–

za MK M. Mensching, Rechtsanwalt,

–

za Lufthansa CityLine GmbH C. Schalast, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado J. Möller, S. Heimerl in P.‑L. Krüger, agenti,

–

za dansko vlado J. F. Kronborg, agentka,

–

za poljsko vlado J. Lachowicz in A. Siwek‑Ślusarek, agenta,

–

za norveško vlado I. Thue in T. Hostvedt Aarthun, agenta,

–

za Evropsko komisijo T. S. Bohr in D. Recchia, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določbe 4, točki 1 in 2, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenega 6. junija 1997 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 267).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med MK, pilotom, in njegovim delodajalcem, družbo Lufthansa CityLine GmbH (v nadaljevanju: CLH), letalsko družbo, ki opravlja lete na kratke in dolge razdalje, glede pravice MK do izplačila plačila iz naslova dodatnega letalskega delovnega časa, ki ga je opravil.

3

Določba 2, točka 1, okvirnega sporazuma, naslovljena „Področje uporabe“, določa:

„Ta sporazum velja za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom in so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje, kot ju opredeljujejo veljavni zakoni, kolektivne pogodbe ali praksa v vsaki državi članici.“

4

Določba 3 okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tem sporazumu:

5

Določba 4 navedenega okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, v točkah od 1 do 3 določa:

„1. Pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas. Te delavce se sme različno obravnavati le iz stvarnih razlogov.

2. Kjer je primerno, se uporabi načelo pro rata temporis.

3. Načine uporabe te določbe določijo države članice in/ali socialni partnerji, pri čemer upoštevajo evropsko zakonodajo, domačo zakonodajo, kolektivne pogodbe in prakso.“

6

Direktiva 97/81 je bila prenesena v nemško pravo z Gesetz über Teilzeitarbeit und befristete Arbeitsverträge (Teilzeit- und Befristungsgesetz) (zakon o delu s krajšim delovnim časom in pogodbah za določen čas) z dne 21. decembra 2000 (BGBl. 2000 I, str. 1966).

7

V skladu s členom 2(1), tretji stavek, zakona o delu s krajšim delovnim časom in pogodbah za določen čas, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: TzBfG), je „primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom“ v smislu te določbe „delavec, zaposlen v zadevnem podjetju s polnim delovnim časom, ki ima istovrstno delovno razmerje in opravlja enako ali podobno delo“ kot delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom v tem podjetju.

8

Člen 4(1) TzBfG določa:

„Delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, le zaradi tega, ker dela s krajšim delovnim časom, ne sme biti obravnavan manj ugodno od primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, razen če za različno obravnavanje obstajajo objektivni razlogi. Delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, mora prejemati plačo ali drugo pro rata denarno nadomestilo najmanj v obsegu, ki ustreza deležu njegovega delovnega časa v primerjavi z delovnim časom primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom.“

9

Člen 22(1) TzBfG določa, da v škodo zadevnega delavca ni mogoče med drugim odstopati od zgoraj navedenih določb tega zakona.

10

Kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo za zadevno delovno razmerje (v nadaljevanju: kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo) so te:

11

Splošna kolektivna pogodba št. 4, ki se nanaša na zaposlene, ki so del letalske posadke družbe CLH, v členih od 6 do 8 določa:

„Člen 6 Delovni čas

1.   ‚Delovni čas‘ pomeni čas, v katerem zaposleni opravljajo storitev v skladu z navodili družbe CLH. Delovni čas zajema:

[…]

3.   Zaposleni so razporejeni na podlagi razporedov dela. Ti se praviloma nanašajo na obdobja štirih tednov in morajo biti objavljeni dovolj zgodaj. […]

4.   Ob sestavi urnika in razporeditve zaposlenih je treba spoštovati določbe kolektivnih pogodb, ki se uporabljajo in v okviru razumnih možnosti podjetja zagotoviti enako delovno obremenitev za vse zaposlene na njihovem delovnem mestu, tako med zaposlenimi glede na njihovo kategorijo zaposlitve (letalska posadka in osebje na zemlji) kot tudi ob upoštevanju programa družbe CLH in posebnih okoliščin vsakega posameznega primera, po obdobju dvanajstih mesecev.

[…]

Člen 7 Čas letenja

1.   Čas letenja v smislu te splošne kolektivne pogodbe se nanaša na celotno obdobje od trenutka, ko se letalo začne premikati z lastno močjo ali na zunanji pogon, da bi vzletelo, do trenutka, ko se na koncu leta popolnoma ustavi (block time).

2.   Skupni čas letenja (= block time) vsakega zaposlenega ne sme presegati 1000 ur v koledarskem letu.

Člen 8 Letalski delovni čas

1.   Plačilo za letalski delovni čas zajema:

2.   […]

3.   

4.   […]

5.   Letalski delovni čas ne sme preseči 210 ur v obdobju 30 zaporednih dni in 1800 ur v koledarskem letu.“

12

Plačna kolektivna pogodba št. 6 za zaposlene, ki so del letalske posadke družbe CLH, v členu 4 določa:

„Dodatek za nadure, ki presegajo letalski delovni čas

1.   Od 106. mesečne letalske delovne ure (v skladu s členom 8(1) splošne kolektivne pogodbe, ki se nanaša na letalsko posadko št. 1 (v nadaljevanju: MTV za letalsko posadko št. 1) se plačilo izplača iz naslova nadur, ki presegajo letalski delovni čas, v višini 1/100 skupne posamezne mesečne plače (v skladu s členom 3) na letalsko delovno uro.

2.   Od 121. mesečne letalske delovne ure (v skladu s členom 8(1) splošne kolektivne pogodbe, ki se nanaša na letalsko posadko št. 1 (v nadaljevanju: MTV za letalsko posadko št. 1) se plača izplača iz naslova nadur, ki presegajo letalski delovni čas, v višini 1/85 skupne posamezne mesečne plače (v skladu s členom 3) na letalsko delovno uro.

3.   Od 136. mesečne letalske delovne ure (v skladu s členom 8(1) splošne kolektivne pogodbe, ki se nanaša na letalsko posadko št. 1 (v nadaljevanju: MTV za letalsko posadko št. 1) se plača izplača iz naslova nadur, ki presegajo letalski delovni čas, v višini 1/73 skupne posamezne mesečne plače (v skladu s členom 3) na letalsko delovno uro.

4.   […]

5.   Pri izračunu pravice do plačila za nadure, ki presegajo letalski delovni čas, iz odstavkov od 1 do 3, se v korist zaposlenega za vsak mesec, za vsak polni koledarski dan, na katerega zaradi dopustov ali usposabljanja, ki ga zahteva družba CLH, ni delal, upoštevajo dodatne 3,5 letalske delovne ure, vendar največ 98 letalskih delovnih ur na mesec.“

13

Druga kolektivna pogodba, sklenjena med socialnimi partnerji 29. novembra 2014, in naslovljena „Orientacijski dokument ‚Jump‘“ („Eckpunktepapier ‚Jump‘“), v odstavku III, točka 6, določa:

„Dodatek za nadure, ki presegajo letalski delovni čas

Za dodatek za nadure, ki presegajo letalski delovni čas na področju medcelinskih letov na letalih vrste Airbus A 340 v okviru projekta „Jump”, se sprožitveni pragovi določijo tako:

Prva stopnja: 93 ur

Druga stopnja: 106 ur

Tretja stopnja: 120 ur

Dodatek iz člena 4(5) kolektivne pogodbe št. 6 za vsak polni koledarski dan znaša 3,1 letalske delovne ure, vendar največ 87 letalskih delovnih ur na mesec.“

14

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je od leta 2001 zaposlena pri družbi CLH kot pilot in kopilot. Od leta 2010 je zaposlena s krajšim delovnim časom v obsegu 90 % delovnega časa pilota, zaposlenega s polnim delovnim časom na podlagi dogovora na ravni podjetja, sklenjenega med družbo CLH in njenim svetom delavcev. Njena osnovna plača, vključno z dodatki za delovno mesto, je znižana za 10 % in tožeči stranki pripada 37 dodatnih prostih dni na leto. Število letalskih delovnih ur pa se med njenimi delovnimi dnevi ni zmanjšalo.

15

V skladu s kolektivnimi pogodbami, ki se uporabljajo, je letalski delovni čas sestavni del delovnega časa, za katerega se izplača osnovna plača. Delavec poleg osnovne plače prejme plačilo iz naslova nadur, ki presegajo letalski delovni čas (v nadaljevanju: dodatek), če je v enem mesecu opravil določeno število letalskih delovnih ur in je presegel pragove, določene za „sprožitev“ dodatka. Za to te kolektivne pogodbe določajo „tri naraščajoče urne postavke“, ki so višje od tiste, izračunane na podlagi osnovne plače.

16

Natančneje, te tri urne postavke se uporabljajo za izračun plačila, kadar gre za lete na kratko razdaljo, če je zadevni delavec opravil 106, 121 oziroma 136 letalskih delovnih ur na mesec (v nadaljevanju: sprožitveni pragovi). Za lete na dolgo razdaljo veljajo znižani sprožitveni pragovi, in sicer 93, 106 oziroma 120 letalskih delovnih ur.

17

Kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo, pa ne določajo znižanja teh sprožitvenih pragov za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, sorazmerno z njihovim faktorjem krajšega delovnega časa, pri čemer so torej navedeni sprožitveni pragovi enaki za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom in za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom.

18

Družba CLH za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari, da bi lahko določila dodatek, posamezni sprožitveni prag izračuna ob upoštevanju krajšega delovnega časa zadevne osebe. Za letalske delovne ure, ki jih je opravila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in so presegale ta individualni sprožitveni prag, dobi plačano urno postavko, ugotovljeno na podlagi njene osnovne plače. Dodatek prejme le, kadar letalski delovni čas, ki ga opravi tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, preseže sprožitvene pragove, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene s polnim delovnim časom.

19

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari meni, da ima pravico do dodatka, ker bi presegla sprožitvene pragove, če bi bili ti znižani sorazmerno z njenim krajšim delovnim časom, in od družbe CLH zahteva razliko med že izplačano plačo in plačo, povečano na podlagi znižanih sprožitvenih pragov, iz naslova dodatnih letalskih delovnih ur, ki jih je opravila. Natančneje, zahteva plačilo te razlike v plači za obdobje od decembra 2014 do novembra 2018. V zvezi s tem zatrjuje, da je bila obravnavana manj ugodno od delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, da se pri njej ni upoštevalo načelo pro rata temporis in da noben objektivni razlog ne upravičuje tega različnega obravnavanja. Poleg tega cilj socialnih partnerjev z določitvijo dodatka po njenem mnenju ni bilo plačilo za posebno delovno obremenitev, ampak le zaščita prostega časa delavcev.

20

Družba CLH nasprotuje temu, da bi morala opraviti izplačilo, ki ga zahteva tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, saj meni, da obstaja objektivni razlog, ki upravičuje različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom in delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom. Dodatek za posebno delovno obremenitev bi se dolgoval le, če bi bili preseženi sprožitveni pragovi.

21

Na prvi stopnji je Arbeitsgericht München (delovno sodišče v Münchnu, Nemčija) ugodilo tožeči stranki iz postopka v glavni stvari. Landesarbeitsgericht München (deželno delovno sodišče v Münchnu, Nemčija), ki je odločalo o pritožbi, pa je ta zahtevek zavrnilo. V revizijski pritožbi, ki jo je to sodišče odobrilo, je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari vztrajala pri navedenem zahtevku.

22

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je zavrnitev znižanja sprožitvenih pragov, sorazmerno s trajanjem delovnega časa tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, v skladu z določbami okvirnega sporazuma.

23

To sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je v sodni praksi Sodišča načeloma mogoče razlikovati med dvema različnima pristopoma. Na eni strani je Sodišče na podlagi prvega pristopa v sodbi z dne 15. decembra 1994, Helmig in drugi (C‑399/92, C‑409/92, C‑425/92, C‑34/93, C‑50/93 in C‑78/93, EU:C:1994:415, točka 26 in naslednje), ugotovilo, da različno obravnavanje obstaja vedno, kadar je za enako število opravljenih ur na podlagi delovnega razmerja celotna plača zaposlenih s polnim delovnim časom višja kot plača zaposlenih s krajšim delovnim časom. Navedeno sodišče glede položaja iz postopka v glavni stvari meni, da bi ta primerjava celotnih plač privedla do ugotovitve, da ne gre za „manj ugodno“ obravnavo delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in sicer pilotov, zaposlenih s krajšim delovnim časom in pilotov, zaposlenih s polnim delovnim časom, ki za letalski delovni čas, ki presega posamezne sprožitvene pragove delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, prejemajo enako plačo.

24

Na drugi strani je Sodišče v skladu z drugim pristopom v sodbi z dne 27. maja 2004, Elsner‑Lakeberg (C‑285/02, EU:C:2004:320), zahtevalo, da se kot metoda preverjanja spoštovanja načela enakega plačila za enako delo za moške in ženske preuči vsak element plačila posebej glede na to načelo in da se ne opravi le celovita presoja. Sodišče je v tej sodbi ugotovilo „manj ugodno“ obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ker za zadnjenavedene število nadur, na podlagi katerih bi bili upravičeni do dodatka, ni bilo znižano sorazmerno s trajanjem njihovega delovnega časa.

25

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da če bi bil v postopku v glavni stvari sprejet drugi pristop, bi to vodilo do ugotovitve različnega obravnavanja, ki naj bi izhajalo iz dejstva, da so piloti, zaposleni s krajšim delovnim časom, upravičeni do dodatka le, če so letalske delovne ure med prvo stopnjo njihovega individualnega sprožitvenega praga, ki je znižan sorazmerno glede na njihov krajši delovni čas, in določenimi sprožitvenimi pragovi, opravili brez povečanja plače.

26

Delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, naj torej dodatka ne bi prejel od prve ure prekoračitve prve stopnje individualnega sprožitvenega praga, ampak šele, ko je prekoračen prag, ki se uporablja za delavce, zaposlene s polnim delovnim časom. To naj bi po analogiji veljalo za drugo in tretjo stopnjo sprožitvenih pragov. Ker naj za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, prag, ki mora biti presežen za nastanek pravice, ne bi bil znižan glede na trajanje njihovega individualnega delovnega časa, naj bi za te delavce nastale neugodne posledice za odnos med opravljeno storitvijo in plačilom za zadnjenavedeno, kar naj bi tako pomenilo različno obravnavanje med navedenimi delavci in delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom.

27

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da od razglasitve njegove sodbe z dne 19. decembra 2018, 10 AZR 231/18 sledi drugemu pristopu.

28

Vendar naj bi druga sodišča in del nacionalne doktrine izrazila pridržke glede drugega pristopa. Posledično je predložitveno sodišče mnenja, da ne more več izhajati iz tega, da o tem vprašanju ni nobenega razumnega dvoma.

29

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

30

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma, razlagati tako, da je treba nacionalno ureditev, ki izplačilo dodatka na enoten način za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom in za primerljive delavce, zaposlene s polnim delovnim časom, pogojuje s prekoračitvijo enakega števila delovnih ur dane dejavnosti, kakršna je letalska operacija pilota, šteti za „manj ugodno“ obravnavanje delavcev s krajšim delovnim časom v smislu te določbe.

31

Na prvem mestu je treba ugotoviti, ali spor v postopku v glavni stvari spada na področje uporabe okvirnega sporazuma.

32

V zvezi s tem je iz določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma, v skladu s katerim ta okvirni sporazum velja „za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom in so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje, kot ju opredeljujejo veljavni zakoni, kolektivne pogodbe ali praksa v vsaki državi članici“, razvidno, da je njegovo področje uporabe zasnovano široko (sodba z dne 7. julija 2022, Reševalno območje Hainaut‑Centre, C‑377/21, EU:C:2022:530, točka 37).

33

Poleg tega je v določbi 3, točka 1, navedenega okvirnega sporazuma delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, opredeljen kot „delavec, ki običajno opravi manj delovnih ur, izračunano tedensko ali na podlagi enoletnega povprečja, kakor znese običajen delovni čas primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom“.

34

V obravnavanem primeru ima tožeča stranka iz postopka v glavni stvari pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z družbo CLH, za katero se uporabljajo kolektivne pogodbe iz točke 10 te sodbe. Čeprav trajanje tedenskega delovnega časa te zadnjenavedene ni določeno zaradi posebne narave njenega poklica, prav tako ni sporno, da na podlagi te pogodbe o zaposlitvi dela manjše število ur na leto kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom, ker ji je bilo z znižanjem plače za 10 %, odobrenih dodatnih 37 ur letnega dopusta, da bi se omogočilo znižanje njenega delovnega časa. Tožečo stranko iz postopka v glavni stvari je treba torej šteti za „delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom“ v smislu določbe 3, točka 1, okvirnega sporazuma.

35

Ugotoviti je torej treba, ali spor v postopku v glavni stvari spada na področje uporabe okvirnega sporazuma.

36

Na drugem mestu je treba za razlago določbe 4 okvirnega sporazuma opozoriti, da se zadnjenavedena na eni strani nanaša na spodbujanje dela s krajšim delovnim časom in na drugi strani na odpravo diskriminacije med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom in delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom (sodba z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 41 in navedena sodna praksa).

37

Prepoved diskriminacije iz določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma je le poseben izraz splošnega načela enakosti, ki spada med temeljna načela prava Unije (sodba z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 42 in navedena sodna praksa).

38

Ob upoštevanju teh ciljev je treba to določbo razumeti tako, da izraža načelo socialnega prava Unije, ki ga ni mogoče razlagati ozko (sodba z dne 7. julija 2022, Reševalno območje Hainaut-Centre, C‑377/21, EU:C:2022:530, točka 43 in navedena sodna praksa).

39

V skladu s ciljem odprave diskriminacije med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, in delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom, navedena določba v zvezi s pogoji zaposlitve nasprotuje temu, da bi bili delavci s krajšim delovnim časom obravnavani „manj ugodno“ kot primerljivi delavci s polnim delovnim časom le zato, ker delajo krajši delovni čas, razen če različno obravnavanje ni upravičeno z objektivnimi razlogi (sodba z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 43 in navedena sodna praksa)

40

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da je namen navedene določbe uveljavitev uporabe načela prepovedi diskriminacije za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, da se prepreči, da bi delodajalec tako delovno razmerje uporabil za prikrajšanje teh delavcev za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim s polnim delovnim časom (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2020, Baldonedo Martín, C‑177/18, EU:C:2020:26, točka 35 in navedena sodna praksa).

41

Glede vprašanja, ali je v obravnavanem primeru dodatek zajet s pojmom „pogoji zaposlitve“ iz določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, je Sodišče razsodilo, da ti pogoji zajemajo pogoje v zvezi s plačili (sodbi z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Statut italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 36, in z dne 7. julija 2022, Reševalno območje Hainaut‑Centre, C‑377/21, EU:C:2022:530, točka 52 in navedena sodna praksa).

42

Pristojni nacionalni organi morajo pri določanju tako sestavnih delov plačila kot njihove višine za delavce s krajšim delovnim časom uporabiti načelo prepovedi diskriminacije, kakor je določeno v določbi 4 okvirnega sporazuma, pri čemer je treba po potrebi upoštevati načelo pro rata temporis (sodba z dne 7. julija 2022, Reševalno območje Hainaut‑Centre, C‑377/21, EU:C:2022:530, točka 53).

43

Zato je treba ugotoviti, da je dodatek zajet s pojmom „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4 okvirnega sporazuma.

44

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri presoji, ali zadevne osebe opravljajo enako ali podobno delo v smislu okvirnega sporazuma, glede primerljivosti položajev pilotov, ki so pri družbi CLH zaposleni s polnim delovnim časom in tistih, zaposlenih s krajšim delovnim časom, kakršna je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, v skladu z določbo 3, točka 2, in določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma preučiti, ali je mogoče šteti, da so te osebe ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, v primerljivem položaju (glej po analogiji sodbo z dne 15. decembra 2022, Presidenza del Consiglio dei Ministri in drugi (Univerzitetni raziskovalci), C‑40/20 in C‑173/20, EU:C:2022:985, točka 101 in navedena sodna praksa).

45

Če se ugotovi, da so v obdobju zaposlitve delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, opravljali enake naloge ali zasedali enako delovno mesto kot delavci, ki so bili zaposleni s polnim delovnim časom, je treba načeloma šteti, da je položaj teh dveh kategorij delavcev primerljiv (glej po analogiji sodbo z dne 15. decembra 2022, Presidenza del Consiglio dei Ministri in drugi (Univerzitetni raziskovalci), C‑40/20 in C‑173/20, EU:C:2022:985, točka 102 in navedena sodna praksa).

46

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je namreč razvidno, da piloti, ki so pri družbi CLH zaposleni s polnim delovnim časom in tisti, ki so zaposleni s krajšim delovnim časom, opravljajo enako delo in med drugim enako letalsko operacijo, tako da je položaj tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki je zaposlena kot pilot s krajšim delovnim časom, primerljiv s položajem pilotov, ki delajo s polnim delovnim časom v smislu določbe 4(1) TzBfG v povezavi s členom 2(1), tretji stavek, tega zakona, s pridržkom, da zadnjenavedeno preveri predložitveno sodišče.

47

Nazadnje, glede vprašanja, ali obstaja različno obravnavanje med pilotom, zaposlenim s krajšim delovnim časom, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, in piloti, zaposlenimi s polnim delovnim časom, je iz preučitve elementov plačila zadevnih delavcev, kot so navedeni v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razvidno, da pilot, zaposlen s krajšim delovnim časom, ne prejme dodatka za prvo uro prekoračitve prve stopnje njegovega individualnega sprožitvenega praga, ampak le, če se prekorači prva stopnja sprožitvenega praga, ki se uporablja za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom. To po analogiji velja za drugo in tretjo stopnjo sprožitvenih pragov. Tako mora pilot, zaposlen s krajšim delovnim časom, opraviti enako število letalskih delovnih ur kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom, da bi bil upravičen do tega plačila, ne da bi bil ta prag znižan glede na trajanje njegovega individualnega delovnega časa. V teh pogojih piloti, zaposleni s krajšim delovnim časom, ne dosežejo sprožitvenih pragov, potrebnih za uveljavljanje pravice do dodatka za nadure, oziroma je verjetnost, da jih bodo dosegli, znatno manjša kot pri pilotih, zaposlenih s polnim delovnim časom.

48

Namreč, čeprav se zdi, da je plača na uro letenja za obe kategoriji pilotov do teh sprožitvenih pragov enaka, je treba vendarle navesti, da navedeni enaki sprožitveni pragovi za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom, pomenijo daljše letalske delovne ure kot za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom, glede na njihov skupni delovni čas in zato večjo obremenitev kot za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom (glej po analogiji sodbo z dne 27. maja 2004, Elsner‑Lakeberg, C‑285/02, EU:C:2004:320, točka 17). Tak položaj torej ustvarja neugodne posledice za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom, kar zadeva odnos med opravljeno storitvijo in plačilom za to storitev.

49

Ker delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, tako praviloma redkeje izpolnjujejo pravne pogoje za dodatek, je treba ugotoviti, da je pilot, zaposlen s krajšim delovnim časom, kakršen je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, različno obravnavan glede na primerljive pilote, zaposlene s polnim delovnim časom, kar je prepovedano z določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma, razen če to različno obravnavanje ni upravičeno z „objektivnim razlogom“ v smislu te določbe.

50

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma, razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki izplačilo dodatka na enoten način za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, in za primerljive delavce, zaposlene s polnim delovnim časom, pogojuje s prekoračitvijo enakega števila delovnih ur dane dejavnosti, kakršna je dejanska letalska operacija pilota, pomeni „manj ugodno“ obravnavo delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, v smislu te določbe.

51

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 4, točki 1 in 2, okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki izplačilo dodatka na enoten način za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, in za primerljive delavce, zaposlene s polnim delovnim časom, pogojuje s prekoračitvijo enakega števila delovnih ur dane dejavnosti, kakršna je letalska operacija pilota, da bi se izravnala posebna delovna obremenitev, značilna za to dejavnost.

52

V skladu s ciljem odprave diskriminacije med delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom, in delavci, ki delajo s polnim delovnim časom, določba 4 okvirnega sporazuma v zvezi s pogoji zaposlitve nasprotuje temu, da bi bili delavci s krajšim delovnim časom obravnavani manj ugodno kot primerljivi delavci s polnim delovnim časom le zato, ker delajo krajši delovni čas, razen če obstajajo objektivni razlogi za različno obravnavanje.

53

Plača delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, mora biti enaka plači delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, pri čemer pa se uporabi načelo pro rata temporis, ki ga določa določba 4, točka 2, okvirnega sporazuma (sodba z dne 10. junija 2010, Bruno in drugi, C‑395/08 in C‑396/08, EU:C:2010:329, točka 64).

54

V obravnavanem primeru je iz ugotovitev, navedenih v točkah od 47 do 49 te sodbe, razvidno, da kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo, in ki izplačilo dodatka pogojujejo s sprožitvenimi pragovi, enakimi za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom, in za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom, in za katere se to načelo ne uporablja, pomenijo različno obravnavanje, prepovedano v skladu s to določbo, točki 1 in 2, razen če je to upravičeno z „objektivnim razlogom“.

55

V okviru člena 267 PDEU Sodišče ni pristojno za presojo dejstev in uporabo pravil prava Unije za posamezen primer. Zato mora pravne opredelitve, ki so potrebne za rešitev spora o glavni stvari, opraviti predložitveno sodišče. Vendar mu mora Sodišče zagotoviti vsa potrebna navodila, da ga usmerja pri tej presoji (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn, C‑519/20, EU:C:2022:178, točka 47 in navedena sodna praksa).

56

S tega vidika bo moralo predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov odločiti, ali je mogoče različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari šteti za upravičeno z „objektivnim razlogom“. V okviru te presoje bo moralo to sodišče upoštevati naslednje ugotovitve.

57

V zvezi s tem je treba navesti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma razumeti tako, da ne dopušča, da bi se različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, upravičilo s tem, da je to razlikovanje določeno s splošnim ali abstraktnim nacionalnim pravilom, kot je zakon ali kolektivna pogodba (sodba z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 64 in navedena sodna praksa).

58

Ta pojem, nasprotno, zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj zaposlitve v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Take okoliščine lahko izhajajo zlasti iz posebne narave nalog, za katerih izvedbo so bile take pogodbe sklenjene, in iz značilnosti, neločljivo povezanih s temi nalogami, ali pa, odvisno od primera, iz prizadevanja za uresničitev legitimnega cilja socialne politike države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 64 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 15. oktobra 2019, AEAT (Izračun delovne dobe za delavce z občasno vertikalnim krajšim delovnim časom), C‑439/18 in C‑472/18, EU:C:2019:858, točka 47).

59

V obravnavanem primeru je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da se družba CLH in nemška vlada za upravičenje različnega obravnavanja iz postopka v glavni stvari sklicujeta na cilj izravnave posebne delovne obremenitve, ki jo dejanska letalska operacija predstavlja za zdravje pilotov ter na cilj, ki je tesno povezan z zadnjenavedenim, in sicer, da letalske družbe odvrne od prekomernega nalaganja obveznosti pilotom.

60

Vendar je treba, prvič, navesti, da po mnenju predložitvenega sodišča v določbah kolektivnih pogodb, ki se uporabljajo, ni naveden nikakršen objektivni razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče upravičiti različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari in da na podlagi njihove splošne sistematike to sodišče meni, da bi bil lahko cilj, ki mu sledijo socialni partnerji ta, na katerega se sklicujeta družba CLH in nemška vlada, kar bo moralo preveriti navedeno sodišče.

61

Drugič, čeprav sta ti udeleženki postopka predlagali omejitve, značilne za dejavnost letenja, ki vendarle pomeni osnovno dejavnost pilota, sta na obravnavi potrdili, da sprožitveni pragovi letalskih delovnih ur, določeni v kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo, ne temeljijo na objektivno določenih vrednostih ali znanstvenih spoznanjih, niti ne na splošnih empiričnih podatkih, na primer v zvezi z učinki zbiranja mesečnega števila letalskih ur. Ne zdi se torej, da obstajajo objektivna in pregledna merila, na podlagi katerih bi bilo mogoče zagotoviti, da bi različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari in uporaba enotnih pragov za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom in za primerljive pilote, zaposlene s polnim delovnim časom, odgovarjala resnični potrebi v skladu s sodno prakso iz točke 58 te sodbe, kar pa bo moralo preveriti predložitveno sodišče.

62

Tretjič, v skladu s to sodno prakso mora biti tako različno obravnavanje, poleg tega da mora odgovarjati resnični potrebi, primerno za dosego želenega cilja in nujno za dosego tega cilja. Poleg tega se mora temu cilju v skladu z zahtevami sodne prakse slediti dosledno in sistematično (glej v tem smislu sodbi z dne 12. januarja 2010, Petersen, C‑341/08, EU:C:2010:4, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 21. januarja 2021, INSS, C‑843/19, EU:C:2021:55, točka 32).

63

Vendar glede vprašanja, ali je z ugotovljenim različnim obravnavanjem mogoče doseči želeni cilj in ali je to nujno za dosego tega cilja v smislu navedene sodne prakse, obstajajo, kot navaja predložitveno sodišče, dvomi v zvezi s primernostjo in doslednostjo določitve enotnih sprožitvenih pragov za pilote, da bi bili upravičeni do dodatka, glede na cilj zaščite zdravja zadnjenavedenih pred prekomerno delovno obremenitvijo. Določitev enotnih sprožitvenih pragov namreč načeloma pripelje do neupoštevanja individualnih posledic, ki lahko izhajajo iz delovne obremenitve in posebnih omejitev, povezanih z letom. Pri tem gre za to, da se prav tako ne upoštevajo razlogi, ki so temelj samega instituta dela s krajšim delovnim časom, kakršni so morebitne druge obveznosti, ki jih ima zadevni pilot, poleg tistih delovnih.

64

Poleg tega ni izključeno, da lahko v tem okviru sistem izravnave delovnih ur, dni počitka, celo določitev pragov letalskih delovnih ur na teden, namesto na mesec, za dosego navedenega cilja pomeni primernejši in doslednejši ukrep, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

65

Poleg tega določitev enotnih sprožitvenih pragov za pridobitev dodatka, namesto vzpostavitve individualiziranih sprožitvenih pragov glede na pogodbo o zaposlitvi, postavlja problem doslednosti glede cilja, ki se nanaša na odvračanje letalskih družb od nalaganja prekomernih obveznosti pilotom, če gre za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom. Te družbe namreč nosijo breme tega dodatka le, če gre za prekoračitev sprožitvenega pragu, ki ustreza delovnemu času pilotov, zaposlenih s polnim delovnim časom.

66

Nazadnje, če bi bili ekonomski preudarki temelj sprejetja navedene nacionalne ureditve, kot je zavrnitev uporabe načela pro rata temporis v položaju iz postopka v glavni stvari, je treba opozoriti, da je iz sodne prakse razvidno, da strogo upravljanje z osebjem izhaja iz preudarkov glede proračunskih sredstev, s katerimi ni mogoče utemeljiti diskriminacije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2010, Zentralbetriebsrat der Landeskrankenhäuser Tirols, C‑486/08, EU:C:2010:215, točka 46 in navedena sodna praksa).

67

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 4, točki 1 in 2, okvirnega sporazuma, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki izplačilo dodatka na enoten način za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, in za primerljive delavce, zaposlene s polnim delovnim časom, pogojuje s prekoračitvijo enakega števila delovnih ur dane dejavnosti, kakršna je dejanska letalska operacija pilota, da bi se izravnala posebna delovna obremenitev, značilna za to dejavnost.

68

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: