SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 6. oktobra 2021 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 1(1) – Civilne in gospodarske zadeve – Člen 35 – Začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja – Tožba, ki temelji na pogodbi za izvedbo gradbenih del za gradnjo javne hitre ceste, sklenjeni med javnim organom in zasebnima družbama – Predlog za izdajo začasne odredbe, povezan s kaznimi in garancijami, ki izhajajo iz te pogodbe – Začasna odredba, ki jo je že izdalo sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari“

V zadevi C‑581/20,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) z odločbo z dne 28. oktobra 2020, ki je na Sodišče prispela 5. novembra 2020, v postopku

Skarb Państwa Rzeczypospolitej Polskiej reprezentowany przez Generalnego Dyrektora Dróg Krajowych i Autostrad

proti

TOTO SpA – Costruzioni Generali,

Vianini Lavori SpA,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi J.-C. Bonichot, predsednik senata, L. Bay Larsen, sodnik, C. Toader (poročevalka), sodnica, M. Safjan in N. Jääskinen, sodnika,

generalni pravobranilec: A. Rantos,

sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. julija 2021,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za Skarb Państwa Rzeczypospolitej Polskiej reprezentowany przez Generalnego Dyrektora Dróg Krajowych i Autostrad O. Temnikov, advokat,

za TOTO SpA – Costruzioni Generali in Vianini Lavori SpA A. Valov, skupaj z V. P. Penkovom, N. G. Tsvetanovom, P. D. Tsanovom, V. V. Tomovo, B. H. Strizhlevom in V. K. Semkovom, advokati, ter M. T. Stoevo, zastopnico,

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

za Evropsko komisijo M. Heller in I. Zaloguin, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. septembra 2021

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1) in člena 35 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Skarb Państwa Rzeczypospolitej Polskiej reprezentowany przez Generalnego Dyrektora Dróg Krajowych i Autostrad (državna blagajna Republike Poljske, ki jo zastopa njen generalni direktor za državne ceste in avtoceste) (v nadaljevanju: generalni direktor za ceste) ter družbama italijanskega prava TOTO SpA – Costruzioni Generali in Vianini Lavori SpA (v nadaljevanju: gradbeni družbi) v zvezi s pogodbo za izvedbo gradbenih del za gradnjo hitre ceste na Poljskem.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

V uvodnih izjavah 10, 33 in 34 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

„(10)

Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vse glavne civilne in gospodarske zadeve, razen točno opredeljenih zadev […].

[…]

(33)

Kadar začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba s to uredbo zagotoviti njihov prosti pretok. Začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih je odredilo takšno sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, v okviru te uredbe ne bi smeli priznati in izvršiti, razen če se sodna odločba z zadevnimi ukrepi vroči tožencu pred izvršitvijo. To ne bi smelo preprečiti priznanja in izvršitve takšnih ukrepov skladno z nacionalnim pravom. Če pa začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče države članice, ki ni pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba učinek takšnih ukrepov v tej uredbi omejiti na ozemlje države članice, kjer je navedeno sodišče.

(34)

Zagotoviti bi bilo treba kontinuiteto med [K]onvencijo [z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32)], Uredbo [Sveta] (ES) št. 44/2001 [z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42)] in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago [navedene] konvencije […] in uredb, ki so jo nadomestile, s strani Sodišča Evropske unije.“

4

Člen 1(1) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).“

5

Člen 2(a) te uredbe določa:

„Za namene te uredbe:

(a)

[…]

Za namene poglavja III ‚sodna odločba‘ vsebuje začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ki je na podlagi te uredbe pristojno za odločanje o glavni stvari. Ne zajema začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, razen če je bila sodna odločba, ki vsebuje ukrep, tožencu vročena pred izvršitvijo“.

6

Člen 25 navedene uredbe, ki je del oddelka 7 poglavja II te uredbe, naslovljenega „Pristojnost“, v odstavku 1 določa:

„Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. […]

[…]“.

7

Člen 35 Uredbe št. 1215/2012, ki je del oddelka 10 tega poglavja II, določa:

„Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.“

Bolgarsko pravo

8

Člen 18 grazhdanski protsesualen kodeks (zakon o civilnem postopku) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: GPK), naslovljen „Sodna imuniteta“, določa:

„(1)   Bolgarska sodišča so pristojna za odločanje o tožbah, v katerih je stranka tuja država ali oseba s sodno imuniteto, v naslednjih primerih:

1.

v primeru odpovedi sodni imuniteti;

2.

v primeru tožb, ki temeljijo na pogodbenih razmerjih, če je kraj izpolnitve obveznosti v Republiki Bolgariji;

3.

v primeru odškodninske tožbe za kršitev, storjeno v Republiki Bolgariji;

4.

v primeru tožb v zvezi s pravicami na zapuščinskem premoženju in zapuščini brez dediča v Republiki Bolgariji;

5.

v zadevah, ki so v izključni pristojnosti bolgarskih sodišč.

(2)   Določbe odstavka 1, točke 2, 3 in 4, se ne uporabljajo za pravne akte in posle, izvršene pri opravljanju javnih funkcij oseb ali v zvezi z uveljavljanjem suverenih pravic tujih držav.“

9

Člen 389 GPK, naslovljen „Začasna odredba v zvezi z vloženo tožbo“, določa:

„(1)   Tožeča stranka lahko v vsaki fazi postopka do zaključka izvajanja dokazov v pritožbenem postopku vloži predlog za izdajo začasne odredbe pri sodišču, pred katerim poteka postopek.

(2)   Začasna odredba je dopustna v zvezi z vsemi vrstami tožb.“

10

Člen 391 GPK, naslovljen „Pogoji za dopustitev začasne odredbe“, v odstavku 1 določa:

„Vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi z glavno tožbo je dopustna, kadar bi bilo sicer za tožečo stranko nemogoče ali težko uveljavljati pravice, ki izhajajo iz sodne odločbe, in če:

1.

se glavna tožba opira na prepričljive pisne dokaze ali

2.

je predložena garancija v znesku, ki ga določi sodišče […]“.

11

Člen 393 GPK, naslovljen „Nedopustnost začasne odredbe“, določa:

„(1)   Začasna odredba ni dopustna v zvezi s tožbo, ki se nanaša na denarno terjatev do države, javnih organov, občin in bolnišnic v smislu člena 5(1) Zakon za lechebnite zavedenya [zakon o bolnišnicah] ter na terjatve bolnišnic do nacionalnega zavoda za zdravstveno zavarovanje.

(2)   Začasna odredba ni dopustna v zvezi s tožbo, ki se nanaša na denarno terjatev in ima obliko rubeža terjatev, ki ne morejo biti predmet prisilne izvršbe.“

12

Člen 397 GPK, naslovljen „Vrste ukrepov“, v odstavku 1 določa:

„Začasna odredba se izvede:

1.

z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini;

2.

z rubežem premičnega premoženja in terjatev dolžnika;

3.

z drugimi ustreznimi ukrepi, ki jih določi sodišče, vključno z zasegom motornega vozila in odlogom izvršbe.“

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

13

Kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, je bila 30. julija 2015 po koncu postopka za oddajo javnega naročila, ki ga je začel generalni direktor za ceste kot javni naročnik, z gradbenima družbama kot izbranima ponudnikoma sklenjena pogodba za gradnjo hitre ceste S-5 Poznanj–Vroclav, odsek Poznanj A 2., vas Gluchowo–Wronczyn (Poljska).

14

Na podlagi te pogodbe je na zahtevo gradbenih družb zavarovalnica bolgarskega prava, Evroins AD, v korist javnega naročnika izdala dve garanciji, prvo za dobro izvedbo del, veljavno do 31. julija 2019 in podaljšano do 30. junija 2024, za zavarovanje pred neizpolnitvijo ali slabo izpolnitvijo navedene pogodbe, in drugo, veljavno do 30. julija 2019, za zavarovanje plačila pogodbene kazni v primeru prekoračitve izvedbenih rokov.

15

V skladu z določbami zadevne pogodbe je za vsak spor, ki bi lahko nastal ob izpolnjevanju navedene pogodbe, pristojno sodišče v kraju sedeža javnega naročnika in poljsko pravo je določeno kot pravo, ki se uporablja, vključno za navedeni garanciji.

16

Ker so med strankami iz postopka v glavni stvari nastali spori v zvezi s kakovostjo del oziroma izvajanjem pogodbe v rokih, sta gradbeni družbi pri Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) vložili negativno ugotovitveno tožbo, s katero sta v bistvu predlagali, naj se generalnemu direktorju za ceste prepreči, da bi uveljavil svoje pravice na izdanih garancijah.

17

Gradbeni družbi sta pri istem sodišču vložili predloga za izdajo začasne odredbe, s katerima sta med drugim predlagali, naj se generalnemu direktorju za ceste naloži, da se do 26. junija 2019 vzdrži tega, da bi ju obvestil o svoji želji, da odpove zadevno pogodbo, zahteva plačilo pogodbene kazni in unovči garancijo za dobro izvedbo te pogodbe, ki jo je izdala družba Evroins.

18

Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) je s sklepoma z dne 7. junija 2019 in 2. decembra 2019 zavrnilo ta predloga za izdajo začasne odredbe, kar je v bistvu obrazložilo s tem, da zbrani dokazi ne zadostujejo za dokaz fumus boni juris.

19

Vzporedno s postopkoma, začetima pred tem sodiščem, sta gradbeni družbi 31. julija 2019 pri Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija) vložili predlog za izdajo začasne odredbe s podobno vsebino, kot jo imata ta postopka, proti generalnemu direktorju za ceste, ta predlog pa je bil s sklepom zavržen kot nedopusten.

20

Apelativen sad – Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je navedeni sklep razveljavilo, dopustilo predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 389 GPK in člena 35 Uredbe št. 1215/2012 ter odredilo rubež terjatve generalnega direktorja za ceste, ki je temeljila na garancijah, ki ju je izdala družba Evroins.

21

Generalni direktor za ceste je pri Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) vložil kasacijsko pritožbo, v kateri je med drugim izpodbijal uporabo Uredbe št. 1215/2012 za obravnavani primer, ker postopek v glavni stvari ni zajet v pojmu „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) te uredbe.

22

Ob tej priložnosti je predložil evropski plačilni nalog na podlagi Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL 2006, L 399, str. 1), ki ga je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) izdalo zoper družbo Evroins.

23

Potem ko je predložitveno sodišče spomnilo na sodno prakso Sodišča s tega področja, predstavlja svoje dvome o civilni ali gospodarski naravi spora o glavni stvari v smislu Uredbe št. 1215/2012 ob upoštevanju statusa poljske javne pogodbene stranke.

24

Če bi ta spor spadal na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je pristojnost sodišča, ki odloča na podlagi člena 35 te uredbe, za odločanje o začasni odredbi izključena, ker je sodišče, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari, v tem primeru poljsko sodišče, že odločilo o podobnem predlogu. V zvezi s tem trdi, da v skladu z njegovim nacionalnim pravom, in sicer členoma 389 in 390 GPK, obstoj odločbe o predlogu za izdajo začasne odredbe ne preprečuje, da se pri pristojnem sodišču vloži poznejši predlog.

25

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali je treba predlog za izdajo začasne odredbe analizirati samo z vidika avtonomnega pojma začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, in sicer ukrepov, katerih namen je ohraniti dejansko in pravno stanje, da bi se zagotovilo varstvo pravic, katerih priznanje se sicer zahteva od sodišča, pristojnega v zadevi v glavni stvari (sodba z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 50), ali pa ga je treba preučiti z vidika vseh pogojev, določenih v pravu sodišča, pred katerim poteka postopek. Pojasnjuje, da bi bilo v zadnjenavedenem primeru na podlagi načela učinkovitosti lahko prisiljeno zavrniti uporabo člena 393 GPK.

26

V teh okoliščinah je Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali je treba člen 1 Uredbe [št. 1215/2012] razlagati tako, da se postopek, kakršen je ta, opisan v obravnavanem predložitvenem sklepu, v celoti ali deloma šteje za civilno ali gospodarsko zadevo v smislu člena 1(1) te uredbe?

2.

Ali se po izvajanju pravice vložiti zahtevo za odredbo začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja, o kateri je sodišče, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari, že odločilo, sodišče, ki je začelo postopek z zahtevo za izdajo začasne odredbe na isti pravni podlagi in v skladu s členom 35 Uredbe [št. 1215/2012], šteje za nepristojno od trenutka, ko so predloženi dokazi, da je sodišče, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari, glede tega izdalo odločbo?

3.

Če bi iz odgovorov na prvi vprašanji za predhodno odločanje sledilo, da je sodišče, pri katerem je bila vložena zahteva v skladu s členom 35 Uredbe [št. 1215/2012], pristojno, ali je treba pogoje za odredbo ukrepov zavarovanja na podlagi člena 35 [te uredbe] razlagati samostojno? Ali je treba izključiti uporabo določbe, ki v primeru, kakršen je obravnavani, ne dopušča odredbe ukrepa zavarovanja proti subjektu javnega sektorja?“

Postopek pred Sodiščem

27

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 105 Poslovnika Sodišča. V podporo temu predlogu je predložitveno sodišče trdilo, prvič, da v skladu z nacionalnimi pravili narava postopka v glavni stvari zahteva, da odloči v kar najkrajšem času, in, drugič, da bi dovoljeni začasni ukrepi pomenili, da ena od strank pogodbe, ki je predmet postopka v glavni stvari, ne more uveljavljati svojih pravic v dolgem obdobju do konca postopka v glavni stvari.

28

Člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

29

Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, niti dejstvo, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe vložen v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, niti okoliščina, da mora predložitveno sodišče storiti vse potrebno za zagotovitev hitre rešitve spora o glavni stvari, ne moreta sama po sebi zadostovati za utemeljitev uporabe hitrega postopka na podlagi člena 105(1) Poslovnika (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 23. januarja 2007, Consel Gi. Emme, C‑467/06, neobjavljen, EU:C:2007:49, točka 7, in z dne 23. decembra 2015, Vilkas, C‑640/15, neobjavljen, EU:C:2015:862, točka 8 in navedena sodna praksa).

30

Glede na zgornje preudarke je bil predlog predložitvenega sodišča, naj se ta zadeva obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105(1) Poslovnika, z odločbo predsednika Sodišča z dne 20. novembra 2020 zavrnjen.

31

Vendar je predsednik Sodišča z odločbo z istega dne odločil, da se ta zadeva obravnava prednostno na podlagi člena 53(3) Poslovnika.

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

32

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe, ki je vložen in se v skladu s pravili splošnega prava obravnava pred sodiščem države članice ter se nanaša na kazni iz naslova izpolnitve pogodbe za izvedbo gradbenih del za gradnjo javne hitre ceste, sklenjene po koncu postopka za oddajo javnega naročila, v katerem je naročnik javni organ, zajet s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe.

33

Člen 1(1) Uredbe št. 1215/2012 določa, da se ta uredba uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah. Zato gre v prvem vprašanju za to, ali zgoraj navedeni predlog za izdajo začasne odredbe spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012.

34

Uvodoma je treba ugotoviti, da je namen predloga za izdajo začasne odredbe iz postopka v glavni stvari sprejetje začasnih ukrepov, da bi se ohranilo dejansko stanje, o katerem sodišče odloča v okviru postopka v glavni stvari, pri čemer ta predlog in ta postopek zadevata iste stranke. Tak predlog za izdajo začasne odredbe se zato nanaša na „začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja“ v smislu člena 35 Uredbe št. 1215/2012, če spada na področje uporabe te uredbe.

35

V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da se o tem, ali začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja, spadajo na področje uporabe te uredbe, ne sme odločati na podlagi njihove narave, ampak na podlagi narave pravic, katerih varstvo se s temi ukrepi zagotavlja (sodba z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 54).

36

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da je treba za to, da bi se ugotovilo, ali pravno sredstvo spada pod avtonomen pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012 in posledično na področje uporabe te uredbe, ugotoviti, kakšna sta pravno razmerje med strankami spora in predmet spora, oziroma preučiti podlago in podrobna pravila za uveljavljanje vloženega pravnega sredstva (sodba z dne 16. julija 2020, Movic in drugi, C‑73/19, EU:C:2020:568, točka 37 in navedena sodna praksa).

37

Sodišče je tako večkrat presodilo, da nekateri spori med javnim organom in osebo zasebnega prava sicer lahko spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, kadar se pravno sredstvo nanaša na dejanja, storjena iure gestionis, vendar je drugače, kadar javni organ ravna v okviru izvajanja javne oblasti (glej v tem smislu sodbi z dne 12. septembra 2013, Sunico in drugi, C‑49/12, EU:C:2013:545, točka 34, in z dne 7. maja 2020, Rina, C‑641/18, EU:C:2020:349, točka 33 in navedena sodna praksa).

38

Kadar ena od pravdnih strank izvaja prerogative javne oblasti, ki niso pooblastila, ki spadajo k pravilom, ki veljajo v razmerjih med posamezniki, se ta spor namreč izključi iz „civilnih in gospodarskih zadev“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012 (sodba z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 57 in navedena sodna praksa).

39

Sodišče je ugotovilo tudi, da dejstvo, da imajo nekatere dejavnosti javni namen, samo po sebi ni zadosten element, da se te dejavnosti obravnavajo, kot da se izvajajo iure imperii, če pri njih ne gre za izvajanje pooblastil, ki ne spadajo k pravilom, ki veljajo v razmerjih med posamezniki (sodba z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 66 in navedena sodna praksa).

40

V obravnavanem primeru je v zvezi s pravnim razmerjem med strankami v sporu in predmetom tega spora iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da je bil predmet predloga za izdajo začasne odredbe iz postopka v glavni stvari zavarovati pravice, nastale na podlagi pogodbe, ki je bila 30. julija 2015 sklenjena med gradbenima družbama in generalnim direktorjem za ceste.

41

Vendar ni mogoče niti za predmet take pogodbe niti za okoliščino, da ima samo generalni direktor za ceste pravico začeti postopek za oddajo javnega naročila za gradnjo hitre ceste, šteti, da razkrivata izvajanje prerogativ javne oblasti.

42

Poleg tega je treba glede temelja in pravil za uveljavljanje pravnega sredstva ugotoviti, da se prvo vprašanje, kot navaja predložitveno sodišče, nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen in se obravnava v skladu s pravili splošnega prava.

43

Zato pogodba, kakršna je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari – tudi če izhaja iz postopka za oddajo javnega naročila in se nanaša na gradnjo javne hitre ceste – med strankami ustvarja pravno razmerje, v okviru katerega so te stranke sprejele pravice in obveznosti, o katerih so se svobodno dogovorile, in ki je zato povezano s civilno in gospodarsko zadevo v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012.

44

Okoliščina, da določba nacionalnega prava, kot je člen 393 GPK, ne dovoljuje predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo, ki se nanaša na denarne terjatve zlasti do države in javnih organov, in se zato zdi, da uvaja omejeno sodno imuniteto v njihovo korist – kar mora ugotoviti predložitveno sodišče – ne posega v civilno ali gospodarsko naravo tožbe, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012.

45

Privilegij imunitete namreč ne pomeni vedno ovire za uporabo Uredbe št. 1215/2012 (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 62).

46

Glede na te preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe, ki je vložen in se v skladu s pravili splošnega prava obravnava pred sodiščem države članice ter se nanaša na kazni iz naslova izpolnitve pogodbe za izvedbo gradbenih del za gradnjo javne hitre ceste, sklenjene po koncu postopka za oddajo javnega naročila, v katerem je naročnik javni organ, zajet s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe.

Drugo vprašanje

47

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 35 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se mora sodišče države članice, ki odloča o predlogu za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, na podlagi te določbe, razglasiti za nepristojno, če je sodišče druge države članice, pristojno za odločanje o glavni stvari, že odločilo v postopku v zvezi z istim zahtevkom med istima strankama.

48

S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče razjasniti svojo pristojnost za odločanje o predlogu za sprejetje začasnih ukrepov, o katerem odloča v postopku v glavni stvari. Vendar je treba uvodoma poudariti, da ta pristojnost ni odvisna samo od odgovora na drugo vprašanje, kot je bilo preoblikovano.

49

Natančneje, kot izhaja iz obrazložitve predložitvene odločbe, pogodba za izvedbo gradbenih del, ki je predmet postopka v glavni stvari, vsebuje klavzulo o pristojnosti v korist poljskih sodišč za vse spore, ki bi lahko nastali ob izvajanju te pogodbe.

50

Kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 59 in 60 svojih sklepnih predlogov, lahko v sistemu Uredbe št. 1215/2012 in zlasti na podlagi člena 25 te uredbe stranke z dogovorom določijo mednarodno sodno pristojnost za odreditev začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, in lahko se domneva, da klavzula o izbiri pristojnega sodišča s splošno vsebino daje pristojnost sodišču, ki je bilo izbrano, za sprejetje takih ukrepov.

51

Čeprav so se na obravnavi pred Sodiščem stališča, ki so jih izrazile stranke iz postopka v glavni stvari, razlikovala glede vprašanja, ali klavzula o pristojnosti, ki jo vsebuje pogodba, ki je predmet spora o glavni stvari, velja za začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja, katerih sprejetje je bilo predlagano, je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso Sodišča za razlago in obseg take klavzule pristojno nacionalno sodišče, pred katerim se ta klavzula uveljavlja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2016, Hőszig, C‑222/15, EU:C:2016:525, točka 28 in navedena sodna praksa).

52

Poleg tega je treba pojasniti, da mora predložitveno sodišče opraviti tudi analizo na podlagi člena 35 Uredbe št. 1215/2012, da bi ugotovilo, ali obstaja dejanska navezna okoliščina med predmetom ukrepov, ki so predlagani v postopku v glavni stvari, in krajevno pristojnostjo države članice sodišča, ki odloča, v smislu sodne prakse Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 1998, Van Uden, C‑391/95, EU:C:1998:543, točka 40).

53

Glede prošnje za razlago tega člena, izražene v drugem vprašanju, je treba takoj opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, KRONE – Verlag, C‑65/20, EU:C:2021:471, točka 25 in navedena sodna praksa).

54

V skladu s členom 35 Uredbe št. 1215/2012 se pri sodiščih države članice lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.

55

S tem členom je mednarodna sodna pristojnost za odreditev začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, torej podeljena na eni strani sodiščem države članice, pristojnim za odločanje o glavni stvari, in na drugi strani pod nekaterimi pogoji sodiščem drugih držav članic.

56

V zvezi s sobesedilom, v katero je umeščen navedeni člen, je treba poudariti, da iz povezanih določb člena 2(a) navedene uredbe in uvodne izjave 33 te uredbe izhaja, da so samo začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari, opredeljeni kot „sodna odločba“, katere prost pretok mora biti zagotovljen na podlagi navedene uredbe.

57

Nasprotno pa, če začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče države članice, ki ni pristojno za odločanje o glavni stvari, je njihov učinek na podlagi Uredbe št. 1215/2012 omejen le na ozemlje te države članice.

58

Iz tega sledi, da ima zainteresirana stranka možnost predlagati sprejetje začasnega ukrepa, vključno z ukrepom zavarovanja, bodisi pred sodiščem države članice, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari in katerega sodna odločba v zvezi s tem bo lahko predmet prostega pretoka, bodisi pred sodišči drugih držav članic, kjer se nahaja premoženje ali oseba, zoper katero je treba ukrep izvršiti.

59

Čeprav torej iz sistematike Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da se učinki sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča države članice, ki so pristojna za odločanje o glavni stvari, in učinki sodnih odločb sodišč drugih držav članic razlikujejo, ostaja dejstvo, da se s to uredbo ne vzpostavlja hierarhija med temi sodišči.

60

Natančneje, iz besedila člena 35 navedene uredbe nikakor ne izhaja, da je z njim sodiščem države članice, pristojnim za odločanje o glavni stvari, podeljena načelna pristojnost za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, kar bi pomenilo, da sodišča drugih držav članic ne bi bila pristojna za sprejetje takih ukrepov, če so bili pri prvonavedenih sodiščih že vloženi predlogi za sprejetje takih ukrepov ali če so ta sodišča odločila o takem predlogu.

61

Glede na te preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 35 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se sodišču države članice, ki odloča o predlogu za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, na podlagi te določbe, ni treba razglasiti za nepristojno, če je sodišče druge države članice, pristojno za odločanje o glavni stvari, že odločilo v postopku v zvezi z istim zahtevkom med istima strankama.

Tretje vprašanje

62

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 35 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da za preučitev predloga za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, veljajo avtonomni pogoji prava Unije, in če je odgovor pritrdilen, ali ta člen nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne dopušča predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo, ki se nanaša na denarno terjatev do države ali javnega organa.

63

Najprej je treba poudariti, da iz besedila člena 35 Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da sodišče, ki odloča na podlagi tega člena, sprejme začasne ukrepe v skladu z nacionalnim pravom.

64

Ta določba torej vzpostavlja alternativno pristojnost v korist sodišč države članice, ki ni država članica, katere sodišča so pristojna za odločanje o glavni stvari, vendar ne zagotavlja sprejetja začasnega ukrepa ali ukrepa zavarovanja v konkretnem sporu, za katerega se v celoti uporablja ureditev države članice sodišča, ki odloča.

65

Zato nacionalne določbe, ki omejuje možnost izdaje začasne odredbe v zvezi s tožbo, ki se nanaša na denarno terjatev do države in nekaterih njenih javnih organov, ni mogoče šteti za nezdružljivo s pravilom o pristojnosti, določenim v členu 35 Uredbe št. 1215/2012.

66

Kontekst, v katerega se umešča člen 35 Uredbe št. 1215/2012, potrjuje tako trditev.

67

Z Uredbo št. 1215/2012 se namreč želi na področju sodelovanja v civilnih ali gospodarskih zadevah okrepiti poenostavljen in učinkovit sistem kolizijskih pravil, priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, ki je bil uveden s pravnimi instrumenti, v kontinuiteto katerih se umešča, da bi se olajšalo pravosodno sodelovanje in s tem prispevalo k uresničevanju cilja Evropske unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, ob opiranju na visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2017, Pula Parking, C‑551/15, EU:C:2017:193, točka 53 in navedena sodna praksa).

68

Zato po zgledu pravnih instrumentov, ki so veljali pred njo, cilj Uredbe št. 1215/2012 ni poenotiti pravila o postopkih držav članic, ampak je njen namen porazdeliti sodne pristojnosti za reševanje sporov v civilnih in gospodarskih zadevah (glej po analogiji sodbo z dne 6. junija 2002, Italian Leather, C‑80/00, EU:C:2002:342, točka 43 in navedena sodna praksa).

69

Glede na te preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 35 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je treba predlog za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, preučiti z vidika prava države članice sodišča, ki odloča, in da ta člen ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne dopušča predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo, ki se nanaša na denarno terjatev do države ali javnega organa.

Stroški

70

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

 

1.

Člen 1(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe, ki je vložen in se v skladu s pravili splošnega prava obravnava pred sodiščem države članice ter se nanaša na kazni iz naslova izpolnitve pogodbe za izvedbo gradbenih del za gradnjo javne hitre ceste, sklenjene po koncu postopka za oddajo javnega naročila, v katerem je naročnik javni organ, zajet s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe.

 

2.

Člen 35 Uredbe št. 1215/2012 je treba razlagati tako, da se sodišču države članice, ki odloča o predlogu za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, na podlagi te določbe, ni treba razglasiti za nepristojno, če je sodišče druge države članice, pristojno za odločanje o glavni stvari, že odločilo v postopku v zvezi z istim zahtevkom med istima strankama.

 

3.

Člen 35 Uredbe št. 1215/2012 je treba razlagati tako, da je treba predlog za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, preučiti z vidika prava države članice sodišča, ki odloča, in da ta člen ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne dopušča predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo, ki se nanaša na denarno terjatev do države ali javnega organa.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: bolgarščina.