–

za Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank G. J. Oudenes in H. van der Most, agenta,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in P. Huurnink, agentki,

–

za Evropsko komisijo D. Martin in F. van Schaik, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 11(3)(a) in (e) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru dveh sporov, in sicer, prvič, med Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank (upravni odbor zavoda za socialno zavarovanje, Nizozemska) (v nadaljevanju: SVB) in X ter, drugič, med Y in SVB, ker je navedeni organ X in Y zavrnil dodelitev socialnih dajatev na podlagi nizozemskega sistema socialne varnosti.

3

Cilj Uredbe št. 883/2004, ki je začela veljati 20. maja 2004, je koordinacija nacionalnih sistemov socialne varnosti. V skladu z njenim členom 91 se ta uredba uporablja od datuma začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL 2009, L 284, str. 1), to je od 1. maja 2010.

4

Člen 1 Uredbe št. 883/2004 določa:

„V tej uredbi:

[…]“

5

Naslov II te uredbe, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, med drugim vsebuje člen 11 navedene uredbe, naslovljen „Splošna pravila“, ki v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.

2.   V tem naslovu se šteje, da osebe, ki prejemajo denarne dajatve zaradi ali kot posledico svoje dejavnosti zaposlene ali samozaposlene oseba, opravljajo navedeno dejavnost. To pa ne velja za invalidske pokojnine, starostne pokojnine ali pokojnine preživelih oseb ali za pokojnine za nesrečo pri delu ali poklicno bolezen ali za denarne dajatve za bolezen za neomejeno obdobje.

3.   V skladu s členi 12 do 16 velja:

6

Člen 6 Algemene Ouderdomswet (zakon o splošnem pokojninskem zavarovanju) z dne 31. maja 1956 (Stb. 1956, št. 281) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: AOW), določa:

„1.   V skladu z določbami tega zakona je oseba še naprej zavarovana, če še ni dopolnila upokojitvene starosti in

[…]

3.   Ne glede na odstavka 1 in 2 se lahko kategorija zavarovanih oseb razširi ali omeji s splošnim upravnim ukrepom.“

7

Člen 6a AOW določa:

„Po potrebi z odstopanjem od člena 6 in na njem temelječih predpisov se:

8

Iz člena 13(1) AOW izhaja, da se znesek pokojnine zmanjša za 2 % za vsako koledarsko leto, v katerem prejemnik pokojnine po dopolnjenem 15. letu in pred dopolnjenim 65. letom starosti ni bil zavarovan.

9

Člen 6 Algemene Kinderbijlagwet (splošni zakon o družinskih dajatvah) z dne 26. aprila 1962 (Stb. v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: AKW), z enakim besedilom povzema člen 6 AOW.

10

Člen 6a AKW določa:

„Po potrebi z odstopanjem od člena 6 in na njem temelječih predpisov:

11

Člen 6 Besluit uitbreiding en beperking kring verzekerden volksverzekeringen 1999 (odlok o razširitvi in omejitvi kroga zavarovancev iz socialnega zavarovanja) z dne 24. decembra 1998 (Stb. 1998, št. 746) (v nadaljevanju: BUB) z naslovom „Začasna prekinitev dela na Nizozemskem“ določa:

„Oseba, ki ne prebiva na Nizozemskem, vendar dela izključno na Nizozemskem in katere delo je začasno prekinjeno:

ostaja zavarovana v okviru sistema socialne varnosti.“

12

X, nizozemska državljanka s stalnim prebivališčem v Nemčiji, je 14. januarja 2013 na Nizozemskem začela opravljati dejavnost zaposlene osebe prek agencije za zagotavljanje začasnega dela. V pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s to agencijo, je bilo določeno, da se delovno razmerje začne ob dejanskem začetku napotitve na delo in se po samem zakonu konča takoj, ko navedena napotitev na zahtevo podjetja uporabnika preneha.

13

X je v okviru te pogodbe opravila več napotitev v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, med katerimi so bila obdobja, od katerih je najdaljše trajalo od 19. oktobra 2013 do 30. marca 2014, najkrajši pa od 20. do 25. septembra 2014 in od 23. do 28. januarja 2015.

14

V teh obdobjih je bila X prostovoljka na Nizozemskem in je neodplačno skrbela za družino. Opravljala je tudi gospodinjska dela za svoja sinova, za kar je prejela zelo majhno plačilo.

15

SVB je z odločbo z dne 6. julija 2015 X na njeno zahtevo poslal seznam pokojninskih dajatev, ki ji bodo pripadale na podlagi AOW, iz katerega je razvidno, da je zadevna oseba 30. januarja 2015 zbrala 82 % polne starostne pokojnine na podlagi AOW. SVB je v zvezi s tem štel, da je bila X, ker je stalno prebivala v Nemčiji, na podlagi nizozemskega sistema socialne varnosti zavarovana le v obdobjih, ko je dejansko delala za agencijo za zagotavljanje začasnega dela na Nizozemskem, ne pa tudi v obdobjih med napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela.

16

Ker je bila pritožba X zoper to odločbo z odločbo SVB z dne 21. decembra 2015 zavrnjena kot neutemeljena, je ta oseba vložila tožbo pri rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska).

17

To sodišče je s sodbo z dne 3. oktobra 2016 SVB naložilo sprejetje nove odločbe. Ob sklicevanju zlasti na sodbo z dne 23. aprila 2015, Franzen in drugi (C‑382/13, EU:C:2015:261), je razsodilo, da je treba obdobja med napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, ki jih je opravila X, obravnavati kot obdobja dopusta ali brezposelnosti v smislu člena 6 BUB, tako da se je za X v navedenih obdobjih uporabljala nizozemska zakonodaja.

18

SVB je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče v tej zadevi.

19

To predložitveno sodišče navaja, da X v Nemčiji ni dopolnila zavarovalne dobe, zato v tej državi članici ni upravičena do starostne pokojnine.

20

Y, poljski državljan, ki s svojo družino stalno prebiva na Poljskem, je 16. julija 2007 začel opravljati dejavnost zaposlene osebe na Nizozemskem prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, s katero je sklenil zaporedne pogodbe o zaposlitvi, med katerimi je bilo več obdobij.

21

Y je 20. julija 2015 z navedeno agencijo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za osem mesecev, v kateri je bilo določeno, da mora Y, če delo v podjetju uporabniku preneha, med trajanjem navedene pogodbe sprejeti primerno nadomestno delo in da bo ta pogodba prenehala, če bo delo zavrnil ali ne bo več pripravljen delati. Ker se je to zgodilo, je pogodba prenehala 31. decembra 2015.

22

Y, ki ni delal od 1. januarja do 7. februarja 2016, je 8. februarja 2016 z isto agencijo sklenil novo pogodbo o zaposlitvi.

23

SVB je z odločbo z dne 29. marca 2016 Y obvestil, da za januar in februar 2016 ni upravičen do družinskega dodatka na podlagi nizozemskega sistema socialne varnosti, ker na prvi delovni dan obeh mesecev na Nizozemskem ni opravljal poklicne dejavnosti.

24

Ker je SVB z odločbo z dne 20. maja 2016 pritožbo Y zavrnil, je ta vložil tožbo pri rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu).

25

To sodišče je s sodbo z dne 5. januarja 2017 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Štelo je, da je pogodba o zaposlitvi z dne 20. julija 2015 prenehala v obdobju med 1. januarjem in 7. februarjem 2016, in pojasnilo, da ni bilo dokazano, da je bil v okviru te pogodbe določen plačani ali neplačani dopust. Zato to obdobje ni moglo pomeniti začasne prekinitve dela v smislu člena 6 BUB.

26

Y je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev), ki je predložitveno sodišče.

27

Predložitveno sodišče navaja, da sta bila X in Y v obdobjih, v katerih sta opravljala napotitve v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela na Nizozemskem, zavarovana na podlagi AOW oziroma AKW in da se spora o glavni stvari nanašata na vprašanje, ali je njuna vključitev v nizozemski sistem socialne varnosti v obdobjih med navedenimi napotitvami prenehala. To sodišče meni, da je za to treba določiti zakonodajo, ki se na podlagi Uredbe št. 883/2004 uporablja v teh obdobjih.

28

V zvezi s tem opozarja, da v skladu s členom 11(1) Uredbe št. 883/2004 za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice, ki se določi v skladu z določbami člena 11(3) navedene uredbe.

29

Predložitveno sodišče meni, da mora za uporabo člena 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004 obstajati dejavnost ali enakovreden položaj v smislu člena 1(a) te uredbe, ki se kot tak obravnava v zakonodaji s področja socialne varnosti države članice, v kateri taka dejavnost ali enakovreden položaj obstaja.

30

Vendar naj v obravnavanem primeru položaja X in Y med njunima napotitvama na delo ne bi bila dejavnosti zaposlene osebe v smislu člena 1(a) Uredbe št. 883/2004. Na podlagi nizozemskega prava namreč dejavnosti, ki jih je X v teh obdobjih opravljala na Nizozemskem, ni mogoče šteti za dejavnosti zaposlene osebe. Prav tako naj Y na podlagi navedenega nizozemskega prava v navedenih obdobjih ne bi opravljal dejavnosti zaposlene osebe, saj je njegova pogodba o zaposlitvi takrat že prenehala. Poleg tega naj ne bi bil predhodno dogovorjen noben neplačani dopust in naj bi bila pogodba o zaposlitvi z dne 8. februarja 2016 sklenjena za obdobje, ki je presegalo datum prenehanja, prvotno določen v prejšnji pogodbi o zaposlitvi.

31

Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali je položaja X in Y v obdobjih med njunimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela mogoče šteti za „enakovredna položaja“ v smislu člena 1(a) Uredbe št. 883/2004.

32

V zvezi s tem poudarja, da v obdobjih med napotitvami X in Y v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela delovno razmerje ni več obstajalo, tako da ni mogoče šteti, da sta bili ti osebi v teh obdobjih delavca v smislu nizozemskega prava.

33

Predložitveno sodišče dodaja, da – kot izhaja iz sodbe z dne 19. septembra 2019, van den Berg in drugi (C‑95/18 in C‑96/18, EU:C:2019:767) – državi članici zaposlitve ni treba uporabiti svoje zakonodaje o socialni varnosti za delavca migranta, ki stalno prebiva na ozemlju druge države članice, za obdobja, v katerih zanj na podlagi naslova II Uredbe št. 883/2004 velja zakonodaja o socialni varnosti zadnjenavedene države članice, čeprav ta zakonodaja temu delavcu ne podeljuje nobene pravice do starostne pokojnine ali družinskih dodatkov. Zato naj dejstvo, da zadevni osebi v državi članici svojega stalnega prebivališča nista imeli pravice do podobnih dajatev, ne bi bilo upoštevno.

34

Vendar predložitveno sodišče dvomi, da je treba zakonodajo, ki se uporablja v obdobjih med napotitvami X in Y v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, določiti na podlagi člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004.

35

V zvezi s tem trdi, da iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz točke 50 sodbe z dne 23. aprila 2015, Franzen in drugi (C‑382/13, EU:C:2015:261), ki je bila izdana v okviru Uredbe (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, ki je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) Evropskega parlamenta in Sveta št. 1992/2006 z dne 18. decembra 2006 (UL 2006, L 392, str. 1), in ki naj bi jo bilo mogoče prenesti v okvir Uredbe št. 883/2004, izhaja, da osebe, ki običajno opravljajo poklicno dejavnost v državi članici, spadajo na področje uporabe člena 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004, dokler dokončno ali začasno ne prenehajo opravljati te dejavnosti, in da ta zakonodaja zanje velja tudi v dneh, ko te dejavnosti dejansko ne opravljajo. Zato naj okoliščina, da obstaja delovno razmerje, v zvezi s tem ne bi bila odločilna. Predložitveno sodišče zato ne izključuje, da obdobja med napotitvami X in Y v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela dejansko ne pomenijo prenehanja njune dejavnosti zaposlenih oseb na Nizozemskem. Sprašuje se o elementih, ki jih je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti glede roka, od katerega je treba šteti, da oseba, kot sta X ali Y, v državi članici zaposlitve ni več v delovnem razmerju.

36

Vendar predložitveno sodišče poudarja, da je iz točke 51 navedene sodbe razvidno tudi, da za osebo takoj velja zakonodaja države stalnega prebivališča, če ne opravlja plačanega dela in ni v delovnem razmerju, čeprav je v državi zaposlitve le začasno prenehala delati, pri čemer je edina izjema primer, v katerem zadevna oseba prejema dajatev v smislu člena 11(2) Uredbe št. 883/2004.

37

Ob upoštevanju teh elementov je Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38

Predložitveno sodišče s tremi vprašanji za predhodno odločanje, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 11(3)(a) in (e) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da za osebo, ki stalno prebiva v eni državi članici in prek agencije za zagotavljanje začasnega dela s sedežem v drugi državi članici opravlja napotitve na začasno delo na ozemlju te druge države članice, v obdobjih med navedenimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela velja nacionalna zakonodaja njene države članice zaposlitve, ali pa tako, da za tako osebo v navedenih obdobjih velja nacionalna zakonodaja njene države članice stalnega prebivališča.

39

V skladu z ustaljeno sodno prakso določbe naslova II Uredbe št. 883/2004, katerega del je člen 11(3) te uredbe, tvorijo popoln in enoten sistem kolizijskih pravil, katerih cilj je ta, da za delavce, ki se gibljejo v Uniji, velja sistem socialne varnosti le ene države članice, da se tako preprečijo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko iz tega izhajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 20. maja 2021, FORMAT Urządzenia i Montaże Przemysłowe, C 879/19, EU:C:2021:409, točka 30 in navedena sodna praksa).

40

Za to člen 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004 določa načelo, da za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v eni državi članici, velja zakonodaja s področja socialne varnosti te države članice.

41

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov, obstoj takega delovnega razmerja postane nepomemben le v izjemnem primeru iz člena 11(2) Uredbe št. 883/2004, ki osebe, ki prejemajo denarne dajatve iz naslova ali kot posledico dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, obravnava kot enakovredne osebam, ki opravljajo take dejavnosti.

42

V obravnavanem primeru pa je iz predložitvene odločbe razvidno, da X in Y v obdobjih med svojimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela nista prejemala dajatev iz člena 11(2) Uredbe št. 883/2004.

43

Zato je treba ugotoviti, ali je treba za X in Y šteti, da sta v navedenih obdobjih opravljala dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v smislu člena 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004.

44

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 1(a) Uredbe št. 883/2004 pojem „dejavnost zaposlene osebe“ opredeljuje kot katero koli dejavnost ali enakovreden položaj, ki se kot tak obravnava v zakonodaji s področja socialne varnosti države članice, v kateri taka dejavnost ali enakovreden položaj obstaja.

45

V obravnavanem primeru je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da je X svojo dejavnost opravljala na podlagi pogodbe o delu prek agencije za zagotavljanje začasnega dela za določen čas, ki je vsebovala klavzulo, na podlagi katere se je delovno razmerje začelo ob dejanskem začetku njene dejavnosti in končalo ob prenehanju te dejavnosti. Iz tega izhaja, da v obdobjih med njenimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela med X in agencijo za zagotavljanje začasnega dela ni obstajalo delovno razmerje.

46

Poleg tega, čeprav je bila X v teh obdobjih registrirana pri več nizozemskih agencijah za zagotavljanje začasnega dela, za te agencije ni opravila nobene napotitve v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela. V zvezi s prostovoljnim in gospodinjskim delom, ki ga je X v navedenih obdobjih opravljala na Nizozemskem, zadostuje ugotovitev, da teh dejavnosti po mnenju predložitvenega sodišča ni mogoče šteti za dejavnost zaposlene osebe ali enakovreden položaj v smislu nizozemske zakonodaje.

47

Kar zadeva Y, je iz predložitvene odločbe razvidno, da je ta svojo dejavnost za račun agencije za zagotavljanje začasnega dela opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je začela 20. julija 2015 in končala 31. decembra 2015, ter da je z isto agencijo sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, ki se je začela 8. februarja 2016. Tako je v obdobju med tema pogodbama, in sicer od 1. januarja do 7. februarja 2016, delovno razmerje med Y in agencijo za zagotavljanje začasnega dela prenehalo.

48

Iz tega izhaja, da X in Y zaradi prenehanja opravljanja poklicne dejavnosti v obdobjih med svojimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela nista opravljala dejavnosti zaposlene osebe niti nista bila v enakovrednem položaju v smislu nizozemske zakonodaje. Zato nista spadala na področje uporabe člena 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004, tako da zanju ni veljala nizozemska zakonodaja.

49

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s sodbo z dne 23. aprila 2015, Franzen in drugi (C‑382/13, EU:C:2015:261), na katero se sklicujeta Komisija in predložitveno sodišče. Sodišče je namreč v točkah 50 in 51 navedene sodbe razsodilo, da se zakonodaja države članice zaposlitve uporablja, dokler zadevna oseba opravlja poklicno dejavnost na ozemlju te države članice, da pa za osebe, ki so dokončno ali začasno prenehale opravljati poklicno dejavnost, velja zakonodaja države članice, v kateri stalno prebivajo. Iz tega izhaja, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 82 in 84 sklepnih predlogov, da je za uporabo zakonodaje države članice zaposlitve vedno potreben obstoj neprekinjenega delovnega razmerja. Konkretna pravila za opravljanje dela, kot je okoliščina, da se delo opravlja s krajšim delovnim časom ali občasno oziroma da so iz njega izhajajoče konkretne obveznosti začasno prekinjene, niso upoštevna, ker ne vplivajo na neprekinjenost delovnega razmerja.

50

V teh okoliščinah in ob upoštevanju ugotovitve iz točke 48 te sodbe sta X in Y v obdobjih med napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela spadala na področje uporabe člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, ki je podredno pravilo, ki se uporablja za vse osebe, ki so v položaju, ki ga posebej ne urejajo druge določbe te uredbe, s katero je uveden celovit sistem za določitev zakonodaje, ki se uporablja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Inspecteur van de Belastingdienst, C‑631/17, EU:C:2019:381, točka 31).

51

Ta določba namreč predpisuje, da za vsako drugo osebo, za katero se pododstavki od (a) do (d) navedenega odstavka ne uporabljajo, velja zakonodaja države članice stalnega prebivališča, brez poseganja v druge določbe te uredbe, s katerimi se tej osebi jamčijo dajatve po zakonodaji ene ali več držav članic. Navedena določba se uporablja tako za osebe, ki so dokončno prenehale opravljati poklicno dejavnost, kot za osebe, ki so poklicno dejavnost prenehale opravljati le začasno (glej po analogiji sodbo z dne 11. novembra 2004, Adanez-Vega, C‑372/02, EU:C:2004:705, točka 24).

52

V obravnavanem primeru pa položaj X in Y v obdobjih med njunimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela ni ustrezal niti položaju iz člena 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004, kot je bilo predstavljeno v točkah od 45 do 48 te sodbe, niti položajem iz člena 11(3), od (b) do (d), te uredbe, saj se zadnjenavedene določbe nanašajo na javne uslužbence, brezposelne osebe in osebe, vpoklicane ali ponovno vpoklicane na služenje vojaškega roka ali na civilno služenje.

53

Zato je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 11(3)(a) in (e) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da za osebo, ki stalno prebiva v eni državi članici in prek agencije za zagotavljanje začasnega dela s sedežem v drugi državi članici opravlja napotitve na začasno delo na ozemlju te druge države članice, v obdobjih med navedenimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela velja nacionalna zakonodaja države članice, v kateri ta oseba stalno prebiva, če na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z agencijo za zagotavljanje začasnega dela, delovno razmerje v teh obdobjih preneha.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 11(3)(a) in (e) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti

je treba razlagati tako, da

za osebo, ki stalno prebiva v eni državi članici in prek agencije za zagotavljanje začasnega dela s sedežem v drugi državi članici opravlja napotitve na začasno delo na ozemlju te druge države članice, v obdobjih med navedenimi napotitvami v okviru dela prek agencije za zagotavljanje začasnega dela velja nacionalna zakonodaja države članice, v kateri ta oseba stalno prebiva, če na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z agencijo za zagotavljanje začasnega dela, delovno razmerje v teh obdobjih preneha.