1

Družba Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals Co. Ltd (v nadaljevanju: Zhejiang) s sedežem na Kitajskem s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. oktobra 2020, Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals/Komisija (T‑307/18, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2020:487), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/330 z dne 5. marca 2018 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske po pregledu zaradi izteka ukrepov v skladu s členom 11(2) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2018, L 63, str. 15) v delu, v katerem se nanaša nanjo.

2

Svet Evropske unije je s Sklepom 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti, odobril Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu, ter sporazume iz prilog od 1 do 3 k temu sporazumu, med katerimi je tudi Sporazum o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189; v nadaljevanju: protidampinški sporazum).

3

Člen 18.3 protidampinškega sporazuma določa:

„Pod pogoji pododstavkov 3.1 in 3.2 se določbe tega sporazuma uporabljajo za preiskave in proučitve obstoječih ukrepov, ki so sprožene na podlagi vlog, vloženih na dan ali po datumu začetka veljavnosti Sporazuma o WTO [STO] za določeno članico.“

4

Ljudska republika Kitajska je 11. decembra 2001 s Protokolom o pristopu Ljudske republike Kitajske k STO (v nadaljevanju: Protokol o pristopu Kitajske k STO) postala pogodbenica STO.

5

Člen 15(a) in (d) tega protokola določa:

„Člen VI [Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: GATT iz leta 1994)], [protidampinški sporazum] in [Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 243)] se uporabljajo v postopkih v zvezi z uvozom kitajskega porekla na ozemlje [članice] STO v skladu s tem:

[…]

6

V uvodni izjavi 3 Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21) je navedeno:

„Da se zagotovi primerno in transparentno izvajanje pravil iz [p]rotidampinškega sporazuma […], bi bilo treba besednjak navedenega sporazuma v največji možni meri odraziti v zakonodaji Unije.“

7

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Določitev dampinga“, v odstavkih 7(a) in (b) ter 10 in 11 določa:

„7.   

[…]

10.   Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru, odvisno od pomena, razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji:

[…]

11.   Ob upoštevanju zadevnih določb, ki urejajo pošteno primerjavo, se obstoj stopenj dampinga v teku obdobja preiskave običajno ugotavlja na osnovi primerjave tehtanega povprečja normalne vrednosti s tehtanim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu v Unijo ali pa s primerjavo posameznih normalnih vrednosti in posameznih izvoznih cen pri izvozu v Unijo od transakcije do transakcije. Vendar pa se normalna vrednost, ugotovljena na osnovi tehtanega povprečja, lahko primerja s cenami vseh posameznih izvoznih transakcij v Unijo, če obstaja vzorec izvoznih cen, ki se znatno razlikuje od kupca do kupca, po regijah ali časovnih obdobjih, in če metode, navedene v prvem stavku tega odstavka, ne bi pokazale celotnega obsega dampinga, ki se izvaja. Ta odstavek ne izključuje uporabe vzorčenja v skladu s členom 17.“

8

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Določanje škode“, v odstavkih 2, 3, 5 in 6 določa:

„2.   Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje:

3.   V zvezi z obsegom dampinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega povečanja dampinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo ali potrošnjo v Uniji. V zvezi z učinkom dampinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Unije, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v znatni meri pritiska na znižanje cen ali v znatni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj ni oziroma niso odločujoči.

[…]

5.   Preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Unije vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je posamezna industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dampinga ali subvencioniranja v preteklosti; velikostjo dejanske stopnje dampinga; dejanskim in potencialnim padcem prodaje, dobička, obsega proizvodnje, tržnega deleža, produktivnosti, donosnosti investicij in stopnje izkoriščenosti zmogljivosti; dejavniki, ki vplivajo na cene v Uniji; dejanskimi in potencialnimi negativnimi učinki na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ta seznam ni izčrpen, niti ni eden ali več teh dejavnikov skupaj odločujočih.

6.   Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni na podlagi odstavka 3, odgovorni za učinek na industrijo Unije, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.“

9

Člen 6 te uredbe, naslovljen „Preiskava“, v odstavku 8 določa:

„Razen v okoliščinah, določenih v členu 18, se v kar največji možni meri preverja natančnost informacij, ki jih dostavijo zainteresirane strani in na katerih temeljijo ugotovitve.“

10

Člen 11 Uredbe 2016/1036, naslovljen „Trajanje, pregledi in vračila“, v odstavkih 2 in 9 določa:

„2.   Dokončni protidampinški ukrep preneha veljati pet let po njegovi uvedbi ali pet let od datuma zaključka zadnjega pregleda, ki je obravnaval tako damping kot tudi škodo, razen če je v tem pregledu določeno, da bo po izteku ukrepov verjetno prišlo do nadaljevanja ali do ponovnega pojava dampinga in škode. Tak pregled zaradi izteka ukrepa se začne na pobudo Komisije ali pa na zahtevo, ki jo vložijo proizvajalci v Uniji ali pa se vloži v njihovem imenu, in ukrep ostane v veljavi, dokler ni znan rezultat tega pregleda.

Pregled ob izteku ukrepa se začne, kadar zahtevek zanj vsebuje dovolj dokazov, da bi konec ukrepov verjetno imel za posledico nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dampinga ali škode. Na tako verjetnost lahko na primer kažejo dokazi o nadaljevanju dampinga in škode ali dokazi, da je odstranitev škode deloma ali v celoti posledica obstoja ukrepov, ali dokazi, da so okoliščine, v katerih se nahajajo izvozniki, ali pa okoliščine na trgu take, da kažejo na verjetnost nadaljevanja škodljivega dampinga.

Pri izvajanju preiskav, po tem odstavku, se izvoznikom, uvoznikom, predstavnikom države izvoznice in proizvajalcem v Uniji da možnost, da podrobneje razložijo, spodbijajo ali komentirajo zadeve, opisane v zahtevku po pregledu, in sklepi se sprejmejo ob primernem upoštevanju vseh relevantnih in ustrezno dokumentiranih dokazov, predloženih v zvezi z vprašanjem, ali je verjetno oziroma ni verjetno, da bi konec ukrepov povzročil nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dampinga in škode.

[…]

9.   Pri vseh preiskavah, povezanih z ustreznim pregledom ali vračilom denarja, ki se izvajajo na podlagi tega člena, Komisija, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodologijo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2, zlasti odstavkov 11 in 12, ter člena 17.“

11

Člen 16 te uredbe, naslovljen „Obiski zaradi preveritve“, v odstavku 2 določa:

„Komisija lahko po potrebi izvede preiskave v tretjih državah, pod pogojem, da od ustreznih podjetij dobi soglasje, da nadalje uradno obvesti predstavnike vlade v zadevni državi in da slednja preiskavi ne ugovarja. Takoj ko dobi soglasje zadevnih podjetij, Komisija uradno obvesti pristojne organe države izvoznice o imenih in naslovih podjetij, ki jih bo obiskala, in o dogovorjenih datumih obiskov.“

12

Člen 18 navedene uredbe, naslovljen „Nesodelovanje“, v odstavku 4 določa:

„Če se dokazi ali informacije ne sprejmejo, mora biti stranka, ki jih pošilja takoj obveščena o razlogih za to in ji mora biti dana priložnost, da dostavi nadaljnje razlage v določenem roku. Če se razlage ocenijo kot nezadovoljive, se razlogi za zavrnitev takih dokazov ali informacij razkrijejo in navedejo v objavljenih ugotovitvah.“

13

Člen 20 te uredbe, naslovljen „Razkritje“, v odstavkih 2 in 4 določa:

„2.   Stranke iz odstavka 1 lahko zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedbo dokončnih ukrepov, ali pa zaključek preiskave ali postopka brez uvedbe ukrepov, pri čemer se še posebna pozornost posveča razkritju katerih koli dejstev ali premislekov, ki so drugačni od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih.

[…]

4.   Dokončno razkritje je podano v pisni obliki. Izda se v najkrajšem možnem času ob ustreznem upoštevanju varstva zaupnih informacij in običajno ne pozneje kot en mesec pred začetkom postopkov iz člena 9. Kadar Komisija ob tem času še ne more razkriti določenih dejstev ali premislekov, se ta razkrijejo pozneje v najkrajšem možnem času.

To razkritje ne posega v nobeno poznejšo odločitev, ki jo lahko sprejme Komisija, toda kadar ta odločitev temelji na morebitnih drugačnih dejstvih ali premislekih, se ta razkrijejo v najkrajšem možnem času.“

14

Člen 22 te uredbe, naslovljen „Končne določbe“, v točki (a) določa:

„Ta uredba ne ovira uporabe:

15

Izvedbena uredba 2018/330, ki je bila sprejeta po pregledu zaradi izteka ukrepov v skladu s členom 11(2) Uredbe 2016/1036, ohranja protidampinške dajatve, ki so bile prvotno uvedene na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1331/2011 z dne 14. decembra 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2011, L 336, str. 6).

16

Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 1 do 11 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti, kot sledi.

17

Svet je 14. decembra 2011 sprejel Izvedbeno uredbo št. 1331/2011, s katero je bila med drugim uvedena protidampinška dajatev v višini 56,9 % na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jih proizvajajo družbe iz Priloge I k tej uredbi, med katerimi je družba Zhejiang.

18

Komisija je 10. decembra 2016 v skladu s členom 11(2) Uredbe 2016/1036 začela pregled zaradi izteka veljavnih ukrepov in 5. marca 2018 sprejela Izvedbeno uredbo 2018/330.

19

Preiskava verjetnosti nadaljevanja ali ponovitve dampinga je zajemala obdobje od 1. oktobra 2015 do 30. septembra 2016 (v nadaljevanju: obdobje preiskave v zvezi s pregledom), medtem ko je preučitev gibanj, pomembnih za oceno verjetnosti nadaljevanja ali ponovitve škode, povzročene industriji Unije, zajemala obdobje od 1. januarja 2013 do konca obdobja preiskave v zvezi s pregledom.

20

V okviru postopka pregleda sta bila v vzorec proizvajalcev izvoznikov vključena dva kitajska proizvajalca izvoznika, pri čemer je bila ena od njiju družba Zhejiang. Komisija je, da bi preučila verjetnost nadaljevanja ali ponovitve dampinga, za določitev normalne vrednosti za Kitajsko kot tretjo državo s tržnim gospodarstvom (v nadaljevanju: primerljiva država) izbrala Indijo. Normalna vrednost je bila določena na podlagi izpolnjenega vprašalnika indijskega proizvajalca izvoznika. Izvozna cena je bila izračunana v skladu s členom 2(8) Uredbe 2016/1036 na podlagi izvoznih cen dveh v vzorec vključenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so se dejansko plačevale oziroma jih je treba plačati prvi neodvisni stranki. Komisija je tehtano povprečno normalno vrednost vsake vrste podobnega izdelka v primerljivi državi primerjala s tehtano povprečno izvozno ceno ustrezne vrste zadevnega izdelka.

21

Po navedenem pregledu je tehtana povprečna stopnja dampinga, ki jo je izračunala Komisija, za dva kitajska proizvajalca izvoznika, vključena v vzorec, znašala med 25 % in 35 %. Na podlagi tega je Komisija ugotovila, da se je damping v obdobju preiskave v zvezi s pregledom nadaljeval. Komisija je poleg tega štela, da obstaja velika verjetnost, da bi razveljavitev protidampinških ukrepov povzročila znaten kitajski dampinški uvoz. Komisija je še menila, da je industrija Unije v obdobju preiskave v zvezi s pregledom utrpela veliko škodo in da bi razveljavitev protidampinških ukrepov po vsej verjetnosti povzročila znatno povečanje kitajskega dampinškega uvoza po cenah, ki nelojalno nižajo cene industrije Unije.

22

Na podlagi teh ugotovitev je Komisija sklenila, da je treba protidampinške ukrepe, uvedene z Izvedbeno uredbo št. 1331/2011, ohraniti. Zato se z Izvedbeno uredbo 2018/330 uvaja protidampinška dajatev po enakih stopnjah, kot so bile določene z Izvedbeno uredbo št. 1331/2011.

23

Družba Zhejiang je 16. maja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2018/330 v delu, v katerem se nanaša nanjo.

24

V utemeljitev te tožbe je družba Zhejiang navedla pet tožbenih razlogov, pri čemer se je prvi nanašal na kršitev njene pravice do obrambe, drugi na neobstoj obrazložitve in na očitne napake pri presoji, ki so izhajale iz uporabe metodologije primerljive države in izbire primerljive države, tretji na očitne napake pri presoji, ki so izhajale iz sprejetja napačne kodifikacije kontrolnih številk izdelkov (PCN) za zadevni izdelek, četrti na očitne napake pri presoji glede določitve stopnje dampinga v zvezi z njo, peti pa na očitne napake pri presoji pri ugotovitvi obstoja in verjetnosti ponovitve škode ter na dejstvo, da Komisija ni preverila obstoja vzročne zveze.

25

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo navedeno tožbo v celoti zavrnilo.

26

Na prvem mestu, Splošno sodišče je prvi tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen.

27

Kar zadeva prvi del tega tožbenega razloga glede opustitve predložitve informacij, pomembnih za obrambo interesov družbe Zhejiang, ki je bil obravnavan v točkah od 90 do 131 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče analiziralo postopek, ki ga je Komisija izvedla za določitev stopnje dampinga. Po analizi vseh faz tega postopka je menilo, da je Komisija družbi Zhejiang predložila bistvena dejstva in preudarke, na podlagi katerih je bila priporočena uvedba dokončnih ukrepov, in da je družba Zhejiang imela priložnost, da v zvezi s tem ustrezno izrazi svoje stališče. Ugotovilo je, da je Komisija za določitev stopnje dampinga uporabila pravilno metodologijo.

28

Kar zadeva drugi del prvega tožbenega razloga glede nepreveritve podatkov indijskega proizvajalca izvoznika, ki je bil obravnavan v točkah od 132 do 145 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče preučilo, ali je Komisija storila napako, ker ni preverila informacij, ki jih je posredoval indijski proizvajalec izvoznik, in drugih upoštevnih informacij. Na eni strani je opozorilo, da je bil neobstoj preveritvenega obiska pri indijskem proizvajalcu izvozniku posledica njegove zavrnitve, da tak obisk omogoči, in da zato Komisiji ob upoštevanju člena 16(2) Uredbe 2016/1036 ni mogoče očitati, da ni preverila podatkov tega proizvajalca izvoznika, na drugi strani pa, da je bila družba Zhejiang v celoti obveščena o tem, da je navedeni proizvajalec izvoznik odklonil preveritveni obisk na kraju samem. Kar zadeva očitek, ki je bil naveden v fazi replike, da naj Komisija ne bi izključila podatkov indijskega proizvajalca izvoznika, ker je priznala, da je ta prenehal sodelovati, je Splošno sodišče presodilo, da ga je treba zavreči kot nedopustnega, saj ni bil naveden v fazi začetne vloge, in vsekakor zavrniti kot neutemeljenega, saj na podlagi nobenega elementa ni bilo mogoče šteti, da bi morala Komisija v skladu s členom 18(6) Uredbe 2016/1036 zavrniti upoštevanje podatkov, ki jih je predložil indijski proizvajalec izvoznik. Splošno sodišče je poleg tega ugotovilo, da je Komisija upoštevala trditve družbe Zhejiang glede obstoja razlik v stroških, povezanih z različnimi proizvodnimi metodami, in glede morebitne vključitve izdelkov za vojaško in jedrsko rabo v izračun stopnje dampinga, vendar se je odločila, da jih z obrazložitvijo zavrne.

29

Na drugem mestu, Splošno sodišče je drugi tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen.

30

Kar zadeva prvi del drugega tožbenega razloga glede kršitve člena 22(a) Uredbe 2016/1036 ter oddelka 15(a) in (d) Protokola o pristopu Kitajske k STO, ki je bil obravnavan v točkah od 155 do 162 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče presodilo, da se pri izpodbijanju zakonitosti Uredbe 2016/1036 na ta protokol ni mogoče sklicevati in da je treba zavrniti tudi navajano kršitev člena 22(a) Uredbe 2016/1036. Drugi del navedenega tožbenega razloga glede očitne napake pri presoji in glede kršitve člena 2(7) Uredbe 2016/1036, ki je bil obravnavan v točkah od 163 do 178 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče zavrnilo kot neutemeljen. Tretji del drugega tožbenega razloga glede neobrazložitve, ki je bil obravnavan v točkah od 179 do 182 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče prav tako zavrnilo kot neutemeljen.

31

Na tretjem mestu, Splošno sodišče je tretji tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen.

32

Kar zadeva prvi del tretjega tožbenega razloga glede neupoštevanja razlik v proizvodnih metodah pri pripravi PCN, ki je bil obravnavan v točkah od 193 do 203 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče preučilo metodo primerjave posameznih PCN in trditve, ki jih je družba Zhejiang predložila, da bi dokazala, da morajo razlike v proizvodnji vplivati na istovetnost ali podobnost zadevnih vrst izdelkov, ter ugotovilo, da je družba Zhejiang zgolj predložila navedbe, ne da bi jih utemeljila s podrobnimi dokazi. Kar zadeva drugi del tega tožbenega razloga glede neupoštevanja razlik v uporabi izdelkov pri pripravi PCN, ki je bil obravnavan v točkah od 204 do 210 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče analiziralo trditev družbe Zhejiang o morebitni vključitvi izdelkov za jedrsko in vojaško rabo v kodifikacijo PCN ter ugotovilo, da kodifikacija, ki jo je sprejela Komisija v obravnavani zadevi, ne temelji na očitni napaki pri presoji. Tretji del tega tožbenega razloga v zvezi s tem, da naj bi Komisija neupravičeno zavrnila znane pomanjkljivosti kodifikacije PCN, ki je bil obravnavan v točkah od 211 do 215 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče zavrnilo kot neutemeljen.

33

Na četrtem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 229 do 259 izpodbijane sodbe četrti tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen, ker družba Zhejiang ni uspela dokazati, da je Komisija pri določitvi stopnje dampinga storila očitno napako pri presoji.

34

Na petem mestu, Splošno sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi peti tožbeni razlog. V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 262 do 271 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družba Zhejiang ni uspela dokazati, da je Komisija storila napako, prvič, pri ugotovitvi, da je kitajski uvoz povzročil škodo industriji Unije, in drugič, pri opustitvi uvedbe protidampinških preiskav proti indijskemu uvozu.

35

Družba Zhejiang Sodišču predlaga, naj:

36

Komisija Sodišču predlaga, naj:

37

Družba Zhejiang v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, prvič, da je Splošno sodišče v točkah 116, 117, 118, 125, 126, 127, 131 in 139 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je Komisija ponudila, da ji pravočasno razkrije vsa bistvena dejstva in preudarke. Drugič, Splošno sodišče naj bi zaradi te napačne uporabe prava tudi izkrivilo dejstva v točkah 91, 119, 125 in 126 izpodbijane sodbe s tem, da je ugotovilo, da je bila normalna vrednost brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla družbe Zhejiang, in sicer vrste „zaščitnih in proizvodnih varjenih cevi, ki se uporabljajo pri pridobivanju nafte ali plina“, določena na podlagi PCN, ki jih je sporočil indijski proizvajalec izvoznik.

38

Družba Zhejiang v zvezi s tem trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da mu je Komisija v postopku pregleda pravočasno razkrila vsa bistvena dejstva in preudarke, napačno razlagalo in uporabilo člen 20(2) in (4) Uredbe 2016/1036 ter zato napačno uporabilo pravo. Družba Zhejiang navaja, da se s členom 20(2) in (4) Uredbe 2016/1036 zahteva zadostno razkritje upoštevnih informacij zainteresiranim strankam, ne da bi bilo dokazno breme naloženo eni od strank, in da mora biti tako razkritje izvedeno pravočasno.

39

Poleg tega po mnenju družbe Zhejiang iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je razkritje mogoče opredeliti kot zadostno na podlagi kakovosti informacij, in ne na podlagi števila razkritij in možnosti zaslišanja, odobrenih zainteresiranim strankam med protidampinško preiskavo. Dodaja, da iz sodne prakse pritožbenega organa STO izhaja, da je že bilo ugotovljeno, da razkritje informacij s strani institucij Unije ni zadostno.

40

Prvič, čeprav družba Zhejiang ne izpodbija seznama informacij, ki ji niso bile posredovane in kot so bile navedene v točki 95 izpodbijane sodbe, meni, da v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 116 izpodbijane sodbe, ne more razumeti metode, ki jo je Komisija uporabila pri izračunu normalne vrednosti tistih vrst izdelkov, ki so se prodajali na domačem trgu primerljive države in ki so bili enaki ali primerljivi z vrstami izdelkov, prodajanih za izvoz s Kitajske v Unijo, zlasti tistih izvoženih vrst izdelkov brez ustrezne domače prodaje v primerljivi državi. V zvezi s tem navaja, da je Komisija zavrnila razkritje PCN indijskih proizvajalcev, proizvajalcev iz ZDA in proizvajalcev iz Unije, ker naj bi šlo za zaupne informacije, medtem ko v skladu s STO take informacije niso zaupne.

41

Drugič, družba Zhejiang meni, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 118 izpodbijane sodbe presodilo, da ne glede na določitev najbližje vrste izdelka, ki se primerja pri določanju normalne vrednosti izvoženih vrst izdelkov brez ustrezne domače prodaje v primerljivi državi, te določitve normalne vrednosti ni mogoče šteti za napačno, ker so bili za prilagoditev te normalne vrednosti uporabljeni ustrezni koeficienti, napačno uporabilo pravo.

42

Tretjič, družba Zhejiang izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča, da naj Komisiji ne bi posredovala predlogov za alternativno metodologijo izračuna, temveč naj bi zgolj predložila navedbe in predpostavke. Družba Zhejiang na eni strani opozarja, da dokaznega bremena glede obstoja primernejših PCN ni mogoče prenesti na stranke v postopku pregleda, na drugi strani pa trdi, da zaradi nerazkritja seznama PCN Komisiji ni mogla posredovati boljših predlogov glede prilagoditev, potrebnih za primerjavo cen.

43

Četrtič, družba Zhejiang trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ker se je v točkah 91, 118 in 126 izpodbijane sodbe sklicevalo na šest PCN primerljive države in štelo, da jih je predložil indijski proizvajalec izvoznik. Vendar naj po eni strani naj ne bi bilo sporno, da ta proizvajalec izvoznik takih izdelkov ne proizvaja, po drugi strani pa naj bi Splošno sodišče v točki 125 izpodbijane sodbe s tem, da je navedlo, da je bila normalna vrednost navedenih izdelkov določena na podlagi podatkov proizvajalcev Unije za najbližjo vrsto izdelka, zašlo v protislovje.

44

Petič, družba Zhejiang meni, da je indijski proizvajalec izvoznik v svojem protidampinškem vprašalniku lahko prijavil PCN, ki je ne proizvaja in ne prodaja, ker Komisija njegovih informacij ni preverila. Družba Zhejiang poleg tega meni, da sklicevanje Komisije na „podatke proizvajalcev Unije“ ne pomeni zadostnega razkritja upoštevnih dejstev in preudarkov. Družba Zhejiang tako ugotavlja, da je ugotovitev Splošnega sodišča v točki 127 izpodbijane sodbe, da Komisija ni bila zavezana uporabiti merila „običajnega poteka trgovanja“, pravno napačna, ker mora Komisija pri ugotavljanju obstoja dampinga v skladu s členom 2 Uredbe 2016/1036 to merilo uporabiti pred uporabo prodajnih cen.

45

Šestič, družba Zhejiang meni, da ji Komisija ni razkrila vseh bistvenih dejstev in preudarkov v zvezi s stopnjo dampinga tudi zato, ker je indijski proizvajalec izvoznik prenehal sodelovati in ni omogočil preverjanja podatkov, ki jih je predložil Komisiji. Družba Zhejiang na eni strani sicer trdi, da je bila obveščena o dejstvu, da je ta proizvajalec izvoznik odklonil preveritveni obisk na kraju samem, vendar navaja, da o njegovem nesodelovanju ni bila obveščena do faze, ko je Komisija 11. septembra 2018 vložila odgovor na tožbo. Na drugi strani meni, da bi morala Komisija to nesodelovanje preučiti ob upoštevanju člena 18 Uredbe 2016/1036, ki ji omogoča, da ne upošteva informacij, ki jih predložijo nekooperativne stranke, in se opre na najboljše razpoložljive informacije, da ne bi kršila njene pravice do obrambe. Ker družba Zhejiang za nesodelovanje tega proizvajalca izvoznika ni vedela do faze, ko je Komisija vložila svoj odgovor na tožbo, meni, da ni navedla novega tožbenega razloga, kot je napačno menilo Splošno sodišče.

46

Komisija izpodbija utemeljenost prvega pritožbenega razloga.

47

Najprej je treba opozoriti, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti zato omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil (sodba z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 63 in navedena sodna praksa).

48

Dalje, institucije Unije morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti zagotavljanja informacij ravnati z vso potrebno skrbnostjo, ko zadevnim podjetjem posredujejo – če je zagotovljeno spoštovanje poslovne skrivnosti – uporabne podatke za obrambo njihovih interesov, in pri tem izbrati, po potrebi po uradni dolžnosti, ustrezne načine za tako posredovanje. Zainteresiranim podjetjem mora biti med upravnim postopkom vsekakor omogočeno, da primerno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala (sodba z dne 3. oktobra 2000, Industrie des poudres sphériques/Svet, C‑458/98 P, EU:C:2000:531, točka 99 in navedena sodna praksa).

49

Nazadnje, čeprav od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da bi bila odločitev Komisije drugačna, če ne bi bilo zadevne postopkovne nepravilnosti, temveč le to, da taka hipoteza ni popolnoma izključena, ker bi se ta stranka lahko bolje branila, če te nepravilnosti ne bi bilo, pa se zaradi obstoja nepravilnosti v zvezi s pravico do obrambe zadevni akt lahko razglasi za ničen samo, če obstaja možnost, da bi se upravni postopek lahko zaradi navedene nepravilnosti končal drugače in bi se tako z njim konkretno poseglo v pravico do obrambe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točki 78 in 79 ter navedena sodna praksa).

50

Prvi pritožbeni razlog je treba preučiti ob upoštevanju te sodne prakse.

51

V obravnavani zadevi je treba navesti, da je Splošno sodišče, na prvem mestu, v točkah od 80 do 88 izpodbijane sodbe opozorilo na upoštevne določbe prava Unije in ustaljeno sodno prakso v zvezi s pravico do obrambe.

52

Splošno sodišče je, na drugem mestu, v točkah od 91 do 94 izpodbijane sodbe analiziralo metodologijo, ki jo je Komisija uporabila za izračun stopnje dampinga za družbo Zhejiang. Tako je v točkah od 95 do 109 izpodbijane sodbe na eni strani opozorilo na izmenjavo informacij med Komisijo in družbo Zhejiang, v točkah od 110 do 115 izpodbijane sodbe pa na drugi strani na pojasnila, ki jih je Komisija zagotovila družbi Zhejiang.

53

Splošno sodišče je, na tretjem mestu, v točki 117 izpodbijane sodbe zaključilo, da na podlagi očitkov družbe Zhejiang ni mogoče ugotoviti, da je Komisija kršila obveznost pravočasnega razkritja vseh bistvenih dejstev in preudarkov. Te očitke je preučilo v točkah od 118 do 130 izpodbijane sodbe in navedlo razloge za njihovo zavrnitev.

54

Prvič, v zvezi s tem je treba glede očitka družbe Zhejiang, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je bila obveznost iz člena 20(2) in (4) Uredbe 2016/1036 izpolnjena, čeprav popoln seznam PCN in podatkov o stroških indijskih proizvajalcev, proizvajalcev iz Združenih držav in proizvajalcev iz Unije ni bil pripravljen, ugotoviti, da družba Zhejiang ni dokazala, v katerem pogledu naj bi bila ustaljena sodna praksa Sodišča v zvezi z varstvom zaupnih podatkov, na katero je bilo opozorjeno v točkah 85 in 86 izpodbijane sodbe, napačno razložena ali uporabljena.

55

Družba Zhejiang namreč zgolj graja ugotovitev, do katere je prišlo Splošno sodišče, ne da bi dokazala, da je to kršilo sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 48 te sodbe in v skladu s katero morajo institucije Unije ravnati z vso potrebno skrbnostjo, ko zadevnim podjetjem posredujejo – če je zagotovljeno spoštovanje poslovne skrivnosti – uporabne podatke za obrambo njihovih interesov, in pri tem izbrati, po potrebi po uradni dolžnosti, ustrezne načine za tako posredovanje.

56

S tem pa družba Zhejiang Sodišču v resnici predlaga, naj presojo dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, nadomesti s svojo presojo, tako da ta očitek v skladu z ustaljeno sodno prakso ni dopusten (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 160 in navedena sodna praksa).

57

Poleg tega družba Zhejiang ni uspela dokazati, kot se to zahteva v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe, da Splošno sodišče ni ugotovilo postopkovne nepravilnosti, ki je bila storjena v upravnem postopku in ki bi lahko pripeljala do drugačnega izida, s čimer bi bilo konkretno poseženo v njeno pravico do obrambe.

58

Drugič, navesti je treba, da očitek družbe Zhejiang – da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 118 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ne glede na določitev najbližje vrste izdelka, ki se primerja pri določanju normalne vrednosti izvoženih vrst izdelkov brez ustrezne domače prodaje v primerljivi državi, te določitve normalne vrednosti ni mogoče šteti za napačno, saj so bili za prilagoditev te normalne vrednosti uporabljeni ustrezni koeficienti – temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

59

Splošno sodišče je namreč v točki 110 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila družba Zhejiang obveščena o razponu normalnih vrednosti za vsako PCN, ki ustreza PCN, izvoženi v Unijo, o razponu stopenj dampinga za vsako PCN, izvoženo v Unijo, o koeficientih, ki so temeljili na podatkih proizvajalcev Unije in Združenih držav, ki so bili uporabljeni pri določanju normalne vrednosti PCN brez takega ujemanja, in o primeru načina uporabe teh koeficientov. Ugotovilo je, da ti podatki zadostujejo za določitev stopenj dampinga za te neujemajoče se PCN, ne da bi bilo potrebno razkritje zaupnih podatkov.

60

Splošno sodišče je v točki 118 izpodbijane sodbe zgolj podredno ugotovilo, prvič, da družba Zhejiang svojih navedb ni utemeljila, in drugič, da tudi če bi Komisija storila napako pri določitvi najbližje vrste izdelka, ki se primerja, to ne pomeni, da je bila določitev normalne vrednosti napačna, saj so bili za prilagoditev normalne vrednosti zadevnega izdelka uporabljeni ustrezni koeficienti.

61

V teh okoliščinah ni mogoče sprejeti, da je Splošno sodišče v točki 118 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo.

62

Tretjič, trditvi družbe Zhejiang – da je Splošno sodišče obrnilo dokazno breme glede obstoja primernejših PCN, tako da zaradi nerazkritja seznama PCN Komisiji ni mogla posredovati boljših predlogov glede prilagoditev, potrebnih za primerjavo cen – ni mogoče pritrditi.

63

V zvezi s tem je treba navesti, da določitev dokončne protidampinške dajatve s strani Komisije ne pomeni, da postopek, uveden pred sodiščema Unije zaradi izpodbijanja te protidampinške dajatve, ni kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve zadevnega akta, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper ta akt navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2017, Hansen & Rosenthal in H&R Wax Company Vertrieb/Komisija, C‑90/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:123, točka 25 in navedena sodna praksa).

64

Zato ni mogoče šteti, da je Splošno sodišče obrnilo dokazno breme glede obstoja primernejših PCN.

65

Četrtič, zavrniti je treba očitek družbe Zhejiang, da je Splošno sodišče s tem, da se je na eni strani v točkah 91, 118 in 126 izpodbijane sodbe sklicevalo na šest PCN primerljive države in štelo, da jih je predložil indijski proizvajalec izvoznik, čeprav ta takih izdelkov ne proizvaja, in s tem, da je na drugi strani v točki 125 izpodbijane sodbe navedlo, da je bila normalna vrednost teh izdelkov določena na podlagi podatkov proizvajalcev Unije za najbližjo vrsto izdelka, izkrivilo dejstva.

66

Na eni strani, treba je opozoriti, da mora domnevno izkrivljanje dejstev ali dokazov očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo teh dejstev in dokazov (sodba z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 117 in navedena sodna praksa).

67

Na drugi strani, kadar pritožnik v okviru pritožbe navaja, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, natančno opredeliti in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njegovem mnenju to sodišče pripeljale do tega izkrivljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 16 in navedena sodna praksa).

68

V zvezi s tem Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar zatrjuje družba Zhejiang, ni ugotovilo, da je vse PCN primerljive države predložil indijski proizvajalec izvoznik. Splošno sodišče je namreč v točkah od 91 do 126 izpodbijane sodbe navedlo, da ta proizvajalec izvoznik ni prodajal šestih PCN primerljive države in da je Komisija uporabila najbližje vrste izdelkov, ki so jih prodajali proizvajalci Unije, ter za te vrste izdelkov uporabila ustrezne koeficiente na podlagi proizvodnih stroškov proizvajalcev Unije in Združenih držav.

69

Petič, šteti je treba, da očitek družbe Zhejiang – da je Splošno sodišče v točki 127 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker ni ugotovilo, da bi morala Komisija pred uporabo prodajnih cen za ugotovitev obstoja dampinga na podlagi člena 2 Uredbe 2016/1036 uporabiti merilo „običajnega poteka trgovanja“ – ni očitno utemeljen.

70

V zvezi s tem je treba na eni strani navesti, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da preverjanje donosnosti in reprezentativnosti prodaje proizvajalcev Unije, ki se zahteva s členom 2(4) in členom 2(2) Uredbe 2016/1036, velja za prodajo podobnega izdelka, namenjenega za potrošnjo na domačem trgu države izvoznice, kadar se ta prodaja uporablja za določitev normalne vrednosti. Na drugi strani je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, štelo, da to ne velja v primeru, v katerem je bila normalna vrednost za te vrste izdelkov, ki jih indijski proizvajalec izvoznik ni prodajal, določena v skladu s členom 2(3) in (7) te uredbe.

71

Šestič, očitka družbe Zhejiang, da indijski proizvajalec izvoznik ni sodeloval ter da Komisija ni izvedla preveritvenega obiska na kraju samem in da ni ukrepala zaradi odklonitve sodelovanja tega indijskega proizvajalca izvoznika, ni mogoče sprejeti.

72

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točkah od 135 do 138 izpodbijane sodbe na eni strani ugotovilo, da je za preiskave v tretjih državah potrebno soglasje zadevnih podjetij, ki ga je v tem primeru indijski proizvajalec izvoznik zavrnil, in da je bila družba Zhejiang o navedeni zavrnitvi obveščena. Na drugi strani je Splošno sodišče v točki 139 navedene sodbe presodilo, da je bilo sklicevanje na člen 18(6) Uredbe 2016/1036 prepozno in da iz te določbe nikakor ni mogoče sklepati, da je bila Komisija zavezana opustiti upoštevanje podatkov, ki jih je predložil indijski proizvajalec izvoznik.

73

Splošno sodišče s tem ni napačno uporabilo prava. Na eni strani namreč iz člena 16(2) Uredbe 2016/1036 izrecno izhaja, da je za preiskave, ki jih Komisija lahko izvede v tretjih državah, potrebno soglasje zadevnih podjetij. Na drugi strani Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je ugotovilo, da člen 18(6) Uredbe 2016/1036 ni upošteven, saj iz te določbe ni bilo mogoče sklepati, da Komisija zaradi nesodelovanja indijskega proizvajalca izvoznika ne bi smela upoštevati podatkov, ki jih je ta predložil.

74

Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavreči kot deloma očitno nedopusten in zavrniti kot deloma očitno neutemeljen.

75

Družba Zhejiang v okviru drugega pritožbenega razloga na eni strani trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da zakonitosti aktov Unije, sprejetih v skladu s členom 2(7) Uredbe 2016/1036, ni mogoče izpodbijati ob upoštevanju Protokola o pristopu Kitajske k STO, napačno uporabilo pravo. Podredno meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da člen 2(7) Uredbe 2016/1036 pomeni izjemo od člena 2, od (1) do (6), te uredbe. Družba Zhejiang na drugi strani navaja, da Splošno sodišče v točkah 154 in naslednjih izpodbijane sodbe ni odločilo o njeni trditvi glede nenatančnih informacij, ki jih je Komisiji predložil indijski proizvajalec izvoznik, čeprav je to trditev v točki 150 te sodbe ustrezno predstavilo.

76

V zvezi s tem družba Zhejiang trdi, da je oddelek 15(a) in (d) Protokola o pristopu Kitajske k STO 11. decembra 2016 prenehal veljati, tako da naj pravila „primerljive države“ za Ljudsko republiko Kitajsko od tega datuma dalje ne bi veljala. V obravnavani zadevi pa naj bi obvestilo Komisije o uvedbi postopka začelo veljati 12. decembra 2016, ne da bi ta institucija odločila o učinkih izteka roka, določenega v navedenem protokolu. Družba Zhejiang meni, da bi morala Unija po izteku prehodnega obdobja, določenega v Protokolu o pristopu Kitajske k STO, pri določanju normalne vrednosti za kitajske proizvajalce izvoznike praviloma uporabljati proizvodne stroške in cene na domačem kitajskem trgu. Splošno sodišče je tako v točki 159 izpodbijane sodbe po mnenju družbe Zhejiang napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da člen 2(7) Uredbe 2016/1036 pomeni izraz volje zakonodajalca Unije, da na tem področju sprejme pristop, značilen za pravni red Unije, in sicer tudi po pristopu Ljudske republike Kitajske k STO.

77

V zvezi z nadzorom nad akti Unije z vidika prava STO družba Zhejiang meni, da je prva izjema, ki je določena v sodbi z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet (C‑69/89, EU:C:1991:186), in ki je bila navedena v točki 157 izpodbijane sodbe, v obravnavani zadevi izpolnjena. Družba Zhejiang v zvezi s tem navaja, da člen 2(7) Uredbe 2016/1036 pomeni izjemo od osnovnih pravil za ugotavljanje dampinga in da je treba to določbo, čeprav se ne sklicuje na Protokol o pristopu Kitajske k STO, razlagati v skladu z zakonodajo Unije. Poleg tega naj navedene izjeme po prenehanju veljavnosti tega protokola ne bi bilo mogoče uporabiti za uvoz s Kitajske, tako da naj bi se morala od datuma prenehanja njegove veljavnosti za ta uvoz uporabljati osnovna pravila iz člena 2, od (1) do (6), Uredbe 2016/1036. Navedena družba ugotavlja, da je Splošno sodišče v točkah od 159 do 162 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da se prva izjema v obravnavanem primeru ne uporablja.

78

Družba Zhejiang podredno trdi, da člen 2(7) Uredbe 2016/1036 pomeni dovoljeno izjemo od člena 2, od (1) do (6), te uredbe in ustreznih določb člena 2 protidampinškega sporazuma, ki je posebej dovoljena zaradi uporabe Protokola o pristopu Kitajske k STO, in sicer le v obsegu, v katerem ta še velja. Tako meni, da člen 2(7) Uredbe 2016/1036 pomeni tretjo izjemo od ustaljene sodne prakse, v skladu s katero Sporazum o ustanovitvi STO in sporazumi iz prilog od 1 do 3 k temu sporazumu načeloma niso del pravil, na podlagi katerih je mogoče nadzirati zakonitost aktov institucij Unije. Meni tudi, da je Komisija kršila člen 22(a) te uredbe ter navedeni protokol, člena 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma in člen VI GATT iz leta 1994.

79

Družba Zhejiang nasprotuje temu, da bi Sodišče obrazložitev nadomestilo, in meni, da je razlogovanje Komisije pravno napačno. V zvezi s tem trdi, da so bile določbe protidampinškega sporazuma za Unijo zavezujoče že več let, ko je bil septembra 2018 vložen zahtevek po pregledu zaradi izteka veljavnosti zadevnih protidampinških ukrepov. Navaja več primerov uvedbe postopka pregleda zaradi izteka protidampinških ukrepov na podlagi zahtevkov, ki so bili Komisiji predloženi po 11. decembru 2016 in v okviru katerih je ta še naprej uporabljala člen 2(7) Uredbe 2016/1036.

80

Družba Zhejiang poleg tega dodaja, da Splošno sodišče ni odgovorilo na njeno trditev, povzeto v točki 151 izpodbijane sodbe, glede izbire Indije kot primerljive države in glede nenatančnosti informacij, ki jih je predložil indijski proizvajalec izvoznik.

81

Komisija primarno meni, da je drugi pritožbeni razlog očitno neutemeljen, podredno pa, da bi Sodišče, če bi ugodilo drugemu pritožbenemu razlogu, moralo obrazložitev nadomestiti, saj naj trditev družbe Zhejiang nikakor ne bi bilo mogoče sprejeti.

82

V zvezi s tem Komisija trdi, da trditve družbe Zhejiang temeljijo na napačni premisi glede uporabe ratione temporis upoštevnih pravil STO. Komisija trdi, da bi se vsa pravila STO, sprejeta po prenehanju uporabe oddelka 15(a)(ii) Protokola o pristopu Kitajske k STO, uporabljala le za preiskave, ki temeljijo na pritožbah, vloženih po 11. decembru 2016, to je datumu tega prenehanja. Komisija pa naj bi postopek pregleda zaradi izteka zadevnih protidampinških ukrepov uvedla 10. decembra 2016 na podlagi zahtevka, vloženega 8. septembra 2011. V zvezi s tem je iz člena 18.3 protidampinškega sporazuma jasno razvidno, da je pri določitvi prava, ki se uporablja, treba upoštevati trenutek prejema zahtevka.

83

V zvezi s Sporazumom o ustanovitvi STO in sporazumi iz prilog od 1 do 3 k temu sporazumu je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da ti glede na svojo naravo in sistematiko načeloma niso del pravil, na podlagi katerih je mogoče nadzirati zakonitost aktov institucij Unije (sodba z dne 18. oktobra 2018, Rotho Blaas, C‑207/17, EU:C:2018:840, točka 44 in navedena sodna praksa).

84

V zvezi s tem je Sodišče zlasti navedlo, da bi priznanje, da naloga zagotavljanja skladnosti prava Unije s pravili STO pripada neposredno sodišču Unije, prikrajšalo zakonodajne in izvršilne organe Unije za manevrski prostor, ki ga imajo podobni organi trgovinskih partnerjev Unije. Ni namreč sporno, da so nekatere pogodbenice, ki so med najpomembnejšimi trgovinskimi partnerji Unije, glede na predmet in cilj sporazumov, navedenih v prejšnji točki, ugotovile, da ti niso med pravili, ki jih njihovi sodni organi uporabijo pri preverjanju zakonitosti pravil nacionalnega prava. Če bi bil tak neobstoj vzajemnosti sprejet, bi lahko povzročil neuravnoteženo uporabo pravil STO (sodba z dne 18. oktobra 2018, Rotho Blaas, C‑207/17, EU:C:2018:840, točka 45 in navedena sodna praksa).

85

Le v dveh izjemnih položajih, ki izhajata iz namena zakonodajalca Unije, da omeji svoj manevrski prostor pri uporabi pravil STO, je Sodišče presodilo, da sodišče Unije po potrebi opravi nadzor zakonitosti akta Unije in aktov, sprejetih za njegovo uporabo, glede na navedene sporazume ali sklep Organa STO za reševanje sporov, s katerim je ugotovljeno neupoštevanje teh sporazumov (sodba z dne 18. oktobra 2018, Rotho Blaas, C‑207/17, EU:C:2018:840, točka 47 in navedena sodna praksa).

86

Gre za, prvič, primer, v katerem je bil namen Unije izvršiti posebno obveznost, ki jo je ta prevzela v okviru sporazumov, navedenih v točki 83 te sodbe, in drugič, primer, v katerem zadevni pravni akt Unije izrecno napotuje na posamične določbe teh sporazumov (sodba z dne 18. oktobra 2018, Rotho Blaas, C‑207/17, EU:C:2018:840, točka 48 in navedena sodna praksa).

87

V obravnavani zadevi je treba torej ob upoštevanju teh meril ugotoviti, ali je veljavnost člena 2(7) Uredbe 2016/1036 mogoče preučiti glede na Protokol o pristopu Kitajske k STO.

88

V zvezi s členom 2(7) Uredbe 2016/1036, ki se nanaša na določitev normalne vrednosti uvoza iz države članice STO z netržnim gospodarstvom, je treba opozoriti, na prvem mestu, da je Sodišče že presodilo, da je ta določba izraz volje zakonodajalca Unije, da na tem področju uporabi pristop, lasten pravnemu redu Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točki 47 in 48).

89

Te ugotovitve ni omajalo dejstvo, da je v uvodni izjavi 3 Uredbe 2016/1036 navedeno, da je treba pravila protidampinškega sporazuma prenesti v zakonodajo Unije „v največji možni meri“. Ta izraz je treba namreč razumeti tako, da zakonodajalec Unije, čeprav je hotel upoštevati pravila protidampinškega sporazuma pri sprejemanju te uredbe, ni izrazil, da hoče v navedeno uredbo prenesti vsako od teh pravil. Ugotovitev, da je namen člena 2(7) Uredbe 2016/1036 izvršitev posebnih obveznosti iz člena 2 protidampinškega sporazuma, torej nikakor ne more temeljiti izključno na besedilu te uvodne izjave (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točka 52).

90

Na drugem mestu, iz besedila člena 2(7) Uredbe 2016/1036 je razvidno, da ta člen ne napotuje izrecno na posamične določbe Protokola o pristopu Kitajske k STO.

91

V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je s tem, da je v točkah od 156 do 162 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se pri izpodbijanju veljavnosti Izvedbene uredbe 2018/330 na ta protokol ni mogoče sklicevati, napačno uporabilo pravo.

92

Poleg tega, v zvezi s trditvami družbe Zhejiang, da Splošno sodišče v točki 154 izpodbijane sodbe ni odgovorilo na trditev družbe Zhejiang glede izbire Indije kot primerljive države in glede nenatančnosti informacij, ki jih je predložil indijski proizvajalec izvoznik, zadostuje navesti, da se z obveznostjo obrazložitve Splošnemu sodišču ne nalaga, naj zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila razlogovanju strank v sporu, in da je torej obrazložitev Splošnega sodišča lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 43 in navedena sodna praksa).

93

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče te trditve ter drugi in tretji del drugega tožbenega razloga preučilo v točkah od 163 do 182 izpodbijane sodbe. Ker je Splošno sodišče v točki 181 te sodbe ugotovilo, da je iz obrazložitve v točki 170 navedene sodbe jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje Komisije, kar je družbi Zhejiang omogočilo, da uveljavlja svoje pravice, sodišču Unije pa, da opravi nadzor, je treba šteti, da Splošno sodišče ni kršilo obveznosti obrazložitve, ki jo ima sodišče Unije.

94

Iz tega izhaja, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.

95

Družba Zhejiang trdi, da je Splošno sodišče v točkah 195, 196, 202, 203, 205, 206, 208, 209 in 211 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je napačno uporabilo člen 2(10) in (11) ter člen 11(9) Uredbe 2016/1036.

96

V zvezi s tem družba Zhejiang navaja, da člen 2 Uredbe 2016/1036 temelji na načelu poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvoznimi cenami. Zato meni, da je treba na eni strani v skladu s členom 2(10) te uredbe upoštevati ugotovljene razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na njihovo primerljivost. Na drugi strani pa mora Komisija v skladu s členom 11(9) navedene uredbe v vseh preiskavah, povezanih s pregledom, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabiti isto metodologijo, kot jo je uporabila v preiskavi, na podlagi katere je bila naložena protidampinška dajatev. Po mnenju družbe Zhejiang pa za to obveznost v skladu s členom 2 Uredbe 2016/1036 velja obveznost zagotavljanja poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno.

97

Družba Zhejiang trdi, da se je Komisija pri zavrnitvi njene zahteve za spremembo strukture PCN zaradi upoštevanja spremembe okoliščin od prvotne preiskave sklicevala na člen 11(9) Uredbe 2016/1036 in da je Komisijo opozorila na napačno določitev alfanumeričnih elementov PCN že v zgodnji fazi postopka. PCN, ki jih je uporabila Komisija, pa naj bi pripeljale do izkrivljanja primerjav cen in do napačne pozitivne ugotovitve obstoja dampinga, saj naj ne bi bilo mogoče izključiti, da je Komisija opravila nepošteno primerjavo brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za vojaško ali jedrsko rabo, in izvoza brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za običajno komercialno rabo, ki ga je izvedla družba Zhejiang.

98

Družba Zhejiang tako trdi, da je Splošno sodišče v točki 205 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da primerljiva prodaja na indijskem domačem trgu ne vključuje posebnih vrst jekla, običajno uporabljenih za posebne vojaške ali jedrske izdelke, čeprav so indijski proizvajalci, proizvajalci Združenih držav in proizvajalci Unije, ki so izpolnili vprašalnike v postopku pregleda, priznali, da proizvajajo brezšivne cevi iz nerjavnega jekla, namenjene za vojaško ali jedrsko rabo, iz običajnih vrst jekla. Družba Zhejiang poleg tega navaja, da je predložila zapriseženo izjavo strokovnjaka, ki je v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 208 izpodbijane sodbe, dovolj natančno potrdil, da se običajne vrste jekla lahko uporabljajo pri proizvodnji brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za jedrsko rabo, čeprav sta prodajna cena in strošek jedrskih izdelkov veliko višja kot pri običajnih izdelkih.

99

Družba Zhejiang na eni strani meni, da Komisija na podlagi nepreverjenih informacij indijskega proizvajalca izvoznika ni mogla sklepati, da ta ne proizvaja brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za jedrsko ali vojaško rabo, iz običajnih vrst jekla, glede na to, da brošura tega proizvajalca izvoznika ne izključuje, da bi take izdelke lahko proizvajal. Na drugi strani trdi, da Komisija dokaznega bremena glede take možnosti nikakor ne more prenesti nanjo. Družba Zhejiang poleg tega meni, da je Splošno sodišče v točki 207 izpodbijane sodbe napačno razlagalo njene trditve, ki se niso nanašale na ceno izdelkov, temveč na višje proizvodne stroške, ki jih je Komisija upoštevala pri določitvi koeficientov, uporabljenih za prilagoditev normalne vrednosti v obravnavanem primeru.

100

Družba Zhejiang še meni, da prilagoditev iz člena 2(10)(k) Uredbe 2016/1036 zaradi napačne izbire strukture PCN ni bila več mogoča. V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 195 izpodbijane sodbe, družba Zhejiang meni, da je dokazala, da so se bistvene razlike v proizvodnih stroških odražale v prodajnih cenah izdelkov, tako da je bila prilagoditev nujna. Komisija naj tako ne bi upoštevala spremembe okoliščin, do katere je prišlo med postopkom pregleda, zaradi česar naj bi Splošno sodišče s tem, da ni ugotovilo take opustitve, kršilo tako sodno prakso glede posebnih odborov in pritožbenega organa STO kot tudi sodbo z dne 19. septembra 2013, Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials/Svet (C‑15/12 P, EU:C:2013:572), v skladu s katero Komisija – če v fazi pregleda metoda, ki je bila uporabljena v prvotni preiskavi, ni v skladu s členom 2 Uredbe 2016/1036 – te metode ne sme več uporabljati.

101

Komisija izpodbija utemeljenost tretjega pritožbenega razloga.

102

Najprej, trditve družbe Zhejiang, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je napačno uporabilo člen 2(10) in (11) ter člen 11(9) Uredbe 2016/1036, ni mogoče sprejeti.

103

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z besedilom člena 11(9) Uredbe 2016/1036 Komisija pri vseh preiskavah, povezanih s pregledom, če se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodo kot pri prvotni preiskavi, na podlagi katere je bila zadevna protidampinška dajatev določena, zlasti ob upoštevanju določb člena 2 te uredbe.

104

Izjemo, ki institucijam Unije omogoča, da v postopku pregleda, ki se izvaja na podlagi člena 11(2) Uredbe 2016/1036, uporabijo drugačno metodo kot pri prvotni preiskavi, če so se okoliščine spremenile, je treba tako nujno razlagati ozko, saj je treba odstopanje ali izjemo od splošnega pravila razlagati restriktivno (sodba z dne 19. septembra 2013, Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials/Svet, C‑15/12 P, EU:C:2013:572, točka 17 in navedena sodna praksa).

105

Splošno sodišče pa je v točki 202 izpodbijane sodbe navedlo, da je Komisija, ker se okoliščine niso spremenile, uporabila enako metodo kot v preiskavi, na podlagi katere je bila naložena protidampinška dajatev, kot se zahteva s členom 11(9) Uredbe 2016/1036.

106

Institucije Unije so seveda tiste, ki morajo za uporabo drugačne metode kot pri prvotni preiskavi dokazati, da so se okoliščine spremenile (sodba z dne 19. septembra 2013, Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials/Svet, C‑15/12 P, EU:C:2013:572, točka 18), vendar je treba ugotoviti, da se Komisija v obravnavani zadevi ni niti sklicevala na spremembo okoliščin niti ni uporabila drugačne metode.

107

Dalje, zavrniti je treba tudi trditve družbe Zhejiang, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ker je ugotovilo, prvič, da družba Zhejiang ni dokazala, da je bila pri cenah cevi, proizvedenih z vročim prediranjem in z vročim ekstrudiranjem, upoštevana bistvena razlika v proizvodnih stroških, in drugič, da primerljiva prodaja na indijskem domačem trgu ne vključuje posebnih vrst jekla, običajno uporabljenih za posebne vojaške ali jedrske izdelke.

108

Iz listin iz spisa namreč ne izhaja očitno nobeno izkrivljanje dejstev, kot se zahteva s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 66 te sodbe. Splošno sodišče je, na prvem mestu, v točki 205 izpodbijane sodbe na eni strani obrazložilo zavrnitev navedb družbe Zhejiang v zvezi s tem, da naj bi indijski proizvajalec izvoznik proizvajal posebne vrste jekla za jedrsko in vojaško rabo, pri čemer je menilo, da sklicevanje na njegovo brošuro, v kateri je na splošno omenjen jedrski in vojaški sektor, ne zadostuje za ugotovitev, da ta take izdelke dejansko proizvaja. Splošno sodišče je na drugi strani ugotovilo, da s sklicevanjem na proizvajalce Unije in Združenih držav ni mogoče utemeljiti navedb družbe Zhejiang glede proizvodnje takih izdelkov v Indiji.

109

Sklicevanje Splošnega sodišča v točki 207 izpodbijane sodbe na „cene“ namesto na „stroške“ proizvajalcev Združenih držav ne povzroča dvomov o ugotovitvah iz točk 205 in 206 te sodbe in zato ni upoštevno.

110

Splošno sodišče je, na drugem mestu, v točki 208 izpodbijane sodbe, ne da bi se izreklo o dopustnosti zaprisežene izjave strokovnjaka, ki jo je družba Zhejiang predložila v pozni fazi postopka, ugotovilo, da navedena izjava, ki je bila izražena na splošno, ne more povzročiti dvoma o njegovih ugotovitvah v zvezi z značilnostmi PCN.

111

Na tretjem in zadnjem mestu, v zvezi s tem, da naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo bistvenih razlik v proizvodnih stroških, ki so se odražale v prodajnih cenah različnih vrst zadevnih izdelkov, je iz točke 195 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče najprej ugotovilo, da proizvodne metode, ki so bile uporabljene za vsako vrsto izdelkov, načeloma niso upoštevne, ker je primerjalna točka vrsta končnega izdelka, ne glede na proizvodne metode, uporabljene za njegovo proizvodnjo.

112

Splošno sodišče je nato ugotovilo, da družba Zhejiang pred njim ni niti trdila niti dokazala, da bi zatrjevane razlike v proizvodnih metodah vplivale na identiteto ali podobnost zadevnih vrst izdelkov.

113

Iz tega izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot deloma očitno nedopusten in zavrniti kot deloma očitno neutemeljen.

114

Družba Zhejiang trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 230 do 232, 234, 236, 239, 241 in od 245 do 251 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva, ker ni ugotovilo, da je bila metodologija, ki jo je Komisija sprejela za določitev koeficientov, uporabljenih za normalno vrednost brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla brez neposrednega ujemanja s PCN, napačna in da ni zagotavljala poštene normalne vrednosti za družbo Zhejiang v skladu s členom 2 Uredbe 2016/1036.

115

Družba Zhejiang meni, na prvem mestu, da je Splošno sodišče v točkah od 230 do 232 izpodbijane sodbe kršilo člen 2(10) in (11) ter člen 20(2) in (4) Uredbe 2016/1036, ker je strjeno zavrnilo njene trditve glede bistvenih pomanjkljivosti pri načinu, ki ga je Komisija izbrala za izračun stopnje dampinga za večino izdelkov družbe Zhejiang, izvoženih v Unijo, ki niso bili neposredno primerljivi z brezšivnimi cevmi iz nerjavnega jekla, ki jih indijski proizvajalec izvoznik prodaja na domačem trgu v Indiji.

116

Družba Zhejiang meni, na drugem mestu, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva, ker je v točki 234 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija informacije glede brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, ki spadajo v vrsto „zaščitnih in proizvodnih varjenih cevi, ki se uporabljajo pri pridobivanju nafte ali plina“, pri katerih je bila podlaga za določitev normalne vrednosti prodaja proizvajalcev Unije, uporabila „kot dodatek“. Po mnenju družbe Zhejiang bi morala Komisija na eni strani uporabiti merilo „običajnega poteka trgovanja“. Na drugi strani naj bi Komisija potrdila, da je za določitev normalne vrednosti teh izdelkov uporabila podatke, ki so jih predložili proizvajalci Unije, ne da bi uporabila izraz „dodatek“, zato družba Zhejiang meni, da je Komisija uporabila prodajno ceno PCN, ki je specifična za Unijo. Vendar je Komisija po navedbah družbe Zhejiang priznala, da je normalno vrednost navedene PCN konstruirala, ne da bi pojasnila, kako je to storila. Družba Zhejiang na eni strani šteje, da člen 2(7) Uredbe 2016/1036 določa hierarhijo metod za določitev normalne vrednosti in ne dovoljuje uporabe informacij „kot dodatka“. Na drugi strani meni, da ti presplošni izrazi Komisiji omogočajo, da odstopa od različnih možnosti iz člena 2(7) Uredbe 2016/1036, ki se vse nanašajo na normalno vrednost, vključno s konstruirano normalno vrednostjo, in ne na nedoločene elemente prodajnih cen v Uniji.

117

Družba Zhejiang meni, na tretjem mestu, da je Splošno sodišče v točki 236 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva glede uporabe koeficientov proizvajalcev Unije in Združenih držav za prodajne cene indijskega proizvajalca izvoznika. Družba Zhejiang tako trdi, da je Komisiji predložila več dokazov, vključno z zapriseženo izjavo, ki dokazujejo, da so proizvodni stroški brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za jedrsko ali vojaško rabo, veliko višji od proizvodnih stroškov brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za običajno rabo. Zato ugotavlja, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ko je v točki 239 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je zgolj predložila nepodkrepljene navedbe, ker je trdila, da cevi, namenjene za jedrsko ali vojaško rabo, povzročajo veliko višje proizvodne stroške kot brezšivne cevi iz nerjavnega jekla, namenjene za običajno komercialno rabo.

118

Družba Zhejiang trdi, na četrtem mestu, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ko je v točki 241 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je imela Komisija dve možnosti za določitev koeficientov, ki jih je treba uporabiti, in da je ob izvrševanju svoje široke diskrecijske pravice odločila, da ne bo uporabila alternativne metode, ki jo je predlagala družba Zhejiang. Poleg tega naj bi v točkah od 245 do 251 izpodbijane sodbe prišlo do napačnih zaključkov. Po mnenju družbe Zhejiang je bila uporaba seznamov standardnih stroškov in cen industrije Unije in Združenih držav edina možnost, ki jo je imela Komisija na voljo za določitev koeficientov, ki ne bi bili napihnjeni zaradi višjih proizvodnih stroškov brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za vojaško ali jedrsko rabo, v Združenih državah in v Uniji. Po opozorilu glede različnih elementov, ki vplivajo na stroške PCN, družba Zhejiang zatrjuje, da je Komisija samovoljno in neutemeljeno napihnila koeficiente za vrsto jekla in končno obdelavo, medtem ko se koeficienti, ki jih je uporabila Komisija, nanašajo tudi na razlike med PCN glede zunanjega premera, debeline stene in številnih drugih elementov PCN, ki naj jih Komisija pri določitvi razlike v stroških za vrsto jekla in končno obdelavo ne bi izključila. Družba Zhejiang predlaga pravilno metodologijo, ki omogoča ugotovitev negativnega dampinga, in navaja, da je nepravilna metodologija, ki jo je Komisija uporabila pri določitvi koeficientov, vplivala na vsaj dve tretjini njenega celotnega izvoza.

119

Komisija izpodbija utemeljenost četrtega pritožbenega razloga.

120

Na prvem mestu, treba je navesti, da je iz točk 230 in 231 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče zavrnilo trditve družbe Zhejiang, s katerimi je ta želela dokazati napako pri izračunu stopnje dampinga za večino njenega izvoza v Unijo, ker ta izvoz po njenem mnenju ni bil neposredno primerljiv z brezšivnimi cevmi iz nerjavnega jekla, ki jih indijski proizvajalec izvoznik prodaja na domačem trgu v Indiji.

121

Ker naj bi te trditve v bistvu temeljile na enakem razlogovanju kot trditve, ki jih je družba Zhejiang navedla v utemeljitev svojega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev njene pravice do obrambe, je treba šteti, da jih je Splošno sodišče zavrnilo, ne da bi pri tem napačno uporabilo pravo.

122

Na drugem mestu, treba je navesti, da družba Zhejiang napačno razume točko 234 izpodbijane sodbe.

123

V zvezi s tem je Splošno sodišče v odgovor na trditev družbe Zhejiang, da bi se Unija lahko uporabila kot „primerljiva država“, ugotovilo, da je Komisija za primerljivo državo izbrala Indijo in da je bila „prodaja proizvajalcev Unije za dve PCN, na kateri se je sklicevala družba [Zhejiang], uporabljena le kot dodatek“. S temi besedami je Splošno sodišče zgolj opozorilo na dejstvo, da se je Komisija oprla na podatke proizvajalcev Unije le glede tistih PCN, za katere ni bilo podobnih PCN, ki jih je prodal indijski proizvajalec izvoznik.

124

Na tretjem mestu, v zvezi s trditvijo družbe Zhejiang glede uporabe merila „običajnega poteka trgovanja“ je treba navesti, da družba Zhejiang v zvezi s tem ni navedla podrobno, v katerih točkah izpodbijane sodbe naj bi bilo pravo napačno uporabljeno, tako da ta trditev v fazi pritožbe ni dopustna.

125

Navedena trditev poleg tega nikakor ni utemeljena, saj se člen 2(7)(a) Uredbe 2016/1036 ne nanaša na merilo „običajnega poteka trgovanja“.

126

Na četrtem mestu, treba je zavrniti trditev družbe Zhejiang, da je Splošno sodišče v točki 236 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva, ker je ugotovilo, da je Komisija uporabila prilagojene cene indijskega proizvajalca izvoznika za izvoz brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla družbe Zhejiang, ki spadajo v vrsto „zaščitnih in proizvodnih varjenih cevi, ki se uporabljajo pri pridobivanju nafte ali plina“.

127

V nasprotju s tem, kar navaja družba Zhejiang, je Splošno sodišče v zvezi s tem na eni strani ugotovilo, da so bili koeficienti določeni na podlagi proizvodnih stroškov proizvajalcev iz Združenih držav oziroma Unije in uporabljeni za prodajne cene indijskega proizvajalca izvoznika.

128

Na drugi strani je Splošno sodišče zavrnilo trditev družbe Zhejiang, da je stopnja dampinga za večino njenih izvoženih izdelkov temeljila na podatkih iz Združenih držav oziroma Unije. V zvezi s tem je ugotovilo, da je določitev normalne vrednosti za večino izdelkov družbe Zhejiang, izvoženih v Unijo, temeljila na podatkih, ki jih je predložil indijski proizvajalec izvoznik, in da dejstvo, da je Komisija za prilagoditev normalne vrednosti vrste izdelka, ki je najbližja indijskemu proizvajalcu izvozniku, uporabila koeficiente, izračunane na podlagi proizvodnih stroškov proizvajalcev Unije oziroma Združenih držav, te ugotovitve ne more omajati.

129

Na petem mestu, v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, je treba trditev družbe Zhejiang, usmerjeno zoper točko 239 izpodbijane sodbe, v fazi pritožbe zavreči kot nedopustno.

130

Ker družba Zhejiang izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča, da njene trditve, s katerimi je želela dokazati, da brezšivne cevi iz nerjavnega jekla, namenjene za jedrsko ali vojaško rabo, tudi če so izdelane iz navadnega jekla, povzročajo veliko višje proizvodne stroške kot proizvodnja brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, namenjenih za komercialno rabo, niso utemeljene, ter ugotovitev, da sklicevanje na več prilog Splošnemu sodišču ni omogočilo, da bi natančno opredelilo navedene tožbene razloge in trditve, ne da bi dokazala, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, je treba namreč šteti, da želi družba Zhejiang v bistvu doseči, da Sodišče presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, nadomesti s svojo.

131

Na šestem mestu, trditev družbe Zhejiang, da je bila uporaba seznamov standardnih stroškov in cen industrije Unije in Združenih držav edina možnost, ki jo je imela Komisija na voljo za pravilno določitev koeficientov, ki jih je treba uporabiti, je treba zavrniti kot neutemeljeno.

132

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah 241 in 242 izpodbijane sodbe, ne da bi storilo napako, ugotovilo, da razumnosti prilagoditve in poštenosti primerjave, do katere je pripeljala prilagoditev, ki je temeljila na tej oceni, ni mogoče presojati glede na obstoj ali neobstoj primernejših alternativnih metod. Tako je Splošno sodišče, ki je pojasnilo, zakaj Komisija ni uporabila alternativnih metod, ugotovilo, da družba Zhejiang ni dokazala nobene nezakonitosti metode, ki jo je uporabila Komisija.

133

Na sedmem in zadnjem mestu, izpodbijanje točk od 245 do 251 izpodbijane sodbe s strani družbe Zhejiang je treba v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, v fazi pritožbe zavreči kot nedopustno, saj se s tem izpodbijanjem želi v bistvu doseči, da Sodišče presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, nadomesti s svojo, ne da bi bila pri tem dokazana napačna uporaba prava ali izkrivljanje.

134

Iz tega izhaja, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.

135

Družba Zhejiang trdi, da je Splošno sodišče v točkah 268 in 269 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je v svoje ugotovitve o vplivu nelojalnega nižanja cen brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla družbe Zhejiang na Unijo vključilo cene, ki jih industrija Unije zaračunava za cevi, namenjene za vojaško ali jedrsko rabo, in cene brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla družbe Zhejiang, ki se uporabljajo v carinskih postopkih aktivnega oplemenitenja, s čimer sta bila kršena člen 3(2), (3), (5) in (6) ter člen 11(2) Uredbe 2016/1036.

136

Družba Zhejiang v zvezi s tem navaja, da se je med postopkom pregleda uvoz brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla s Kitajske v Unijo zmanjšal v primerjavi z uvozom iz Indije. Družba Zhejiang se je tako sklicevala na dejstvo, da so bile njene cene brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla nižje od cen indijskega izvoza brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla v Unijo v istem obdobju. Družba Zhejiang, ki se sklicuje na statistične podatke, ki kažejo, da so bile izvozne cene kitajskih brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla vedno višje od izvoznih cen indijskih brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, izvoženih v Unijo, meni, da je Komisija storila napako, ker je svojo oceno škode, povzročene industriji Unije, in verjetnost ponovitve te škode oprla na nelojalno nižanje cen kitajskih izvoznikov brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla v primerjavi s cenami industrije Unije. Splošno sodišče naj bi s tem, da je v točki 267 izpodbijane sodbe to presojo potrdilo, tudi napačno uporabilo pravo.

137

Poleg tega je Splošno sodišče po mnenju družbe Zhejiang storilo napako, ker je v točki 269 izpodbijane sodbe odobrilo pristop Komisije, v skladu s katerim uvoz iz Indije ali drugih tretjih držav ni bil edini dejavnik, ki je industriji Unije v obdobju preiskave v zvezi s pregledom povzročil škodo. Ta družba meni, da je Splošno sodišče z navedbo, da največje odstopanje, na katero se je sklicevala družba Zhejiang, izhaja iz neupoštevanja cene uvoza v okviru postopka aktivnega oplemenitenja, prezrlo dejstvo, da brezšivne cevi iz nerjavnega jekla družbe Zhejiang, za katere se uporablja postopek aktivnega oplemenitenja, nikoli niso bile uvožene v Unijo in nikoli niso bile dane v prosti promet na trgu Unije. Na podlagi tega sklepa, da je Splošno sodišče v točkah 268 in 269 izpodbijane sodbe s tem, da je v svoje ugotovitve o nelojalnem nižanju cen vključilo cene, ki jih je družba Zhejiang zaračunavala za brezšivne cevi iz nerjavnega jekla, ki se uporabljajo v okviru carinskega postopka aktivnega oplemenitenja, napačno uporabilo pravo.

138

Komisija izpodbija utemeljenost petega pritožbenega razloga.

139

Trditve družbe Zhejiang – da je Splošno sodišče v točki 269 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da uvoz iz Indije ali drugih tretjih držav ni bil edini dejavnik, ki je industriji Unije v obdobju preiskave v zvezi s pregledom povzročil škodo, in da je zato njene trditve zavrnilo – ni mogoče sprejeti.

140

Splošno sodišče je namreč v točkah 267 do 269 izpodbijane sodbe navedlo, da je ugotovitev obstoja in verjetnosti ponovitve škode industriji Unije temeljila na stopnjah nelojalnega nižanja cen kitajskega uvoza in da je Komisija v okviru različnih vzročnih dejavnikov škode upoštevala indijski uvoz. Poleg tega je Splošno sodišče preučilo trditve družbe Zhejiang, s katerimi je ta želela navedeno ugotovitev izpodbijati, in jih zavrnilo.

141

Ker ni bila dokazana nobena napaka pri uporabi prava in nobeno izkrivljanje dejstev, je treba v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, ugotoviti, da želi družba Zhejiang s svojimi trditvami v bistvu doseči, da Sodišče presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, nadomesti s svojo, tako da te trditve v fazi pritožbe niso dopustne.

142

Poleg tega je treba navesti, da trditev družbe Zhejiang – da je Splošno sodišče v točki 269 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da največje odstopanje med ceno indijskega uvoza in ceno kitajskega uvoza, na katerega se je sklicevala, izhaja iz neupoštevanja cene uvoza v okviru postopka aktivnega oplemenitenja, čeprav v Unijo nikoli ni uvažala brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, za katere se uporablja postopek aktivnega oplemenitenja – temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

143

V zvezi s tem je treba navesti, da se Splošno sodišče v navedeni točki ni sklicevalo na uvoz družbe Zhejiang, temveč na kitajski uvoz na splošno. Splošno sodišče je tako zavrnilo trditev družbe Zhejiang, da je bila cena indijskega uvoza vedno „precej“ nižja od cene kitajskega uvoza, in ugotovilo, da je bila povprečna cena indijskega uvoza, čeprav je bila nižja od povprečne cene kitajskega uvoza, v obdobju preiskave v zvezi s pregledom zelo blizu zadnjenavedeni in da je največje odstopanje, na katero se je sklicevala družba Zhejiang, izhajalo iz neupoštevanja cene uvoza v okviru postopka aktivnega oplemenitenja.

144

Iz vseh zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba peti pritožbeni razlog in posledično pritožbo v celoti zavrniti.

145

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

146

Ker je Komisija v obravnavani zadevi predlagala, naj se družbi Zhejiang naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: