1

Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. septembra 2020, Španija in Italija/Komisija (T‑401/16 in T‑443/16, neobjavljena, EU:T:2020:409, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo ničnost obvestil o javnih natečajih EPSO/AD/323/16 in EPSO/AD/324/16 za sestavo rezervnih seznamov upravnih uslužbencev, ki so zadolženi za opravljanje nalog kot preiskovalci (AD 7) in vodje skupin preiskovalcev (AD 9) na področjih odhodkov Evropske unije, boja proti korupciji, carine in trgovine, tobaka in ponarejenega blaga (UL 2016, C 187 A, str. 1, v nadaljevanju: sporni razpis natečajev).

2

Člen 1 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 517/2013 z dne 13. maja 2013 (UL 2013, L 158, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1/58), določa:

„Uradni jeziki in delovni jeziki institucij [Evropske] unije so angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, hrvaščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.“

3

Člen 2 te uredbe določa:

„Dokumenti, ki jih država članica ali oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam, se lahko sestavijo v katerem koli uradnem jeziku, ki ga izbere pošiljatelj. Odgovor se sestavi v istem jeziku.“

4

Člen 6 navedene uredbe določa:

„Institucije lahko v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih.“

5

Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) so bili sprejeti z Uredbo Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ter posebnih ukrepov, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije (UL 1968, L 56, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 (UL 2013, L 287, str. 15).

6

Naslov I Kadrovskih predpisov, „Splošne določbe“, zajema člene od 1 do 10c teh predpisov.

7

Člen 1d Kadrovskih predpisov določa:

„1.   Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi […] jezika […].

[…]

6.   Treba je spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in v okviru kadrovske politike. […]“

8

Člen 2 Kadrovskih predpisov določa:

„1.   Vsaka institucija določi, kdo izvaja pooblastila, ki jih ti kadrovski predpisi prenašajo na organ za imenovanja.

2.   Vendar pa ena ali več institucij lahko kateri koli izmed njih ali medinstitucionalnemu organu zaupa izvajanje nekaterih ali vseh pooblastil, dodeljenih organu za imenovanja, razen odločitev v zvezi z imenovanji, napredovanji ali premestitvami uradnikov.“

9

Naslov III Kadrovskih predpisov se glasi „Uradniška kariera“.

10

V poglavju 1 tega naslova, naslovljenem „Zaposlovanje“, so členi od 27 do 34 Kadrovskih predpisov, člen 27, prvi odstavek, teh predpisov pa določa:

„Zaposlovanje mora zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Unije. Nobeno delovno mesto ni rezervirano za državljane določene države članice.“

11

Člen 28 Kadrovskih predpisov določa:

„Uradnik je lahko imenovan le pod pogojem, da:

[…]

[…]

12

Priloga III h Kadrovskim predpisom je naslovljena „Natečaji“. Člen 1 te priloge določa:

„1.   Objavo natečajev pripravi organ za imenovanja po posvetovanju s skupnim odborom.

Podrobno mora navajati:

vrsto natečaja (notranji natečaj v instituciji, notranji natečaj med institucijami, javni natečaj, kadar je to primerno, dveh ali več institucij);

tip natečaja (bodisi na podlagi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih);

vrsto del in nalog za prosto delovno mesto in za ponujeno funkcionalno skupino in razred;

[…] diplome in druga dokazila o formalnih kvalifikacijah ali izkušnje, zahtevane za prosto delovno mesto;

kadar natečaj temelji na preizkusih, njihovo vrsto in način ocenjevanja;

kjer je to primerno, znanje jezikov, zahtevano zaradi posebne vrste prostih delovnih mest;

kjer je to primerno, starostno mejo in vsako povišanje starostne meje v primeru uslužbencev Skupnosti, ki so dopolnili vsaj eno leto delovne dobe;

rok za oddajo prošenj;

[…]“

13

Člen 7 te priloge določa:

„1.   Po posvetovanju z odborom za Kadrovske predpise institucije pooblastijo Evropski urad za izbor osebja [v nadaljevanju: EPSO], da sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev enakih standardov v postopkih izbire uradnikov Unije […].“

14

Urad EPSO je bil ustanovljen s Sklepom Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 (2002/620/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 46).

15

Člen 2(1), prvi stavek, tega sklepa določa, da ima urad EPSO med drugim pristojnost izbiranja, ki je bila s Prilogo III h Kadrovskim predpisom dodeljena organom, pristojnim za imenovanja, pri institucijah, ki so podpisale ta sklep.

16

Člen 4, zadnji stavek, Sklepa 2002/620 določa, da se kakršna koli pritožba iz področij, na katera se nanaša ta sklep, vloži proti Komisiji.

17

Urad EPSO je 27. februarja 2015 v Uradnem listu Evropske unije objavil dokument z naslovom „Splošna pravila za javne natečaje“ (UL 2015, C 70 A, str. 1), v katerem je na prvi strani navedeno, da so ta „splošna pravila […] sestavni del razpisa natečaja in skupaj z razpisom tvorijo zavezujoči okvir natečajnega postopka“.

18

Točka 1.3 teh splošnih pravil, naslovljena „Upravičenost“, v zvezi z znanjem jezikov določa:

„[…]

Na podlagi dolgoletne prakse institucij EU v zvezi z jeziki, ki se uporabljajo za notranjo komunikacijo, ter ob upoštevanju potreb služb glede zunanje komunikacije in obravnave zadev so najpogosteje uporabljeni jeziki še vedno angleščina, francoščina in nemščina.

Možnosti izbire drugega jezika so bile določene v skladu z interesom službe, na podlagi katerega morajo biti novozaposleni uslužbenci sposobni nemudoma začeti opravljati svoje delo in se pri vsakdanjem delu učinkovito sporazumevati. V nasprotnem primeru bi bilo učinkovito delovanje institucij resno ogroženo.

Zaradi enake obravnave morajo vsi kandidati, tudi tisti, ki enega od teh treh jezikov prijavijo kot prvi uradni jezik, določene teste opraviti v svojem drugem jeziku, ki ga izberejo med navedenimi tremi. Ocena posebnih kompetenc tako institucijam omogoča, da v okolju, ki je podobno dejanskemu delovnemu okolju, ocenijo, ali so kandidati sposobni nemudoma začeti opravljati svoje delo. Navedeno ne vpliva na poznejše jezikovno usposabljanje, katerega namen je pridobiti sposobnost opravljanja dela v tretjem jeziku v skladu s členom 45(2) kadrovskih predpisov. […]“

19

Splošno sodišče je v točkah od 1 do 15 izpodbijane sodbe vsebino spornega razpisa natečajev predstavilo tako:

[…]

[…]

20

Kraljevina Španija v zadevi T‑401/16 in Italijanska republika v zadevi T‑443/16 sta 29. julija oziroma 9. avgusta 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbi na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti spornega razpisa natečajev.

21

S sklepom predsednice devetega senata Splošnega sodišča z dne 6. novembra 2019 sta bili zadevi T‑401/16, Španija/Komisija, in T‑443/16, Italija/Komisija, združeni za ustni del postopka.

22

Kraljevina Španija in Italijanska republika sta s tožbama izpodbijali zakonitost dveh delov jezikovne ureditve, uvedene s spornim razpisom natečajev, ki izbiro drugega jezika natečajev ter jezik sporazumevanja med kandidati in uradom EPSO omejujeta na nemščino, angleščino in francoščino.

23

Na prvem mestu, Splošno sodišče je skupaj preučilo drugi in tretji tožbeni razlog, ki ju je v zadevi T‑401/16 navedla Kraljevina Španija, ter tretji in sedmi tožbeni razlog, ki ju je Italijanska republika navedla v zadevi T‑443/16 in se nanašata na prvi del jezikovne ureditve.

24

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 73 izpodbijane sodbe poudarilo, da omejitev izbire drugega jezika natečajev, na katera se nanaša sporni razpis natečajev (v nadaljevanju: omejitev izbire jezika 2 natečajev ali zadevna omejitev), na nemščino, angleščino in francoščino v bistvu pomeni različno obravnavanje na podlagi jezika, ki je na podlagi člena 1d(1) Kadrovskih predpisov načeloma prepovedano, pri čemer je dodalo, da je tako različno obravnavanje lahko utemeljeno.

25

Zato je v točkah od 74 do 207 izpodbijane sodbe tako utemeljitev preizkusilo.

26

V okviru tega preizkusa je v točkah od 94 do 116 izpodbijane sodbe preverilo tri razloge, navedene v spornem razpisu natečajev, v utemeljitev zadevne omejitve.

27

V tem okviru je Splošno sodišče v točki 105 izpodbijane sodbe ugotovilo, da čeprav bi bila nujnost takojšnje sposobnosti novozaposlenih, da opravljajo svoje delo, morda primerna za utemeljitev omejitve na tri zadevne jezike, niti proračunske in operativne omejitve niti narava izbirnega postopka nista razloga, ki bi lahko tako omejitev utemeljila.

28

V zvezi s prvim od teh treh razlogov je Splošno sodišče najprej v točkah 107 in 109 izpodbijane sodbe navedlo, da čeprav preudarki, navedeni v uvodnem delu in točki 1(i) Priloge II k spornemu razpisu natečajev, kažejo na obstoj interesa službe za to, da so novozaposlene osebe sposobne opravljati svoje naloge in se učinkovito sporazumevati takoj po zaposlitvi, sami po sebi ne zadostujejo za dokaz, da zadevne naloge, in sicer naloge preiskovalca ali vodje skupine preiskovalcev pri Komisiji, natančneje pri Evropskem uradu za boj proti goljufijam (OLAF), konkretno zahtevajo zadovoljivo znanje nemščine, angleščine ali francoščine, na pa drugih uradnih jezikov Unije. Zlasti naj preudarek, da so ti trije jeziki „jeziki, [ki se] najpogosteje uporabljajo za komunikacijo s tretjimi osebami, vključenimi v preiskave glede ponarejanja, korupcije, carine in trgovine“, ne bi bil podkrepljen z nobeno konkretno navedbo, saj Komisija poleg tega v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza.

29

Dalje, Splošno sodišče je v točkah 110 in 111 izpodbijane sodbe dodalo, da ta razpis natečajev res vsebuje podrobnejše preudarke glede zahteve po obvladovanju angleščine. Vendar naj bi te ugotovitve služile „le utemeljitvi organizacije izločilnega preizkusa jezikovnega razumevanja v angleščini v ocenjevalnem centru“. Poleg tega je ne glede na vprašanje, ali bi bilo z navedenimi preudarki mogoče utemeljiti tudi to, da je ta jezik med tremi jeziki, na katere je omejena izbira drugega jezika zadevnih natečajev, Splošno sodišče ugotovilo, da „ne samo, da z njimi že zaradi predmeta, ki se nanaša izključno na angleščino, ni mogoče utemeljiti vključitve nemščine in francoščine med tri izbrane jezike, ampak je zaradi njih vprašljiva navedba, da se lahko kandidat, ki ima zadovoljivo znanje nemščine ali francoščine, lahko šteje za takoj operativnega“.

30

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 112 do 114 izpodbijane sodbe menilo, da te analize ne ovrže opis nalog, ki jih bodo morali opravljati zaposleni uspešni kandidati, kot je naveden v spornem razpisu natečajev, ker zgolj na podlagi tega opisa ni mogoče ugotoviti, da bi trije jeziki, na katere je omejena izbira jezika 2 zadevnih natečajev, vsem uspešnim kandidatom na teh natečajih omogočili, da takoj začnejo opravljati delo. Splošno sodišče je poleg tega menilo, da noben element iz tega razpisa natečajev niti spisi obravnavanih zadev ne dokazujejo dejanske uporabe teh treh jezikov pri opravljanju nalog, naštetih v Prilogi I k temu razpisu. Prav tako naj iz navedenega razpisa in iz elementov v spisih obravnavanih zadev nikakor ne bi izhajalo, da se vsi trije zgoraj navedeni jeziki dejansko uporabljajo v stikih med preiskovalci ali vodji skupin preiskovalcev z organi držav članic in tretjih držav.

31

Zato je Splošno sodišče v točki 116 izpodbijane sodbe ugotovilo, da razlog, ki se nanaša na potrebo, da so novozaposlene osebe takoj sposobne začeti opravljati delo, glede na nejasno in splošno formulacijo tega razloga v spornem razpisu natečajev in neobstoj konkretnih navedb, s katerimi bi bil ta razlog lahko utemeljen, ne more utemeljiti omejitve izbire jezika 2 natečajev.

32

V teh okoliščinah je Splošno sodišče nato preverilo, ali je z elementi, ki jih je Komisija predložila v utemeljitev tega razloga, mogoče dokazati, da je bila zadevna omejitev glede na funkcionalne posebnosti prostih delovnih mest objektivno in razumno utemeljena s potrebo po tem, da so upravni uslužbenci takoj sposobni začeti opravljati delo.

33

Splošno sodišče je za to preverjanje, prvič, v točkah od 122 do 169 izpodbijane sodbe preučilo elemente v zvezi z notranjo prakso Komisije na jezikovnem področju, in sicer:

34

Kar zadeva zlasti Sporočilo SEC(2000) 2071/6, je Splošno sodišče to preučilo v točkah od 132 do 137 izpodbijane sodbe, pri čemer je v točki 133 te sodbe ugotovilo, da je njegov „namen v bistvu oceniti različne vrste postopkov odločanja kolegija članov Komisije, kot so določeni v njenem poslovniku v različici, ki je veljala ob izdaji tega sporočila, in predlagati njihovo poenostavitev. V takih okoliščinah in s sklicevanjem na določeno vrsto postopka, in sicer pisni postopek, je v točki 2.2 navedenega sporočila navedeno, da ,je treba dokumente posredovati v treh delovnih jezikih Komisije‘, ne da bi ti bili našteti. Zgolj to sklicevanje, čeprav vsebuje izraz ,delovni jeziki‘, pa naj ne bi zadoščalo za dokaz, da so angleščina, francoščina in nemščina jeziki, ki jih vse službe Komisije dejansko uporabljajo pri svojem vsakdanjem delu.“ Potem ko je Splošno sodišče v točkah od 134 do 136 navedene sodbe poudarilo, da je obseg tega sklicevanja poleg tega niansiran z drugimi odlomki Sporočila SEC(2000) 2071/6, je v točki 137 iste sodbe ugotovilo, da na podlagi tega sporočila „ni mogoče izpeljati koristnih sklepov o dejanski uporabi angleščine, francoščine in nemščine pri vsakodnevnem delu služb Komisije ali a fortiori pri opravljanju nalog, navedenih v [spornem] razpisu [natečajev]“.

35

Splošno sodišče je v točki 138 izpodbijane sodbe dodalo, da te ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi besedili, z vidika katerih Komisija predlaga, naj se analizira Sporočilo SEC(2000) 2071/6, in sicer z njenim poslovnikom, podrobnimi pravili za izvajanje tega poslovnika in dokumentom z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“, pri čemer je ta tri besedila, vsakega posamezno, preučilo v točkah od 139 do 151 te sodbe.

36

Splošno sodišče je v točki 152 izpodbijane sodbe v zvezi s tem poudarilo, da besedil iz točke 36 te sodbe, obravnavanih skupaj, ni mogoče razumeti tako, kot da gre za pravila za izvajanje v Poslovniku v zvezi s splošno jezikovno ureditvijo, vzpostavljene z Uredbo št. 1/58, v smislu člena 6 te uredbe. Kot naj bi pojasnila tudi Komisija, ta besedila le „odsevajo dolgo ustaljeno upravno prakso v tej instituciji, pri kateri se angleščina, francoščina in nemščina uporabljajo kot jeziki, v katerih morajo biti dokumenti na voljo za predložitev kolegiju članov v odobritev“. Poleg tega je Splošno sodišče, potem ko je v točkah 153 in 154 izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da zlasti dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“, ki je izvleček iz Pravilnika o operativnih postopkih, ni mogoče šteti za odločitev njenega predsednika, da določi jezike za pripravo dokumentov, ki se predložijo kolegiju, v točki 155 te sodbe ugotovilo, da je Komisija priznala, da ne obstaja notranja odločba o določitvi delovnih jezikov te institucije.

37

Po teh „uvodnih pojasnilih“ je Splošno sodišče nato v točki 156 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ker je njihov edini namen opredeliti jezike, ki so potrebni za potek različnih postopkov odločanja Komisije, vsa besedila, ki jih je ta predložila, ne morejo utemeljiti omejitve izbire jezika 2 natečajev na angleščino, francoščino in nemščino glede na funkcionalne posebnosti delovnih mest, na katera se nanaša sporni razpis natečajev.

38

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 157 izpodbijane sodbe pojasnilo, da iz teh besedil ne izhaja, da obstaja nujna povezava med postopki odločanja Komisije, zlasti tistimi, ki potekajo v kolegiju njenih članov, in nalogami, ki bi jih lahko opravljali uspešni kandidati spornih natečajev. Tudi ob predpostavki, da člani določene institucije pri posvetovanju uporabljajo izključno le enega ali nekaj jezikov, namreč brez dodatnih pojasnil ni mogoče domnevati, da novozaposleni uradnik, ki ne obvlada nobenega od teh jezikov, v zadevni instituciji ne bi mogel takoj zagotoviti učinkovitega dela.

39

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 158 izpodbijane sodbe poudarilo, da iz besedil, ki jih je predložila Komisija, prav tako ne izhaja, da njene službe pri vsakdanjem delu dejansko uporabljajo vse tri jezike, opredeljene kot „postopkovni jeziki“. Prav tako naj bi bilo iz Sporočila SEC(2000) 2071/6 mogoče sklepati, da različic tega dokumenta v „postopkovnih“ jezikih, potrebnih za njihovo posredovanje kolegiju članov Komisije, ne pripravi služba, ki je vsebinsko odgovorna za pripravo dokumenta, ampak generalni direktorat za prevajanje. V točki 159 te sodbe je Splošno sodišče dodalo, da ker se od nobenega uradnika ne zahteva, da ima zadovoljivo znanje vseh treh jezikov, zahtevanih v spornem razpisu natečajev, si je enako težko predstavljati, da je priprava osnutka akta v jezikovnih različicah, zahtevanih za njegovo pošiljanje temu kolegiju, hkrati razdeljena med ustrezno število uradnikov, ki so del službe, odgovorne za pripravo tega osnutka. Poleg tega je Splošno sodišče, potem ko je v točkah od 160 do 163 navedene sodbe zavrnilo trditve Komisije na podlagi Sporočila SEC(2006) 1489 final, v točkah od 164 do 168 navedlo, da besedila, ki jih je predložila ta institucija, še zdaleč ne kažejo na izključno uporabo treh „postopkovnih“ jezikov v postopkih, na katere se nanašajo.

40

Glede na to analizo je Splošno sodišče v točki 169 izpodbijane sodbe presodilo, da z zadevnimi besedili ni mogoče dokazati, da je zadevna omejitev primerna za zadovoljevanje dejanskih potreb službe in, posledično, da obstaja interes službe – glede na funkcionalne posebnosti delovnih mest, na katera se ta razpis nanaša, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo.

41

Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 170 do 195 izpodbijane sodbe preučilo elemente v zvezi z jeziki, ki jih uporabljajo zaposleni urada OLAF.

42

Splošno sodišče je najprej v točkah od 175 do 185 izpodbijane sodbe analiziralo prilogo, naslovljeno „Podatki, pridobljeni iz sistema Sysper v zvezi z znanjem jezikov osebja urada OLAF“, pri čemer je v točki 180 te sodbe ugotovilo, da ti podatki niti sami po sebi niti v povezavi z besedili, preučenimi v točkah od 122 do 169 navedene sodbe, ne omogočajo ugotovitve, kateri je ali so jeziki, ki jih ta služba dejansko uporablja pri vsakdanjem delu, oziroma jezik ali jeziki, ki naj bi bili nujni za opravljanje nalog preiskovalca ali vodje skupine preiskovalcev. Posledično je Splošno sodišče menilo, da na podlagi teh podatkov ni mogoče ugotoviti, kateri je ali so tisti jeziki, katerih zadovoljivo znanje bi uspešnim kandidatom na natečajih, na katere se nanaša sporni razpis natečajev, pomagalo, da bi postali upravni uslužbenci, ki so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

43

Poleg tega je Splošno sodišče po tem, ko je v točki 181 izpodbijane sodbe opozorilo na svojo sodno prakso, v skladu s katero omejitve izbire drugega jezika kandidatov natečajev na omejeno število uradnih jezikov ni mogoče šteti za objektivno utemeljeno in sorazmerno, če so med temi jeziki poleg jezika, katerega znanje je zaželeno ali celo nujno, drugi jeziki, ki potencialnim uspešnim kandidatom natečajev ne dajejo nobene posebne prednosti v primerjavi z drugim uradnim jezikom, v točki 182 te sodbe presodilo, da čeprav bi bilo treba šteti, da lahko znanje jezikov aktivnega osebja kaže na to, da bi moral novozaposleni, da bi takoj lahko začelo opravljati delo na ravni notranje komunikacije, obvladati jezik, ki je posebej razširjen med tem osebjem, zadevni podatki ne morejo utemeljiti omejitve, ki jo sporni razpis natečajev nalaga glede izbire jezika 2.

44

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 183 izpodbijane sodbe poudarilo, da je iz analize podatkov o jezikih, ki so bili prijavljeni kot „1. jezik“ in „2. jezik“, namreč razvidno, da bi se lahko le za zadovoljivo znanje angleščine štelo, da daje prednost morebitnim uspešnim kandidatom zadevnih natečajev. Nasprotno pa s temi podatki ni mogoče pojasniti, zakaj bi bil kandidat, ki ima na primer temeljito znanje italijanščine in zadovoljivo znanje nemščine, lahko na ravni notranje komunikacije sposoben takoj začeti opravljati svoje delo, medtem ko kandidat, ki bi imel temeljito znanje italijanščine in zadovoljivo znanje nizozemščine, tega ne bi bil sposoben. Poleg tega je Splošno sodišče glede podatkov v zvezi s „ 3. jezikom“ v točki 184 te sodbe pojasnilo, da čeprav njihova vsebina nikakor ne spreminja te presoje, jih nikakor ni mogoče upoštevati, saj iz priloge, ki jo je predložila Komisija, ne izhaja, da je osebje, na katero se ti podatki nanašajo, že dokazalo sposobnost delati v svojem tretjem jeziku.

45

Splošno sodišče je tako v točki 185 izpodbijane sodbe ugotovilo, da s podatki o znanju jezikov osebja urada OLAF ni mogoče utemeljiti zadevne omejitve glede na cilj, da so na voljo uspešni kandidati, ki so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

46

Dalje, kar zadeva prilogo z naslovom „Informacije o uporabi angleščine pri uradu OLAF“, je Splošno sodišče v točkah 186 in 187 izpodbijane sodbe menilo, da ta ni upoštevna, ker je iz nje v celotnem obdobju razvidna skoraj izključna uporaba angleščine in zelo omejena uporaba francoščine, ter da ne vsebuje nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati uporabo nemščine kot delovnega jezika pri zadevnih dejavnostih.

47

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 188 do 194 izpodbijane sodbe preučilo prilogo z naslovom „Operativni programi na področju boja proti goljufijam“, ki vsebuje preglednico s podatki o upravljanju nekaterih vidikov programa, imenovanega „Herkul III“, pri čemer je zavrnilo upoštevnost teh podatkov, zlasti ker iz te priloge izhaja, da je „v teh posebnih okoliščinah uporaba nemščine in francoščine povsem izjemna“, saj načeloma „celotno delo [v zvezi s tem programom] poteka v angleščini“, in da zlasti na podlagi nobenega elementa iz spisov ni mogoče šteti, da bodo uspešni kandidati na spornih natečajih zadolženi za naloge, povezane s pripravo razpisov za zbiranje predlogov v okviru navedenega programa.

48

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točkah 195 in 196 izpodbijane sodbe ugotovilo, da tako kot elementi, ki jih je Komisija predložila v zvezi z notranjo prakso na jezikovnem področju, tudi elementi v zvezi z jeziki, ki jih uporablja osebje urada OLAF, ne omogočajo ugotovitve, da bi bila zadevna omejitev upravičena s ciljem, da bodo zaposleni upravni uslužbenci lahko takoj začeli opravljati svoje delo.

49

Tretjič, Splošno sodišče je v točkah od 197 do 204 izpodbijane sodbe preučilo elemente v zvezi z razširjenostjo angleščine, francoščine in nemščine kot tujih jezikov, ki se govorijo in študirajo v Evropi, pri čemer je v točkah 203 in 204 te sodbe presodilo, da ti elementi niti sami po sebi niti skupaj z drugimi elementi v spisih ne morejo utemeljiti zadevne omejitve, ker bi ti elementi potencialno kvečjemu lahko dokazovali sorazmernost te omejitve, če bi se izkazalo, da ta ustreza potrebi po razpolaganju z uspešnimi kandidati, ki lahko takoj začnejo opravljati delo, česar pa Komisija ni dokazala.

50

Splošno sodišče je glede na to, da je preučilo vse elemente, ki jih je predložila Komisija, v točkah od 205 do 207 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta ni dokazala, da je omejitev izbire jezika 2 objektivno utemeljena in sorazmerna z glavnim pričakovanim ciljem, ki je zaposliti upravne uslužbence, ki bi bili sposobni takoj začeli opravljati svoje delo. Načela take omejitve namreč ni dovolj zagovarjati s sklicevanjem na veliko število uradnih jezikov Unije in na posledično nujno izbiro bolj omejenega števila jezikov ali celo enega samega jezika kot jezika za notranjo komunikacijo oziroma kot „sporazumevalnega jezika“. Poleg tega bi bilo treba glede na člen 1d(1) in (6) Kadrovskih predpisov objektivno utemeljiti izbiro enega ali več določenih jezikov, pri čemer so izključeni vsi drugi.

51

Zato je Splošno sodišče sprejelo drugi in tretji tožbeni razlog, ki jih je v zadevi T‑401/16 navedla Kraljevina Španija, ter tretji in sedmi tožbeni razlog, ki jih je Italijanska republika navedla v zadevi T‑443/16, ter sporni razpis natečajev razglasilo za ničen v delu, v katerem je izbira jezika 2 natečajev omejena na nemščino, angleščino in francoščino.

52

Na drugem mestu, Splošno sodišče je skupaj preučilo prvi tožbeni razlog v zadevi T‑401/16 in šesti tožbeni razlog v zadevi T‑443/16, ki zadevata drugi del izpodbijane jezikovne ureditve in se nanašata na kršitev člena 18 PDEU, člena 24, četrti odstavek, PDEU, člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členov 1 in 2 Uredbe št. 1/58 ter člena 1d(1) in (6) Kadrovskih predpisov. Splošno sodišče je v točki 234 izpodbijane sodbe sprejelo te tožbene razloge in razglasilo ničnost spornega razpisa natečajev v delu, v katerem je izbira jezikov sporazumevanja med kandidati in uradom EPSO omejena na nemščino, angleščino in francoščino.

53

Splošno sodišče je zato v točki 235 izpodbijane sodbe tožbi ugodilo in sporni razpis natečajev v celoti razglasilo za ničen. Poleg tega je v točkah od 237 do 242 te sodbe pojasnilo, da iz razlogov, navedenih v teh točkah, ta razglasitev ničnosti ne more vplivati na zaposlitve, ki so že bile opravljene na podlagi rezervnih seznamov, sestavljenih ob koncu zadevnega izbirnega postopka.

54

Komisija Sodišču predlaga, naj:

55

Kraljevina Španija in Italijanska republika Sodišču predlagata, naj:

56

Komisija v utemeljitev svoje pritožbe navaja štiri razloge.

57

Prvi in drugi pritožbeni razlog se nanašata na zakonitost omejitve izbire jezika 2 natečajev na nemščino, angleščino in francoščino, medtem ko se tretji pritožbeni razlog nanaša na zakonitost omejitve jezikov, ki se lahko uporabijo pri sporazumevanju med kandidati, na katere se nanaša sporni razpis natečajev, in uradom EPSO.

58

Prvi pritožbeni razlog, ki je razdeljen na tri dele, se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi člena 1d(6) Kadrovskih predpisov in pri opredelitvi obveznosti obrazložitve, ki jo ima Komisija, ter na kršitev obveznosti obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče.

59

Komisija trdi, da je Sodišče prve stopnje pri preučitvi elementov v zvezi z notranjo prakso Komisije na jezikovnem področju in v zvezi z jeziki, ki jih uporabljajo uslužbenci urada OLAF, brez kakršne koli obrazložitve uporabilo nezakonita merila za presojo, ali ti elementi dokazujejo upravičenost zadevne omejitve, in sicer – v točki 157 izpodbijane sodbe – sposobnost, da novozaposleni uradnik takoj učinkovito opravlja delo v instituciji zaposlitve, in – v točkah od 181 do 183 te sodbe – neobstoj „posebne prednosti“, ki jo nekateri od jezikov, na katere je ta izbira omejena, dajejo takemu uradniku. Z opiranjem na ta merila pa naj bi se zanikal interes službe, da bodo novozaposleni takoj lahko začeli opravljati delo.

60

Kar natančneje zadeva merilo iz točke 157 izpodbijane sodbe, Komisija trdi, prvič, da glede na to, da interes službe zahteva zaposlitev kandidatov, ki lahko takoj začnejo opravljati delo, okoliščina, da so ti kandidati vseeno sposobni učinkovito opravljati delo, ne bi bila upoštevna.

61

Namen zahteve, da lahko novozaposleni takoj začnejo opravljati delo, naj bi bil namreč zagotoviti kontinuiteto z osebjem, ki dela v zadevni službi zaposlitve, in naj bi presegel zgolj sposobnost, da se takoj učinkovito opravlja delo.

62

Drugič, Komisija trdi, da Splošno sodišče v nasprotju z obveznostjo obrazložitve ni niti opredelilo, kaj ta pojem „učinkovito opravljanje dela“ zajema, niti ni podprlo ugotovitve, da bi bilo tako delo mogoče opraviti.

63

Tretjič, „nemogoče“ naj bi bilo, da bi lahko novozaposleni kandidat, ki ne obvlada enega od treh jezikov, upravičenih na podlagi spornega razpisa natečajev kot jezik 2, učinkovito opravljal delo v instituciji, katere organ političnega vodenja in usmeritve, to je kolegij članov Komisije, sprejema notranje odločitve le v enem od teh treh jezikov. Komisija v zvezi s tem v bistvu trdi, da je sklicevanje Splošnega sodišča na točki 121 in 122 sodbe z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija (T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495), napačno, ker je Odbor stalnih predstavnikov (Coreper), na katerega se sklicujeta ti točki, organ, ki je posebej določen v členu 16(7) PEU in ki naj bi bil ločen od drugih institucij. Obravnavana zadeva pa naj bi se nanašala na člane iste institucije, ki hkrati zajemajo kolegij in različne službe te institucije. Poleg tega naj specifičnost nalog, ki jih je treba opravljati v službah zaposlitve, ne bi vplivala na dejstvo, da so nazadnje službe tiste, ki predložijo vsak osnutek akta kolegiju članov Komisije.

64

Četrtič, Splošno sodišče naj bi s tem, da je menilo, da bi Komisija morala predložiti natančnejša pojasnila za utemeljitev zadevne omejitve, prekoračilo meje svojega sodnega nadzora, ne da bi poleg tega tako presojo obrazložilo.

65

Kraljevina Španija in Italijanska republika tem trditvam nasprotujeta.

66

Opozoriti je treba, da morajo imeti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča institucije Unije široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb, zlasti pri določitvi meril za sposobnosti, ki se zahtevajo za prosta delovna mesta, ter – glede na ta merila in v interesu službe – pogojev in načinov organizacije natečajev. Tako morajo institucije, pa tudi urad EPSO, kadar ta izvaja pooblastila, ki so mu jih podelile navedene institucije, imeti možnost, da v skladu s svojimi potrebami določijo sposobnosti, ki jih morajo imeti kandidati, ki sodelujejo na natečajih, da zagotovijo koristno in razumno organizacijo svojih služb (sodba z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 88).

67

Vendar morajo institucije pri uporabi Kadrovskih predpisov zagotoviti spoštovanje člena 1d teh predpisov, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi jezika. Odstavek 6 navedenega člena sicer določa, da je mogoče to prepoved omejiti, če so omejitve „objektivno [in razumno] utemeljene“ ter usmerjene „k legitimnim ciljem v splošnem interesu v okviru kadrovske politike“ (sodba z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 89).

68

Tako je široka diskrecijska pravica, ki jo imajo institucije Unije glede organizacije svojih služb, enako kot urad EPSO pod pogoji iz točke 68 te sodbe, nujno omejena s členom 1d Kadrovskih predpisov, tako da je različno obravnavanje na podlagi jezika, ki izhaja iz omejitve jezikovne ureditve natečajev na omejeno število uradnih jezikov, lahko dopustno le, če je taka omejitev objektivno utemeljena in sorazmerna z dejanskimi potrebami službe. Poleg tega mora vsak pogoj glede znanja specifičnih jezikov temeljiti na jasnih, objektivnih in predvidljivih merilih, ki kandidatom omogočajo, da se seznanijo z razlogi za ta pogoj, sodiščem Unije pa, da preizkusijo njegovo zakonitost (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točke od 90 do 93 in navedena sodna praksa).

69

Institucija, ki je jezikovno ureditev izbirnega postopka omejila na omejeno število uradnih jezikov Unije, mora dokazati, da je taka omejitev primerna za zadovoljevanje dejanskih potreb v zvezi z nalogami, ki jih bodo zaposlene osebe opravljale, da je sorazmerna s temi potrebami in da temelji na jasnih, objektivnih in predvidljivih merilih, medtem ko mora Splošno sodišče opraviti konkreten preizkus objektivne upravičenosti in sorazmernosti te omejitve glede na navedene potrebe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točki 93 in 94).

70

V okviru tega preizkusa mora sodišče Unije preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali so v teh dokazih vsi upoštevni podatki za presojo zapletenega položaja in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane sklepe (sodba z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 104).

71

Komisija s prvim delom tega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je preizkusilo utemeljitev omejitve izbire jezika 2 natečajev glede na cilj, ki ne ustreza cilju, ki je naveden v spornem razpisu natečajev.

72

Ugotoviti pa je treba, da ta očitek temelji na napačnem razumevanju točk 157 in od 181 do 183 izpodbijane sodbe, na katerih vsebino je bilo opozorjeno v točkah 39, 44 in 45 te sodbe.

73

Iz teh točk izpodbijane sodbe, razumljenih v njihovem kontekstu, je namreč razvidno, da je Splošno sodišče prav z vidika „potrebe po zaposlitvi upravnih uslužbencev, ki lahko takoj začnejo opravljati delo“, ki je med drugim navedena v točki 1(i) Priloge II k spornemu razpisu natečajev kot utemeljitev take omejitve, preučilo, ali je mogoče z elementi, ki jih je Komisija predložila v zvezi s svojo notranjo prakso na jezikovnem področju in jeziki, ki jih uporablja osebje urada OLAF, dokazati objektivno utemeljenost in sorazmernost te omejitve.

74

Tako, na prvem mestu, Splošno sodišče v zvezi s točko 157 izpodbijane sodbe Splošno sodišče s presojo, da „brez dodatnih pojasnil ni mogoče sklepati, da na novo zaposleni uradnik, ki ne zna nobenega od jezikov, [upravičenih kot jezik 2], ne bi bil sposoben za takojšnje in učinkovito opravljanje dela v tej instituciji“, ni nikakor podvomilo o interesu službe, da razpolaga z upravnimi uslužbenci, ki lahko takoj začnejo opravljati delo, ampak je, nasprotno, skušalo ugotoviti, ali elementi, ki jih navaja Komisija v zvezi s svojo notranjo prakso na jezikovnem področju, dokazujejo, da je za zadovoljitev tega interesa glede na funkcionalne posebnosti delovnih mest, na katera se nanaša sporni razpis natečajev in jezike, ki jih zadevne službe vsakodnevno dejansko uporabljajo pri svojem delu, potrebno, da je izbira jezika 2 tega natečajev omejena na nemščino, angleščino in francoščino (v zvezi s sodno prakso, ki jo Splošno sodišče navaja v tej točki 157, glej tudi sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 106).

75

Poleg tega, Splošno sodišče s takim ravnanjem ni niti kršilo svoje obveznosti obrazložitve niti prekoračilo meja svojega sodnega nadzora.

76

V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 70 in 71 te sodbe, je namreč Splošno sodišče – upravičeno in ne da bi prekoračilo meje svojega nadzora – preverilo, ali je bila omejitev izbire jezika 2 natečajev objektivno utemeljena s potrebo po tem, da se zaposlijo upravni uslužbenci, ki lahko takoj začnejo opravljati delo, in ali je zahtevana raven znanja jezikov sorazmerna z dejanskimi potrebami službe.

77

Kar zadeva trditve Komisije v zvezi z lastnimi postopki odločanja in njen očitek Splošnemu sodišču, da se je napačno sklicevalo na sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija (T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495), in da je sprejelo specifičnost nalog, na katere se nanaša sporni razpis natečajev, da bi zavrnilo utemeljitev, ki se nanaša na cilj razpolaganja z upravnimi uslužbenci, ki lahko takoj začnejo opravljati delo, je treba najprej ugotoviti, da je Splošno sodišče preučilo vsa besedila, ki jih je predložila Komisija, in da je po koncu tega preizkusa prišlo do sklepa, da iz njih ne izhaja obstoj potrebne povezave med postopki odločanja Komisije in nalogami preiskovalca ali vodje skupine preiskovalcev, ki bi jih lahko opravljali uspešni kandidati na natečaju. Komisija pa te ugotovitve ne izpodbija, ampak trdi le, da naj bi bilo „nemogoče“ uporabljati drug jezik kot zadevne tri jezike.

78

Dalje, čeprav se točka 121 sodbe z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija (T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495), na katero se sklicuje v točki 157 izpodbijane sodbe, nanaša na trditve Komisije v zvezi z jeziki, ki se uporabljajo v Coreperju, je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 122 iste sodbe prav tako menilo, da na splošno v zvezi z argumenti, ki se nanašajo na uporabo enega ali več jezikov kot „jezikov posvetovanja“ institucije Unije, brez dodatnih pojasnil ni mogoče domnevati, da novozaposleni uradnik, ki ne obvlada nobenega od teh jezikov, ne bi mogel takoj učinkovito opravljati dela v zadevni instituciji. Iz tega sledi, da Komisija nikakor ne more utemeljeno trditi, da je Splošno sodišče kršilo svojo sodno prakso.

79

Nazadnje, v zvezi s specifičnostjo nalog, na katere se nanaša sporni razpis natečajev, je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 157 izpodbijane sodbe ugotovilo, da utemeljitev, ki se nanaša na cilj razpolaganja z upravnimi uslužbenci, ki lahko takoj začnejo opravljati delo, ni bila pravno zadostno podkrepljena.

80

V zvezi s tem se je Sodišče prve stopnje v skladu s tem, kar je bilo opozorjeno v točkah 70 in 71 te sodbe, omejilo na preizkus, ki je potreben za ugotovitev znanja jezikov, ki ga lahko Komisija objektivno zahteva v interesu službe, glede na posebne naloge, na katere se nanaša sporni razpis natečajev.

81

Na drugem mestu, v zvezi z očitki Komisije, usmerjenimi zoper točke od 181 do 183 izpodbijane sodbe, je treba poudariti, da bi morala Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 70 te sodbe, dokazati, da je bila omejitev izbire jezika 2 natečajev primerna za zadovoljevanje dejanskih potreb v zvezi z nalogami, ki jih bodo morale zaposlene osebe opravljati.

82

Splošno sodišče je v točkah od 181 do 183 izpodbijane sodbe preverjalo prav to, pri čemer je ugotovilo, da podatki, ki jih je Komisija predložila v zvezi z znanjem jezikov osebja urada OLAF, v najboljšem primeru vodijo do sklepa, da čeprav bi obvladovanje angleškega jezika lahko za uspešne kandidate na spornem natečaju pomenilo prednost v interni komunikaciji in jim tako omogočilo, da so takoj operativni na ravni te komunikacije, pa tak sklep ne velja glede obvladovanja nemščine in francoščine.

83

Zato je Splošno sodišče lahko pravilno ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da zadovoljivo znanje enega od teh dveh drugih jezikov daje prednost pri uresničevanju cilja razpolaganja z upravnimi uslužbenci, ki lahko takoj začnejo opravljati delo.

84

Ker noben očitek ni utemeljen, je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

85

Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je preveč strogo opredelilo tako obveznost obrazložitve utemeljitve zadevne omejitve v spornem razpisu natečajev kot dokazno breme glede utemeljenosti te utemeljitve.

86

Tako naj bi, prvič, dokazno breme, ki ga je Splošno sodišče naložilo Komisiji, da bi ta dokazala obstoj navedenih utemeljitev, precej preseglo stopnjo natančnosti, ki jo zahteva sodna praksa, ker je v zadnjem stavku točke 133, prvem stavku točke 158 in v točki 180 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija ni dokazala, da so bili trije jeziki, upravičeni kot jezik 2 v spornem razpisu natečajev, dejansko trije jeziki, ki jih vsakodnevno uporabljajo „vse službe“ te institucije.

87

Drugič, Splošno sodišče naj bi v točki 164 izpodbijane sodbe zahtevalo dokaz o „izključni uporabi“ teh treh jezikov v postopkih odločanja Komisije, čeprav je bilo v tem razpisu pojasnjeno, da institucije Unije uporabljajo predvsem te jezike, ne pa izključno samo teh. Splošno sodišče bi tako moralo preveriti, ali je institucija te tri jezike dejansko najbolj uporabljala, ne pa, ali so to edini jeziki, ki se uporabljajo. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točkah od 181 do 183 te sodbe s tem, da je dodalo merilo za presojo, v skladu s katerim je treba presoditi, ali zadevni trije jeziki kandidatom na spornem natečaju dajejo „posebno prednost“, storilo enako napako.

88

Tretjič, v nasprotju s tem, kar trdi Splošno sodišče v zadnjem stavku točke 167 izpodbijane sodbe, naj Komisiji ne bi bilo treba opredeliti tistega od treh jezikov, ki se lahko uporabi, relativni pomen vsakega od teh jezikov pa naj ne bi bil upošteven.

89

Četrtič, Komisija Splošnemu sodišču očita, da je v točki 201 izpodbijane sodbe zavrnilo vse statistične podatke, ki jih je predložila, ker ni mogoče domnevati, da pravilno odražajo znanje jezikov potencialnih kandidatov zadevnih natečajev.

90

Po mnenju te institucije naj bi se dokazni standard, ki se zahteva na podlagi sodne prakse Sodišča, nanašal na opredelitev uradnih jezikov, katerih znanje je v Uniji najbolj razširjeno. Zato naj bi bila omejitev izbire jezika 2 natečajev upravičena z objektivnimi elementi v zvezi z razširjenostjo jezikov, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati, da ti podatki ustrezajo znanju jezikov oseb, ki želijo sodelovati na natečajih Unije. V teh okoliščinah naj Komisiji ne bi bilo treba dokazati, da je tako ustrezanje pravilno vzpostavljeno.

91

Poleg tega naj bi bilo tudi pri ugotovitvi iz prvega stavka točke 205 izpodbijane sodbe, ker temelji na isti napačni predpostavki, napačno uporabljeno pravo.

92

Nazadnje, petič, Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točki 159 izpodbijane sodbe opravilo povsem hipotetično presojo, ker je znatno zmanjšalo obseg Sporočila SEC(2000) 2071/6.

93

Kraljevina Španija in Italijanska republika tem trditvam nasprotujeta.

94

Na prvem mestu, treba je opozoriti, kot izhaja iz točke 69 te sodbe, da mora vsak pogoj v zvezi z znanjem specifičnih jezikov temeljiti na jasnih, objektivnih in predvidljivih merilih, ki kandidatom omogočajo, da razumejo razloge za ta pogoj, sodiščem Unije pa, da preverijo njegovo zakonitost.

95

Obrazložitev odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije je posebej pomembna, ker zadevni osebi omogoča, da se ob popolnem poznavanju zadeve odloči, ali namerava vložiti tožbo zoper to odločbo, pristojno sodišče pa opravi nadzor, in je torej eden od pogojev za učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 103 in navedena sodna praksa).

96

Glede omejitve izbire jezika 2 v razpisu natečajev je Sodišče presodilo, da mora Splošno sodišče preveriti ali ta razpis, Splošna pravila za javne natečaje ali dokazi, ki jih je predložila Komisija, zajemajo „konkretne navedbe“, na podlagi katerih je mogoče objektivno ugotoviti obstoj interesa službe, ki bi lahko to omejitev utemeljil (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 95).

97

Zato je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno opravilo to preverjanje in v točki 116 te sodbe ter po preučitvi, opravljeni med drugim v točkah od 107 do 115 te sodbe, katere vsebina je bila predstavljena v točkah od 28 do 30 te sodbe, ugotovilo, da tudi glede na opis nalog v spornem razpisu natečajev, razlog, ki se nanaša na potrebo, da novozaposlene osebe lahko takoj začnejo opravljati delo, ki je naveden v tem razpisu, ob upoštevanju njegove nejasne in splošne formulacije in ob tem, da v tem razpisu ni konkretnih navedb, ki bi ta razlog podkrepile, ne more upravičiti omejitve izbire jezika 2 natečajev na nemščino, angleščino in francoščino.

98

Poleg tega je Komisija v pritožbi poudarila, da ne izpodbija točk od 100 do 116 izpodbijane sodbe.

99

Na drugem mestu, v delu, v katerem Komisija Splošnemu sodišču očita, da ji je naložilo nesorazmerno dokazno breme, iz točk 70 in 71 te sodbe izhaja, prvič, da bi morala Komisija v okviru te zadeve dokazati, da je omejitev izbire jezika 2 natečajev primerna za to, da se zadovoljijo dejanske potrebe glede nalog, ki jih bodo zaposlene osebe morale opravljati, da je sorazmerna s temi potrebami in da temelji na jasnih objektivnih in predvidljivih merilih, ter drugič, da bi moralo Splošno sodišče opraviti konkreten preizkus objektivne upravičenosti in sorazmernosti te omejitve glede na navedene potrebe, tako da bi preverilo ne le vsebinsko pravilnost dokazov, ki jih navaja Komisija, njihovo zanesljivost in koherentnost, ampak tudi, ali ti dokazi tvorijo skupek upoštevnih podatkov, ki jih je treba upoštevati za presojo utemeljitve navedene omejitve in ali lahko podkrepijo sklepe, ki so iz njih izpeljani.

100

Prav to pa je storilo Splošno sodišče, ko je v točkah od 122 do 207 izpodbijane sodbe preučilo elemente, ki jih je Komisija predložila v utemeljitev razloga nujnosti, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati delo.

101

Prvič, glede očitkov zoper zadnji stavek točke 133, prvi stavek točke 158 in točko 180 izpodbijane sodbe, katerih vsebina je bila predstavljena v točkah 35, 40 in 43 te sodbe, je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, Splošno sodišče v njih nikakor ni zahtevalo, da Komisija, da bi dokazala upravičenost zadevne omejitve, dokaže, da nemščino, angleščino in francoščino pri svojem vsakodnevnem delu uporabljajo vse službe Komisije.

102

Tako je Sodišče prve stopnje v točki 133 izpodbijane sodbe zgolj preverilo trditev Komisije, da Sporočilo SEC(2000) 2071/6, zlasti njegova točka 2.2, omejuje število „delovnih jezikov“ te institucije na tri, pri čemer je menilo, da zlasti ob upoštevanju konteksta te točke, ki se nanaša na sprejetje odločitev kolegija članov Komisije po pisnem postopku, zgolj sklicevanje na „tri delovne jezike Komisije“ ne zadostuje za dokaz utemeljenosti te trditve.

103

V skladu s to logiko je Splošno sodišče v točkah od 156 do 158 izpodbijane sodbe glede na vse elemente, ki jih je Komisija navedla v zvezi z svojo notranjo prakso na jezikovnem področju, ugotovilo, da ker je njihov edini namen opredeliti jezike, potrebne za potek različnih postopkov odločanja Komisije, in ker iz njih ni razvidno niti to, da obstaja nujna povezava med temi postopki in nalogami, ki jih bodo lahko opravljali uspešni kandidati na spornem natečaju, niti to, da vse tri jezike, opredeljene kot „postopkovni jeziki“, njene službe dejansko uporabljajo pri svojem vsakodnevnem delu, ti elementi ne morejo upravičiti zadevne omejitve glede na funkcionalne posebnosti delovnih mest, na katera se nanaša sporni razpis natečajev.

104

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 180 izpodbijane sodbe navedlo, da podatki, ki jih je predložila Komisija v zvezi z znanjem jezikov osebja urada OLAF, niti sami po sebi niti skupaj z elementi v zvezi z notranjo prakso Komisije na jezikovnem področju ne omogočajo ugotovitve, kateri je oziroma so sporazumevalni jeziki, ki jih ta služba uporablja pri svojem vsakodnevnem delu, ali jezik oziroma jeziki, ki bi bili nujno potrebni za opravljanje nalog preiskovalca ali vodje skupine preiskovalcev, in da zato ti podatki ne omogočajo ugotovitve, kateri je ali so jeziki, katerih zadovoljivo znanje bi uspešnim kandidatom na tem natečaju omogočalo, da postanejo upravni uslužbenci, ki lahko takoj začnejo opravljati delo.

105

Tako je iz točk 133, 158 in 180 izpodbijane sodbe, razumljenih v njihovem kontekstu, razvidno, da je Splošno sodišče le preverilo, in to pravilno, ali elementi, ki jih je Komisija predložila v podkrepitev utemeljitve, da morajo biti novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati delo, lahko dokažejo, da so nemščina, angleščina in francoščina tisti jeziki, ki jih osebje službe, v kateri naj bi se kandidati na zadevnih natečajih načeloma zaposlili, dejansko uporablja pri opravljanju svojih rednih nalog, tako da je zadovoljivo obvladovanje vsaj enega od teh treh jezikov s strani teh kandidatov tako potrebno kot zadostno, da tem kandidatom omogoči, da lahko takoj začnejo opravljati delo.

106

Drugič, enaki preudarki veljajo za očitek zoper presojo Splošnega sodišča iz točke 164 izpodbijane sodbe, da vsekakor in neodvisno tudi od obstoja povezave med postopki odločanja Komisije in posebnimi nalogami, na katere se nanaša sporni razpis natečajev, elementi, ki jih je Komisija predložila v zvezi z svojo notranjo prakso na jezikovnem področju, še zdaleč ne kažejo na izključno uporabo treh „postopkovnih“ jezikov. Splošno sodišče je namreč v tej točki 164 zgolj dodatno navedlo, da z zadevnimi dokazi ni mogoče utemeljiti ugotovitve, da so ti postopki omejeni na te tri jezike. Poleg tega lahko možnost, da osebje službe, v kateri naj bi se kandidati natečajev zaposlili, redne naloge opravlja v jezikih, ki niso jeziki, na katere je omejena izbira jezika 2 natečajev, glede na okoliščine primera vzbudi dvom o tem, da morajo ti kandidati obvladati enega od teh jezikov, da bi bili sposobni takoj začeti opravljati delo.

107

Poleg tega očitek Komisije, da je Splošno sodišče v točkah od 181 do 183 izpodbijane sodbe zahtevalo, da zadovoljivo znanje enega od jezikov, ki so upravičeni kot jezik 2 spornih natečajev, uspešnim kandidatom daje posebno prednost, temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

108

Splošno sodišče je namreč v točki 183 izpodbijane sodbe ugotovilo, da podatki, ki jih je predložila Komisija v zvezi z znanjem jezikov osebja urada OLAF, v najboljšem primeru vodijo do sklepa, da čeprav bi obvladovanje angleškega jezika lahko dalo prednost uspešnim kandidatom na spornem natečaju v interni komunikaciji in jim tako omogočilo, da so na ravni te komunikacije takoj operativni, tak sklep ne velja za obvladovanje nemščine in francoščine.

109

Zato je Splošno sodišče lahko pravilno ugotovilo, da Komisiji ni uspelo dokazati, da je zadovoljivo znanje nemškega ali francoskega jezika, v nasprotju s kombinacijo, ki zajema drug uradni jezik Unije, nujno potrebno za zagotovitev uresničitve cilja razpolagati z upravnimi uslužbenci, ki lahko takoj začnejo opravljati delo.

110

Tretjič, iz zgornjih preudarkov izhaja, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je v zadnjem stavku točke 167 izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz obvestil generalnega sekretarja Komisije, ki jih je predložila ta institucija in v katerih so v skladu z dokumentom z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ priznana stalna odstopanja na nekaterih področjih, saj je v teh obvestilih dovoljena vložitev osnutkov aktov v enem samem „postopkovnem“ jeziku, ni mogoče izpeljati koristnih ugotovitev, saj v njih ni opredeljen tisti od teh jezikov, ki se lahko konkretno uporablja.

111

Četrtič, glede očitka Komisije, usmerjenega zoper točki 201 in 205 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Najprej, v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, Splošno sodišče v tej točki 201 nikakor ni v celoti zavrnilo upoštevanja statističnih podatkov o jezikih, ki so se leta 2012 najpogosteje učili na ravni nižjega srednješolskega izobraževanja, ker naj Komisija ne bi dokazala, da ti pravilno odražajo znanje jezikov potencialnih kandidatov na spornem natečaju, ampak je zgolj ugotovilo, da je dokazna vrednost teh podatkov manjša, ker se nanašajo na vse državljane Unije, vključno z osebami, ki niso dosegle polnoletnosti.

112

Dalje, Komisija ne izpodbija presoje Splošnega sodišča iz točke 202 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je edino, kar bi bilo mogoče dokazati z navedenimi podatki, to, da je število potencialnih kandidatov, katerih položaj je prizadet zaradi zadevne omejitve manj visoko, kot bi bilo, če bi bila ta izbira omejena na druge jezike.

113

Nazadnje in predvsem, kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točki 203 izpodbijane sodbe, s temi istimi podatki ni mogoče dokazati, da je omejitev izbire jezika 2 natečajev primerna in nujna za uresničitev cilja razpolaganja s kandidati, ki so sposobni nemudoma začeti opravljati svoje delo. Zato, ker je Splošno sodišče zlasti v točkah 169 in 196 te sodbe ugotovilo, da Komisiji tega ni uspelo dokazati s statistični podatki o jezikih, ki so se najpogosteje učili, ni bilo mogoče dokazati, da je bila ta omejitev objektivno utemeljena glede na ta cilj.

114

Petič, Komisija se pri izpodbijanju presoje iz točke 159 izpodbijane sodbe, navedene v točki 40 te sodbe, ki jo šteje za hipotetično, in s trditvijo, da je Splošno sodišče znatno zmanjšalo obseg Sporočila SEC(2000) 2071/6, ne sklicuje na napačno uporabo prava, ampak Sodišču predlaga, naj presojo tega dokaza nadomesti s svojo presojo Splošnega sodišča.

115

Iz člena 256(1) PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pa izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja in da je zato le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev in dokazov. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (sklep z dne 27. januarja 2022, FT in drugi/Komisija, C‑518/21 P, neobjavljen, EU:C:2022:70, točka 12 in navedena sodna praksa).

116

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

117

Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 152 do 155 izpodbijane sodbe zmanjšalo obseg dokazov, ki jih je predložila v zvezi s svojo notranjo prakso na jezikovnem področju, na podlagi napačnega merila presoje, in sicer obstoja zavezujočega pravnega akta, v katerem so opredeljeni delovni jeziki zadevne institucije. Niti iz člena 1d(6) Kadrovskih predpisov niti iz sodne prakse Sodišča pa naj ne bi izhajalo, da je omejitev izbire drugega jezika natečajev mogoče upravičiti le s takimi akti.

118

Poleg tega naj bi obvestilo generalnega sekretarja Komisije o izvajanju Sporočila SEC(2000) 2071/6 in „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“, vsebovane v Priročniku o operativnih postopkih, pomenili „notranja pravila“ v smislu točke 2 Priloge II k spornemu razpisu natečajev, ker so za institucijo zavezujoča.

119

Kraljevina Španija in Italijanska republika te trditve zavračata.

120

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 72 do 74 sklepnih predlogov, ta tretji del prvega pritožbenega razloga, v skladu s katerim naj bi Splošno sodišče zmanjšalo obseg dokazov v zvezi z notranjo prakso Komisije na jezikovnem področju, ker je menilo, da bi lahko le zavezujoči pravni akt upravičil jezikovno omejitev, kot je določena s spornim razpisom natečajev, temelji na napačnem razumevanju točk od 152 do 155 izpodbijane sodbe, katerih vsebina je bila povzeta v točki 37 te sodbe.

121

Iz teh točk v povezavi s točkami od 156 do 169 izpodbijane sodbe, ki so navedene v točkah od 38 do 41 te sodbe, namreč izhaja, da je Splošno sodišče le v okviru uvodnih pojasnil pravilno ugotovilo, da teh elementov ni mogoče razumeti tako, kot da gre za pravila za izvajanje v Poslovniku v zvezi s splošno jezikovno ureditvijo v smislu člena 6 Uredbe št. 1/58, pri čemer je nato poglobljeno preučilo, ali navedeni elementi lahko upravičijo zadevno omejitev glede na funkcionalne posebnosti delovnih mest, na katera se nanaša sporni razpis natečajev. Tako se ugotovitev Splošnega sodišča, da ni tako, ne nanaša na neobstoj interne odločbe o določitvi delovnih jezikov na Komisiji, na katero se je sklicevalo Splošno sodišče v točki 155 izpodbijane sodbe, ki je Komisija sicer ni izpodbijala, temveč na to, da je edini namen teh elementov opredeliti jezike, potrebne za potek različnih postopkov odločanja Komisije.

122

Zato tretjega dela prvega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

123

Iz teh ugotovitev izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

124

Drugi pritožbeni razlog je sestavljen iz šestih delov, s katerimi se Komisija sklicuje na izkrivljanje dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, in na napačno uporabo prava.

125

Najprej je treba opozoriti, da so v fazi pritožbe dopustni očitki v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja in njegovo presojo v izpodbijanem sklepu, če se zatrjuje, da je Splošno sodišče podalo ugotovitve, katerih dejanska nepravilnost izhaja iz listin v spisu, ali da je izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi (sodba z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, EU:C:2007:32, točka 35).

126

V zvezi s tem mora pritožnik, kadar trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Poleg tega mora biti izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 43).

127

Poleg tega, čeprav izkrivljanje dokazov lahko pomeni razlago dokumenta, ki je v nasprotju z njegovo vsebino, mora biti to izkrivljanje očitno razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, in je zanj potrebno, da je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje teh dokazov. V zvezi s tem ni dovolj dokazati, da bi bilo mogoče dokument razlagati drugače kot Splošno sodišče (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 44).

128

Šest delov drugega pritožbenega razloga je treba analizirati ob upoštevanju teh načel.

129

Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 132 do 137 in 158 izpodbijane sodbe izkrivilo pomen in obseg Sporočila SEC(2000) 2071/6. Prvič, Komisija glede točke 133 izpodbijane sodbe poudarja, da to sporočilo nikakor ni bilo zgolj ocena postopkov odločanja institucije, ampak jasno omejuje število delovnih jezikov te institucije na tri, kot izhaja iz točke 2.2. tega sporočila.

130

Drugič, sklicevanje v tej točki 2.2 na okoliščino, da se dokument lahko odobri v verodostojnem jeziku, naj v nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče menilo v točki 135 izpodbijane sodbe, ne bi odpravilo obveznosti, da ga potrdi tudi v enem od treh delovnih jezikov.

131

Tretjič, vključenosti prevajalske službe ni mogoče priznati pomena, ki ji ga je pripisalo Splošno sodišče v točkah 136 in 158 izpodbijane sodbe. Ta vključenost naj bi namreč zagotavljala le učinkovitejše upravljanje sredstev v različnih službah in naj nikakor ne bi spremenila dejstva, da mora zlasti služba, ki je avtor osnutka akta, ki ga je treba predložiti kolegiju članov Komisije, glede na svoje aktivno sodelovanje v postopku odločanja in obveznost spoštovanja jezikovne ureditve, navedene v točki 4 navedenega sporočila, razpolagati z uradniki, ki obvladajo tri delovne jezike.

132

Kraljevina Španija in Italijanska republika se sklicujeta na nedopustnost tega dela, ker naj bi Komisija Sodišču predlagala le, naj ponovno presodi dokaze, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ne da bi dokazala, da jih je to izkrivilo.

133

Ugotoviti je treba, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, Splošno sodišče pri preizkusu Sporočila SEC(2000) 2071/6, opravljenega v točkah od 132 do 137 in 158 izpodbijane sodbe, katerega vsebina je bila navedena v točkah 34 in 39 te sodbe, tega nikakor ni izkrivilo.

134

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz točke 1.2 Sporočila SEC(2000) 2071/6 izhaja, da je namen tega sporočila opredeliti postopke in sredstva, ki omogočajo učinkovitejše in preglednejše postopke odločanja. Zato so v tem sporočilu v točkah 2 in 3 navedeni veljavni postopki, v točki 4 so predlagana sredstva za njihovo poenostavitev, v točki 5 pa tudi drugi ukrepi, ki jih je treba sprejeti. Zlasti v točki 2.2 tega sporočila je med drugim navedeno, da je treba v okviru pisnega postopka „dokumente poslati v treh delovnih jezikih Komisije“, medtem ko je v okviru postopka pooblastitve besedilo odločbe, ki jo je treba sprejeti, „predstavljeno v enem samem delovnem jeziku in/ali v verodostojnih različicah“.

135

Zato Splošno sodišče očitno ni izkrivilo Sporočila SEC(2000) 2071/6, ko je v točki 133 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je njegov namen „v bistvu oceniti različne vrste postopkov odločanja kolegija članov Komisije […] in predlagati njihovo poenostavitev“ ter da „je v takem okviru in ob sklicevanju na natančno določeno vrsto postopka, in sicer pisni postopek“, v točki 2.2 sporočila, katerega zadevni odlomek je poleg tega natančno prevzet, navedeno sklicevanje na „delovne jezike“. Poleg tega Splošno sodišče nikakor ni prekoračilo meja razumne presoje te točke 2.2, ko je menilo, da zgolj to sklicevanje ne zadostuje za ugotovitev, da so angleščina, francoščina in nemščina jeziki, ki jih vse službe Komisije dejansko uporabljajo pri vsakdanjem delu.

136

Enako velja za točko 135 izpodbijane sodbe, v kateri je le natančno povzeta točka 2.2 Sporočila SEC(2000) 2071/6 v zvezi z jezikovno ureditvijo, ki se uporablja v okviru postopka pooblastitve, in presojo iz točke 134 te sodbe, da se z zadnjenavedeno ureditvijo niansira obseg navedenega sklicevanja. Poleg tega te ugotovitve ne omaje točka 4 tega sporočila, na katero se sklicuje Komisija in v kateri je med drugim navedeno, da bodo predlagani ukrepi povzročili tudi poenostavitev jezikovnih zahtev na področju odločb, pri čemer je navedeno, da če je akt sprejet v pisnem postopku, „mora biti predlog na voljo vsaj v delovnih jezikih Komisije“, medtem ko se v primeru odločitev, sprejetih po postopkih pooblastitve ali prenosa, „besedilo zahteva le v jeziku ali jezikih strank, na katere je odločba naslovljena“.

137

Poleg tega Splošno sodišče tudi ni izkrivilo točke 5.2 Sporočila SEC(2000) 2071/6 z naslovom „Poenostavitev jezikovne ureditve“ s tem, da je v točki 136 izpodbijane sodbe navedlo, da ta „poudarja vlogo Generalnega direktorata (GD) za prevajanje pri Komisiji“, saj je v njej navedeno, da je „eden od večjih vzrokov za zamudo pri začetku ali končanju pisnih postopkov in postopkov pooblastitve pridobivanje prevodov, vključno z besedili, ki jih pregledajo pravniki lingvisti zaradi česar naj bi bilo nujno, da se zadevni dokumenti pravočasno pošljejo [temu direktoratu] za prevajanje“, in s tem, da je v točki 134 te sodbe menilo, da se tudi s to točko 5.2. lahko niansira obseg sklicevanja na „delovne jezike“ Komisije.

138

Zato je Splošno sodišče v točki 137 izpodbijane sodbe brez izkrivljanja Sporočila SEC(2000) 2071/6 lahko ugotovilo, da točka 2.2 tega sporočila ne omogoča koristnih ugotovitev o dejanski uporabi nemškega, angleškega in francoskega jezika pri vsakdanjem delu služb Komisije niti a fortiori pri opravljanju nalog, na katere se nanaša sporni razpis natečajev.

139

Splošno sodišče prav tako nikakor ni izkrivilo točke 5.2 navedenega sporočila s tem, da je v točki 158 izpodbijane sodbe menilo, da iz nje izhaja, da različice tega dokumenta v postopkovnih jezikih, potrebnih za njihovo posredovanje kolegiju članov Komisije, ne pripravi služba, odgovorna za vsebinsko pripravo dokumenta, temveč direktorat za prevajanje, saj se odgovorna služba omeji na nalogo preveritve prevedenega besedila.

140

Ob tem, da ni nobenega izkrivljanja, pa pomen, ki ga Splošno sodišče pripisuje eni ali drugi možnosti, ki jo navedeno sporočilo izrecno predvideva, spada v okvir presoje dokazov, za katero Sodišče v fazi pritožbe po naravi stvari ni pristojno.

141

Zato prvega dela drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

142

Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 139 do 146 izpodbijane sodbe izkrivilo povezavo med Poslovnikom, podrobnimi pravili za izvajanje tega poslovnika, Sporočilom SEC(2000) 2071/6 in dokumentom z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“.

143

Splošno sodišče naj bi namreč podrobna pravila za izvajanje Poslovnika razlagalo selektivno, ker ni upoštevalo, da lahko predsednik te institucije določi jezike, v katerih morajo biti dokumenti na voljo, ob upoštevanju minimalnih potreb članov kolegija ali potreb, povezanih s sprejetjem akta.

144

Predsednik Komisije pa naj bi to možnost uporabil s sprejetjem Sporočila SEC(2000) 2071/6.

145

Zato naj bi to sporočilo, čeprav v njem niso natančno navedeni trije delovni jeziki, ki jih morajo uporabljati člani kolegija, potrjevalo notranjo prakso v zvezi z uporabo nemškega, angleškega ali francoskega jezika v postopkih odločanja Komisije.

146

Kraljevina Španija in Italijanska republika se sklicujeta na nedopustnost tega dela drugega pritožbenega razloga, ker naj bi Komisija Sodišču predlagala le, naj ponovno presodi dokaze, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ne da bi dokazala, da jih je to izkrivilo.

147

Ugotoviti je treba, da Komisija ne izpodbija tega, da je Splošno sodišče v točkah od 139 do 146 izpodbijane sodbe natančno navedlo upoštevne določbe Poslovnika in podrobnih pravil za njegovo izvajanje, preden je analiziralo vsebino dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“.

148

Tako Splošnemu sodišču očita, da se je omejilo na tako navedbo, čeprav bi moralo šteti, da ti dokumenti potrjujejo uporabo nemškega, angleškega in francoskega jezika kot delovnih jezikov.

149

Ugotoviti pa je treba, da ne samo, da Komisija izpodbija presojo navedenih dokumentov, ne da bi dokazala, kako naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, ampak tudi njena argumentacija temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

150

V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, se Splošno sodišče namreč nikakor ni omejilo na navedbo vsebine upoštevnih določb teh dokumentov. Nasprotno, v celoti jih je presojalo skupaj z drugimi elementi v zvezi z notranjo prakso Komisije na jezikovnem področju, vključno s Sporočilom SEC(2000) 2071/6, pri čemer je v točki 152 izpodbijane sodbe ugotovilo, prvič, da ti dokumenti, gledano v celoti, „le odsevajo dolgo ustaljeno upravno prakso v tej instituciji, pri kateri se angleščina, francoščina in nemščina uporabljajo kot jeziki, v katerih morajo biti dokumenti na voljo za predložitev kolegiju članov v odobritev“, in drugič, v točkah 157 in 158 te sodbe, da iz teh besedil niti iz drugih elementov v spisu ne izhaja, da „obstaja nujna povezava med postopki odločanja Komisije, zlasti tistimi, ki potekajo v kolegiju njenih članov, in nalogami, ki jih bodo lahko opravljali uspešni kandidati spornih natečajev“, ali da „njene službe pri vsakodnevnem delu dejansko uporabljajo vse tri [zadevne] jezike“. Iz tega razloga je Splošno sodišče v točki 169 navedene sodbe ugotovilo, da s temi besedili ni mogoče dokazati, da je zadevna omejitev primerna za zadovoljevanje dejanskih potreb službe in posledično za ugotovitev, da glede na funkcionalne posebnosti delovnih mest, na katera se nanaša ta razpis, obstaja interes službe, da bodo novozaposlene osebe takoj lahko začele opravljati delo.

151

Tako se Komisija v resnici omejuje na trditev, da so dokumenti, na katere se sklicuje, lahko predmet drugačne razlage od tiste, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, kar, kot je bilo opozorjeno v točki 128 te sodbe, ne pomeni dokaza o izkrivljanju teh dokumentov.

152

Iz tega izhaja, da drugega dela drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

153

Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 165 do 169 izpodbijane sodbe izkrivilo pomen in obseg dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“.

154

Komisija zlasti trdi, da je Splošno sodišče pri presoji tega dokumenta očitno zanemarilo dva vidika. Splošno sodišče naj tako ne bi upoštevalo, da je po eni strani pravilo treh postopkovnih jezikov potrjeno z obstojem sistema odstopanj, ne pa ovrženo, in da je po drugi strani z navedenim dokumentom nedvoumno potrjeno, da so morale službe institucije spoštovati jezikovne zahteve, določene v tem dokumentu.

155

Kraljevina Španija in Italijanska republika se sklicujeta na nedopustnost tega dela drugega pritožbenega razloga, ker naj bi Komisija Sodišču predlagala le, naj ponovno presodi dokaze, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ne da bi dokazala, da jih je to izkrivilo.

156

Ugotoviti je treba, da Komisija s tem očitkom Sodišču v resnici predlaga, naj s svojo presojo nadomesti presojo Splošnega sodišča glede dokumenta, naslovljenega „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“, ne da bi dokazala, da je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje tega dokumenta.

157

Zato te trditve, kot je bilo opozorjeno v točki 128 te sodbe, ne dokazujejo izkrivljanja dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“.

158

V teh okoliščinah tretji del drugega pritožbenega razloga ni dopusten.

159

Komisija trdi, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 152 izpodbijane sodbe Sporočilo SEC(2000) 2071/6, Poslovnik in podrobna pravila za njegovo izvajanje ter dokument z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ opredelilo kot odsev upravne prakse, ni upoštevalo tega, da ti dokumenti določajo zavezujoče pravilo za sprejetje aktov s strani Komisije, vključno z uradom OLAF.

160

V teh okoliščinah naj bi Splošno sodišče v točkah od 152 do 157 in 159 izpodbijane sodbe te dokumente izkrivilo, ker ni priznalo, da gre za notranja pravila iz točke 2 Priloge II k spornemu razpisu natečajev, ki jih mora upoštevati pri presoji zakonitosti obrazložitve, navedene glede objektivnosti in sorazmernosti zadevne omejitve.

161

Kraljevina Španija in Italijanska republika se sklicujeta na nedopustnost tega dela drugega pritožbenega razloga, ker naj bi Komisija Sodišču predlagala le, naj ponovno presodi dokaze, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ne da bi dokazala, da jih je to izkrivilo.

162

Najprej je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točkah 156 in 157 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil edini namen dokumentov, navedenih v točkah od 123 do 125 in 127 te sodbe, opredeliti jezike, potrebne za potek različnih postopkov odločanja te institucije, vendar z njimi ni bilo mogoče dokazati potrebne povezave med temi postopki in nalogami, ki bi jih lahko opravljali uspešni kandidati na spornih natečajih.

163

Komisija meni, da Splošno sodišče ob upoštevanju zavezujoče narave jezikovne ureditve v tej instituciji ni moglo ugotoviti neobstoja take povezave, ne da bi izkrivilo te dokumente.

164

Vendar po eni strani iz točke 122 te sodbe izhaja, da Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar se zdi, da meni Komisija, ni prišlo do te ugotovitve, ker jezikovna ureditev, ki se uporablja za različne postopke odločanja, v tej instituciji ni zavezujoča.

165

Po drugi strani Komisija ni dokazala, da je Splošno sodišče s tem, da je prišlo do navedene ugotovitve, očitno prekoračilo meje razumne presoje navedenih dokumentov, ki jih je v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi Komisija, presodilo posamično, pa tudi kot celoto.

166

Iz teh ugotovitev izhaja, da četrtega dela drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

167

Komisija meni, da je Splošno sodišče v točkah od 160 do 163 izpodbijane sodbe izkrivilo sporočilo SEC(2006) 1489 final in zlasti njegovo prilogo z naslovom „Prevajalska pravila po letu 2006“.

168

Komisija Splošnemu sodišču zlasti očita, da s tem, da je v točki 161 izpodbijane sodbe poudarilo, da se ta pravila prevajanja nanašajo na dokumente, sestavljene v nemščini, angleščini in francoščini, pri čemer ne gre za izvirne jezike, ampak za ciljne jezike, ni upoštevalo dejstva, da so ti trije jeziki jeziki za prevod dokumentov za notranjo uporabo in da je treba največji del dokumentov za tako uporabo prevesti le v te jezike. Tako so morale službe institucije delati na podlagi prevoda dokumenta v enega od navedenih jezikov.

169

Okoliščina, da so nekateri dokumenti prevedeni v vse uradne jezike, naj v zvezi s tem ne bi bila upoštevna, ker naj bi se tak prevod nanašal le na dokumente za zunanjo uporabo.

170

Poleg tega naj bi preizkus trditve v zvezi s „sivimi“ prevodi, opravljen v točki 162 izpodbijane sodbe, pomenil dodatno izkrivljanje, saj naj bi se Splošno sodišče osredotočilo na izjemno omejeno vsebino zadevnega dokumenta, pri čemer ni upoštevalo širšega obsega, ki izhaja iz preostalega dela tega dokumenta.

171

Kraljevina Španija in Italijanska republika se sklicujeta na nedopustnost tega dela drugega pritožbenega razloga, ker naj bi Komisija Sodišču predlagala le, naj ponovno presodi dokaze, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ne da bi dokazala, da jih je to izkrivilo.

172

Splošno sodišče je v točkah od 160 do 163 izpodbijane sodbe razsodilo, da presoje, ki jo je opravilo v zvezi s Sporočilom SEC(2000) 2071/6, Poslovnikom in podrobnimi pravili za njegovo izvajanje ter dokumentom z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“, ni mogoče ovreči s trditvami Komisije, ki se sicer nanašajo na Sporočilo SEC(2006) 1489 final in zlasti na njegovo prilogo z naslovom „Prevajalska pravila po letu 2006“, in sicer da bi iz tega izhajalo, da bi se v zvezi z dokumenti, ki se uporabljajo za interno rabo, poleg morebitnega verodostojnega jezika zahteval prevod le v angleščino, francoščino in nemščino ter da naj bi poleg tega službe Komisije z uporabo znanja jezikov svojega osebja morale zagotoviti prevode, ki so poznani kot „sivi“ prevodi.

173

V zvezi s tem je Splošno sodišče po eni strani v točki 161 izpodbijane sodbe navedlo, da učinek vsebine Sporočila SEC(2006) 1489 final ni ovrženje, ampak, nasprotno, potrditev presoje iz točk 157 in 158 te sodbe. V „pravilih za prevajanje po letu 2006“, priloženih temu sporočilu, so namreč angleščina, francoščina in nemščina omenjene le kot ciljni jeziki, v katere morajo biti prevedene nekatere kategorije dokumentov, ne da bi bil sploh opredeljen njihov izvorni jezik. Poleg tega je za veliko večino kategorij dokumentov, za katere velja ta priloga, predviden prevod v vse uradne jezike, tako da je prevod le v angleščino, francoščino in nemščino v resnici izjema.

174

V točki 162 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče glede trditve, ki se nanaša na pripravo „sivih“ prevodov, po drugi strani ugotovilo, da ta trditev ni podprta z nobenim elementom o točnem deležu, ki ga ta vrsta prevoda pomeni glede na skupno količino prevodov, ki se pripravijo pri Komisiji. Čeprav se v točki 2.2 Sporočila SEC(2006) 1489 final priznava, da je „izredno težko določiti število teh prevodov zaradi pomanjkanja zanesljivih kazalnikov“, pa to sporočilo v točki 3.1 vseeno vsebuje oceno za leto 2007, v skladu s katero naj bi generalni direktorat za prevajanje pripravil 1.700.000 strani prevodov, medtem ko naj bi bilo „sivih“ prevodov 100.000 strani. Ker pa zadnjenavedena številka velja za vse službe Komisije, razen za GD za prevajanje, je več kot očitno, da bi „sivi“ prevodi pomenili le zelo majhno količino glede na količino, ki jo je pripravil navedeni direktorat. Nazadnje in predvsem, z nobenim elementov v spisu ni mogoče dokazati, da so zgoraj navedeni trije jeziki tisti, v katerih naj bi bili narejeni ti „sivi“ prevodi.

175

Ugotoviti pa je treba, da Komisija ni dokazala, da je presoja Sporočila SEC(2006) 1489 final in njegove priloge z naslovom „Prevajalska pravila po letu 2006“, ki jo je Splošno sodišče opravilo v teh točkah izpodbijane sodbe, očitno napačna, temveč se v resnici omejuje na trditev, da je mogoče ti besedili razlagati drugače kot Splošno sodišče.

176

V teh okoliščinah petega dela drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

177

Komisija meni, da je Splošno sodišče ob upoštevanju napačne opredelitve meril za presojo dokazov – na kar se je sklicevala v okviru njenega prvega pritožbenega razloga – ki jo je Splošno sodišče navedlo v točkah od 180 do 183 izpodbijane sodbe, v točkah od 180 do 185 in od 188 do 196 te sodbe izkrivilo podatke v zvezi z jeziki, ki jih uporabljajo člani osebja urada OLAF, ker je menilo, da ti niso mogli dokazati, da je znanje enega od treh zadevnih jezikov kandidatom na spornem natečaju omogočalo, da lahko takoj začnejo opravljati delo. V zvezi s tem opozarja, da je za opis jezikovnega delovnega okolja, v katerem bodo uspešni kandidati na spornih natečajih opravljali svoje naloge, predložila statistične podatke v zvezi z drugim in tretjim jezikom, ki jih obvladajo upravni uslužbenci, ki opravljajo naloge na uradu OLAF.

178

Zato Splošno sodišče ni moglo zanikati upoštevnosti teh podatkov, ne da bi prezrlo njihovo naravo, saj naj bi dokazovali, da je kombinacija treh jezikov, ki so bili v spornem razpisu natečajev določeni kot jezik 2, omogočala učinkovito interakcijo v okviru osebja, s čimer bi se zagotovilo, da bodo uspešni kandidati lahko takoj začeli opravljati delo.

179

Poleg tega se Splošno sodišče pri analizi teh podatkov ni moglo omejiti na uporabo zgolj količinskega merila, da bi ugotovilo, da v jezikovnem okolju službe Komisije, na katero se nanaša sporni razpis natečajev, samo znanje angleščine daje prednost.

180

V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče menilo v točki 184 izpodbijane sodbe, naj bi bili namreč podatki v zvezi s tretjim jezikom, ki ga obvladujejo zaposleni v zadevnih službah, upoštevni za najnatančnejšo sliko tega jezikovnega okolja.

181

Nazadnje, Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točki 191 izpodbijane sodbe izkrivilo podatke o upravljanju nekaterih vidikov programa Herkul III, ki jih je predložila, pri čemer se je oprlo na ugotovitev, da uredba o vzpostavitvi tega programa, in sicer Uredba (EU) št. 250/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o uvedbi programa za spodbujanje dejavnosti na področju zaščite finančnih interesov Evropske unije (program Herkul III) in razveljavitvi Sklepa št. 804/2004/ES (UL 2014, L 84, str. 6), ne nalaga uporabe enega od treh jezikov, ki so na podlagi spornega razpisa natečajev upravičeni kot drugi jezik. Splošno sodišče naj bi namreč prezrlo okoliščino, da sámo upravljanje tega programa izvajajo službe urada OLAF.

182

Kraljevina Španija in Italijanska republika se sklicujeta na nedopustnost tega dela drugega pritožbenega razloga, ker naj bi Komisija Sodišču predlagala le, naj ponovno presodi dokaze, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ne da bi dokazala, da jih je to izkrivilo.

183

Opozoriti je treba, da je Splošno sodišče v točki 180 izpodbijane sodbe ugotovilo, da na podlagi podatkov, ki jih je predložila Komisija, ni mogoče ugotoviti, kateri je ali so sporazumevalni jeziki, ki jih pri svojem vsakodnevnem delu dejansko uporabljajo službe, iz katerih ti podatki izvirajo.

184

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 181 do 183 izpodbijane sodbe poudarilo, da je iz podatkov, ki jih je predložila Komisija, razvidno, da v nasprotju z znanjem angleščine znanje nemščine in francoščine ne daje posebne prednosti v primerjavi z znanjem drugih uradnih jezikov Unije, kar zadeva potrebo po razpolaganju z upravnimi uslužbenci, ki bodo takoj lahko začeli opravljati delo.

185

Kot izhaja iz točk od 82 do 84, 105 in od 108 do 110 te sodbe, pa je Splošno sodišče preizkus utemeljenosti zadevne omejitve upravičeno lahko oprlo na tako zahtevo.

186

Zlasti je treba v skladu s točkama 108 in 109 te sodbe poudariti, da Komisija napačno razume izpodbijano sodbo, ko Splošnemu sodišču očita, da se je v točkah 181 in 183 izpodbijane sodbe oprlo na pojem „prednost“. Splošno sodišče je namreč – pri čemer se nikakor ni omejilo le na kvantitativno presojo podatkov, ki jih je predložila Komisija – v njih pravilno navedlo, da znanje nemščine in francoščine ni bolj upravičeno kot znanje drugega jezika Unije.

187

Poleg tega je treba v zvezi s podatki iz točke 184 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na znanje, ki so ga upravni uslužbenci, zadolženi za opravljanje nalog, na katere se nanaša sporni razpis natečajev, sporočili v zvezi s tretjim jezikom navesti, da so bili ti podatki navedeni, „čeprav njihova vsebina v ničemer ne spreminja presoje iz točke 183 [izpodbijane sodbe]“.

188

Ker je razlog, naveden v točki 184 izpodbijane sodbe, dodaten, so očitki, ki se nanašajo na izkrivljanje teh podatkov in na protislovno obrazložitev, usmerjeni zoper to točko, brezpredmetni.

189

Nazadnje, glede presoje podatkov v zvezi z upravljanjem nekaterih vidikov programa Herkul je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 191 izpodbijane sodbe najprej poudarilo, da nobena določba Uredbe št. 250/2014 ne nalaga uporabe nemščine, angleščine ali francoščine pri izvajanju in upravljanju tega programa.

190

V točki 192 iste sodbe je navedlo, da na podlagi dokumenta z naslovom „Operativni programi na področju boja proti goljufijam“, v katerem je navedenih le devet razpisov za zbiranje predlogov, objavljenih v nemščini, angleščini ali francoščini, ni mogoče ugotoviti, ali je te razpise za zbiranje predlogov pripravilo neposredno osebje urada OLAF ali generalni direktorat Komisije za prevajanje.

191

Splošno sodišče je v točki 193 izpodbijane sodbe poudarilo, da „na podlagi nobenega elementa iz spisov […] ni mogoče šteti, da bodo uspešni kandidati na natečajih, na katere se nanaša [sporni] razpis [natečajev], zadolženi za naloge, povezane s pripravo razpisov za zbiranje predlogov v okviru programa Herkul III, in ne za druge naloge“.

192

Komisija pa ne izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 193 izpodbijane sodbe in ni dokazala, kako naj bi to izkrivilo podatke, ki jih je predložila v zvezi s tem, temveč želi le uveljaviti drugačno razlago teh podatkov od tiste, ki jo je sprejelo Splošno sodišče, kar samo po sebi, kot je bilo opozorjeno v točki 128 te sodbe, ne pomeni dokaza o izkrivljanju navedenih podatkov.

193

Ker šestega dela ni mogoče sprejeti, je treba zato drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

194

Komisija trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugodilo tožbi na prvi stopnji na podlagi napačne uporabe prava v zvezi z utemeljitvijo zadevne omejitve in z izkrivljanjem dokaznih sredstev, ki jih je predložila ta institucija, napačno uporabilo pravo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi z drugim delom spornega razpisa natečajev.

195

Kraljevina Španija in Italijanska republika se sklicujeta na nedopustnost tega pritožbenega razloga, ker naj ne bi bil obrazložen samostojno, ampak se v njegovem okviru le ponavljajo trditve v zvezi z domnevno napačno uporabo prava glede zadevne omejitve.

196

Iz presoje v zvezi s prvim in drugim pritožbenim razlogom izhaja, da Komisija ni dokazala obstoja napačne uporabe prava in zatrjevanega izkrivljanja dokazov.

197

Ker tretji pritožbeni razlog temelji na istih trditvah, ga je treba zavrniti kot neutemeljenega.

198

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba, ker ni bil sprejet noben pritožbeni razlog, pritožbo v celoti zavrniti.

199

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

200

Ker sta Kraljevina Španija in Italijanska republika predlagali, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: