–

za Gerencia Regional de Salud de la Junta de Castilla y León D. Vélez Berzosa in M. L. Vidueira Pérez, agentki,

–

za špansko vlado S. Jiménez García in M. J. Ruiz Sánchez, agenta,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara, M. Jáuregui Gómez in P. Ondrůšek, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, člena 4(1), člena 6 in člena 7(2) in (3) Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL 2011, L 48, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med BFF Finance Iberia SAU (v nadaljevanju: BFF) in Gerencia regional de Salud de la Junta de Castilla y León (regionalna zdravstvena uprava vlade Kastilje in Leóna, Španija, v nadaljevanju: regionalna uprava) v zvezi z izterjavo terjatev, ki ustrezajo zneskom, dolgovanim za plačilo blaga in storitev, ki jih je 21 podjetij dobavilo oziroma opravilo za zdravstvene centre, povezane s to upravo, s strani družbe BFF od navedene uprave.

3

V uvodnih izjavah 3, 9, od 17 do 19, 23 in 26 Direktive 2011/7 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Cilj te direktive je boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga ter s tem spodbudili konkurenčnost podjetij, zlasti [malih in srednje velikih podjetij (MSP)].

2.   Ta direktiva se uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.“

5

Člen 2, točke 1, 2, 4 in 8, navedene direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

6

Člen 4 Direktive 2011/7, naslovljen „Posli med podjetji in javnimi organi“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je v trgovinskih poslih, kjer je dolžnik javni organ, upnik po preteku roka, opredeljenega v odstavkih 3, 4 ali 6, upravičen do zakonskih obresti za zamudo pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da v trgovinskih poslih, kjer je dolžnik javni organ:

4.   Države članice lahko podaljšajo roke iz točke (a) odstavka 3 do največ 60 koledarskih dni za:

Če se država članica odloči podaljšati roke v skladu s tem odstavkom, Komisiji do 16. marca 2018 pošlje poročilo o takem podaljšanju.

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da najdaljše trajanje postopka sprejemanja ali preverjanja iz točke (iv) točke (a) odstavka 2 ne presega 30 koledarskih dni od dneva prejema blaga ali izvedbe storitev, razen če je v pogodbi in razpisni dokumentaciji izrecno dogovorjeno drugače in če ni skrajno nepošteno do upnika v smislu člena 7.

6.   Države članice zagotovijo, da plačilni rok, določen v pogodbi, ni daljši od rokov iz odstavka 2, razen če je v pogodbi izrecno dogovorjeno drugače in če je to objektivno utemeljeno glede na posebno naravo ali značilnosti pogodbe, in da v nobenem primeru ni daljši od 60 koledarskih dni.“

7

Člen 6 Direktive 2011/7, naslovljen „Nadomestilo stroškov izterjave“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek 40 EUR, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo v skladu s členom 3 ali 4.

2.   Države članice zagotovijo, da fiksni znesek iz odstavka 1 zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo in kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave.

3.   Upnik je poleg fiksnega zneska iz odstavka 1 upravičen zahtevati razumno nadomestilo od dolžnika za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki so višji od fiksnega zneska. To bi lahko vključevalo med drugim stroške za najem odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov.“

8

Člen 7 te direktive, naslovljen „Nepošteni pogodbeni pogoji in prakse“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   […]

Pri ugotavljanju, ali je pogodbeni pogoj ali praksa skrajno nepošten do upnika v smislu prvega pododstavka, se upoštevajo vse okoliščine primera, vključno z:

[…]

[…]

3.   Za namen odstavka 1 se za pogodbeni pogoj ali prakso, ki izključuje nadomestilo za stroške izterjave iz člena 6, domneva, da je skrajno nepošten.“

9

Člen 220 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), določa:

„Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da sam, pridobitelj ali prejemnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun izda račun v naslednjih primerih:

[…]“

10

Člen 226 te direktive določa:

„Brez poseganja v posebne določbe te direktive, se za namene [davka na dodano vrednost (DDV)] na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221[,] zahtevajo samo naslednji podatki:

[…]

[…]“.

11

Člen 8(1) Ley 3/2004, por la que se establecen medidas de lucha contra la morosidad en las operaciones comerciales (zakon 3/2004 o določitvi ukrepov za boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih) z dne 29. decembra 2004 (BOE št. 314 z dne 30. decembra 2004, str. 42334) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon 3/2004), določa:

„Če je dolžnik v zamudi s plačilom, ima upnik pravico od njega zahtevati plačilo fiksnega zneska v višini 40 EUR, ki se v vseh primerih prišteje glavnemu dolgu, ne da bi ga bilo treba izrecno zahtevati.

Upnik je upravičen od dolžnika zahtevati tudi nadomestilo za vse ustrezno dokazane stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki presegajo znesek, naveden v prejšnjem odstavku.“

12

Člen 198(4) Ley 9/2017, de Contratos del Sector Público, por la que se transponen al ordenamiento jurídico español las Directivas del Parlamento Europeo y del Consejo 2014/23/UE y 2014/24/UE, de 26 de febrero de 2014 (zakon št. 9/2017 o javnih naročilih in prenosu direktiv 2014/23/EU in 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014) z dne 8. novembra 2017 (BOE št. 272 z dne 9. novembra 2017, str. 107714, v nadaljevanju: zakon št. 9/2017) določa:

„Uprava mora ceno plačati v 30 dneh od datuma odobritve poročil o napredovanju del oziroma dokumentov, ki potrjujejo skladnost dobavljenega blaga ali opravljenih storitev s pogodbo, brez poseganja v določbe člena 210(4), v primeru zamude pa mora sopogodbeniku po izteku navedenega 30-dnevnega roka plačati zamudne obresti in nadomestilo za stroške izterjave v skladu s pogoji iz zakona 3/2004 […] Za to, da bi obresti začele teči, mora sopogodbenik izpolniti obveznost predložitve računa v ustrezni upravni register v skladu s pogoji, določenimi z veljavnimi predpisi o izdajanju elektronskih računov, v predpisani obliki in roku 30 dni od datuma dejanske dobave blaga ali opravljene storitve.

[…]“.

13

BFF, družba španskega prava, ki opravlja dejavnost v sektorju izterjave terjatev, je od 21 podjetij prevzela terjatve v zvezi z blagom oziroma storitvami, dobavljenim oziroma opravljenimi med letom 2014 in letom 2017 za zdravstvene centre, povezane z regionalno upravo.

14

Družba BFF je 31. maja 2019 od te uprave zahtevala plačilo zneskov, ki ustrezajo glavnemu znesku, povečanemu za zamudne obresti, in znesek v višini 40 EUR iz naslova stroškov izterjave, nastalih za vsakega od neplačanih računov, v skladu s členom 8 zakona 3/2004.

15

Ker navedena uprava tej zahtevi ni ugodila, je družba BFF najprej vložila upravno pritožbo pri regionalni upravi, nato pa je pri Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 2 de Valladolid (provincialno upravno sodišče št. 2 v Valladolidu, Španija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se tej upravi naloži, da ji med drugim plača glavni znesek v višini 51.610,67 EUR, povečan za zamudne obresti, znesek v višini 40 EUR iz naslova stroškov izterjave za vsakega od neplačanih računov in znesek v višini 43.626,76 EUR iz naslova zakonskih obresti.

16

Predložitveno sodišče se najprej sprašuje o razlagi člena 6 Direktive 2011/7, da bi ugotovilo, ali je treba v primeru zahtevka, ki zajema več računov, ki niso bili pravočasno plačani, fiksni znesek v višini 40 EUR iz te določbe plačati za vsak račun ali za vsak zahtevek.

17

To sodišče se nato sprašuje, ali je pravilo nacionalnega prava – ki za vse primere in za vse vrste pogodb določa 60-dnevni plačilni rok, ki je sestavljen iz začetnega obdobja 30 dni za potrditev blaga in storitev, katerih dobava oziroma zagotavljanje je predmet teh pogodb, in dodatnih 30 dni za plačilo – skladno z Direktivo 2011/7.

18

Predložitveno sodišče nazadnje meni, da je treba ugotoviti, ali člen 2, točka 8, Direktive 2011/7 dopušča, da se pri izračunu zamudnih obresti upošteva znesek DDV, ki je naveden na računu, ki ga dolžnik ni pravočasno plačal, tudi če na dan nastanka te zamude davčno zavezan upnik tega zneska še ni plačal v državno blagajno.

19

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 2 de Valladolid (provincialno upravno sodišče št. 2 v Valladolidu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Ob upoštevanju določb členov 4(1), 6 ter 7(2) in (3) Direktive [2011/7]:

1.   Ali je treba člen 6 Direktive 2011/7 razlagati tako, da se 40 EUR v katerem koli primeru povrne za vsak račun, kadar je upnik posamično predložil račune v svojih zahtevkih v upravnem postopku ali v upravnem sporu, ali pa se teh 40 EUR vsekakor povrne za posamezen račun, čeprav so bili vloženi zahtevki skupni in splošni?

2.   Kako je treba razlagati člen 198(4) zakona [9/2017], ki določa 60-dnevni plačilni rok za vse primere in za vse pogodbe, pri čemer naj bi prvih 30 dni veljalo za potrditev, naslednjih dodatnih 30 dni pa za plačilo, glede na [uvodno izjavo] 23 Direktive [2011/7]?

3.   Kako je treba razlagati člen 2 Direktive [2011/7]? Ali je na podlagi razlage te direktive mogoče ugotoviti, da se v izračun zamudnih obresti, ki jih priznava navedena direktiva, vključi DDV, ki se zaračuna za opravljeno storitev in katerega znesek se vključi na sam račun? Ali pa je treba razlikovati in določiti, v katerem trenutku izvajalec plača davek davčni upravi?“

20

Najprej je treba ugotoviti, ali položaj, v katerem agencija za izterjavo dolgov – po odkupu terjatev, ki jih javni organ ni pravočasno plačal podjetjem odstopnikom – od tega javnega organa zahteva plačilo teh terjatev v sodnem postopku, spada na stvarno področje uporabe Direktive 2011/7.

21

V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da se Direktiva 2011/7 v skladu z njenim členom 1(2) uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s „trgovinskimi posli“ in, na drugi strani, da je ta pojem v členu 2, točka 1, te direktive opredeljen široko kot „posli med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo“.

22

Da bi se posel lahko štel za „trgovinski posel“ v smislu zadnjenavedene določbe, mora torej izpolnjevati dva pogoja. Prvič, izveden mora biti bodisi med podjetji bodisi med podjetji in javnimi organi. Drugič, voditi mora k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo (sodba z dne 13. januarja 2022, New Media Development & Hotel Services, C‑327/20, EU:C:2022:23, točka 32 in navedena sodna praksa).

23

V obravnavani zadevi ni sporno, da se zahtevane terjatve nanašajo na plačila, ki jih regionalna uprava, „javni organ“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2011/7, ni pravočasno plačala za blago in storitve, ki so ga dobavila oziroma jih opravila podjetja odstopniki, zato se nanašajo na „trgovinske posle“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive.

24

Prenos teh terjatev in vseh z njimi povezanih pravic na agencijo za izterjavo dolgov – na katero se upnik, kot je izrecno določeno v členu 6(3) Direktive 2011/7, lahko obrne, če je dolžnik v zamudi s plačilom – je, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 16 sklepnih predlogov, nadaljevanje prvotnih trgovinskih poslov.

25

Zato položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na stvarno področje uporabe Direktive 2011/7.

26

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 6 Direktive 2011/7 razlagati tako, da se minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila upniku za stroške izterjave, ki so nastali zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, dolguje za vsak trgovinski posel, ki ni bil plačan pravočasno in ki je dokazan z računom, tudi če je ta račun, skupaj z drugimi računi, predmet ene same upravne pritožbe ali tožbe v sodnem postopku, in ali mora upnik v tem primeru predložiti račun, ki ustreza vsakemu neplačanemu trgovinskemu poslu.

27

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da člen 6(1) Direktive 2011/7 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila stroškov izterjave, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo. Poleg tega je v odstavku 2 tega člena 6 državam članicam naloženo, da zagotovijo, da je minimalni fiksni znesek dolgovan samodejno, tudi če dolžnik ni bil opozorjen, in da je navedeni znesek namenjen upniku kot nadomestilo za stroške izterjave, ki so mu nastali. V skladu z odstavkom 3 navedenega člena 6 je upniku poleg minimalnega fiksnega zneska 40 EUR priznana pravica, da zahteva razumno nadomestilo za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki presegajo navedeni fiksni znesek.

28

Pojem „zamuda pri plačilu“ iz člena 6(1) in (3) Direktive 2011/7 kot podlaga za pravico ne le do obresti, temveč tudi do minimalnega fiksnega zneska v višini 40 EUR, je v členu 2, točka 4, te direktive opredeljen kot neplačilo v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku. Ker pa ta direktiva v skladu z njenim členom 1(2) zajema „vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli“, se ta pojem „zamuda pri plačilu“, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 28 sklepnih predlogov, uporablja za vsak trgovinski posel posebej.

29

Direktiva 2011/7 tako vzpostavlja vez med minimalnim fiksnim zneskom iz člena 6(1) in vsakim trgovinskim poslom, ki ni bil pravočasno plačan in ki je dokazan z računom oziroma drugo ustrezno zahtevo za plačilo. Kot je navedeno v uvodni izjavi 18 te direktive, pomenijo računi namreč zahteve za plačilo in so zato pomembni dokumenti v verigi trgovinskih poslov, med drugim za določitev plačilnih rokov.

30

Na drugem mestu je treba poudariti, da so v členu 6(1) Direktive 2011/7 opredeljeni pogoji za zapadlost najnižjega fiksnega zneska v višini 40 EUR, pri čemer je v zvezi s trgovinskimi posli med podjetji in javnimi organi napoteno na pogoje za zapadlost zamudnih obresti, ki so opredeljeni v členu 4 te direktive.

31

V skladu z odstavkom 1 tega člena 4 države članice zagotovijo, da je upnik, ki je izpolnil svoje obveznosti in ki ni pravočasno prejel dolgovanega zneska, v takih trgovinskih poslih ob izteku roka iz odstavkov 3, 4 in 6 navedenega člena upravičen do zakonskih obresti za zamudo pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo (sodba z dne 16. februarja 2017, IOS Finance EFC, C-555/14, EU:C:2017:121, točka 27).

32

Iz teh elementov po eni strani izhaja, da pravica zahtevati zakonske obresti za zamudo pri plačilu in pravica do minimalnega fiksnega zneska iz člena 6(1) Direktive 2011/7 nastaneta zaradi „zamude pri plačilu“ v smislu člena 2, točka 4, te direktive in se torej nanašata na „trgovinske posle“, obravnavane posamično. Po drugi strani pa te zakonske obresti, tako kot ta fiksni znesek, samodejno zapadejo v plačilo ob izteku plačilnega roka iz odstavkov 3, 4 in 6 tega člena 4 Direktive 2011/7, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 navedenega člena. V uvodni izjavi 17 te direktive je v zvezi s tem navedeno, da bi bilo treba „[z]a namene upravičenja do zamudnih obresti […] šteti, da je plačilo dolžnika v zamudi, če upnik, ki je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, ne prejme dolgovanega zneska do datuma zapadlosti.“

33

Nikjer v besedilu člena 4(1) Direktive 2011/7 pa ni navedeno, da bi upnikova odločitev, da istemu dolžniku predloži le en zahtevek, ki zajema več računov, ki niso bili pravočasno plačani, lahko spremenila pogoje za zapadlost zakonskih obresti za zamudo pri plačilu iz te določbe oziroma pogoje za zapadlost minimalnega fiksnega zneska v višini 40 EUR iz člena 6(1) te direktive. Nasprotno, dejstvo, da te zakonske obresti in ta fiksni znesek zapadejo samodejno, „ne da bi bilo potrebno opozorilo“, pomeni, da upnikova odločitev glede načina izterjave neplačanih terjatev ni upoštevna pri zapadlosti tako navedenih zakonskih obresti kot navedenega fiksnega zneska.

34

Zato iz jezikovne in sistematične razlage te določbe izhaja, da se minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave upniku, ki je izpolnil svoje obveznosti, dolguje za vsako plačilo, ki ni bilo izvedeno pravočasno, kot nadomestilo za trgovinski posel, ki je dokazan z računom ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo, razen če dolžnik ni odgovoren za nastalo zamudo.

35

Na tretjem mestu, to razlago člena 6 Direktive 2011/7 potrjuje njen namen. V skladu s členom 1(1) ob upoštevanju uvodne izjave 3 te direktive je njen namen boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih zaradi negativnega vpliva teh zamud na likvidnost podjetij ter na njihovo konkurenčnost in dobičkonosnost.

36

Namen Direktive 2011/7 tako ni le odvračanje od zamud pri plačilih s preprečevanjem, da bi bile te zaradi nizkih ali neobstoječih obresti, ki se zaračunavajo v takem primeru, za dolžnika finančno zanimive, temveč tudi učinkovito varstvo upnika pred takimi zamudami s tem, da se mu zagotovi čim celovitejše možno nadomestilo za stroške izterjave, ki so mu nastali (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Česká pojišťovna, C-287/17, EU:C:2018:707, točki 25 in 26 ter navedena sodna praksa). V uvodni izjavi 19 te direktive je navedeno, da bi morali stroški izterjave vključevati tudi izterjavo upravnih stroškov in nadomestilo za notranje stroške, nastale zaradi zamude pri plačilu, ter da bi moralo biti nadomestilo v obliki fiksnega zneska namenjeno omejevanju upravnih in notranjih stroškov, povezanih z izterjavo.

37

S tega vidika posledica predložitve enega samega zahtevka za plačilo, ki zajema več trgovinskih poslov, ki niso bili pravočasno plačani in ki so ustrezno dokazani z računi ali drugimi ustreznimi zahtevami za plačilo, ne more biti znižanje minimalnega fiksnega zneska, dolgovanega iz naslova nadomestila za stroške izterjave za vsako zamudo pri plačilu. Tako znižanje bi, najprej, členu 6 te direktive – katere cilj, kot je bilo poudarjeno v prejšnji točki, ni le odvračanje od zamud pri plačilih, temveč tudi to, da se s temi zneski zagotovi nadomestilo „za upnikove lastne stroške izterjave“, pri čemer se ti stroški običajno povečujejo sorazmerno s številom plačil in zneski, ki jih dolžnik ne plača pravočasno – odvzelo polni učinek. Tako znižanje bi, dalje, pomenilo, da bi se dolžniku odobrilo odstopanje od pravice do fiksnega zneska iz člena 6(1) navedene direktive, ne da bi za to obstajal „objektiven razlog“, kar bi bilo v nasprotju s členom 7(1), drugi pododstavek, točka (c) te direktive. To znižanje bi nazadnje dolžnika razbremenilo dela finančnega bremena, ki izhaja iz njegove obveznosti, da za vsak račun, ki ni bil plačan pravočasno, plača fiksni znesek v višini 40 EUR iz tega člena 6(1).

38

Te razlage ni mogoče ovreči s trditvijo španske vlade, da se upnik – ker mora biti nadomestilo iz člena 6(3) Direktive 2011/7 „razumno“ – na ta člen ne more sklicevati, da bi minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR zahteval za vsak račun, ki je zajet v enem samem zahtevku, saj bi to pomenilo, da bi mu bilo priznano večkratno in čezmerno nadomestilo za stroške, povezane s tem zahtevkom.

39

Pravica do „razumnega“ nadomestila iz člena 6(3) Direktive 2011/7 „za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu“, se namreč nanaša na vse vrste stroškov izterjave, ki presegajo minimalni znesek 40 EUR, do katerega ima upnik samodejno pravico na podlagi člena 6(1) te direktive, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo v skladu s členom 3 oziroma členom 4 navedene direktive. Tako nadomestilo torej ne more zajemati niti dela teh stroškov, ki je že upoštevan v fiksnem znesku 40 EUR, niti stroškov, ki so glede na vse okoliščine obravnavanega primera očitno pretirani (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Česká pojišťovna, C-287/17, EU:C:2018:707, točki 22 in 30).

40

Zato se na člen 6(3) Direktive 2011/7 ni mogoče sklicevati za to, da bi se omejila upnikova pravica do prejema fiksnega zneska iz člena 6(1) te direktive. V mejah, določenih v prejšnji točki, pa je dejstvo, da so bili zneski, dolgovani za trgovinske posle, ki jih ta dolžnik upniku ni plačal pravočasno, predmet enega samega zahtevka, mogoče upoštevati pri presoji razumnosti nadomestila za druge stroške izterjave, ki so nastali zaradi dolžnikove zamude pri plačilu.

41

V teh okoliščinah razlaga člena 6 Direktive 2011/7 v smislu, da je minimalni fiksni znesek dolgovan za vsak trgovinski posel, ki ni bil plačan pravočasno in ki je dokazan z računom, če je ta račun, skupaj z drugimi računi, predložen v okviru ene same upravne pritožbe ali tožbe v sodnem postopku, ne pomeni naložitve kazni dolžniku. V taki pritožbi mora biti kljub temu razvidna povezava med vsakim računom, ki ga zajema, in zadevnimi neplačanimi trgovinskimi posli.

42

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6 Direktive 2011/7 razlagati tako, da se minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila upniku za stroške izterjave, ki so nastali zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, dolguje za vsak trgovinski posel, ki ni bil plačan pravočasno in ki je dokazan z računom, tudi če je ta račun, skupaj z drugimi računi, predložen v okviru ene same upravne pritožbe ali tožbe v sodnem postopku.

43

Ob upoštevanju, da Sodišče v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU ni pristojno za razlago nacionalnih zakonskih ali drugih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Prokuratura Rejonowa w Słupsku, C-634/18, EU:C:2020:455, točka 18 in navedena sodna praksa), je treba drugo vprašanje razumeti tako, da se želi z njim v bistvu ugotoviti, ali je treba člen 4, od (3) do (6), Direktive 2011/7 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki na splošno za vse trgovinske posle med podjetji in javnimi organi določa plačilni rok največ 60 koledarskih dni, ki ga sestavlja začetni rok 30 dni za postopek sprejemanja ali preverjanja skladnosti dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev s pogodbo in dodaten rok 30 dni za plačilo dogovorjene cene.

44

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da je s členom 4(3)(a) Direktive 2011/7 državam članicam naloženo, da v trgovinskih poslih, kjer je dolžnik javni organ, zagotovijo, da plačilni rok ni daljši od 30 koledarskih dni od nastanka dejanskih okoliščin, naštetih zlasti v točki (iv) tega člena.

45

Na drugem mestu, člen 4(3)(a)(iv) Direktive 2011/7 določa, da „če je postopek sprejemanja ali preverjanja, s katerim se preveri skladnost blaga ali storitev s pogodbo, določen zakonsko ali pogodbeno in če dolžnik prejme račun ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo pred ali na datum sprejemanja ali preverjanja“, začne najdaljši plačilni rok 30 koledarskih dni teči na datum tega sprejemanja ali preverjanja.

46

Člen 4(5) Direktive 2011/7 v povezavi z njeno uvodno izjavo 26 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da najdaljše trajanje postopka sprejemanja ali preverjanja iz odstavka 3(a)(iv) tega člena ne presega 30 koledarskih dni od dneva prejema blaga ali izvedbe storitev, razen če je v pogodbi in razpisni dokumentaciji dogovorjeno drugače in če ni skrajno nepošteno do upnika v smislu člena 7 Direktive 2011/7.

47

Iz teh povezanih določb torej izhaja, da Direktiva 2011/7 na eni strani postopka sprejemanja ali preverjanja ne razume kot neločljivo povezanega s trgovinskimi posli med javnimi organi in podjetji. Na drugi strani, v primerih, v katerih je ta postopek „določen zakonsko ali pogodbeno“, je njegovo najdaljše obdobje 30 koledarskih dni, ki se lahko preseže le v izjemnih primerih pod pogoji iz člena 4(5) te direktive.

48

Na tretjem mestu, iz člena 4(6) Direktive 2011/7 ob upoštevanju uvodne izjave 23 te direktive izhaja, da mora biti za podaljšanje splošnega 30-dnevnega plačilnega roka tako podaljšanje izrecno določeno s pogodbo in objektivno utemeljeno s posebno naravo ali nekaterimi značilnostmi te pogodbe. Tako podaljšan rok v nobenem primeru ne sme preseči 60 koledarskih dni.

49

Če javni organ opravlja gospodarske dejavnosti industrijske ali tržne narave s ponujanjem blaga ali storitev ali zagotavljanjem zdravstvenega varstva, imajo države članice poleg tega v skladu s členom 4(4), prvi pododstavek, točki (a) in (b), te direktive možnost, da plačilni rok podaljšajo na največ 60 koledarskih dni.

50

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 47 sklepnih predlogov, iz člena 4, od (3) do (6), Direktive 2011/7 torej izhaja, da je uporaba plačilnega roka, daljšega od 30 koledarskih dni do največ 60 koledarskih dni, za trgovinske posle med podjetji in javnimi organi izjemna in mora biti omejena na nekatere natančno opredeljene primere, vključno zlasti s tistimi, ki so izrecno navedeni v členu 4(4), prvi pododstavek, točki (a) in (b) (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2020, Komisija/Italija (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih), C-122/18, EU:C:2020:41, točka 44).

51

To jezikovno in sistematično razlago člena 4 Direktive 2011/7 potrjujejo njeni cilji, zlasti ta, da se državam članicam naložijo večje obveznosti za javne organe pri njihovem poslovanju s podjetji. V zvezi s tem je iz povezane razlage uvodnih izjav 3, 9 in 23 Direktive 2011/7 namreč razvidno, da imajo ti javni organi, ki izvajajo veliko plačil podjetjem, varnejše, predvidljivejše in stalnejše prilive prihodkov kot podjetja, da lahko pridobijo financiranje ob ugodnejših pogojih kot podjetja in so manj odvisni od stabilnih poslovnih odnosov za dosego svojih ciljev kot podjetja. Dolgi plačilni roki v korist teh organov, tako kot zamude pri plačilih, tem podjetjem povzročajo tudi neupravičene stroške s tem, da poslabšajo njihove likvidnostne omejitve in s tem, da povzročajo večjo zapletenost njihovega finančnega poslovodenja, poleg tega pa so zelo škodljivi za konkurenčnost in donosnost navedenih podjetij, saj morajo ta podjetja zaradi navedenih zamud pri plačilih pridobiti zunanje financiranje (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2020, Komisija/Italija (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih), C-122/18, EU:C:2020:41, točki 46 in 47).

52

Ob upoštevanju teh elementov je treba člen 4 Direktive 2011/7 razlagati tako, da je državi članici določitev najdaljšega plačilnega roka 60 koledarskih dni pri poslovanju med podjetji in javnimi organi dovoljena le pod pogoji in omejitvami, ki so določeni v tem členu in na katere je bilo opozorjeno v točkah od 47 do 49 te sodbe.

53

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4, od (3) do (6), Direktive 2011/7 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki na splošno za vse trgovinske posle med podjetji in javnimi organi določa plačilni rok največ 60 koledarskih dni, tudi če ta rok sestavlja začetni rok 30 dni za postopek sprejemanja ali preverjanja skladnosti dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev s pogodbo in dodaten rok 30 dni za plačilo dogovorjene cene.

54

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2, točka 8, Direktive 2011/7 razlagati tako, da je vključitev zneska DDV, navedenega na računu ali drugi ustrezni zahtevi za plačilo, v „dolgovani znesek“, opredeljen v tej določbi, odvisna od tega, ali je davčno zavezani upnik na dan nastanka zamude pri plačilu ta znesek že plačal v državno blagajno.

55

V členu 2, točka 8, Direktive 2011/7 je pojem „dolgovani znesek“ opredeljen kot „glavni znesek, ki bi moral biti plačan v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku, vključno z veljavnimi davki, dajatvami, prelevmani ali taksami, navedenimi v računu ali drugi ustrezni zahtevi za plačilo“.

56

Glede jezikovne razlage člena 2, točka 8, Direktive 2011/7 je treba po eni strani navesti, da uporaba izraza „vključno z veljavnimi davki“ pomeni, da mora pojem „dolgovani znesek“ nujno vključevati znesek DDV na dobavljeno blago ali opravljeno storitev. Po drugi strani pa uporaba izraza „navedenimi v računu ali drugi ustrezni zahtevi za plačilo“ pomeni, da je znesek DDV tisti, ki je naveden na računu ali drugi ustrezni zahtevi za plačilo, ne glede na to, na kakšen način oziroma kdaj davčni zavezanec plača DDV v državno blagajno.

57

Iz tega izhaja, da pojem „dolgovani znesek“ ne uvaja razlikovanja glede na datum, ko davčni zavezanec izpolni svojo obveznost, da v državno blagajno plača znesek DDV, ki ustreza dobavljenemu blagu oziroma opravljeni storitvi, in način plačila tega zneska v državno blagajno.

58

To razlago potrjuje člen 220 Direktive 2006/112, ki ureja izdajanje računov in od davčnih zavezancev zahteva, da zagotovijo izdajo računa za dobavo blaga ali opravljanje storitev drugim davčnim zavezancem ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec. V členu 226 te direktive so navedeni podatki, ki jih je treba navesti na izdanih računih, vključno z zneskom DDV, ki ga je treba plačati. S temi določbami se tako zahteva, da davčni zavezanec na izdanem računu navede znesek DDV, ki ga je treba plačati, ne glede na način in čas plačila dolgovanega davka v državno blagajno.

59

Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 8, Direktive 2011/7 razlagati tako, da vključitev zneska DDV, navedenega na računu ali drugi ustrezni zahtevi za plačilo, v „dolgovani znesek“, opredeljen v tej določbi, ni odvisna od tega, ali je davčni zavezanec na dan nastanka zamude pri plačilu ta znesek že plačal v državno blagajno.

60

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: