1.

Ali je treba Direktivo 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (1) razlagati tako, da se njene določbe uporabljajo za kreditno pogodbo, ki je bila sklenjena pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, vendar je bila po njenem pristopu k Uniji spremenjena na podlagi zakona, ki ga je Republika Hrvaška sprejela po vstopu v članstvo Evropske unije, in v povezavi s tem, ali je Sodišče Evropske unije pristojno za odgovor na drugo vprašanje?

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, se postavlja naslednje vprašanje:

2.

Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu predpisu, kot je posebni zakon iz postopka v glavni stvari, ZID ZPK 2015, Zakon o konverziji (zakon o konverziji), ki na eni strani z zavezujočo določbo ponudnika storitev zavezuje, da potrošniku ponudi sklenitev dodatka h kreditni pogodbi na način, določen v tem zakonu, pri čemer pa se s tem dodatkom nekatera pogodbena določila, ki so bila v trenutku, ko je ta zakon začel veljati (določilo o možnosti enostranske spremembe obrestne mere) ali pozneje (določilo o valutni klavzuli v CHF) s sodno odločbo razglašena za nična, nadomestijo z veljavnimi pogodbenimi določili tako, da se šteje, da sta se stranki od začetka dogovorili to, kar je določeno z dodatkom, s čimer se zagotovi veljavnost pogodbe, na drugi strani pa določa, da se vplačila potrošnika, ki se je strinjal s sklenitvijo dodatka, ki so bila izvedena na podlagi nepoštenih pogodbenih pogojev, uporabijo za izpolnitev njegovih obveznosti, ki izhajajo iz določil veljavnega dodatka, z dogovorom o razpolaganju z morebitnim preplačilom ali vračilu vplačila potrošniku, kadar je preplačilo višje od vsote mesečnih obrokov glede na novi načrt plačil, vse to na način, kot je določen v tem zakonu?