopanja predvideti dolgoročnih posledic.
Glede skupnega vpliva družbe RWE in tretje družbe na družbo E.ON Splošno sodišče ni izključilo, da skupno lastništvo, in sicer to, da imajo isti institucionalni vlagatelji delnice v konkurenčnih podjetjih, in neusklajeni konkurenčni učinki tega lahko zmanjšajo konkurenčni pritisk na druge konkurente. Edina posledica tega zmanjšanja pa sama po sebi načeloma ne zadostuje za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence v okviru teorije škode, utemeljene na neusklajenih učinkih. V obravnavani zadevi pa je Splošno sodišče navedlo, da družba EVH ni uspela opredeliti indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da prisotnost zadevne tretje družbe v kapitalu družb RWE in E.ON pomeni element, ki kaže na to, da že obstaja težnja po skupinskem obvladovanju. Iz tega izhaja, da ta družba ne more Komisiji očitati očitne napake pri presoji, ker ni navedla takega elementa.
Glede na te ugotovitve je Splošno sodišče tožbo v celoti zavrnilo.
( 1 ) Sklep C(2019) 1711 final z dne 26. februarja 2019 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.8871 – RWE/E.ON Assets).
( 2 ) Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40). Člen 6(1)(b) te uredbe določa, da če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija ne vzbuja večjih dvomov o njeni združljivosti z notranjim trgom, odloči, da ji ne bo nasprotovala in jo razglasi za združljivo z notranjim trgom.
( 3 ) Opozoriti je treba, da je deset drugih podjetij tudi vložilo tožbe za razglasitev ničnosti tega sklepa. Vse te tožbe so bile bodisi zavržene kot nedopustne bodisi zavrnjene kot neutemeljene. Glej povezane zadeve: sodbe z dne 17. maja 2023, Stadtwerke Leipzig/Komisija (T‑313/20), GWS Stadtwerke Hameln/Komisija (T‑314/20), TEAG/Komisija (T‑315/20), Naturstrom/Komisija (T‑316/20), EnergieVerbund Dresden/Komisija (T‑317/20), eins energie in sachsen/Komisija (T‑318/20), GGEW/Komisija (T‑319/20), Mainova/Komisija (T‑320/20), enercity/Komisija (T‑321/20) in Stadtwerke Frankfurt am Main Holding/Komisija (T‑322/20).
( 4 ) Ta določba, naslovljena „Opredelitev koncentracije“, določa merila, ki jih mora izpolnjevati koncentracija, da se lahko šteje za koncentracijo v smislu prava Unije.
( 5 ) Glej v tem smislu točki 57 in 59 Prečiščenega obvestila Komisije o pravni pristojnosti v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL 2008, C 95, str. 1).
( 6 ) Glej v tem smislu uvodno izjavo 20 in člen 3(1)(b) Uredbe št. 139/2004.
( 7 ) Glej točki 2 in 5 „Guidance on the preparation of public versions of Commission Decisions adopted under the Merger Regulation“ (smernice za pripravo javnih različic sklepov Komisije, sprejetih v skladu z Uredbo o koncentracijah) z dne 26. maja 2015.