1.

Katera so, razen v primeru nadzora nad podjetji, merila, upoštevna za določitev, ali se z usklajevanjem pogodb med formalno samostojnimi in neodvisnimi gospodarskimi subjekti ustvarja ena sama gospodarska enota v skladu s členoma 101 in 102 PDEU; in zlasti, ali se lahko šteje, da obstoj neke stopnje poseganja v gospodarske odločitve drugega podjetja, ki je značilna za gospodarsko sodelovanje med proizvajalcem in distribucijskimi posredniki, zadostuje, da se taki subjekti opredelijo kot del iste gospodarske enote; oziroma ali je potrebna „hierarhična“ povezava med podjetjema, ki izhaja iz pogodbe, na podlagi katere ena gospodarska družba „izvaja“ dejavnost upravljanja in usklajevanja več samostojnih gospodarskih družb, pri čemer se od Organa zahteva dokaz sistemske in stalne pluralnosti usmeritev, ki lahko vplivajo na upravljavske odločitve podjetja, in sicer na strateške in operativne odločitve finančne, industrijske in poslovne narave?

2.

Ali je treba člen 102 PDEU za ugotavljanje zlorabe prevladujočega položaja s klavzulami o izključnosti razlagati tako, da se šteje, da je organ, pristojen za konkurenco, dolžan preveriti, ali te klavzule učinkujejo tako, da iz trga izključujejo enako učinkovite konkurente, in natančno preučiti gospodarske analize, ki jih je predložila stranka, da ugotovi, ali lahko očitana ravnanja dejansko izključijo enako učinkovite konkurente iz trga; oziroma ali v primeru klavzul o izključnosti ali ravnanj, za katera so značilne številne zlorabe (popusti, s katerimi se spodbuja zvestoba, in klavzule o izključnosti), organ nima nobene pravne obveznosti, da očitek o kršitvi predpisov o preprečevanju monopolov utemelji na merilu enako učinkovitega konkurenta?