Združeni zadevi C‑702/20 in C‑17/21

„DOBELES HES“ SIA (C‑702/20)

Sabiedrisko pakalpojumu regulēšanas komisija (C‑17/21)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Augstākā tiesa (Senāts))

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 12. januarja 2023

„Predhodno odločanje – Državne pomoči – Člen 107(1) PDEU – Nacionalna ureditev, ki javnemu subjektu nalaga obveznost, da se oskrbuje pri proizvajalcih električne energije iz obnovljivih virov po višji ceni, kot je tržna – Neizplačilo dela zadevne pomoči – Zahtevek za nadomestilo, ki sta ga ta proizvajalca vložila pri javnem organu, ki je ločen od tistega, ki je načeloma na podlagi te nacionalne ureditve to pomoč dolžan izplačati, in katerega proračun je namenjen le zagotovitvi njegovega delovanja – Nova pomoč – Obveznost priglasitve – Pomoč de minimis – Uredba (EU) št. 1407/2013 – Člen 5(2) – Kumulacija – Upoštevanje zneskov pomoči, ki so že bili prejeti v referenčnem obdobju na podlagi navedene nacionalne ureditve“

  1. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pomoči iz državnih sredstev – Pojem državnih sredstev – Javna politika podpore proizvajalcem električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije – Nadomestilo dodatnih stroškov, naloženih subjektu zaradi obveznosti nakupa presežkov proizvodnje po višji ceni, kot je tržna – Sredstva, pridobljena s pristojbino, naloženo končnim odjemalcem – Vključitev – Pogoji – Pristojbina, ki se lahko enači s parafiskalno dajatvijo – Zakonski okvir upravljanja in razdelitve tako pridobljenih sredstev – Stalen državni nadzor nad temi sredstvi – Alternativna pogoja

    (člen 107(1) PDEU)

    (Glej točke od 35 do 39, 42 in 43 ter točko 1 izreka.)

  2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vpliv na trgovino med državami članicami – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Javna politika podpore proizvajalcem električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije – Obveznost odkupa presežkov proizvodnje po višji ceni od tržne – Pomoč, ki lahko prizadene trgovino med državami članicami in izkrivlja pogoje konkurence – Uveljavitev pred popolno liberalizacijo trga električne energije – Nevplivanje

    (člen 107(1) PDEU)

    (Glej točke od 51 do 54 in točko 2 izreka.)

  3. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Preizkus združljivosti pomoči z notranjim trgom – Izključitev – Predložitev vseh elementov razlage prava Unije predložitvenemu sodišču – Razlaga pojma pomoči – Vključitev

    (člena 107(1) in 267 PDEU)

    (Glej točke od 56 do 58 in 97.)

  4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Odškodnina, s katero se odpravi škoda, ki jo je storila država in ki ji je bila naložena – Izključitev – Plačilo zneska, ki se sodno zahteva na podlagi nacionalne ureditve, s katero je bila uvedena pomoč – Vključitev

    (člen 107(1) PDEU)

    (Glej točke 59, 60, 64 in 65 ter točko 3 izreka.)

  5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev ugodnosti, ki se pripiše državi – Nacionalna ureditev, s katero je uvedena zakonska pravica do povečanega plačila v korist proizvajalcev iz obnovljivih virov energije – Pristojnosti Komisije oziroma nacionalnih sodišč – Vloga nacionalnih sodišč – Obveznost lojalnega sodelovanja – Sodni zahtevki za pridobitev celotne ugodnosti zakonske pravice, uvedene z zadevno nacionalno ureditvijo – Dodelitev ločene državne pomoči – Neobstoj – Uvedba državne pomoči, ki nima zveze z nalogami sodišča

    (člen 4(3) PEU; člena 107(1) ter 108(2) in (3) PDEU)

    (Glej točke od 75 do 79 in točko 4 izreka.)

  6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Z uredbo določene vrste pomoči, ki se lahko štejejo za združljive z notranjim trgom – Uredba št. 1407/2013 – Pomoči de minimis – Pogoji za izvzetje od obveznosti priglasitve – Presoja spoštovanja praga de minimis

    (člen 108(3) PDEU; Uredba Komisije št. 1407/2013, člena 3(2) in 5(2))

    (Glej točke od 91 do 93 in točko 5 izreka.)

  7. Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči in nove pomoči – Pristop nove države k Evropski uniji – Razlikovanje glede na posebna pravila iz Priloge IV k Aktu o pristopu – Opredelitev za novo pomoč – Merila za izključitev – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

    (člen 107(1) in (3) PDEU; Akt o pristopu iz leta 2003, Priloga IV, točka 3(1), drugi pododstavek; Uredba Sveta 2015/1589, člen 1(b)(i))

    (Glej točke od 99 do 103.)

  8. Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči in nove pomoči – Opredelitev kot obstoječa pomoč – Merila – Nepriglašeni ukrepi pomoči – Dovolitev zgolj zaradi molka Komisije – Izključitev

    (člen 108(3) PDEU; Uredba Sveta št. 2015/1589, člen 1(b)(ii) in (iii))

    (Glej točko 104.)

  9. Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči in nove pomoči – Opredelitev kot obstoječa pomoč – Merila – Iztek desetletnega zastaralnega roka – Začetek teka zastaralnega roka – Datum dodelitve pomoči upravičencu

    (člen 108(3) PDEU; Uredba Sveta št. 2015/1589, člena 1(b)(iv) ter 17(1) in (2))

    (Glej točki 108 in 109.)

  10. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pristojnosti Komisije oziroma nacionalnih sodišč – Vloga nacionalnih sodišč – Varstvo pravic posameznikov v primeru kršitve obveznosti predhodne priglasitve – Obveznost nacionalnih sodišč, da izpeljejo vse posledice te kršitve v skladu z nacionalnim pravom – Obseg – Zahtevki za pridobitev celotne ugodnosti nezakonite pomoči – Dopustnost pozitivne odločbe, ki je pogojena s pridobitvijo soglasja Komisije po priglasitvi zadevne pomoči

    (člen 108(2) in (3) PDEU; Uredba Sveta št. 2015/1589, člena 2(1) in 3)

    (Glej točke od 119 do 123 in točko 7 izreka.)

  11. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pomoči iz državnih sredstev – Zahtevki, ki so jih vložili proizvajalci iz obnovljivih virov energije za pridobitev celotne ugodnosti podpore, določene z nacionalno ureditvijo – Neobstoj istovetnosti javnega organa, ki mu je bila zadeva predložena, in organa, ki je načeloma odgovoren za izplačilo zadevne pomoči – Neupoštevnost

    (člen 107(1) PDEU)

    (Glej točke od 125 do 127 in točko 8 izreka.)

Povzetek

Družbi „DOBELES HES“ SIA in „GM“ SIA (v nadaljevanju: zadevna proizvajalca) upravljata hidroelektrarne v Latviji in proizvajata električno energijo iz obnovljivih virov energije.

Do 7. junija 2005 je bila z določbo latvijskega zakona o energiji proizvajalcem električne energije pod nekaterimi pogoji podeljena pravica, da presežek električne energije prodajo pooblaščenemu podjetju za distribucijo električne energije po preferenčni ceni, ki ustreza dvojni povprečni prodajni tarifi električne energije, kot jo določi nacionalni regulativni organ. Od 8. junija 2005, ko so začele veljati nove določbe, ki so urejale prodajo presežkov proizvodnje s strani proizvajalcev električne energije po preferenčni tarifi, je določba proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije, ki so svojo dejavnost že začeli opravljati na ta dan, omogočila ohranitev ugodnosti prejšnje ureditve.

Regulativni organ je to določbo razlagal tako, da za te proizvajalce blokira preferenčno tarifo, ki se uporabi, na njeno vrednost, ki je veljala 7. junija 2005, tako da jo je prenehal posodabljati. Tako sta zadevna proizvajalca od tega datuma presežek svoje proizvodnje prodajala po ceni, ki je bila enaka dvakratni povprečni prodajni tarifi električne energije, ki je veljala tedaj. Vendar je Latvijas Republikas Satversmes tiesa (ustavno sodišče, Latvija) v odločbi z dne 20. januarja 2010 menilo, da je bila razlaga zadevne določbe s strani regulativnega organa napačna, saj je ta menil, da je treba izraz „cena“ razumeti kot fiksno ceno, in ne kot mehanizem določanja cen, tako da je ravno tako napačno štel, da od 8. junija 2005 ni več pristojen za določitev povprečne prodajne tarife električne energije.

V teh okoliščinah sta zadevna proizvajalca pri regulativnem organu, in sicer vsak zase, vložila odškodninski zahtevek za škodo, ki je nastala zaradi neposodobitve navedene povprečne tarife od 8. junija 2005 dalje. Zadevna proizvajalca sta se, ker je regulativni organ njuna zahtevka zavrnil, leta 2011 obrnila na upravno sodišče, ki je s sodbama z dne 31. maja 2019 in z dne 10. julija 2019 deloma ugodilo njunim zahtevkom, pri čemer je plačilo zneskov, naloženih regulativnemu organu, kot izplačilo državnih pomoči pogojevalo s sprejetjem odločbe Evropske komisije o odobritvi takih pomoči.

Regulativni organ je zoper ti sodbi vložil kasacijsko pritožbo pri Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija). Ker se je vrhovno sodišče spraševalo zlasti o opredelitvi spornih odškodnin glede na pojem „državna pomoč“ in o zahtevah, ki jih je treba po potrebi izpolniti, da bi se omogočilo njihovo izplačilo, glede na prerogative Komisije na področju državnih pomoči, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo vrsto vprašanj v zvezi s tem, ki so v obeh zadevah enaka.

Sodišče je v sodbi, izdani v sestavi velikega senata, pojasnilo pod katerimi pogoji je nacionalni ukrep, ki proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije omogoča pridobitev ugodnosti višje tarife, mogoče opredeliti kot „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU. Poleg tega je Sodišče v primeru, da bi bila ta opredelitev sprejeta v zvezi z zadevnim ukrepom, čeprav ta ni bil ustrezno priglašen Komisiji, vseeno priznalo, da lahko nacionalno sodišče ugodi zahtevi za izplačilo zneska na podlagi takega ukrepa podpore, pri čemer plačilo pogojuje z zahtevo po predhodni priglasitvi pomoči Komisiji in pridobitvi soglasja te institucije v zvezi s tem.

Presoja Sodišča

Prvič, Sodišče je podalo elemente razlage, za katere je zaprosilo predložitveno sodišče, da bi lahko ugotovilo, ali je nacionalni ukrep, ki je podlaga za zadevi, ki sta mu bili predloženi, mogoče opredeliti za „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU.

V zvezi s tem je Sodišče najprej preučilo, ali nacionalna ureditev, ki pooblaščeno podjetje za distribucijo električne energije obvezuje, da kupi električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, po višji ceni od tržne, in ki določa, da se dodatni stroški, ki iz tega izhajajo, financirajo z obvezno pristojbino, ki jo nosijo končni odjemalci, pomeni poseg „iz državnih sredstev“ v smislu te določbe. V obravnavanem primeru je Sodišče opozorilo, da je sredstva, ki izvirajo iz pristojbine, katere finančno breme dejansko nosi določena kategorija oseb, mogoče šteti za „državna sredstva“ le, če je zadevna pristojbina na podlagi nacionalnega prava obvezna. Zato so sredstva, ki se zbirajo s dajatvijo ali drugimi obveznimi pristojbinami na podlagi nacionalne zakonodaje ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, „državna sredstva“ v smislu te določbe. Vendar dejstvo, da so zneski stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se opredelijo za „državna sredstva“. Iz tega sledi, da so – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – sredstva, s katerimi se na podlagi zadevne latvijske zakonodaje proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije dodeljuje tarifna ugodnost, „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU glede na dve alternativni merili tega pojma.

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da datum popolne liberalizacije trga električne energije v Latviji ni upošteven za presojo, ali je treba pomoč, ki jo je javni subjekt zagotovil v tej državi članici s tem, da je električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, kupoval po višji ceni od tržne, opredeliti za državno pomoč.

Dalje, kadar je z nacionalno ureditvijo uvedena „državna pomoč“ v smislu te določbe, plačilo zneska, ki se na podlagi te ureditve zahteva pred sodiščem, prav tako pomeni tako pomoč. Po mnenju Sodišča za ugotovitev, ali zneski ustrezajo „državnim pomočem“, ni pomembno, ali so tožbe za njihovo izplačilo na podlagi nacionalnega prava opredeljene kot „reparacijski zahtevki“ ali „odškodninski zahtevki“.

Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da čeprav lahko nacionalno sodišče po potrebi izda sodbo, iz katere izhaja, da mora ena od strank na podlagi nacionalnega prava prejeti znesek, ki ustreza državni pomoči, to nikakor ne pomeni, da v tem primeru samo dodeli to pomoč. Uvedba državne pomoči kot taka namreč ne more izhajati iz sodne odločbe, ker namreč spada v okvir presoje smotrnosti, ki nima zveze z nalogami sodišča. Sodišče je iz tega sklepalo, da je treba, kadar nacionalna ureditev, ki uvaja zakonsko pravico do povečanega plačila za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, pomeni „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, zahtevke pred sodiščem za pridobitev celotne ugodnosti iz naslova te pravice šteti za zahtevke za plačilo neprejetega dela te državne pomoči, in ne za zahtevke, naj sodišče, ki o zadevi odloča, prisodi ločeno državno pomoč.

Drugič, Sodišče je podalo pojasnila glede uporabe meril, ki jih na področju pomoči de minimis določa Uredba št. 1407/2013 ( 1 ) in za katera ne velja obveznost priglasitve iz člena 108(3) PDEU. V zvezi s tem je Sodišče menilo, da je treba spoštovanje praga de minimis, določenega v členu 3(2) te uredbe, presojati glede na znesek pomoči, ki se zahteva iz naslova upoštevne nacionalne ureditve, skupaj z zneskom že prejetih izplačil v referenčnem obdobju iz naslova te ureditve.

Tretjič, Sodišče je odločilo o razmerju med prerogativi nacionalnega sodišča in Komisije v primeru, da bi zneski, ki jih zahtevata zadevna proizvajalca v zadevah v glavni stvari, ustrezali državnim pomočem.

Ker v obravnavanem primeru zadevna pomoč ne ustreza nobeni kategoriji obstoječih pomoči, določeni v pravu Unije, ( 2 ) je Sodišče ‐ s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče ‐ iz tega sklepalo da je treba zadevno podporo, vključno z delom te podpore, katerega izplačilo se zahteva pozneje, opredeliti za „novo pomoč“. ( 3 )

Sodišče, ki je glede na zgornjo ugotovitev izhajalo iz predpostavke, da je nacionalnemu sodišču predložen zahtevek zaradi plačila nezakonite pomoči, ker ta ni bila priglašena Komisiji, je poudarilo, da mora naloga nadzora nad državnimi pomočmi, ki je s pravom Unije zaupana temu sodišču, tega načeloma voditi do zavrnitve tega zahtevka. Vendar je Sodišče priznalo, da je odločba nacionalnega sodišča, s katero je bilo toženi stranki naloženo izplačilo zadevne pomoči, vendar pod pogojem, da jo zadevni nacionalni organi predhodno priglasijo Komisiji in da ta institucija da soglasje ali se šteje, da ga je dala, tudi taka, da preprečuje, da bi bila nova pomoč izplačana v nasprotju s členom 108(3) PDEU ter členom 2(1) in členom 3 Uredbe 2015/1589.

( 1 ) Uredba Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] pri pomoči de minimis (UL 2013, L 352, str. 1).

( 2 ) Člen 1(b) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9).

( 3 ) V smislu člena 1(c) Uredbe 2015/1589.