–

za DB Station & Service AG M. Köhler in M. Weitner, Rechtsanwälte,

–

za ODEG Ostdeutsche Eisenbahn GmbH A. R. Schüssler in B. Uhlenhut, Rechtsanwälte,

–

za Evropsko komisijo B. Ernst in G. Meessen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 102 PDEU ter členov 4, od 7 do 12 in 30 Direktive 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 404), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 (UL 2007, L 315, str. 44) (v nadaljevanju: Direktiva 2001/14).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama DB Station & Service AG (v nadaljevanju: DB Station & Service) in ODEG Ostdeutsche Eisenbahn GmbH (v nadaljevanju: ODEG) v zvezi z zneskom uporabnine, ki jo mora drugo podjetje plačati za uporabo postaj, ki jih upravlja prvo podjetje.

3

V uvodnih izjavah 5, 11, 16, 32, 40 in 46 Direktive 2001/14 je bilo navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1(1) te direktive je določal:

„Ta direktiva ureja načela in postopke, ki se uporabljajo za določanje in zaračunavanje uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti.

[…]“

5

Člen 2 navedene direktive je vseboval opredelitev pojmov. Določal je:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 4 iste direktive, naslovljen „Določitev, obračunavanje in pobiranje uporabnin“, je določal:

„1.   Države članice izdelajo okvir za zaračunavanje uporabnin, pri čemer upoštevajo neodvisnost upravljanja, ki ga določa člen 4 [Direktive Sveta z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (91/440/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 341)].

Države članice določijo posebna pravila za zaračunavanje uporabnin ob upoštevanju navedenega pogoja neodvisnega upravljanja ali takšna pooblastila prenesejo na upravljavca infrastrukture. Obračunavanje in pobiranje uporabnin izvaja upravljavec železniške infrastrukture.

[…]

5.   Upravljavci železniške infrastrukture zagotovijo, da ima uporaba ureditve zaračunavanja za posledico enakovredne in nediskriminatorne uporabnine za različne prevoznike v železniškem prometu, ki opravljajo enakovredne prevozne storitve na podobnem delu trga, in da so dejansko zaračunane uporabnine v skladu s pravili, ki jih določa program omrežja.

[…]“

7

Člen 5(1) Direktive 2001/14 je določal:

„Prevozniki v železniškem prometu so brez razlikovanja upravičeni do minimalnega paketa dostopa do infrastrukture in do dostopa po tirih do objektov, potrebnih za izvajanje železniških storitev, ki jih navaja Priloga II. Storitve, navedene v točki 2 Priloge II, se zagotavljajo brez razlikovanja, prošnje prevoznikov v železniškem prometu pa so lahko zavrnjene le, če obstajajo druge sprejemljive možnosti pod tržnimi pogoji. […]“

8

Člen 7 te direktive se je nanašal na načela zaračunavanja uporabnin in v odstavku 7 določal:

„Ta člen ne ureja opravljanja storitev, ki jih navaja Priloga II, točka 2. Brez poseganja v prej navedeno je pri določanju cen za storitve, navedene v Prilogi II, točki 2, treba upoštevati konkurenčnost železniškega prometa.

9

Člen 9(1) navedene direktive je določal:

„Brez poseganja v člene 81, 82, 86 in 87 Pogodbe in ne glede na člen 7(3) te direktive je vsak popust pri uporabnini, ki jih upravljavec železniške infrastrukture zaračuna prevozniku v železniškem prometu, v skladu z merili iz tega člena.“

10

Člen 17 iste direktive, naslovljen „Okvirne pogodbe“, je v odstavku 1 določal:

„Brez poseganja v člene 81, 82 in 86 [ES] je s prosilcem mogoče skleniti okvirno pogodbo. Taka okvirna pogodba določa značilnosti zahtevanih infrastrukturnih zmogljivosti [infrastrukturnih zmogljivosti, za katere je prosilec zaprosil, in tistih], ki se prosilcu ponudijo za čas, ki presega eno sezono operativnega voznega reda. Okvirna pogodba ne določa posamezne vlakovne poti, ampak je oblikovana tako, da izpolnjuje upravičene komercialne potrebe prosilca. […]“

11

Člen 24(2) Direktive 2001/14 je določal:

„Kadar obstajajo ustrezne nadomestne proge, lahko upravljavec železniške infrastrukture po posvetovanju z zainteresiranimi strankami določi, da se določene infrastrukturne zmogljivosti uporabijo za določene vrste prometa. V primeru take določitve lahko upravljavec železniške infrastrukture brez poseganja v člene 81, 82 in 86 Pogodbe da pri dodeljevanju infrastrukturnih zmogljivosti tej vrsti prometa prednost.“

12

Člen 30 te direktive, naslovljen „Regulatorni organ“, je določal:

„1.   Brez poseganja v člen 21(6) države članice ustanovijo regulatorni organ. Ta organ, ki je lahko ministrstvo, pristojno za promet, ali kateri koli drugi organ, je organizacijsko, finančno, pravno in pri odločanju neodvisen od upravljavca železniške infrastrukture, organa za zaračunavanje uporabnine, organa za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti ali od prosilcev. Prav tako je funkcionalno neodvisen od vseh pristojnih organov, udeleženih v dodelitev pogodbe za opravljanje javne službe. Organ deluje po načelih iz tega člena, pri čemer se lahko obravnavanje pravnega sredstva in regulatorne funkcije prenesejo na ločene organe.

2.   Prosilec ima pravico vložiti pravno sredstvo pri regulatornem organu, če meni, da je bil nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan, še zlasti proti odločitvam upravljavca železniške infrastrukture, ali po potrebi, proti odločitvam prevoznika v železniškem prometu v zvezi z:

[…]

3.   Regulatorni organ zagotavlja, da so uporabnine, ki jih določi upravljavec železniške infrastrukture, v skladu s Poglavjem II in nediskriminatorne. Pogajanja o višini uporabnin za uporabo železniške infrastrukture med prosilci in upravljavcem železniške infrastrukture so dovoljena le v primeru, če se izvajajo pod nadzorom regulatornega organa. Regulatorni organ posreduje takoj, ko je verjetno, da bodo pogajanja kršila določbe te direktive.

[…]

5.   Regulatorni organ odloči o vsaki pritožbi in sprejme ukrepe za ureditev razmer najpozneje v dveh mesecih po prejemu vseh informacij.

Ne glede na odstavek 6 so odločitve regulatornega organa zavezujoče za vse stranke, ki jih odločitev zajema.

[…]

6.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se za odločitve regulatornega organa zagotovi možnost sodnega nadzora.“

13

Priloga II, točka 2, k navedeni direktivi je določala:

„Dostop po tirih do objektov, potrebnih za opravljanje prevoznih storitev, in zagotavljanje storitev obsega:

[…]

(c) potniške postaje, njihove objekte in druge naprave;

[…]“

14

Člen 55(1) Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL 2012, L 343, str. 32) določa:

„Vsaka država članica ustanovi enotni nacionalni regulatorni organ za železniški sektor. Brez poseganja v odstavek 2 je ta organ samostojen organ, ki je organizacijsko, funkcionalno, hierarhično in pri odločanju pravno ločen ter neodvisen od katerega koli drugega javnega ali zasebnega subjekta. Poleg tega je tudi glede svoje organizacije, pri odločanju o financiranju, glede pravne strukture in pri siceršnjem odločanju neodvisen od katerega koli upravljavca infrastrukture, organa za zaračunavanje uporabnine, organa za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti ali prosilca. Prav tako je funkcionalno neodvisen od katerega koli pristojnega organa, udeleženega v dodelitev pogodbe za opravljanje javne službe.“

15

Člen 56 te direktive, naslovljen „Naloge regulatornega organa“, določa:

„1.   Brez poseganja v člen 46(6) ima prosilec pravico pri regulatornem organu vložiti pritožbo, če meni, da je bil nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan, še zlasti proti odločitvam upravljavca infrastrukture ali, po potrebi, proti odločitvam prevoznika v železniškem prometu ali upravljavca objektov za izvajanje železniških storitev v zvezi s/z:

[…]

[…]

2.   Brez poseganja v pristojnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, v zvezi z varstvom konkurence na trgih storitev železniškega prometa je regulatorni organ pristojen za spremljanje konkurenčnih razmer na trgih storitev železniškega prometa ter zlasti preverja točke (a) do (g) odstavka 1 na lastno pobudo in z namenom preprečevanja diskriminacije prosilcev. Zlasti preverja, če program omrežja vsebuje diskriminatorne določbe ali daje upravljavcu infrastrukture diskrecijska pooblastila, ki bi se lahko uporabila za diskriminacijo prosilcev.

[…]

6.   Regulatorni organ zagotavlja, da so uporabnine, ki jih določi upravljavec infrastrukture, v skladu z oddelkom 2 poglavja IV in nediskriminatorne. […]

[…]

9.   Regulatorni organ preuči vsako pritožbo in po potrebi zaprosi za ustrezne informacije ter prične posvetovanja z vsemi zadevnimi stranmi v roku enega meseca od prejema pritožbe. Organ odloča o vsaki pritožbi, sprejme ukrepe za ureditev razmer in o svoji utemeljeni odločitvi obvesti zadevne strani v vnaprej določenem razumnem roku, v vsakem primeru pa najpozneje v šestih tednih po prejemu vseh potrebnih informacij. Brez poseganja v pristojnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, za varstvo konkurence na trgih storitev železniškega prometa regulatorni organ po potrebi in na lastno pobudo odloči o primernih ukrepih, da se popravi diskriminacija prosilcev, izkrivljanje trga in druge oblike nezaželenega razvoja dogodkov na teh trgih, zlasti ob upoštevanju točk (a) do (g) odstavka 1.

Odločitev regulatornega organa zavezuje vse stranke, ki jih odločitev zajema in ni pod nadzorom druge upravne instance. Regulatorni organ mora imeti možnost, da svoje odločitve izvršuje z ustreznimi kaznimi, tudi denarnimi kaznimi.

[…]“

16

Člen 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) določa:

„Kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za sporazume, sklepe podjetniških združenj ali za usklajena ravnanja v smislu člena [101(1) PDEU], ki lahko vplivajo na trgovanje med državami članicami v smislu navedene določbe, uporabljajo za te sporazume, sklepe ali usklajena ravnanja tudi člen [101 PDEU]. Kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za zlorabo, ki je prepovedana s členom [102 PDEU], uporabljajo tudi člen [102 PDEU].“

17

Allgemeines Eisenbahngesetz (splošni zakon o železnicah), kakor je bil spremenjen z Drittes Gesetz zur Änderung eisenbahnrechtlicher Vorschriften (tretji zakon o spremembi železniških predpisov) z dne 27. aprila 2005 (BGBl. 2005 I, str. 1138), je v različici, ki je veljala do 1. septembra 2016 (v nadaljevanju: AEG), v členu 14b določal:

„(1)   Naloga regulatornega organa je nadzor nad spoštovanjem določb železniških predpisov, ki urejajo dostop do železniške infrastrukture, zlasti glede

[…]

(2)   To ne posega v naloge in pristojnosti organov, pristojnih za konkurenco, ki jih določa [Gesetz gegen Wettbewerbsbeschränkungen (zakon o preprečevanju omejevanja konkurence)]. Regulatorni organ in organi za nadzor nad železnicami ter organi, pristojni za konkurenco, in regulatorni organi, pristojni na podlagi [Telekommunikationsgesetz (zakon o telekomunikacijah)] in [Energiewirtschaftsgesetz (zakon o upravljanju energije)], si medsebojno izmenjujejo informacije, ki so lahko pomembne za opravljanje njihovih nalog. Zlasti se morajo medsebojno obveščati o nameravanih odločitvah, katerih namen je prepovedati zlorabo ali diskriminatorno ravnanje podjetij za železniško infrastrukturo. Medsebojno si morajo dati možnost, da predložijo pripombe, preden pristojni organ konča postopek.“

18

Člen 14d AEG je določal:

„Javna podjetja, ki upravljajo železniško infrastrukturo, morajo regulatorni organ obvestiti glede

[…]

19

Člen 14e(1) tega zakona določa:

„Regulatorni organ lahko po prejemu informacije iz člena 14d v roku

[…]

če nameravane odločitve vplivajo na določbe železniških predpisov v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture.“

20

Člen 14f navedenega zakona je določal:

„(1)   Regulatorni organ lahko po uradni dolžnosti preveri

[…]

podjetja, ki upravlja železniško infrastrukturo. Regulatorni organ lahko z učinkom za naprej

če te določbe posegajo v določbe železniških predpisov v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture.

(2)   Če v zvezi z dostopom iz člena 14(6) ali okvirnega sporazuma iz člena 14a ni dosežen noben dogovor, lahko regulatorni organ odločitve podjetja, ki upravlja železniško infrastrukturo, preveri na predlog ali po uradni dolžnosti. Tak predlog imajo pravico vložiti imetniki dovoljenja za dostop, v katerih pravico do dostopa do železniške infrastrukture bi lahko bilo poseženo. Predlog je treba vložiti v roku, v katerem je mogoče sprejeti predlog za sklenitev dogovorov iz prvega stavka. Nadzor se lahko nanaša zlasti na

[…]

(3)   Če v primeru iz odstavka 2 odločitev podjetja, ki upravlja železniško infrastrukturo, posega v pravico prosilca do dostopa do železniške infrastrukture,

21

DB Station & Service, ki je hčerinska družba družbe Deutsche Bahn AG, je prvotni železniški prevoznik v Nemčiji in upravlja približno 5400 prometnih postaj v tej državi članici. Pogoji za uporabo teh objektov so določeni v okvirnih pogodbah, ki jih sklene s prevozniki v železniškem prometu. Na podlagi teh pogodb se višina uporabnin določi glede na cenik, ki ga določi družba DB Station & Service.

22

Družba ODEG je prevoznik v železniškem prometu, ki infrastrukturo družbe DB Station & Service uporablja v okviru svoje dejavnosti železniškega prevoza potnikov na kratke razdalje. Obe podjetji sta za to sklenili okvirni sporazum.

23

Družba DB Station & Service je 1. januarja 2005 uvedla nov cenik, imenovan SPS 05. Za družbo ODEG je ta cenik pomenil, da so se zvišale uporabnine za infrastrukturo, ki jih je plačala, čeprav je menila, da to zvišanje ni utemeljeno, in se z višino uporabnin ni strinjala.

24

Bundesnetzagentur (zvezna agencija za omrežja, Nemčija) je kot pristojni regulatorni organ z odločbo z dne 10. decembra 2009 SPS 05 razglasila za neveljaven, z učinkom od 1. maja 2010. Družba DB Station & Service je zoper to odločbo vložila tožbo. Oberverwaltungsgericht Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče zvezne dežele Severno Porenje ‑ Vestfalija, Nemčija) je z odločbo z dne 23. marca 2010 priznalo odložilni učinek te tožbe. Vendar v času, ko je predložitveno sodišče vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, navedeno sodišče v tej zadevi še ni vsebinsko odločilo.

25

Družba ODEG je z več tožbami, vloženimi pri Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), na podlagi SPS 05 zahtevala vračilo zneska uporabnin, plačanih med novembrom 2006 in decembrom 2010, ker ta znesek presega znesek, ki bi ga morala plačati na podlagi prej veljavnega cenika, to je SPS 99. Tem tožbam je bilo ugodeno iz razlogov „pravičnosti“ na podlagi člena 315 Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik), ki sodišču omogoča, da vzpostavi pogodbeno ravnovesje, kadar je to porušeno. Družba DB Station & Service je vložila pritožbo pri Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče in ki je s sklepom z dne 30. novembra 2015 združilo različne zadeve.

26

Predložitveno sodišče navaja, da je Bundesnetzagentur s sklepom z dne 11. oktobra 2019 kot nedopustne zavrgla pritožbe več prevoznikov v železniškem prometu, s katerimi so ti zahtevali, naj se naknadno preveri zakonitost uporabnin, zaračunanih na podlagi SPS 05. Zoper ta sklep je bila vložena tožba, o kateri v času, ko je predložitveno sodišče v tej zadevi vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija) še ni odločilo.

27

Predložitveno sodišče meni, da je rešitev spora, o katerem odloča, odvisna od razlage Direktive 2001/14, ki se za ta spor uporablja časovno in stvarno. Navedeno sodišče se zlasti sprašuje o razmerju med pristojnostjo regulatornih organov iz člena 30 te direktive in pristojnostmi nacionalnih civilnih sodišč, kadar morajo ta uporabiti člen 102 PDEU.

28

Navedeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je Sodišče v točki 103 sodbe z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics (C‑489/15, EU:C:2017:834), razsodilo, da Direktiva 2001/14 nasprotuje temu, da redna sodišča, neodvisno od nadzora, ki ga izvaja regulatorni organ, ustanovljen v skladu s členom 30 te direktive, od primera do primera preizkusijo poštenost uporabnin za uporabo infrastrukture. Vendar naj ne bi bilo gotovo, da se lahko preudarki iz te sodbe uporabijo tudi v primeru, ko morajo ta sodišča nadzirati zakonitost istih uporabnin glede na člen 102 PDEU in nacionalno konkurenčno pravo, ki med drugim prepovedujeta zlorabe prevladujočega položaja.

29

Več nemških sodišč naj bi razsodilo, da načela, določena v sodbi z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics (C‑489/15, EU:C:2017:834), nasprotujejo temu, da odločijo o zahtevkih za vračilo, preden pristojni regulatorni organ sprejme dokončno odločitev v zvezi s tem. Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) pa naj bi v sodbi z dne 29. oktobra 2019, imenovani „Trassenentgelte“, odločilo, da je to, da civilna sodišča uporabijo člen 102 PDEU, zakonito in zahtevano, ne da bi bila potrebna predhodna dokončna odločitev regulatornega organa.

30

Vendar predložitveno sodišče meni, da obstajajo tehtni razlogi za odstopanje od stališča, ki ga zagovarja nemško vrhovno civilno sodišče.

31

Na prvem mestu, z nadzorom, ki ga opravljajo civilna sodišča, bi se lahko poseglo v izključno pristojnost regulatornega organa, navedeno v sodbi z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics (C‑489/15, EU:C:2017:834).

32

Na drugem mestu, res je, da naj bi iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sodbe z dne 30. januarja 1974, BRT in Société belge des auteurs, compositeurs et éditeurs (127/73, EU:C:1974:6), izhajalo, da morajo nacionalna sodišča člen 102 PDEU uporabljati neposredno. Vendar naj Sodišče še ne bi odločilo o razmerju med to obveznostjo in pristojnostmi regulatornega organa, ki je v skladu z Direktivo 2001/14 zadolžen za nadzor nad uporabninami.

33

Na tretjem mestu, čeprav je Sodišče v točki 135 sodbe z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C‑295/12 P, EU:C:2014:2062), razsodilo, da uporaba člena 102 PDEU s strani Evropske komisije ni odvisna od predhodne preučitve zadevnih ukrepov s strani nacionalnega regulatornega organa, predložitveno sodišče meni, da je ta odločitev upravičena z okoliščino, da – za razliko od uporabe te določbe s strani civilnih sodišč – posredovanje Komisije ne pomeni tveganja sprejetja več odločitev, ki so morda različne.

34

Na četrtem in zadnjem mestu, Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) naj bi s sodbo z dne 1. septembra 2020, imenovano „Stationspreissystem II“, razsodilo, da člen 30(3) Direktive 2001/14 regulatornemu organu ne dovoljuje, da se izreče o že plačanih uporabninah, in še manj, da odredi njihovo vračilo. Navedeno sodišče naj bi iz tega sklepalo, da nadzor zlorab v skladu s členom 102 PDEU ne posega v pristojnosti regulatornega organa, ker je tak nadzor na podlagi tega člena 102 omejen na naknadno dodelitev odškodnine zaradi ravnanj podjetij v preteklosti.

35

Predložitveno sodišče meni, da je ta analiza prava Unije napačna. Na eni strani, z nobenim elementom v Direktivi 2001/14 naj ne bi bilo mogoče podpreti razlage, v skladu s katero regulatorni organ odloča samo pro futuro. Na drugi strani, člen 102 PDEU naj bi omogočal sprejetje odločb, s katerimi se ugotovi ničnost aktov ali odredi prenehanje ravnanja. Poleg tega naj bi tudi vračilo v preteklosti prejetih uporabnin lahko povzročilo izkrivljanja konkurence in posegalo v cilje Direktive 2001/14.

36

V teh okoliščinah je Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

37

Najprej, treba je poudariti, da je družba ODEG, ki je prevoznik v železniškem prometu, pri predložitvenem sodišču vložila predlog za vračilo domnevnega preplačila uporabnin za uporabo infrastrukture s strani družbe DB Station & Service za storitve iz Priloge II, točka 2, k Direktivi 2001/14, in sicer v obravnavani zadevi dostop do „potniških postaj“.

38

Ta predlog se nanaša le na uporabnine, ki jih je družba ODEG že plačala, in sicer med novembrom 2006 in decembrom 2010. Vendar to podjetje ne zahteva spremembe uporabnin, ki jih je moralo ali jih mora od tega datuma še plačati.

39

Dalje, predložitveno sodišče se s prvim vprašanjem sprašuje o možnosti nacionalnih civilnih sodišč, da na eni strani uporabijo člen 102 PDEU in hkrati upoštevne določbe nacionalnega konkurenčnega prava, na drugi strani pa izključno zadnjenavedene določbe.

40

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da morajo v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 1/2003 organi držav članic, pristojni za konkurenco, ali nacionalna sodišča, kadar uporabljajo nacionalno konkurenčno pravo za ravnanje podjetja s prevladujočim položajem na trgu, ki pomeni zlorabo in lahko vpliva na trgovanje med državami članicami, uporabiti tudi člen 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 3. maja 2011, Tele2 Polska, C‑375/09, EU:C:2011:270, točka 20).

41

V obravnavani zadevi se glede na informacije, ki jih je predložitveno sodišče podalo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, zdi, da je tako.

42

Vendar iz opisa spora o glavni stvari nikakor ne izhaja, da ima to sodišče možnost ali namen uporabiti izključno določbe nacionalnega konkurenčnega prava, ki prepovedujejo enostransko ravnanje podjetja. Zato je ta del vprašanja predložitvenega sodišča hipotetičen in ni dopusten.

43

Nazadnje, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da se težave pri razlagi, s katerimi se srečuje predložitveno sodišče, v bistvu nanašajo na razmerje med pristojnostmi regulatornega organa, določenimi v členu 30 Direktive 2001/14, in pristojnostmi nacionalnih sodišč za uporabo člena 102 PDEU.

44

Glede na zgornje preudarke je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 30 Direktive 2001/14 razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalna sodišča neodvisno od nadzora, ki ga izvaja pristojni regulatorni organ, odločajo o predlogu za vračilo uporabnin za uporabo infrastrukture na podlagi člena 102 PDEU in hkrati na podlagi nacionalnega konkurenčnega prava.

45

Opozoriti je treba, da se člen 102, točki (a) in (c), PDEU nanaša na zlorabe, kot so neposredno ali posredno določanje nakupnih oziroma prodajnih cen ali drugih nepoštenih pogojev poslovanja in uporaba neenakih pogojev za primerljive posle s poslovnimi partnerji.

46

Člen 102 PDEU ima neposredne učinke v odnosih med posamezniki in za posameznike ustvarja pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 1974, BRT in Société belge des auteurs, compositeurs et éditeurs, 127/73, EU:C:1974:6, točka 16, ter z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točka 38).

47

Polni učinek člena 102 PDEU in zlasti polni učinek prepovedi, določene v tem členu, bi bila ogrožena, če kdor koli ne bi mogel zahtevati povračila škode, ki naj bi mu nastala zaradi zlorabe podjetja s prevladujočim položajem, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco (sodba z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točka 39 in navedena sodna praksa).

48

Tako lahko vsakdo zahteva odškodnino za nastalo škodo, če obstaja vzročna zveza med to škodo in zlorabo prevladujočega položaja, ki je prepovedana s členom 102 PDEU (sodba z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točka 40 in navedena sodna praksa).

49

Pravica vsakogar, da zahteva odškodnino za tako škodo, namreč krepi delovanje pravil Unije o konkurenci in lahko odvrača od zlorabe prevladujočega položaja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco, ter tako prispeva k ohranjanju učinkovite konkurence v Uniji (sodba z dne 28. marca 2019, Cogeco Communications, C‑637/17, EU:C:2019:263, točka 41 in navedena sodna praksa).

50

Glede na te preudarke je treba preučiti obseg člena 30(2) Direktive 2001/14 in zahteve, ki iz njega izhajajo za nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za vračilo uporabnin za uporabo infrastrukture na podlagi člena 102 PDEU.

51

Na prvem mestu, treba je poudariti, da iz uvodne izjave 46 Direktive 2001/14 izhaja, da učinkovito upravljanje ter pravična in enakopravna uporaba železniške infrastrukture zahtevata ustanovitev regulatornega organa, ki nadzoruje uporabo predpisov prava Unije in deluje kot pritožbeni organ, ne glede na možnost sodnega nadzora.

52

V skladu s členom 30(1) te direktive morajo države članice ustanoviti tak organ, pri katerem lahko na podlagi člena 30(2) te direktive prosilec, če meni, da je bil „nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan“, vloži pravno sredstvo (sodba z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics, C‑489/15, EU:C:2017:834, točka 56).

53

Tako, najprej, pravno sredstvo iz člena 30(2) Direktive 2001/14 lahko vložijo le „prosilci“. Zadnjenavedeni pojem, opredeljen v členu 2(b) te direktive, med drugim zajema prevoznika v železniškem prometu (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, ORLEN KolTrans, C‑563/20, EU:C:2022:113, točka 55) ter druge fizične in/ali pravne osebe, ki imajo za pridobitev infrastrukturnih zmogljivosti posamični ali skupni poslovni interes.

54

Dalje, iz seznama iz člena 30(2), od (a) do (f), Direktive 2001/14 izhaja, da se to pravno sredstvo nanaša na odločitve in ravnanja upravljavcev železniške infrastrukture ali, po potrebi, prevoznikov v železniškem prometu, če se nanašajo na dostop do železniške infrastrukture, vključno s storitvami iz Priloge II, točka 2, k tej direktivi. Zlasti se lahko v skladu s tem členom 30(2)(d) in (e) izpodbijajo odločitve o ureditvi zaračunavanja uporabnin ali o višini in strukturi uporabnin za uporabo infrastrukture, ki jih prosilec mora ali bi jih moral plačati.

55

Nazadnje, treba je opozoriti, da je pristojnost, ki jo ima regulatorni organ za odločanje o pravnem sredstvu iz navedenega člena 30(2), izključna, brez poseganja v morebiten kasnejši nadzor, ki ga opravijo nacionalna sodišča, ki odločajo o tožbah zoper odločitve tega organa (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics, C‑489/15, EU:C:2017:834, točka 86).

56

Prosilci se morajo tako obrniti na ta organ, kadar želijo dobiti nadomestilo za vso škodo, povezano z uporabninami za uporabo infrastrukture, ki jih določi upravljavec infrastrukture ali izvajalec storitev iz Priloge II, točka 2, k Direktivi 2001/14.

57

Na drugem mestu, treba je poudariti, da je izključna pristojnost regulatornega organa za odločanje o vsakem sporu, ki spada na področje uporabe člena 30(2) Direktive 2001/14, tesno povezana s posebnimi tehničnimi omejitvami železniškega sektorja.

58

Kot je namreč zakonodajalec Unije med drugim opozoril v uvodni izjavi 40 Direktive 2001/14, je železniška infrastruktura naravni monopol. Njene omejene zmogljivosti lahko uporablja le določeno število podjetij ob upoštevanju slotov, ki so jim jih dodelili upravljavci te infrastrukture, in sicer organi ali podjetja, ki so med drugim zadolženi za organizacijo dostopa do te infrastrukture. Zadnjenavedeni so torej zaradi načina svoje organizacije v prevladujočem položaju glede na prevoznike v železniškem prometu.

59

S tega vidika je cilj Direktive 2001/14, kot izhaja zlasti iz njenih uvodnih izjav 5 in 11, zagotoviti enakopraven dostop do železniške infrastrukture. V uvodni izjavi 16 te direktive je v zvezi z zadnjenavedenim navedeno, naj ureditev zaračunavanja uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti omogoča pošteno konkurenco pri zagotavljanju železniških prevoznih storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics, C‑489/15, EU:C:2017:834, točki 36 in 37).

60

Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je izključna pristojnost, ki je podeljena regulatornim organom v železniškem prometu, utemeljena s temi cilji (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics, C‑489/15, EU:C:2017:834, točka 87) in vključuje posebna pooblastila, ki so jim podeljena s členom 30(2), (3) in (5) Direktive 2001/14.

61

Ta pooblastila regulatornim organom namreč omogočajo, da uresničijo navedene cilje in izpolnjujejo tehnične zahteve železniške infrastrukture, ki so navedene v točki 58 te sodbe.

62

Glede tega je Sodišče v zvezi z Direktivo 2012/34, s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Direktiva 2001/14, razsodilo, da se pooblastilo regulatornega organa za nadzor nad uporabo pravil, določenih s to direktivo, lahko izvršuje po uradni dolžnosti in torej ni odvisno od vložitve pritožbe ali tožbe. Pojasnilo je tudi, da učinkovito upravljanje ter poštena in enakopravna uporaba železniške infrastrukture, ki ju določa ta direktiva, zahtevata ustanovitev organa, ki je hkrati pristojen, da na lastno pobudo nadzoruje, kako subjekti v železniškem sektorju uporabljajo pravila iz navedene direktive, in da deluje kot pritožbeni organ (glej v tem smislu sodbo z dne 3. maja 2022, CityRail, C‑453/20, EU:C:2022:341, točki 57 in 60).

63

Kadar je torej pri nacionalnem regulatornem organu, ustanovljenem na podlagi člena 55 Direktive 2012/34, vložena pritožba, ta okoliščina ne vpliva na pristojnost tega organa, da po potrebi po uradni dolžnosti sprejme primerne ukrepe za odpravo vseh kršitev veljavne ureditve (glej v tem smislu sodbo z dne 3. maja 2022, CityRail, C‑453/20, EU:C:2022:341, točka 61).

64

Ti preudarki veljajo tudi za Direktivo 2001/14, katere člen 30 v bistvu ustreza členu 56 Direktive 2012/34, navedenemu v točkah 57, 60 in 61 sodbe z dne 3. maja 2022, CityRail (C‑453/20, EU:C:2022:341).

65

Iz tega zlasti izhaja, da je regulatorni organ v skladu s členom 30(2) in (3) Direktive 2001/14 hkrati pristojen, da deluje kot pritožbeni organ in da na lastno pobudo nadzoruje, kako subjekti v železniškem sektorju uporabljajo pravila iz te direktive. V skladu s členom 30(5) te direktive je pristojen, da po potrebi po uradni dolžnosti sprejme vse potrebne ukrepe za odpravo kršitev navedene direktive.

66

Poleg tega zadnjenavedena določba določa, da učinki odločitev, ki jih sprejme regulatorni organ, niso omejeni le na stranke, ki so udeležene v sporu pred njim, ampak veljajo za vse stranke železniškega sektorja, najsi gre za prevozna podjetja ali za upravljavce železniških infrastruktur. Tako lahko regulatorni organ zagotovi enak dostop do infrastrukture vseh zadevnih podjetij in ohrani pošteno konkurenco v sektorju zagotavljanja železniških prevoznih storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017v zadevi CTL Logistics, C‑489/15, EU:C:2017:834, točki 94 in 96).

67

Na tretjem mestu, s pravnim sredstvom iz člena 30(2) Direktive 2001/14, ki mu po potrebi sledi sodni nadzor nad odločitvami regulatornega organa v tem okviru, je mogoče zagotoviti spoštovanje člena 102 PDEU, ki prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja.

68

Iz samih ciljev Direktive 2001/14, katerih namen je zagotoviti enakopraven dostop do infrastrukture pod pogoji poštene konkurence, in iz obveznosti, ki so s tega vidika naložene upravljavcem infrastrukture, namreč izhaja, da se lahko prevozniki v železniškem prometu pred regulatornim organom sklicujejo na kršitev člena 102 PDEU.

69

Materialnopravna pravila iz Direktive 2001/14, zlasti v zvezi z določitvijo uporabnin za infrastrukturo, vključno s tarifami, ki se uporabljajo za storitve iz Priloge II, točka 2, k tej direktivi, prispevajo k zagotovitvi ciljev, ki jim sledi člen 102 PDEU.

70

V zvezi s tem zadnjim vidikom je Sodišče večkrat razsodilo, da morajo upravljavci železniške infrastrukture, ki morajo brez diskriminacije obračunati in pobrati uporabnine, ne samo uporabljati pogoje za uporabo železniškega omrežja enako za vse uporabnike tega omrežja, ampak tudi skrbeti, da uporabnine, ki so dejansko bile plačane, te pogoje izpolnjujejo (sodba z dne 24. februarja 2022, ORLEN KolTrans, C‑563/20, EU:C:2022:113, točka 53 in navedena sodna praksa).

71

Poleg tega, kot izhaja iz členov 9, 17 in 24 Direktive 2001/14, uporaba določb o dostopu do železniške infrastrukture ne posega v pravila o konkurenci, ki izhajajo neposredno iz PDEU, zlasti iz člena 102 PDEU. Zakonodajalec Unije je tako želel potrditi, da morajo upravljavci infrastrukture, kadar sprejemajo odločitve o dodeljevanju zmogljivosti in o uporabninah za infrastrukturo, spoštovati ta pravila primarnega prava Unije.

72

Ta ugotovitev velja zlasti za storitve iz Priloge II, točka 2, k Direktivi 2001/14. Iz člena 5(1) in člena 7(7) te direktive namreč izhaja ne samo, da se morajo te storitve zagotavljati brez razlikovanja, ampak tudi, da je treba pri določitvi veljavnih tarif upoštevati konkurenco v železniškem prometu.

73

V teh okoliščinah mora regulatorni organ – katerega naloga je, da zagotovi, da upravljavci železniške infrastrukture in izvajalci železniških storitev izpolnjujejo svoje obveznosti – kadar prevoznik v železniškem prometu pri njem vloži pravno sredstvo, v skladu s samim besedilom člena 30(2) Direktive 2001/14 preučiti nepošteno ali diskriminatorno obravnavo in vsakršno drugo škodo, kar vključuje vprašanja, ki se nanašajo tako na naložitev uporabnin za uporabo železniške infrastrukture ali storitev kot na konkurenco.

74

Iz tega izhaja, da se pristojni nacionalni regulatorni organ, pri katerem je na podlagi člena 30(2) Direktive 2001/14 vloženo pravno sredstvo, ne more veljavno izreči za nepristojnega za odločanje o zatrjevani kršitvi člena 102 PDEU, iz razloga, da mu določba nacionalnega prava, kot je člen 14f AEG, ne omogoča odločati o zakonitosti že prejetih uporabnin za infrastrukturo.

75

Člen 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2001/14 določa, da so odločitve regulatornega organa zavezujoče za vse stranke, ki jih odločitev zajema, vendar ne vsebuje pravil o tem, ali so morda zavezujoče za sodišča, pri katerih je vložen predlog za vračilo preveč plačanih uporabnin za infrastrukturo na podlagi člena 102 PDEU.

76

Res je, da je Sodišče v točki 97 sodbe z dne 9. novembra 2017, CTL Logistics (C‑489/15, EU:C:2017:834), razsodilo, da je pristojnost civilnih sodišč za odločanje o vračilu uporabnin za uporabo infrastrukture na podlagi določb nacionalnega civilnega prava omejena na primer, ko sta – prav tako v skladu z določbami nacionalnega prava – regulatorni organ ali sodišče, ki je opravilo nadzor nad odločitvijo tega organa, predhodno ugotovila, da je bila uporabnina glede ureditve v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture nezakonita. Poleg tega iz točk 84 in 86 iste sodbe izhaja, da bi bila s tem, ko bi bila kateremu koli nacionalnemu civilnemu sodišču zaupana naloga, da neposredno uporabi železniške predpise, ki izhajajo iz Direktive 2001/14, kršena izključna pristojnost, ki je regulatornemu organu podeljena s členom 30 te direktive.

77

Vendar sta se zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, in s tem predlog za sprejetje predhodne odločbe, naslovljen na Sodišče, nanašala na spor med prevoznikom v železniškem prometu in upravljavcem infrastrukture v zvezi s predlogom za vračilo uporabnin za uporabo železniške infrastrukture na podlagi določb nemškega civilnega prava, s katerimi je bilo v bistvu dovoljeno, da civilno sodišče znesek teh uporabnin oceni ex æquo et bono. V obravnavani zadevi pa mora predložitveno sodišče, da bi odločilo o predlogu za vračilo uporabnin za uporabo infrastrukture, ki ga je vložila družba ODEG, uporabiti določbo primarnega prava Unije, in sicer člen 102 PDEU, in hkrati ustrezne določbe nacionalnega konkurenčnega prava, ne pa nemškega civilnega prava.

78

Poleg tega, čeprav nadzor nad uporabninami za uporabo infrastrukture glede na določbe civilnega prava države članice, ki niso povezane s pravili iz Direktive 2001/14, že po svoji naravi ni v skladu s tehničnimi zahtevami iz sektorja železniškega prevoza, s cilji te direktive in z nalogami regulatornega organa, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 58 do 60 te sodbe, to ne more veljati v primeru izpodbijanja zneska teh uporabnin na podlagi člena 102 PDEU, kot izhaja med drugim iz točk od 71 do 73 te sodbe.

79

Da se ohrani polni učinek člena 102 PDEU in zlasti za to, da se prosilcem zagotovi učinkovito varstvo pred škodljivimi posledicami kršitve konkurenčnega prava, izključna pristojnost, ki je regulatornemu organu podeljena s členom 30 Direktive 2001/14, pristojnim nacionalnim sodiščem torej ne more preprečiti, da odločijo o predlogih za vračilo domnevno preplačanih uporabnin za infrastrukturo na podlagi člena 102 PDEU.

80

Vendar zadnjenavedena določba ob upoštevanju zahtev po doslednem upravljanju železniškega omrežja, na katere je bilo opozorjeno med drugim v točkah od 57 do 66 te sodbe, ob upoštevanju preudarkov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, nikakor ne nasprotuje temu, da se ohrani izključna pristojnost regulatornega organa za odločanje o vseh vidikih sporov, ki so mu predloženi na podlagi člena 30(2) Direktive 2001/14.

81

Tako mora prevoznik v železniškem prometu, kadar želi na podlagi člena 102 PDEU doseči vračilo domnevnega preplačila uporabnin za uporabo infrastrukture, pred vsakim začetkom postopka pri pristojnih nacionalnih sodiščih nacionalnemu regulatornemu organu predložiti vprašanje glede njihove zakonitosti.

82

Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da je regulativna obveznost lahko upoštevna za presojo zlorabe v smislu člena 102 PDEU s strani prevladujočega podjetja, za katero velja sektorska ureditev (glej v tem smislu sodbi z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija, C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točka 224, in z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija, C‑152/19 P, EU:C:2021:238, točka 57).

83

Tako morajo nacionalna sodišča, pri katerih je vložen predlog za vračilo preplačanih uporabnin za infrastrukturo, da bi izpolnila tehnične zahteve v zvezi z delovanjem železniškega sektorja in ohranila polni učinek pravil o dostopu do infrastrukture ter hkrati zagotovila spoštovanje člena 102 PDEU in njegovo polno učinkovitost, lojalno sodelovati z nacionalnimi regulatornimi organi. Iz tega izhaja, da čeprav teh sodišč odločitve navedenih organov ne zavezujejo, jih morajo upoštevati in svoje lastne odločbe obrazložiti glede na presojo dejanskega stanja in pravno presojo, ki so ju isti organi opravili v sporu, ki jim je bil predložen, in zlasti glede uporabe upoštevne sektorske ureditve v obravnavani zadevi.

84

V zvezi s tem je treba poudariti, da se je na podlagi zahtev v zvezi s predhodno predložitvijo zadeve nacionalnemu regulatornemu organu ter lojalnim sodelovanjem med njim in nacionalnimi sodišči, ki so navedena v točkah 81 in 83 te sodbe, mogoče izogniti – za razliko od položaja, obravnavanega v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. julija 2021, Koleje Mazowieckie (C‑120/20, EU:C:2021:553), in ki ga je Sodišče navedlo v točki 54 te sodbe – izpodbijanju naloge regulatornega organa in s tem polnega učinka člena 30 Direktive 2001/14, kadar je pri nacionalnih sodiščih vložen predlog na podlagi člena 102 PDEU.

85

Da bi se zagotovil polni učinek zadnjenavedene določbe, nacionalnim sodiščem, pri katerih je na tej podlagi vložen predlog za vračilo domnevnega preplačila uporabnin za uporabo infrastrukture, ni treba čakati na izid sodnih postopkov, ki so začeti zoper odločitve pristojnega regulatornega organa.

86

Enaki preudarki veljajo, če mora nacionalno sodišče v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 1/2003 hkrati uporabiti člen 102 PDEU in ustrezne določbe nacionalnega konkurenčnega prava.

87

Poleg tega je treba v zvezi s postopkom v glavni stvari opozoriti, da je Bundesnetzagentur v svojih odločbah, navedenih v točkah 24 in 26 te sodbe, zgolj ugotovila, da je tarifa za dostop do infrastrukture iz postopka v glavni stvari nezakonita samo z učinkom samo za naprej. Vendar kot izhaja iz točke 74 te sodbe, se ta organ, ki mu je na podlagi člena 30(2) Direktive 2001/14 zadeva predložena, ne more veljavno izreči za nepristojnega za odločanje o zakonitosti uporabnin za infrastrukturo, ki so bile zaračunane v preteklosti.

88

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 30 Direktive 2001/14 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da nacionalna sodišča – da bi odločila o predlogu za vračilo uporabnin za uporabo infrastrukture – uporabijo člen 102 PDEU in hkrati nacionalno konkurenčno pravo, vendar le, če je pristojni regulatorni organ predhodno odločil o zakonitosti zadevnih uporabnin. V tem okviru imajo ta sodišča, ki morajo odločitve tega organa upoštevati kot element presoje in svoje odločbe obrazložiti glede na vse listine iz spisa, ki so jim bile predložene, dolžnost lojalnega sodelovanja.

89

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

90

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 30 Direktive 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007,

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje temu, da nacionalna sodišča – da bi odločila o predlogu za vračilo uporabnin za uporabo infrastrukture – uporabijo člen 102 PDEU in hkrati nacionalno konkurenčno pravo, vendar le, če je pristojni regulatorni organ predhodno odločil o zakonitosti zadevnih uporabnin. V tem okviru imajo ta sodišča, ki morajo odločitve tega organa upoštevati kot element presoje in svoje odločbe obrazložiti glede na vse listine iz spisa, ki so jim bile predložene, dolžnost lojalnega sodelovanja.